dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2010

DARE VABI v soboto 19.6.

31.05.2010 · 26 komentarjev

V soboto, prav v dneh, ko se bo začenjalo letošnje poletje, vas Dare vabi v Spodnjo Idrijo. V gostilni pri Budanjcu vam bo z največjim veseljem predstavil svoje črkarije, ki jih je v teh letih kar se družimo, sestavil v zgodbice in z njimi povedal stvari, ki so mu ležale na duši in v takšni obliki privrele na dan. Prigode delavca, kmeta, knapa. Zgodbe o navadnih ljudeh in tistih, ki bi bili radi več kot to. Zgodbe o preprostih in zelo posebnih ljudeh

Tiskarji bodo do tiste sobote preko dvajset izbranih spravili na dišeč, snežnobel papir, liste zvezali skupaj in jih vtaknili med platnice. Dobrodošli boste vsi, ki bi radi skupaj z mano doživeli ta moj praznik.

Z drugimi besedami, soboto 19.6. 0b 19h si rezervirajte za predstavitev Daretovega knjižnega prvenca. Kako in kje bom že pojasnil v naslednjih dneh z detajli, opisi in slikami! Zakaj je pa itak jasno vsem, ki me poznate. Do tiste sobote verjetno tako ali tako ne bom objavljal drugih stvari.

Zelo vesel bom, če se boste odzvali na to moje povabilo tudi s komentarji in me že vnaprej razveselili z napovedjo svoje prisotnosti, vendar pa se ni treba nikomur prijavljati. Tako glede števila obiskovalcev, kot tudi glede česa drugega se bomo pustili tudi malo presenetiti. Zagotovo bom vesel vsakega, blogerja, neblogerja, sodelavca, prijateljev, sokrajanov, naključnih mimoidočih pa še stalnih šankarjev zraven …..

Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Preber’te…če hočete!

28.05.2010 · 14 komentarjev

Poslušal sem tako vse bolj živčne in nemirne gostilniške debate okoli aktualnih političnih težav. Kako bomo rešili to s to strašno arbitražo? Kakšne serjejo naši študenti? Kako bo z dobičkom v podjetjih. Nenavadno se mi zdi kako dedci zagrabijo za te stvari in kako zelo malo časa je treba, da od mirne debate zadeve preidejo v neustavljiv in glasen kreg na robu spopada. Pa tako lepo je eden od modrih veteranov na začetku povedal, da so še dohtarji in magistri vsak na eni strani, potem pa naj mi navadni šloserji, gozdarji in knapi odločamo o stvareh.

Sam pa sem ravno v teh dneh ugledal v neznanski prostranosti črne teme, ki zame vlada v političnem svetu, drobno ampak zelo svetlo lučko. Nekaj mi je dalo upanja, da gre svet naprej. Končno smo se začeli učiti iz preteklosti. Končno se uresničuje tisto moje upanje, da mora svet po logiki postati boljši in lepši. Velike napake, ki grenijo življenje milijonom ljudi pač morajo biti v pouk!

Takšno veselje mi je naredila razprava v parlamentu. Poslanstvo slovensko je prekrižalo jezike na fatalnem problemu okoli tega, kaj naj lastniki podjetij naredijo z dobičkom, ki ga bodo ustvarile firme. Sicer so na koncu menda sprejeli zakon, da morajo nekaj tega menedžerji odstopiti tudi delavcem, kar me ne gane pretirano. Zakaj tako mislim, si lahko preberete v enem mojih starejših zapisov, lahko pa tudi omenim, da sposobnostim gospodarstvenikov dovolj zaupam, da vem, da bodo znali podatke in dobičke dovolj zmahinirati in prilagoditi, da bo že nekako prav. Pa ne zame.

Gre bolj za idejo, za pristop. Ideja, ki sicer nekako ni preživela glasovanja, je bila namreč takšna, da bi morali lastniki dobiček deliti, če bi tako želeli. Križana gora maričkamadona, sem si rekel sam pri sebi. A so končno potuhtali!? Končno so naredili eno stopničko navzgor v stagniranju te naše demokracije. Če bodo tako hoteli!! Ja, saj človeku kar srce zaigra. Sicer precendens ni prišel skozi, ampak ostala pa so na stežaj odprta velika in široka vrata za nadaljne demokratične korake.

Če bodo naši politiki to dojeli, se ne bo več treba toliko spopadati in boriti. Preprosto bomo sprejemali zakon za zakonom. Enega prijaznejšega od drugega. Sprejeli bomo tudi mejo s Hrvaško. Zmenili se bomo lepo, da lahko veslamo po morju do Vrsarja ali pa magari do Pule … če Hrvati tako hočejo. Potem bomo rekli naj trgovci zaprejo štacune ob nedeljah, če tako želijo. Aja, to smo že naredili! Glede prostovoljne delitve dobička pa bomo šli še korak dlje in predpisali delodajalcem nedvoumen zakon, da morajo ljudem njihovo delo plačati. Lahko pa ga pač tudi ne, če tega ne želijo. Nekatere firme, posebno gradbene očitno že vnaprej slutijo kam bo peljala zakonodaja in jo že vnaprej uresničujejo. Svojim najetim bosanskim delavcem pač ne želijo plačati opravljenega dela. Kaj, zaboga, je tu spornega?

Navaditi se bo treba samo na to, da oblastniki pač želijo različne stvari. Razumljivo, na primer, nikoli ne bodo želeli grdih protestov z jajci in kamnitimi kockami. Protesti ja, vendar naj bodo protestniki uglajeni in naj kot račke lepo korakajo med policijskimi kordoni oblečeni v bizarne polivinilne lajpčke! Samo primer.

Ja, tako se mi je razgovoril moj znanec Janez za gostilniškim šankom. Kar vrelo je iz njega. Komaj sem ga prepričal, da je nehal o politiki in teh stvareh. Naj vendar pove kaj drugega, sem mu rekel. Potem sva malo govorila o bolj preprostih stvareh. Malo je že popil in pri njem vedno to pripelje do pretiranega blebetanja. Brez uspeha sem ga žlajfal, ko se je lotil nakladati o osebnih in celo intimnih stvareh.
»Sem se skregal z babo včeraj!« je rekel. Očitno je bilo, da se je zato tudi odločil danes malo popivat.
»Ma ja, saj je fajn baba. Saj se zastop’va! Ampak sinoči. Jebemti, sem bil razpoložen. Čist lohk bi mi dala ….pa ni hotela!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · miks

O dobrih ljudeh

20.05.2010 · 18 komentarjev

Analitik, kot sem sam pri sebi imenoval možakarja srednjih let, se je usedel za mizo nasproti mene. Takoj se je videlo, da je običajne volje, kar bi z običajnimi besedami pomenilo, da je bil videti tečen in jezen na vse okoli sebe. Imel je tisti izraz, tiste stisnjene zobe in dodatno pordele kapilare na licih, da je bilo jasno, da je to večer analiz.
Vendar pa ga je, prej kot je odprl svoje modro gobezdalo, zmotil hrup izza šanka.
»Jebemti boga hudičevga!« se je zaslišalo. Očitno je imel tudi dedec za šankom bolj slab dan.
»Garam cele dneve in kaj imam, jebemtisveca mater sto mater. Bika sem prodal za dvesto evrov več, kot sem dal za tele pred letom in pol. A je komu jasno, kaj govorim? Dve leti skoraj sem ga futral in pedenal za usranih dvesto evrov. Toliko lahko zapijem danes, pa še niti pijan ne bi bil!«
No, glede tega bi lahko možakarju brez težav ugovarjal. Pijan je bil očitno že zdaj, pa dvesto evrakov gor ali dol. Vmešavati pa se niti slučajno ni upal nihče od nas. Še celo spoštovani analitik nasproti mene je nekako lezel vase ob robantenju ihtavega deca. Zgledalo je, da se z vsem kar reče jezni kmet nedvomno strinja. Na vsako besedo je hitro pokimal. Če je rekel kaj v bolj normalnem tonu, je pokimal tako na drobno, ko pa je bolj zarobantil je nezavedno in nemudoma razširil oči in prikimal njegovim srditim besedam.
Tudi takrat mu ni upal ugovarjati, ko je renčal, da cele dneve dela, da sploh obdrži svojo kmetijo pri življenju.
»Za koga mislite, da garam!? Za lenuhe, za lenuhe, jim mater!« Pri zadnjih besedah je zakrožil s pogledom po vseh prisotnih in dobro sem čutil kaj naj bi pomenil tisti, sicer dodobra zamegljen pogled. Tisti stari očitek, ki ga znajo kmetje imeti do delavcev je bil v tistem nasršenem pogledu.
»Lenuhi, ki jih podpiram s svojimi žulji !«
Kmeta sem sicer poznal. Vedel sem približno kakšna je resnica. Bil je eden tistih, ki v zadnjih časih vse bolj množično zapirajo svoje hleve in opuščajo obdelavo strmin. Šest, sedem hektarski grunt v strmih bregovih in že zdavnaj zamujen čas za sveže ideje in spremembe je pač, kot pri toliko drugih, opravil svoje.
Kot, da bi se brezizhodnosti položaja v tistem hipu zavedel tudi jezni kmečki gospodar, je izpil svojo pijačo, zamahnil z roko in zapustil šank, ki je prej tako potrpežljivo prenašal njegov pravičen bes.
Komaj je izginil skozi vrata in so tiste franžaste zavese še vedno migale, je prišel na vrsto moj analitik. Zanimivo, ampak nič od strinjanja ni bilo več čutiti. Čisto neko drugo mnenje je bilo zaznati v njegovih besedah.

»Kaj bo jamral, kaj!?« je povzdignil glas.
»Vsi plačujemo, da dobiva subvencije za tisto košnjo in za vsako staro kravo tudi! Kdo od nas dobi kar tako nekaj od države- A vi dobite, porkaduš?! A čistilka s petsto evri colenge dobi? A jaz dobim kar tako kakšen denar!?

Ko je prisedel možakar v delovni obleki, je v hipu utihnil. Pa ta ni bil niti pijan, niti ni kaj prida robantil. Le nekako mudilo se mu je. Svoje malo pivo je pil hitro in nervozno. Pri tem je stalno pogledoval na uro in okoli sebe.
Nekdo mu je rekel, naj si vendar malo oddahne in mu ponudil še eno pijačo. Kljub večerni uri mojster ni hotel nič slišati o tem.
»Čič ne da nič!« je postregel s starim pregovorom in pri tem odločno zavrnil prijazno ponudbo.
»Jih je preveč gor na davkariji in na občini! Je treba vse rediti, madona! Nihče v tej zmešani državi ne tuhta več, da smo obrtniki tisti, ki držimo ekonomijo pokonci. Ne, le pritisni še bolj na reveža in ga primi za vrat. Banda požrešna!«
Tako kot je bil kratek njegov govor, tako je tudi s svojim pivcem opravil na hitro.

»Revež , a revež!?« je bil pričakovan odziv mojstra ekonomske analize, ki je komaj čakal, da je obrtnik odšel skozi vrata.
»Kakšen revež neki! Toliko se prikazuje kot revež, da vleče od države, kar more. Najnižjo plačo si izplačuje, pa tistemu njegovemu delavcu tudi, potem pa dodatek tu, pa dodatek tam. V vrtcu plača skoraj najnižjo ceno, mulca pa z audijem pripelje tja. Takšni so ti privatniški siromaki, ja!«

Omizje penzionistov za sosednjo mizo ni dajal veliko pripomb. Sicer je vsake toliko kateri od njih kaj siknil, vendar se niso hoteli zapletati v debato z analitičnim sitnežem. Verjetno so že velikokrat opočitali drug drugemu, kdo je za koga garal celo življenje in kdo zdaj gara, da lahko dedci srkajo tako lahkotno svoj vinček.
Enako brezbrižni so bili tudi trije mladinci, ki so prihiteli v lokal in po enem pivu odšli. Nedvomno jim je bilo najmanj na svetu važno od kje imajo starci penzije, še manj pa kdo dela za to, da imajo štipendije za svoj študij. Mislim, od daleč se jim je videlo, da jim, glede tega, ma prav popolnoma dol visi. In še nekaj ljudi je bilo v gostilni, ki sicer niso kazali interesa do ekonomskih analiz.

Analitik pa je kljub vsemu čisto za vsakega posebej , resda šele ko je lokal zapustil, nam vsem ostalim do potankosti razložil, kako mu država nekaj podarja, kako nekje neupravičeno vleče denar in kako se redi na račun poštenih ljudi.

»Preveč ropotaš danes!« pa ga opomnil glas s čisto drugega konca male betule. Tam je pri mizici sedel še en dokaj utrujen gost. Prej ga niti opazili nismo. Bil je občinar, ki je očitno imel za sabo hud dan. Kaj je hud dan za takšne tiče, seveda mi nismo prav dobro vedeli. Bil je eden tistih, ki so že takoj nekje v srednji šoli potuhtali, da si lahko s svojim jezikom služijo kruh.
»Ti posranec pa sploh vedno samo ropotaš!« je analitik odvrnil zelo na hitro. Posranec je bila samo pogojno žaljivka, saj je šlo le za to, da je bil tip poslanec v občinskem svetu in se je tako spremenjen častni naziv nekaterim zdel strašno smešen.
»Ti sploh samo in nič drugega kot ropotaš! Menda samo takrat zastonj odpreš gobec, ko ti kos mesa pade z žlice!«
Analitik je bil do novega sogovorca dosti bolj pogumno neusmiljen kot do ostalih prej. Zelo očitno je bilo, da sta se že večkrat prepirala. Zelo očitno je bilo tudi, da smo oba vsi poznali in po muzanju prisotnih nas je njuno poznanstvo dodobra zabavalo.

Posranec, ki je takrat prišel toliko od besede, da je pojamral nekaj okoli štiriurne seje in dolgega delovnega dne pa ta dan očitno ni bil pripravljen pslušati kakšnih zbadljivk. Priznati bi bilo tudi treba, da je bil nekoliko opit in glede na urnik, ki je o njem govoril je bilo jasno, da nekaj ne štima. Ali je uradnik že med svojim pomembnim šihtom srkal pijačo, ali pa je končal nekoliko prej kot je trdil in je bil v oštariji že vsaj uro ali dve.

»Predvsem naj ti bo jasno, da se s svojimi besedami borim za ljudi!« je s povišanim tonom poudaril. Pri tem je dvignil kazalec in požugal proti vsem ostalim. Tudi proti penzionistom, ki so ob teh besedah zavijali z očmi.
»In, če ti še ni jasno!« se je obrnil proti analitiku , »vseskozi tudi sam trdiš isto!«
»Pa subvencijo temu, pa štipendijo onemu, pa penzije, podpore. Vse to daje država. In kaj sem jaz!? Kaj jaz delam? Jaz sem država, a ti ni jasno ?!«

Kaj točno sta pozneje vpila drug na drugega nisem več poslušal. Tudi ostali so se kmalu naveličali njunih traparij. Sam pa sem se počasi tudi odpravil. Bil je že skrajni čas. Poleg tega pa sem imel tudi srce dovolj polno lepih vtisov. Tudi to mi ni kvarilo veselja, da je analitik zagotovo po mojem odhodu imel kaj povedati o dodatkih in štipendijah , ki jih dobijo moji otroci in podobnih zadevah. Nenavadno, ampak res sem se počutil srečen in vesel.
Tudi po ulici sem odšel takšne volje. Lahko bi rekel, da mi je kar nekako igralo srce. Toliko lepega se mi je vsadilo vanj ta večer.
Spoznal sem, da kmetje delajo za nas. Žrtvujejo svoj čas in svojo energijo, da lahko mi v dolini živimo svoja nekmečka življenja. Tam spravljamo denar na kup in z njim podpiramo kmete. Če ga raja ne zbere dosti, priskočijo še obrtniki in dajo v lonček največ. Pa tudi zanje se nabere, da lahko črpajo za svoje potrebe. Ostalo potroši dvestotavžentglava horda uradnikov, ki skrbi poleg sebe za vse ostale iz te dolge štrene pomoči potrebnih. In tako eni garamo za študente, drugi za penzioniste. Prvi se pripravljajo, da bi čimprej poprijeli za delo, drugi so že spotili svoj del krvavega švica. Vse za nas in vse ostale. V bistvu sem ugotovil, da je vse okoli mene ena sama velika neoporečna solidarnost.
Sicer zmedene misli so me zares razveseljevale. Le nekaj podobno kančku slabe vesti me je na drobno zbadalo. Komu jaz dajem, komu pomagam. Pa menda nisem ravno jaz tisti, ki …..

V preddverju našega bloka, sem se skoraj zaletel v soseda. Stari se ga je danes pa res nekoliko nalezel. No, smo bili pač prvega. Ampak , bil ga je res poln do vrha. držal se je za ograjo kot, da bi se bal, da bo cela bajta odplavala nekam v neznano.
»Gospod Franc, a so težave!?« sem možakarja vprašal in ga hkrati pridržal pod pazduho in mu pomagal tistih dvajset stopnic do vrat. Odgovora v obliki momljajočega jamranja nisem niti pretirano spremljal. Vendar pa sem nekje v krvavo rdečem, solznem pogledu videl nekaj kot hvaležnost, ko se je odzibal skozi vrata v stanovanje.

Ob tem hvaležnem pogledu je tudi meni nekoliko odleglo. Tudi jaz sem dober človek. Tudi jaz sem nekomu pomagal. Ne borijo se samo drugi zame. Z nedvomno bedastim nasmehom sem vstopil v predsobo in moja draga me je pogledala nekako sumnjičavo. Tako kot znajo pogledati žene, ko preverjajo v kakšnem stanju je prišel možiček domov. Seveda z menoj ni bilo nič posebno narobe. Menda sem se samo, še vedno enako trapasto smehljal.

Na vprašanje, kaj mi je, sem se na hitro zresnil in na hitro spravil skupaj moder odgovor.
»Srečen sem, draga!« sem rekel »ker smo vsi tako dobri ljudje!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

MRAZ

11.05.2010 · 10 komentarjev

»Mat!« se oglasi mali!
Stara le malo zabrunda in se komaj opazno premakne. Ravno toliko sa premakne tudi tamali in se še bolj kot prej stisne obnjo. »Maat!«
»Šsssc!« poskuša mama pomiriti sinčka. Niti slučajno namreč še ni čas za vstajanje.
Vendar pa! Pob se ne da. Tak je pač kot so majhni otroci. Ko se nekaj namenijo narediti, takrat pri tem vztrajajo in zaboga jih ne uspemo odvrniti od tega.
»Maaami!?«
Zdaj mati ni mogla več upati, da bi sine odnehal s svojo sitnostjo. Nejevoljno se je obrnila proti njemu.
»No, kaj bi rad?!«se je končno usmilila mulca.
»A veš kaj sem se spraševal?« je začel fant. Govoril je s tonom, ki je dajal vedeti, da so njegove pomladno jutranje dileme bolj pomembne sorte. Še zdaleč pa tudi ni bilo čutiti kakšne slabe vesti zaradi tega, ker budi staro ob času, ko bi jo bilo čisto pametno pustiti še nekaj časa na miru.
»Spraševal sem se o okolju, o naravi, o topli gredi, segrevanju planeta pa teh stvareh.«
»O križana gora!« je stara čisto potiho zastokala sama pri sebi in že skoraj čisto budna, predvsem pa jako nejevoljna prisluhnila modrim besedam malčka. Predvsem je seveda vedela, da ni kaj prida možnosti, da bi zdaj še lahko ujela kaj tako želenega spanca.
»No, in? Kaj si potuhtal?« je, kljub vsemu, pritegnila modrovanju svojega sina.
Takrat je sine začel razlagati stari, da mu ne gre prav dobro v glavo, da toliko ropotajo o nekakšnem segrevanju, o tem, da se vse nekaj topi, tali in smodi. Njemu, da zgleda vse čisto drugače. Vmes ga je mamica tu in tam poskušala nekako prijazno prekiniti, češ, kaj da ga take stvari sploh skrbijo. To pa že niso zadeve, ki bi morale moriti takšnega mlačka. Pa se ni dal. Takšna dolga zima, neskončna deževja. Nikjer niti toplote, kaj šele vročina.
»Veš, sem začel razmišljati tudi o sebi. O svoji identiteti!« je komaj spravil skupaj zapleteno besedo.
S takšnimi modrimi vprašanji je seveda tudi staro več kot presenetil. Pravzaprav ni več vedela ali bi se mu smejala ali bi jo lahko zaradi tega celo malo zaskrbelo.Le od kod mu vse to. V slabo družbo ob vsej njeni skrbi zanj nikakor ni mogel pasti, sama pa ga tudi ni učila takšnih neumnosti.
»Kaj pa trapaš!?« mu je odvrnila.
»Ja, res!« je odgovoril »začel sem počasi dvomiti ali sem res to kar naj bi bil!?«
»Poslušaj vendar sine!«je zdaj že vidno zaskrbljena mama pomirjujoče in že malo bolj strogo nastopila
»Seveda si to, kar si! Poglej vendar svojega očeta kakšen korenjak je. In ded je bil prav takšen. Pa tudi meni si podoben!Ne govori vendar takšnih neumnosti! Počasi bova vstala, šla v naravo in takoj bo jasno, da je vse v redu!«
»Pa vendar nisem več prepričan vase!« se ni dal mali!
»Kaj te vendar muči, za božjo voljo?« je že vidno vznemirjena in z rahlo tresočim glasom še enkrat poskusila.
»Predvsem mi ni jasno!« je hitel s pojasnilom in se še malo bolj stisnil k stari »predvsem mi ni jasno, da me zebe kot psa!«

»Mislim, kako hudiča, me lahko zebe kot psa, če pa sem medved!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Prava klekljarica

5.05.2010 · 14 komentarjev

(tekst poslan na razpis čipkarskih dnevov v Žireh)

Prava klekljarica, mojstrica, ki ji prepletanje cele goščave belih ali pisanih niti pomeni vsakdan in rutino, takšna vsak klekelj posebej božajoče predeva med prsti spretno in ritmično. Njeno delo ne zgleda napor in nekaj kar zahteva veliko pozornost rokodelke. Le neko početje, ki spremlja starko vse dneve in ki se sliši v prostoru kot pesem nežnega lesenega zvena. Pesem, ki preprosto spada tja.

In ta pesem je bil zagotovo eden od zvokov, ki so se v mojo otroško glavico zapisali med prvimi. Brez dvoma že takrat, ko sem komaj že dobro obvladal normalen govor, hojo po dveh in podobne spretnosti, ki pritičejo ljudem. Tisti škrobot je v tistih mojih najzgodnejšil letih proizvajala teta Angela, naša varuška, vsak dan. Občutek sem imel tudi, da to počne vedno in vse ure v dnevu. Razen, tako se mi je zdelo takrat, kadar je kaj delala. Takrat jo je bula in napol izdelana čipka čakala. Ja, res, prav tako sem dojemal tisto njeno početje. Kadar teta ne dela, takrat pa kleklja.

Takšen vtis je pač naredila na nas otroke. Da ji vsa čutila delajo neodvisno od dogajanja na tisti njeni zeleni buli, ki od nje v grozdu na nitke obešene tiste zveneče stvari. Ja, nič ji ni ušlo. Čisto na vse je bila lahko kljub svojemu natančnemu delu, maksimalno pozorna. Videla je nas kako se igramo. Videla je takoj, če smo načrtovali kaj bolj nespametnega ali pa, bogvaruj, kaj takega, da bi se kdo lahko udaril ali kako drugače poškodoval. Največkrat je vsako sumljivo obnašanje obvladala z njenim smrtno resnim generalskim pogledom ali pa kvečjemu še s preteče iztegnjenim kazalcem. Prav tako pa tudi na njeni drugi strani niti slučajno ni nič ostalo neopaženo. Noben pešec ni uspel priti mimo hiše ne da bi teta vedela zanj. Še manj bi lahko kaj takšnega uspelo komu z avtom. No, tistih se takrat resda še ni posebno veliko vozilo mimo bajte. Ja, čisto vse je imela pod kontrolo. Samo malo je pomaknila svoja močna očala bolj na nos in preko njih preverila dogajanje.
In nikoli se niso njeni zgubani prsti ustavili zaradi vsega, kar se je dogajalo v okolici. In tako od jutra do večera, dan za dnem. Razen!

Razen seveda takrat , ko se to ne sme. Na dan, ko mora človek odložiti delo in takrat se je teta Angela oblekla v nedeljske cunje, vzela patnošter in torbico ter pograbila mene za mojo drobno ročico. Pa sva šla. Držala me je trdno in včasih sem komaj s prsti dosegel trdna tla. Posebno me je grobo zagrabila, ko sva šla čez glavno cesto. Takrat sem malo zacvilil, vendar je teta to preslišala. Sicer je bila tudi malo gluha, vendar to ni imelo vedno povezave s tem, kaj je slišala in kaj ne. Bilo pa je zelo zanimivo, ko so se dobile stare prijateljice pred cerkvijo in so se pogovarjale tako, kot bi stale sto metrov narazen. Mislim, vpile so ena na drugo kot srake. No, škoda edino, da pol nisem razumel. Pa saj me tudi ni brigalo, da je Zofka slaba, da je Krlina že boljša in da bo za Malko v sredo ob šestih zvečer maša. Sem pa nedvoumno opazil, da je od vsega najvažnejše vse kar se tiče klekljarskih zadev. Koliko plača Krainer v stari Gorici, po čem je cvirn v teh časih in kdaj se bodo dobile pri Jakobu, da jim bo nabrusil škarje. Potem, ko so si babnice kriče izmenjale vse te aktualne reči, me je teta odvlekla v cerkev in tam je bila, ko je s svojim patnoštrom molila naprej, spet v eni glavnih vlog. No, meni se je že zdela vsaj tako pomebna kot fajmošter.

Ravno tako kot je bilo vsakdanje njeno klekljarsko škrebljanje so tudi vse ostale aktivnosti in komunikacije z ljudmi potekale ustaljeno. Mogoče se ji je edino malo zamajal sistem, ko so ji naši zrihtali slušni aparat in je bila nekaj časa čisto zmešana, da stalno vozijo kamioni mimo hiše in da vse ostale babe kričijo vanjo kot nore.

Vsake toliko pa se je le zgodilo tudi kaj drugega. Poseben praznik je bil, ko me je vzela s sabo v italijansko Gorico. V kufer je pazljivo že dan prej zložila vse čipke, ki jih je izdelala v nekaj mesecih. Na en kupček vogale za pregrinjala, na drug spet neke rože, ki bodo krasili zavese v kakšni imenitni laški bajti. Vmes, med vsako je z vso pazljivostjo in ljubeznijo vtikala časopisni papir in vse skupaj spela, da se pa ja ne bi moglo kaj narediti njenim špicam! Ravno tako, kot je vse pripravila že dan prej, je tudi mene pripravila pretirano zgodaj in vsaj eno uro sva čakala še napol v mraku, da sva se odcijazila z avtobusom polnim klekljaric proti konfinu.
Takrat se seveda na ekonomijo nisem kaj dosti spoznal in kaj malo mi je bilo jasno, da je pri tistem strašnem Krainerju za svoje čipke dobila res bolj pičlo plačilo. No, saj kot sem že omenil, sem itak tisto dojemal kot nekaj, kar počne kadar ne dela. V glavnem, takrat je teta Angela ponavadi za tisti denar nakupila vse potrebne surovine, da je s klekljanjem lahko nadaljevala. Ostali denar je porabila za malo makaronov, parmezana , kakšno kičasto zakmašno malenkost in tudi meni je kupila vedno kaj lepega. Šele mnogo pozneje mi je kapnilo, da se je zelo dobro zavedala kako slabo so ji plačali vse tiste neštete ure. Pozneje, ko sem se spomnil tudi njenih pripovedi, kako je že s sedmimi leti morala začeti z izdelovanjem čipk. Ja, kot sedemletni otrok je klekljala in tisti drobiž so skupaj z ostalo revščino porabili za hrano Šele takrat enkrat sem dojel, da je bilo tisto pa še kako pravo delo. Vedno, vsako uro in skoraj čisto vsak dan.

In tako so tekla leta. Pri hiši kmalu ni bilo več treba varovati otrok, za makarone in parmezan ni bilo treba več nositi tistih malih umetnin oderuhu v Italijo in tudi tista škrobotajoča pesem je nekega dne utihnila. Takrat smo pokrili bulo s prtičkom in jo z belo mizico vred odnesli na podstrešje. Utrudil se je tetin odločni duh in utrudili so se njeni grčasti prsti.

Prsti, ki so bili, razen kakopak takrat ko se to ni smelo, neutrudni in neustavljivi celih sedemdeset let!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar