dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2010

Ena kratka o dobrem nasvetu na slab dan!!

28.06.2010 · 6 komentarjev

Včasih se mi kakšen dan pa res zdi, kako bi rekel, bolj slab. Zgleda mi tak, da sem prepričan, da bi koledar morali popraviti in takšne dneve nemudoma flikniti ven. Zgleda, kot da se je cel kup nemarnosti zbral na kupu in prismrdel med ljudi točno ob istem času. Kot nekakšen dogovorjen napad. Seveda je res, da je ponedeljek in da ob ponedeljkih že od davno ne hodim poln moči in zanosa v fabriko. To res ni nekaj posebnega, predvsem pa ne nekaj, kar ne bi zelo na splošno razsajalo vsevprek po deželi. Vendar pa, takšnih ponedeljkov sem se že navadil in kar dobro jih ponavadi prestanem. Ne bi pa bilo treba poleg te ponedeljkosti ravno danes zagreniti mojega miroljubnega trpljenja z nekakšnim delovnim sestankom, ki mi je uspel dokaj učinkovito pokvariti preostanek dneva. Saj v bistvu nisem zvedel veliko novega. Na ogled so mi dali prgišče grafov in kupček številk in povedali so mi tudi, da bomo lahko še nekaj časa delali in se tega družno veselili. Nič novega, kot sem že omenil.
Vendar pa smo po pričakovanju prišlj do rubrike »razno«, kar v prevodu pomeni prepiranje okoli denarja. To tudi ni nič novega. Novo tudi ni to, da denarja ni in, da ga ne moremo zahtevati. Tukaj padajo argumenti, ki v določenih momentih niti ne zvenijo popolnoma nemogoče. Vendar kar se dogaja zadnje čase s takšnimi čudnimi delavskimi težavami, pa res povzroči nekaj kemičnih reakcij v mojem organizmu.
No, kakorkoli že, domov sem odšel obogaten z nedvoumnimi ugotovitvami, da smo s tem, ko smo si »izborili« minimalca 560€, ogrozili obstoj gospodarstva, povzročili uravnilovko in da je nekaj neverjetnega, da si sploh še upamo sprožiti kakršnokoli debato okoli plač. Če s svojimi prejemki ne uspevamo plačevati osnovnih računov, to je pa stvar neke druge, bogve katere debate.
Pri odhajanju se mi je po betici odbijal odmev zločeste besede »uravnilovka«, ki je v nekem drugem času pomenila enako plačevanje ne glede na učinke in kvaliteto, zdaj pa pomeni, da mora žensko na tekočem traku biti sram, da jo plačajo toliko, kot ji zagotavlja zakon, če bi pa oni radi toliko dali nekomu, ki dela več in to še ponoči in v nedeljo. Ona pa bi lepo pošteno odšla domov s štirimi stotaki.
In ravno sem s pomočjo muzike po radiu hotel preglasiti ta neprijetni odmev, ko sem doživel naslednji šok. Zvečer se bo na rekordno vrednost povišala cena bencina. Hopa! To pa ni dobro. Kolikor mi je prišlo na ušesa, je nafta doli pri Arabcih nekje okoli 80 dolarjev. Se pravi še vedno skoraj pol manj kot je bila pred časom. Kako lahko potem bencin stane več kot je stal takrat in kadarkoli sploh? Porkaduš, pa ja ne dela kdo biznisa iz te kurčeve krize in to povrh vsega še na mojih upognjenih plečih? To pa ni v redu. To diši po težavah in to takšnih, ki jih bo treba slejkoprej začeti reševati. Pomislil sem na supermana, pa na batmana. Nazadnje sem pristal pri gasilcu Samotu. Če ne bi bil lutka, bi zagotovo rešil zadevo. Tako pa mi je kvečjemu lahko obljubil socialno državo in se me usmilil s prijaznim nasmeškom. Pohvalil se je še, da ne bo dvigoval davkov ampak bo dvignil trošarine. To je povedal s tonom, kot da mi je storil veliko uslugo in kot, da me ne boli maksimalno kako se imenuje tisto kar me odira. (Še) živega!!!
Vsemi temi mislimi sem se zvrnil na kavč in prižgal stroj za gledanje fusbala. Manjkalo je še pol ure do začetka in pogledal sem si oddajo na prvem programu. Kazalo je skupine delavcev, ki so jih s pomočjo slamnatih, hčerinskih in ne vem kakšnih firm še, po treh desetletjih dela, kot loleke postavili na cesto. Pošteno in zakonito. V pravni socialni državi.

In spet sem se spomnil na gasilca Samota in njegov nasmeh. Saj tako prijazen tip zagotovo ni mislil ničesar slabega. Verjetno je le dobil kakšen napačen nasvet. Tudi sam jih dobivam. Naj bom zadovoljen s tem kar imam, naj pogledam kako je zajebano šele v Burkini faso, naj montiram samo varčne žarnice in naj čimveč hodim peš. Vendar pa, ko sem prejšnji teden razprostrl po mizi položnice za ta mesec in vklopil svojo spletno banko, sem spoznal, da vsi nasveti pa le niso bili slabi.
V zvezi s krizo, ki mi z njo mahajo pred vohalom že drugo leto zapored, sem dobil čisto znosen predlog. Vrli analitik mi je svetoval, naj gospodarstvo spravim pokonci tako, da čimveč trošim.
Deca sem vzel nadvse resno. Klik, klik …. in sem, ne da bi trenil……. zagonil vse. Do bridkega minusa!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

UTRUJEN

27.06.2010 · 4 komentarjev

Na vse strani mi sega kri,
v vse končiče,
v prste, da stisnejo rokó
in pobožajo ti lice.
V pljuča, da vzamejo si zraka,
svežega, da zaživi,
v jezik , ušesa in oko, da okusijo
svet okoli sebe,
v kožo, mišice,
v erekcije, afekte, akcije in fikcije,
v vse kar se mi sploh kdaj zgodi
še v obraz včasih v zadregi
in v konico nosu, da v mrazu zardi.

In….. s to malo
tekočine;
odrivam to gnilobo,
ki zasipa mojo glavo
in vlečem k sebi
pomladne dni,
plavolase otroke
in žensko nežnega pogleda.

S to malo tekočine,
ki v meni utripa na ukaz
zdesetkanih nevronov.

Ni čudno, da sem utrujen.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

SREČNI DARE

23.06.2010 · 20 komentarjev

Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da nimam navade puščati svojega bloga tako vnemar več kot nekaj dni. Odkar sem mu vdihnil njegovo virtualno življenje, sem ga le redkokdaj pustil brez nege več kot par dni. Vendar v teh dneh pa, naj zveni še tako domišljavo, preprosto ne najdem pravega motiva, da bi se mu posvetil. Razlog? Ja, saj drugi pišejo o meni! Ha! Če pa to ni res nekaj posebnega!?

Moram povedati tudi, da sem si pri tistih, ki so bili prisotni na predstavitvi moje bukve, tudi izgovoril nekaj pavze. Konkretneje, napovedal sem, da bom spal na lovorikah in gledal fusbal.
No, nogometa ne gledam ravno toliko, kot bi si želel. Hoditi moram na šiht in še kakšna druga nepotrebna formalnost moti moje enostavne, nezahtevne, skromne načrte.

Vsekakor pa moram, kljub temu, da so to prijazno storili že drugi, tudi sam na kratko opisati našo predstavitev. Lokacijo in ostale formalnosti sem predstavil seveda že pred tisto soboto. Tako smo morali samo poskrbeti za to, da smo uredili prostor, na mize postavili nekaj dobrot in čakali ljudi. Skladno z vremensko napovedjo je, bolj kot se je približevala tista ura, bolj je lilo kot iz gigantskega brezdanjega škafa. Poleg tega pa še nekako deset minut do sedmih še ni zgledalo, da bo prišlo kaj posebno veliko ljudi. In takrat, ko sem bil že kar malo na trnih, so v nekaj minutah avtomobili zapolnili parkirplace in ljudje od blizu in daleč napolnili tisti predstavitveni prostor, da je bilo veselje.

S katerimi besedami in kako sem ljudi pozdravil, pa tudi kaj sem odgovarjal svoji »spraševalki« Mileni Miklavčič, tega ne vem prav posebno dobro. Trema in podobne podzavestne stvari so me napadle bistveno bolj, kot je menda zgledalo. No, vse skupaj je kmalu izginilo. Presrečen, ker se mi ni v grlu naredil cmok in sem lahko sproščeno odgovarjal svoji spraševalki, sem na vsa vprašanja odgovoril in zgledalo in slišalo se je vse skupaj dokaj zabavno. Precej smo se nasmejali, ljudje so zaploskali in vsi kamni, ki so se tiščali ob prestrašeno in takšnih nastopov nevajeno srce, so se tik tak odvalili v neznano.

Spoznaval sem samo še najlepše strani ukvarjanja s pisanjem. Pohvale, čestitke, pisanje posvetil in podpisovanje SVOJIH knjig. Stvari, ki jih še pred kratkim nisem niti sanjal. Na vse konce domovine je odšel lep del tistega kupčka.

No, pa ne takoj. Z veliko večino smo še kar nekaj časa posedeli in pokramljali. Z mojimi domačimi, z blogerskimi znanci, s prijatelji z mojega spoštovanega omizja in z veliko delegacijo literarnega društva RIS. Vsaj dve uri se nam ni nikamor mudilo. Najvztrajnejši smo okupirali verando in svojega prostora nismo zapustili še kar nekaj ur. S svojo prisotnostjo smo vizuelno in zvočno popestrili podobo Spodnje Idrije vsaj do druge ure.

No, toliko sem se kljub vsemu moral oglasiti. Veliko smo čestitali, spodbujali in odobravali. Veliko sem se že zahvaljeval. Pravite tudi, da sem dokaj dobro povedal stvari. Vendar pa še vedno ne vem, če sem znal zares povedati, koliko mi pomeni vse to , kar se mi je te dni zgodilo. Črkarije in liki, ki nastopajo v njih, vse to je postalo pomemben del mojega življenja. Z njimi sem uspel povedati veliko stvari, ki so se drenjale v mojih mislih. Bogve pa, če sem sposoben prepričljivo pokazati svoje tako osnovno čustvo, kot je takšna sreča, kot sem jo občutil te dni. Hvala še enkrat vsem skupaj in …. Gremo dalje. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · moja knjiga · črkar

A kdo ve, kje je Sp.Idrija ???

15.06.2010 · 60 komentarjev

No zdaj pa zares. Sicer ne dvomim, da bo vsak, ki bo to želel, našel pot do Idrije. Tam pa morate, takoj ko pridete preko mosta do glavnega križišča, kjer vas pot pelje levo v “center” Idrije, desno pa v smeri Tolmin, zaviti desno in se peljati proti Spodnji Idriji. To bo po mojem zelo lahko, saj vas bosta tam ustavila vsaj dva semaforja in boste zadevo lahko v miru premislili. Poleg tega pa, mogoče se to dogaja samo meni, v tistem križišču volan kar sam vleče malo v desno. Verjetno je to tako zaradi tega, ker je moja Fara res lep kraj, ki ga je veselje obiskati.
Moram vas pa najprej opozoriti, da takšne slike ne boste zagledali. To je privilegij samo tistih, ki pridejo preko hriba iz Žirovske smeri.

fara

Ostali se iz Idrije korajžno peljite štiri kilometre naprej in takrat se boste pripeljali v Spodnjo Idrijo.

Pa preko mosta

most

do avtobusne postaje

bus station

in čisto zraven je naša destinacija.

Gostilna Pri Budanjcu ni ne vem kako vpadljiv lokal. Pravzaprav bi naključni prišlek le težko ugotovil, da gre za kakšen ne vem kako atraktiven in dinamičen plejs! Seveda na to drugače gledamo tisti, ki smo tukaj doma in nas na gostilno vežejo močnejša čustva, kot pa jih ima človek, ki pride prvič.
Predvsem pa srčno upam, da bomo v soboto tako ali tako zelo spremenili utrip lokala in mu dali neko zelo posebno vsebino.

Naj povem še to, da boste čisto zraven oštarije bolj težko parkirali. Tam je v bistvu samo pet ali šest placov, nekaj bolj vajenih domorodcev pa parkira še malo po pločnikih in na avtobusni. Zato pa svetujem, da se zapeljete nekako petdeset metrov dalje in zavijete na levo na parkirišče. Tam bo v soboto zvečer prostora za malo letališče v času vulkanskih oblakov.

Verjetno sem pozabil še kakšno malenkost. Bom odgovoril v komentarjih. Sicer pa ….. vas čakam. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · moja knjiga

Slovenija je zmagala!

11.06.2010 · 31 komentarjev

Če v družbi izjaviš, da si navdušenec nad nogometom, te lahko doletita dve skrajni stvari. Ena je ta, da dobiš enako zavzete sogovornike, druga pa, da te napadejo in se moraš zaradi svojega čudnega navdušenja zagovarjati in braniti. Nikoli pa ne moreš pričakovati, da bo kdorkoli prestopil iz enega tabora v drugega. Jaz ponavadi veselje na nogometno igro imenujem dar. Nekaj kar ti je dano ali pa ti ni. Drugače povedani, je to nekaj kar lahko imaš ali pa si za to prikrajšan.
Nikakor pa nimam namena niti veselja nekomu poskušati to na vsak način vcepiti v glavo. Ne, nič takega nimam namena početi. To bi se mi zdelo tako, kot da bi se kregali okoli hrane. Ali je boljši krompir ali polenta. In bi se nikakor ne mogli sporazumeti, da so okusi pač okusi. Ne, bentili bi drug na drugega in na vse nemogoče načine bi poskušali krompirjevci dokazati, kako neinteligentni in butasti so polentarji in ravno tako bi polentožerji pomilovalno in zviška gledali na omejene krompirjevce. To, da so med nami kar pogosti tipi, ki svoj nesmiselni prav branijo ravno na takšen način, to je pa verjetno brez veze praviti.

Jaz torej niti ne bi poskušal komu soliti pameti okoli nogometne igre. To je pač stvar, ki mi je všeč in to od nekdaj. Za razliko od zelo številne horde »navdušencev« ki to postanejo samo ob svetlejših časih naših nogometašev. No, pa nič hudega. Bolj me motijo neki drugi modeli. Tisti zrastejo pa, zanimivo, šele ob težjih, manj uspešnih trenutkih. Takrat se hinavsko hihitajo nekje ob robu šanka in izjavljajo svoje tako predvidljive modrosti:
»Saj sem vedel! Bolje, da sploh ne bi šli tja dol! Čudno bi bilo, če bi sploh kaj pokazali! …itd!«
Ja takšni mi grejo pa res na živce. Nikoli in nikdar jih ni zadeva v bistvu niti malo zanimala, šele takrat ko zaškripa pa postanejo najpametnejši analitiki kar jih je. Pa veste zakaj? Zato, ker ne vejo vsaj dveh osnovnih stvari.
1. Svetovno prvenstvo je turnir, ki ima vedno samo enega (1) zmagovalca. Zelo verjetno nekako tri štiri ekipe nekoliko prijetno presenetijo, vsi ostali pa so po takem preprostem tolmačenju luzerji na celi črti. ( Mislim, najbolje bi bilo, da bi na prvenstvo odšla samo ena ekipa. )
2. Slovenija je dosegla senzacionalno zmago že s tem, da se je na prvenstvo uvrstila. Če je temu botrovalo tudi nekaj sreče in kakšno naključje pa ni niti malo važno. Upoštevati je treba tudi, da imajo nekatere velesile več aktivnih fusbalerjev, kot ima Slovenija prebivalcev. Država, ki je nogometni eksot z nemogočo slabo državno ligo, obupno infrasturkturo in je gledalcev na tekmah manj, kot je v premier ligi na tekmah varnostnikov ali novinarjev.

Torej, pobje ….. Novakovič, Dedič, Cesar, Handanovič, Koren in vsi ostali. Zame ste že zmagovalci, ne glede na to, kaj vam bo uspelo v Afriki. A se zastopmo? Dobro, rad bi videl, da se trudite in da imate željo, ampak to je pa tudi vse. Vi ste za moje pojme že zmagal …pika!

Lep pozdrav … ampak to sem pa moral povedati!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

ROŽE

6.06.2010 · 13 komentarjev

Ko sem bil še čisto majhen mulc, in se tega v bistvu niti ne spomnem posebno dobro, sem enkrat (bajé) šel nabirat rože. Moralo je biti to takrat, ko sem imel kakšnih pet let in res sem bil drobno dete. Komaj kaj višji od trav in ivanjščic, ki sem se zapodil mednje. No, in takrat sem mami prinesel domov šopek. In dobil sem izredno dobre kritike. Seveda majhne otroke radi vsi hvalijo, ko naredijo kaj tako lepega, ampak za moje »aranžmaje« sem pa res tudi pozneje vedno dobival samo najboljše ocene. In to sem stalno počel. V bistvu samo takrat, ko je zapadel sneg, nisem ničesar prinesel iz grmovja. Ves ostali čas pa že ni bil hudir, da ni bilo kakšnih zimzelenih reči, skrivenčenih korenin, judeževih srebrnikov ali jelenjih jezikov. Spomladi na primer, so mačice komaj uspele pokazati svoje puhaste knofke, že sem jih nalomil in prinesel domov.
Kljub vsemu pa so se mi še najbolj priljubile poletne rože. Mogoče zato, ker je takrat največja izbira ali pa zato, ker so najbolj obstojne in ne povesijo svojih cvetnih lističev skoraj takoj, ko jih prineseš v prostor. Tako sem jih poleti pa sploh vsak dan nosil v bajto. In vedno sem bil pohvaljen, da sem pa res naredil krasen šopek. Pa sem v bistvu upošteval samo dve pravili. Prvo je to, da sem za vsako rožo posebej ugotavljal, če paše zraven, drugo pa to, da sem vsako utrgal posebej. Se pravi nikoli cel šop rož skupaj, ampak vsako zase in vsako posebej sem tudi vtaknil med druge, jo včasih preložil, če ni čisto ustrezala ali pa jo kdaj tudi izpulil nazaj iz šopka in jo nadomestil z drugo. Mislim, res cela reč!
Sicer pa ne sme zgledati, da nisem počel takrat nič drugega. Niti slučajno. Imel sem cel kup energije in uspel sem poleg tega, da sem skakal po travniku, opraviti tudi vsa pobalinstva in neumnosti, ki pritičejo takšnim mulcem. Vendar pa vseeno domnevam, da sem bil kar hecen, ko sem tako strokovno prebiral artikle po poletni livadi in je samo okrogla rumenolasa glavica gledala iz trave.
Potem pa, kaj bi govoril, z leti človek zraste. Mogoče niti ne posebno visoko, ampak zagotovo pa se težko še skriva v travi. Tudi rumenih kuštrov ni več in če smo iskreni, tudi takšnih kakšne druge barve ni več kaj prida. Pa tudi drugače se začne počutiti in nabiranje rožic se mu začne zdeti kot nekaj, kar ne pritiče decu. Če pa se le spozabi in natrže šopek rož, to naredi samo ob kakšni posebni priložnosti in še to na kraju in ob času, ko tam mimo ne pride ravno dosti ljudi.

Sicer pa, kaj sem že hotel reči? Aja, že vem!

Mami Marija, vse najboljše!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks