ROŽE

6.06.2010

Ko sem bil še čisto majhen mulc, in se tega v bistvu niti ne spomnem posebno dobro, sem enkrat (bajé) šel nabirat rože. Moralo je biti to takrat, ko sem imel kakšnih pet let in res sem bil drobno dete. Komaj kaj višji od trav in ivanjščic, ki sem se zapodil mednje. No, in takrat sem mami prinesel domov šopek. In dobil sem izredno dobre kritike. Seveda majhne otroke radi vsi hvalijo, ko naredijo kaj tako lepega, ampak za moje »aranžmaje« sem pa res tudi pozneje vedno dobival samo najboljše ocene. In to sem stalno počel. V bistvu samo takrat, ko je zapadel sneg, nisem ničesar prinesel iz grmovja. Ves ostali čas pa že ni bil hudir, da ni bilo kakšnih zimzelenih reči, skrivenčenih korenin, judeževih srebrnikov ali jelenjih jezikov. Spomladi na primer, so mačice komaj uspele pokazati svoje puhaste knofke, že sem jih nalomil in prinesel domov.
Kljub vsemu pa so se mi še najbolj priljubile poletne rože. Mogoče zato, ker je takrat največja izbira ali pa zato, ker so najbolj obstojne in ne povesijo svojih cvetnih lističev skoraj takoj, ko jih prineseš v prostor. Tako sem jih poleti pa sploh vsak dan nosil v bajto. In vedno sem bil pohvaljen, da sem pa res naredil krasen šopek. Pa sem v bistvu upošteval samo dve pravili. Prvo je to, da sem za vsako rožo posebej ugotavljal, če paše zraven, drugo pa to, da sem vsako utrgal posebej. Se pravi nikoli cel šop rož skupaj, ampak vsako zase in vsako posebej sem tudi vtaknil med druge, jo včasih preložil, če ni čisto ustrezala ali pa jo kdaj tudi izpulil nazaj iz šopka in jo nadomestil z drugo. Mislim, res cela reč!
Sicer pa ne sme zgledati, da nisem počel takrat nič drugega. Niti slučajno. Imel sem cel kup energije in uspel sem poleg tega, da sem skakal po travniku, opraviti tudi vsa pobalinstva in neumnosti, ki pritičejo takšnim mulcem. Vendar pa vseeno domnevam, da sem bil kar hecen, ko sem tako strokovno prebiral artikle po poletni livadi in je samo okrogla rumenolasa glavica gledala iz trave.
Potem pa, kaj bi govoril, z leti človek zraste. Mogoče niti ne posebno visoko, ampak zagotovo pa se težko še skriva v travi. Tudi rumenih kuštrov ni več in če smo iskreni, tudi takšnih kakšne druge barve ni več kaj prida. Pa tudi drugače se začne počutiti in nabiranje rožic se mu začne zdeti kot nekaj, kar ne pritiče decu. Če pa se le spozabi in natrže šopek rož, to naredi samo ob kakšni posebni priložnosti in še to na kraju in ob času, ko tam mimo ne pride ravno dosti ljudi.

Sicer pa, kaj sem že hotel reči? Aja, že vem!

Mami Marija, vse najboljše!

  • Share/Bookmark

13 odgovorov v “ROŽE”

  1. miri pravi:

    Če bi bili danes mladi vsaj pol toliko kavalirji, kot smo bili mi, potem v tvoji hiši rož ne bi smelo manjkati niti dneva.

  2. miri pravi:

    Malo lektoriranja je potrebno v prejšnjem pisanju.Lp

  3. daredare pravi:

    A misliš na prejšnji komentar??? Saj je v redu! Al pa tako :) !?

  4. Luka pravi:

    Mladi bi kupli umetne =)

  5. daredare pravi:

    Ja, mogoče. Vidiš, jaz bi bil pa kar v zadregi nasploh kupiti kakršnekoli rože. Pojma nimam o njih. Pa tudi smisla ne vidim, zakaj bi moral kdo po rože v cvetličarno. No, vsaj poleti, ko je vseokoli nas ena sama cvetličarna :) ! lp

  6. mohor pravi:

    Menim, da je bila mami ravno tako vesela, kot pred leti, ko ji je šopek prinesel rumenolasi fantek.
    lp

  7. daredare pravi:

    Ja, Mohor, bi znalo biti res. Še bolj zanimivo pa se mi je zdelo, kako je bila vesela tega blogerskega zapisa. :) Pa če še pomislim, kako sem kolebal ali bi takšno stvar sploh objavil ali ne. lp

  8. olna pravi:

    Joj kako se prileže nekaj besed o rožah na ves trara o arbitraži, pa ena mila fotka namesto razburjenih, zaskrbljenih, zariplih nam politikov!

    Dare, kadar ne veš, ali bi kaj objavil ali ne, objavi. Saj smo zato tu, da te bomo skritizirali, če ne bo dobro. :evil:

    Se pa pridružujem najboljšim željam za mamo! :)

  9. bin pravi:

    Vse najboljše mami. :) :)

  10. mijau pravi:

    A vidite, kako je to enostavno – šopek narediti? Kaj pa nam treba šola za cvetličarja?

    Preprosto: le rože je treba dati eno k drugi, da zraven paše…

  11. olna pravi:

    Ja Mijau, kje pa ti živiš. Če hočemo dandanes biti nobel, mora biti ikebana! In to takšna, da se koj vidi, kako draga je bila. :)

  12. mijau pravi:

    Dare, prav imaš. Moj oče je bil vrtnar, pa je umrl neveden. Še sanjalo se mu ni, kaj je ikebana.

  13. daredare pravi:

    Mijau, ni bil moj komentar. Jaz o ikebani ne vem veliko. Pa saj niti Štajerc nisem :) !

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !