Opredeljen

2.04.2010 ob 10:44

Tako, na hitro, mimogrede sem se ustavil v tisti vaški oštariji. Za volanom me pogosto začenja malo matrati in si moram med potjo privoščiti machiatto, da mi malo zbistri utrujene možgane. Terapija ponavadi traja nekaj minut in že sem pripravljen za preostali del poti. Tudi tokrat se nisem niti slučajno načrtoval bistveno drugačnega postanka. In nič ni sprva zgledalo, da bo kdo zmotil moj plan.
Mlada natakarica je med prehodom izza šanka v jedilnico čebljala s fantom z vijoličastim šopom las, ki so mu stalno padali na oči. Takoj ko sem se približal šanku, me je opazila, mi hitro in z vajenimi kelnarskimi gibi pripravila tisti moj prepotrebni napitek. Drugače pa je bila, kolikor sem videl, gostilna dokaj prazna. Na drugem koncu dokaj dolgega pulta je slonel velik možakar. No, šele takrat sem opazil, da je bil res bolj obilne sorte. Čeprav je bil nekako utrujeno stuljen nad mašino za kavo, je vseeno komaj spravil glavo pod polico kjer so kraljevale steklenice z likerji, viskijem in vilijamovko. Bil pa je dedec videti slejkoprej zelo utrujen!
Seveda se s tem nisem kaj prida obremenjeval. Mešal sem svojo kavico in pogledoval na uro. Kaj naj bi me brigalo. Ljudi tod okoli tako ali tako nisem poznal. Takrat pa:
»Kaj boš pil, prjatu, jebemtisunce?!«
Skoraj mi je zaletelo in komaj sem še ulovil skodelico, da mi ni vse skupaj zletelo po tleh, ko me je hrust vžgal po plečih. Pogledal sem ga in uvidel, da je njegova utrujenost večplastna in posledica večih in različnih dejavnikov. Gledale so me zaspane in na nek način jezno žalostne, vsekakor pa krvavo rdeče oči pošteno nadelanega dedca. Kdor se spozna na različne tipe vaških pivcev, ta takoj spozna v katero vrsto spada kakšen od njih. In moj novopečeni »prjatu« je definitivno spadal med tiste, ki jim nikakor ne smeš odkloniti pijače kadar ti jo ponujajo. To sem doumel v sekundi in še dobro sem jo odnesel, ko sem uspel deklici namigniti naj mi skuha še eno kofe. Na srečo vsega dogajanja ni posebno dobro registriral, v nasprotnem primeru, v to sem prepričan, bi vztrajal, da kava ni pijača za deca in bi me silil piti kaj po njegovem bolj primernega.
»Dober dan, hvala za pijačo!« sem poskušal prijazno in čimhitreje opraviti z najinim novim poznanstvom. Tip pa je bil očitno navdušen nad bistveno toplejšimi in pristnejšimi stiki. Že takoj naslednji trenutek je na pol visel na meni in le stežka sem se mu umikal v svoj kot. Moje besede je še premleval in pri tem gledal malo pod strop, malo je mižal in vmes je dvakrat v pomoč svojemu razmišljanju kvišku stegnil svoj mesnati kazalec.
»A jih slišiš?« me je takrat vprašal. Zaboga nisem mogel dojeti koga naj bi slišal. Lahko ima tip, to me ne bi čudilo, glasove v glavi ali kaj podobnega. Vendar pa mi je takrat s svojim še vedno študiozno naperjenim prstom pokazal na radio in se jezno namrščil. Na radio prej še pomislil nisem in niti malo mi ni bilo jasno o čem ropota. Bil je ravno čas za poročila in govorili so o pravicah istospolnih parov, o dedovanju po partnerju in o posvojitvah ….
»A jih slišiš?« je ponovil »Kaj ti misliš prjatu?« Njegove grimase so kazale na jezo in užaljeno nestrinjanje. Kaj je bil vzrok njegovega žalostnega razpoloženja mi je razložil z besedami: »Jajca, jajca!« Kazalo je, da imajo omenjena jajca nadaljevanje v daljšem stavku, vendar se je možakar za trenutek ustavil in mi kazal svojo široko dlan in krčevito kretnjo, kot bi med debelimi prsti nekaj stiskal. »Jajca bi jim potrgal, bandi nemarni!« je takrat končno speljal s svojimi neprijaznimi mislimi. »Potrgal in nekam zatlačil. Potem pa naj lajajo s temi pederskimi pravicami pa posvojitvami in …!«
V tej fazi me je že držal za ovratnik bunde in imel sem že veselje, da sem lahko čutil njegovo težko sapo. Nekako sem se le izvil in nagnil se je nekoliko nazaj. Hkrati sem mrzlično razmišljal kako se izvleči iz situacije. Tako kot takemu ne moreš zavrniti ponujene pijače, tudi vprašanj ni priporočljivo ignorirati. Nestrinjanje ali nasprotovanje pa tudi … Ja, bogve kaj je prava izbira. Nikakor se seveda nisem mogel strinjati z njegovim pristopom do tiste problematike in poskušal sem njegove krvavo vprašujoče bikovske poglede odpraviti z nekakšnim skomiganjem in mencanjem.
Zedrego so rešili trije fantje, ki so sedli za mizo v kotu. Črnolasi pobje južnaškega videza so bili očitno že nekoliko domači, saj je punca za šankom takoj vedela kaj naj jim postreže. Moj pivski prjatu pa se je ob njihovem prihodu sunkovito obrnil in namrščeno gledal proti trojici. »To bi jaz vse nagnal na jug. Eko! Na vlak pa enosmerno za Balkan. Potem bi pa videli izbrisane. Jaz bi izbrisal vse skupaj z gnezdom vred. Jim mater bosansko!« Gledal sem tipa začudeno in spet sem se izmotaval. Raje sem omenil, da bom moral iti. Da ne bom nikamor hodil in da moram še nekaj spit, je bil nedvoumen odgovor orjaka. Kelnarci sem namignil, da ne bom nič več in uspelo je, da je tip za trenutek pozabil na to, da bi me še naprej napajal.
»Vse bi nekam zabrisal!« je momljal še naprej » Tukaj je Slovenija, ne pa Balkan. In dovolj imamo svojih ljudi, porkaduš!
Nekaj sem omenil, da pač potrebujemo te ljudi na gradbiščih in še marsikje, kjer ni na razpolago dovolj naših. Pa je moje razmišljanje nekako preslišal in še naprej psoval vse kar je vsaj malo južno od njegove vasi.

Še sreča, da je bil možakar dovolj hud in dovolj zaposlen s svojim robantenjem, da mi ni bilo potrebno kaj prida replicirati na njegova huda mnenja. Tako mi je v naslednjih minutah brez možnosti dvoma v glavo vbil še nekaj neovrgljivih resnic o tradiciji. Rešil bi probleme s tem seveda ravno tako radikalno kot tiste malo prej. Ko je omenil džamijo in muslimane je že spet tolkel s svojo golemo pestjo po šanku in lezel bliže k meni. Jaz sem v tistem trenutku prežal na nekaj sekund nepazljivosti, da bi se izmuznil iz oštarije. Neartikuliranega bentenja nisem več niti spremljal. Razumel sem še nekaj zblojenih konzervativnih misli o tradiciji, splavu in družini in vse je že kar lepo kazalo, da bi morda pa le lahko švignil skozi vrata, ko se je orjak spet obrnil proti meni in se name tudi skorajda naslonil.
»No, kaj misliš ti o tem, kurba, jebemtisunce?!«
Nisem spraševal čemu takšno zmerjanje, le globoko sem požrl slino.
»Kaj misliš?!« me je še enkrat stresel s svojim vinskodišečem grmenjem.
»Ja no, nič takega!« sem nekako zjecljal.
»Ste pač nekoliko bolj desnega prepičanja!« sem poskušal biti diplomat!
»Kaaaj?!« je takrat najbolj jezmo presunjen fris ranjene zverine dajal vedeti, da z diplomacijo nisem uspel.
»Kaj si rekel, jebemti mater domobransko, kaj si rekel?!«
In takrat je zamahnil. Nad mojo glavo se je naredila senca in zvrnilo me je pod bližnjo mizo. Sicer me tista grozna pest ni posebno dobro zadela. Le nekako oplazila me je, večino moči pa je udarilo v steno za mano. Nekako sem tipu spotoma, ko sem padal še strgal verižico z zlatim križcem. Vsekakor pa sem se brez poškodb spravil na noge zatrdno odločen, da pobegnem s strašnega kraja.
Ko sem vstal, sem pred sabo zagledal hropečega, ihtavega kolosa, ki so ga trije fantje držali pod pazduhami in okoli pasu. Ritensko sem se umikal proti izhodu in gledal dedca, ki se je držal za krvaveče členke na roki.
Moja zmota je bila res maksimalno očitna. Usral sem jo na celi črti.
Tip je bil levičar.
Od pete do glave!

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Opredeljen”

  1. miri pravi:

    Kaj pravi pregovor? Kdor seje veter,žanje vihar.
    To hujskanje proti istospolnim in homoseksualcem po TV in ostalih medijih je nedopustno.Marsikateri hujskač pri sebi nima razčiščenih zadev in si misli,da je napad najboljša obramba.
    Odličen spis,Dore.

  2. Didl pravi:

    Dare. Ti si primer postavil v oštarijo, namočil v alko in še v kri na koncu. Si pa vsaj lahko pobegnil.

    Saj veš kje sem bil v zadnjem tednu…; spasa nema :( , tako in drugače opredeljenih pa… tu mač.
    OK, vsaj fasal jih nisem :) .

  3. mijau pravi:

    Ja, Dare, za prepričanje je treba tudi (po)trpeti. Moraš pa biti tudi dovolj hiter, če že nisi močnejši.

    Sam si ne znam prav predstavljati, kako bi ravnal na tvojem mestu, posebno zato, ker nikoli ne pritrdim drugače mislečemu, četudi je močnejši.

    A kaj se čemo čuditi takim tipom, če pa imajo enake nazore “plemeniti”.

  4. dare dare pravi:

    @miri, kot praviš. Ljudi je treba pustiti na miru! No vsaj dokler nam ne škodijo in nam ne ogrožajo življenja. Bolj pa sem kljub vsemu želel pisati o oštarijskih političnih analitikih, ki so jih polna modra omizja. Zagrizeni levi in zagrizeni desni … pa eni ali drugi ne znajo niti slučajno in niti približno definirati kaj pomeni ena ali druga politična opcija. Če odmislijo davne čase pa sploh!

  5. dare dare pravi:

    @Didl, ja v takšno okolje se mi je zdelo, da spada. Sploh pa nimam nič proti opredeljenim in tudi debate o politiki me ne motijo. Edino moram še srečati kakšnega, ki razume in ve za kaj se opredeljuje. :)

  6. dare dare pravi:

    @mijau, kot sem omenil že v odgovorih miritu in didlu, sem ciljal bolj na vsesplošni pojav,ko tudi najbolj zagrizeni ne vedo o čem govorijo. Sicer pa je verjetno to povezano s tem, da tudi naše politične stranke in politiki nimajo nikakršne identitete razen tiste, ki jo črpajo iz davne zgodovine in nam jo servirajo, da se zamotimo medtem ko ga oni lahko mirne duše serjejo naprej :) ! lp

  7. mile pravi:

    Kar vidm ga !?

  8. noah noah pravi:

    Hehe Dare, dobro si jo odnesel :lol:

  9. dare dare pravi:

    O, Noah ne boš verjel. Prav danes sem se spraševal kje hodiš. Tam pri tebi je bila še vedno tista nasukana ladja, zdaj pa vidim, hvala bogu, da si še z nami.
    Ja, kot praviš,še dobro sem jo unesel. S političnimi eksperti ni nikoli lahko :) !

  10. bin pravi:

    Hja Dare, si pač tipa napačno opredelil. ;) Po le nekaj izrečenih stavkih se človek kaj lahko zmoti. Pa si prepričan, katera roka je bila okrvavljena?

  11. dare pravi:

    @Bin, menda je dec pa ja vedel katere sorte je!? Sem pač narobe ocenil simptome!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !