Analitik, kot sem sam pri sebi imenoval možakarja srednjih let, se je usedel za mizo nasproti mene. Takoj se je videlo, da je običajne volje, kar bi z običajnimi besedami pomenilo, da je bil videti tečen in jezen na vse okoli sebe. Imel je tisti izraz, tiste stisnjene zobe in dodatno pordele kapilare na licih, da je bilo jasno, da je to večer analiz.
Vendar pa ga je, prej kot je odprl svoje modro gobezdalo, zmotil hrup izza šanka.
»Jebemti boga hudičevga!« se je zaslišalo. Očitno je imel tudi dedec za šankom bolj slab dan.
»Garam cele dneve in kaj imam, jebemtisveca mater sto mater. Bika sem prodal za dvesto evrov več, kot sem dal za tele pred letom in pol. A je komu jasno, kaj govorim? Dve leti skoraj sem ga futral in pedenal za usranih dvesto evrov. Toliko lahko zapijem danes, pa še niti pijan ne bi bil!«
No, glede tega bi lahko možakarju brez težav ugovarjal. Pijan je bil očitno že zdaj, pa dvesto evrakov gor ali dol. Vmešavati pa se niti slučajno ni upal nihče od nas. Še celo spoštovani analitik nasproti mene je nekako lezel vase ob robantenju ihtavega deca. Zgledalo je, da se z vsem kar reče jezni kmet nedvomno strinja. Na vsako besedo je hitro pokimal. Če je rekel kaj v bolj normalnem tonu, je pokimal tako na drobno, ko pa je bolj zarobantil je nezavedno in nemudoma razširil oči in prikimal njegovim srditim besedam.
Tudi takrat mu ni upal ugovarjati, ko je renčal, da cele dneve dela, da sploh obdrži svojo kmetijo pri življenju.
»Za koga mislite, da garam!? Za lenuhe, za lenuhe, jim mater!« Pri zadnjih besedah je zakrožil s pogledom po vseh prisotnih in dobro sem čutil kaj naj bi pomenil tisti, sicer dodobra zamegljen pogled. Tisti stari očitek, ki ga znajo kmetje imeti do delavcev je bil v tistem nasršenem pogledu.
»Lenuhi, ki jih podpiram s svojimi žulji !«
Kmeta sem sicer poznal. Vedel sem približno kakšna je resnica. Bil je eden tistih, ki v zadnjih časih vse bolj množično zapirajo svoje hleve in opuščajo obdelavo strmin. Šest, sedem hektarski grunt v strmih bregovih in že zdavnaj zamujen čas za sveže ideje in spremembe je pač, kot pri toliko drugih, opravil svoje.
Kot, da bi se brezizhodnosti položaja v tistem hipu zavedel tudi jezni kmečki gospodar, je izpil svojo pijačo, zamahnil z roko in zapustil šank, ki je prej tako potrpežljivo prenašal njegov pravičen bes.
Komaj je izginil skozi vrata in so tiste franžaste zavese še vedno migale, je prišel na vrsto moj analitik. Zanimivo, ampak nič od strinjanja ni bilo več čutiti. Čisto neko drugo mnenje je bilo zaznati v njegovih besedah.
»Kaj bo jamral, kaj!?« je povzdignil glas.
»Vsi plačujemo, da dobiva subvencije za tisto košnjo in za vsako staro kravo tudi! Kdo od nas dobi kar tako nekaj od države- A vi dobite, porkaduš?! A čistilka s petsto evri colenge dobi? A jaz dobim kar tako kakšen denar!?
Ko je prisedel možakar v delovni obleki, je v hipu utihnil. Pa ta ni bil niti pijan, niti ni kaj prida robantil. Le nekako mudilo se mu je. Svoje malo pivo je pil hitro in nervozno. Pri tem je stalno pogledoval na uro in okoli sebe.
Nekdo mu je rekel, naj si vendar malo oddahne in mu ponudil še eno pijačo. Kljub večerni uri mojster ni hotel nič slišati o tem.
»Čič ne da nič!« je postregel s starim pregovorom in pri tem odločno zavrnil prijazno ponudbo.
»Jih je preveč gor na davkariji in na občini! Je treba vse rediti, madona! Nihče v tej zmešani državi ne tuhta več, da smo obrtniki tisti, ki držimo ekonomijo pokonci. Ne, le pritisni še bolj na reveža in ga primi za vrat. Banda požrešna!«
Tako kot je bil kratek njegov govor, tako je tudi s svojim pivcem opravil na hitro.
»Revež , a revež!?« je bil pričakovan odziv mojstra ekonomske analize, ki je komaj čakal, da je obrtnik odšel skozi vrata.
»Kakšen revež neki! Toliko se prikazuje kot revež, da vleče od države, kar more. Najnižjo plačo si izplačuje, pa tistemu njegovemu delavcu tudi, potem pa dodatek tu, pa dodatek tam. V vrtcu plača skoraj najnižjo ceno, mulca pa z audijem pripelje tja. Takšni so ti privatniški siromaki, ja!«
Omizje penzionistov za sosednjo mizo ni dajal veliko pripomb. Sicer je vsake toliko kateri od njih kaj siknil, vendar se niso hoteli zapletati v debato z analitičnim sitnežem. Verjetno so že velikokrat opočitali drug drugemu, kdo je za koga garal celo življenje in kdo zdaj gara, da lahko dedci srkajo tako lahkotno svoj vinček.
Enako brezbrižni so bili tudi trije mladinci, ki so prihiteli v lokal in po enem pivu odšli. Nedvomno jim je bilo najmanj na svetu važno od kje imajo starci penzije, še manj pa kdo dela za to, da imajo štipendije za svoj študij. Mislim, od daleč se jim je videlo, da jim, glede tega, ma prav popolnoma dol visi. In še nekaj ljudi je bilo v gostilni, ki sicer niso kazali interesa do ekonomskih analiz.
Analitik pa je kljub vsemu čisto za vsakega posebej , resda šele ko je lokal zapustil, nam vsem ostalim do potankosti razložil, kako mu država nekaj podarja, kako nekje neupravičeno vleče denar in kako se redi na račun poštenih ljudi.
»Preveč ropotaš danes!« pa ga opomnil glas s čisto drugega konca male betule. Tam je pri mizici sedel še en dokaj utrujen gost. Prej ga niti opazili nismo. Bil je občinar, ki je očitno imel za sabo hud dan. Kaj je hud dan za takšne tiče, seveda mi nismo prav dobro vedeli. Bil je eden tistih, ki so že takoj nekje v srednji šoli potuhtali, da si lahko s svojim jezikom služijo kruh.
»Ti posranec pa sploh vedno samo ropotaš!« je analitik odvrnil zelo na hitro. Posranec je bila samo pogojno žaljivka, saj je šlo le za to, da je bil tip poslanec v občinskem svetu in se je tako spremenjen častni naziv nekaterim zdel strašno smešen.
»Ti sploh samo in nič drugega kot ropotaš! Menda samo takrat zastonj odpreš gobec, ko ti kos mesa pade z žlice!«
Analitik je bil do novega sogovorca dosti bolj pogumno neusmiljen kot do ostalih prej. Zelo očitno je bilo, da sta se že večkrat prepirala. Zelo očitno je bilo tudi, da smo oba vsi poznali in po muzanju prisotnih nas je njuno poznanstvo dodobra zabavalo.
Posranec, ki je takrat prišel toliko od besede, da je pojamral nekaj okoli štiriurne seje in dolgega delovnega dne pa ta dan očitno ni bil pripravljen pslušati kakšnih zbadljivk. Priznati bi bilo tudi treba, da je bil nekoliko opit in glede na urnik, ki je o njem govoril je bilo jasno, da nekaj ne štima. Ali je uradnik že med svojim pomembnim šihtom srkal pijačo, ali pa je končal nekoliko prej kot je trdil in je bil v oštariji že vsaj uro ali dve.
»Predvsem naj ti bo jasno, da se s svojimi besedami borim za ljudi!« je s povišanim tonom poudaril. Pri tem je dvignil kazalec in požugal proti vsem ostalim. Tudi proti penzionistom, ki so ob teh besedah zavijali z očmi.
»In, če ti še ni jasno!« se je obrnil proti analitiku , »vseskozi tudi sam trdiš isto!«
»Pa subvencijo temu, pa štipendijo onemu, pa penzije, podpore. Vse to daje država. In kaj sem jaz!? Kaj jaz delam? Jaz sem država, a ti ni jasno ?!«
Kaj točno sta pozneje vpila drug na drugega nisem več poslušal. Tudi ostali so se kmalu naveličali njunih traparij. Sam pa sem se počasi tudi odpravil. Bil je že skrajni čas. Poleg tega pa sem imel tudi srce dovolj polno lepih vtisov. Tudi to mi ni kvarilo veselja, da je analitik zagotovo po mojem odhodu imel kaj povedati o dodatkih in štipendijah , ki jih dobijo moji otroci in podobnih zadevah. Nenavadno, ampak res sem se počutil srečen in vesel.
Tudi po ulici sem odšel takšne volje. Lahko bi rekel, da mi je kar nekako igralo srce. Toliko lepega se mi je vsadilo vanj ta večer.
Spoznal sem, da kmetje delajo za nas. Žrtvujejo svoj čas in svojo energijo, da lahko mi v dolini živimo svoja nekmečka življenja. Tam spravljamo denar na kup in z njim podpiramo kmete. Če ga raja ne zbere dosti, priskočijo še obrtniki in dajo v lonček največ. Pa tudi zanje se nabere, da lahko črpajo za svoje potrebe. Ostalo potroši dvestotavžentglava horda uradnikov, ki skrbi poleg sebe za vse ostale iz te dolge štrene pomoči potrebnih. In tako eni garamo za študente, drugi za penzioniste. Prvi se pripravljajo, da bi čimprej poprijeli za delo, drugi so že spotili svoj del krvavega švica. Vse za nas in vse ostale. V bistvu sem ugotovil, da je vse okoli mene ena sama velika neoporečna solidarnost.
Sicer zmedene misli so me zares razveseljevale. Le nekaj podobno kančku slabe vesti me je na drobno zbadalo. Komu jaz dajem, komu pomagam. Pa menda nisem ravno jaz tisti, ki …..
V preddverju našega bloka, sem se skoraj zaletel v soseda. Stari se ga je danes pa res nekoliko nalezel. No, smo bili pač prvega. Ampak , bil ga je res poln do vrha. držal se je za ograjo kot, da bi se bal, da bo cela bajta odplavala nekam v neznano.
»Gospod Franc, a so težave!?« sem možakarja vprašal in ga hkrati pridržal pod pazduho in mu pomagal tistih dvajset stopnic do vrat. Odgovora v obliki momljajočega jamranja nisem niti pretirano spremljal. Vendar pa sem nekje v krvavo rdečem, solznem pogledu videl nekaj kot hvaležnost, ko se je odzibal skozi vrata v stanovanje.
Ob tem hvaležnem pogledu je tudi meni nekoliko odleglo. Tudi jaz sem dober človek. Tudi jaz sem nekomu pomagal. Ne borijo se samo drugi zame. Z nedvomno bedastim nasmehom sem vstopil v predsobo in moja draga me je pogledala nekako sumnjičavo. Tako kot znajo pogledati žene, ko preverjajo v kakšnem stanju je prišel možiček domov. Seveda z menoj ni bilo nič posebno narobe. Menda sem se samo, še vedno enako trapasto smehljal.
Na vprašanje, kaj mi je, sem se na hitro zresnil in na hitro spravil skupaj moder odgovor.
»Srečen sem, draga!« sem rekel »ker smo vsi tako dobri ljudje!«
