dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2010

Zadnje čustvo!

29.04.2010 · 15 komentarjev

Rupert se je skozi življenje vedno in vsak dan prerival na svoj poseben način. Tako, čisto po človeško gledano, je marsikomu padlo na pamet, da brez truda in napora. Zgledalo je vedno, da so mu pač vsaka vrata odprta. Malokdo se je kakopak še spominjal, da je v nekih preteklih časih marsikaterega svojega konkurenta pri tem svojem povzpetništvu brezobzirno pohodil. Pravili so, da pri takšnih stvareh ni nikoli niti trznil in se z njimi obremenjeval. To se mu je pač zdel nekako normalen potek. Zakon džungle ali še bolje, zakon bojnega polja.
Vendar pa je tudi v teh časih, če je človek to le znal opaziti, potreboval za to svojo domnevno uspešnost neko zelo pomembno spretnost. Nekaj kar je tako kot tanek posluh, smisel za slikarstvo ali kakšen drug talent dano le nekaterim, redkim in posebnim ljudem. Rupert je imel posebno sposobnost, ki bi jo lahko sicer primerjali s kakšno drugo poustvarjalno umetnostjo, vendar meni se je to zdela zelo unikatna in samo njegova reč. Jah, verjetno je bilo to zato, ker sem Ruperta tudi osebno poznal. No, poznal niti ni prava beseda. Poznal sem pač nekatere njegove oblike. Nekatere vloge, ki jih je ustvaril.

Tako je zjutraj začel svoj dan kot prava podoba nejevolje in sovražnosti do vsega okoli sebe. V svoji veliki zastekljeni hiši se je kot vsako jutro tudi tistikrat sam zbudil in sam poskrbel zase in za svoje stvari. Že leta ni skrbel kaj prida, ali je njegova soproga sploh prisotna v isti stavbi in ali je tam sploh prenočila. Že zelo, zelo dolgo nista več motila drug drugega s takšnimi nepomembnimi stvarmi. Tako je Rupert čimbolj na hitro in učinkovito opravil s svojo higieno, avtomat mu je skuhal skodelo črne kave ob prvi cigareti je še iz navade razgrnil časopis. Že takoj zjutraj je gledal predse mrko in živčno. Človek bi pomislil, da debeli gospod sovraži cel svet.

Pa vendar! Ko je stopil pomembnež skozi vrata na ulico in je tam srečal prve ljudi, je iz te iste, težke, neprijazne gmote skočilo nekaj čisto drugega. Ljudem ki so ga pozdravljali, je iznenada odgovarjal ljubezniv in sladkobeseden gospod. Prijazno je prikimaval vsakemu, ki mu je zaželel dobro jutro in marsikomu se je tudi nalahno priklonil. Ti ljudje so bili pač njegovo volilno telo, to pa je skupina ljudi, ki si zasluži takšno Rupertovo varianto. Bogve kako neprijetno in naporno je takšno jutranje izvajanje za visokega meščana, bi pa neuki takoj pomislili, da gre skozi mesto res uglajena in ljubezniva oseba.

Ampak! Že četrt ure kasneje je taisti magnat sedel v svojem širokem usnjenem naslonjaču v velikanski pisarni in iz zalitega obraza so pobegnile vse, tudi najmanjše sledi prejšnjih nasmehov. Ljubeznive poteze je nadomestil vzvišen in aroganten izraz, ki je dajal vtis, da se mu gnusi cel planet z vsem pripadajočim življem vred. Takrat ni več pomislil na ljudi. Kje pa. Ukazi, ki jih je delil so na daleč zaobšli ljudi in njihove težave. Kvečjemu se je potrudil, da je bolj umazane ukrepe zvalil na pleča komu drugemu, sam pa je poskrbel, da je izpadel pri zadevi nemočen in predvsem ničesar kriv. Pa tudi, ko je podpisoval dokumente, ki so ukinjala delovna mesta, selile cele fabrike v tujino, papirje ki so v imenu njegovih profitov še dodatno poslabševali položaj njegovih ljudi ali ko je za širjenje svojega carstva uničeval imetje svojih sosedov, takrat je bil hladen in zagotovo se mu pri takšnemu delu ni dvignil utrip niti za en sam usrani udarec. Niti malo ne bi podvomil, da je tip brezčuten in surov.

Vseeno pa! Že uro ali dve kasneje je bil to spet čisto druga pojava. Na sprejemu pri pomemnemu politiku se je pojavil s svojo soprogo in sinom. Z ženo sta se drug drugemu prijateljsko in ljubeče smehljala in dajala vedeti vsem prisotnim, da sta vsak trenutek srečna, da sta skupaj. Ravno tako je v določenem trenutku, ko so se najbolj zabliskale kamere in ko so vsi trije stali na najbolj primernem mestu, objel čez rame svojega sinka. Fanta, debelušnega mozoljastega poba nekje blizu polnoletnosti je stisnil tako, da ne bi niti najbolj zloben skeptik podvomil, da sta s starim pristna prijatelja, ki skupaj preživljata maksimalno število ur in ki lahko drug drugemu povesta in zaupata vse, kar si sploh lahko delita oče in sin. Ljubečega in skrbnega družinskega očeta je bilo videti v Rupertu takrat.

Ja, ja, seveda! Takoj ko so se zaprla za pomembnimi gosti težka hrastova vrata, se je slika spremenila v najbolj hladen in nečimrn odnos. Gospa Rupertova je dvignila svoj nos, si ovila okoli vratu neko belo krzneno reč in brez pozdrava ali celo samo pogleda odpeketala proti svoji limuzini. Mali je samo toliko stopil do starega, da mu je ukazovalno in sitno nekaj čisto na kratko povedal. Rupert je na njegove besede samo segel v notranji žep suknjiča in stegnil malemu črno kreditno kartico. Ta jo je brez besed vzel, se obrnil in zapustil svetlo in bohotno poslopje. Ja, nič od topline, nič podobnega ljubezni. Le hladen in brezčuten prezir.

In takšni dnevi so minevali našemu povzpetniku. Prelivale so se mu vloge druga v drugo, narejeni nasmehi so zamenjvali neka druga narejena razpoloženja. Nenaravne grimase se nikoli niso sprostile v iskren in miren izraz, ki bi dajal vedeti, da je oseba za njim srečna in zadovoljna s sabo, svojim delom in svojim dnem. Ne, nič takega. Vedno je sledilo samo novo sprenevedanje in nova narejena čustva.

Čustva?? Ravno na tista je včasih pomislil, ko je kot običajno sam pristal ob večerih v svojih razkošnih prostorih. Sreča, sovraštvo, poštenost, ljubezen!? Pha, še posebno takšne nepotrebne stvari. Je to otopelost? Ali res ni ničesar več nikjer? Za kaj sploh gre. Zakaj vse skupaj tako poteka in zakaj ta duša tu notri ne čuti ničesar pravega več? Je še kje kakšno občutje, še kaj kar bi predramilo staro pokvarjeno zašpehano truplo?!

Zunaj pa so se odvijali nemirni dnevi tistikrat. Rupert se sicer kot običajno ni kaj prida oziral na težave ljudi. Še zdaleč ne. Niti slišati ni želel, kaj muči sodrgo na ulicah. Vedel pa je tudi, da so njegovi vazali dobro plačani, da poskrbijo zanj in njegovo bogastvo v neprijetnih in nevarnih časih.

Takrat pa je zažvenketalo steklo in s treskom so se razletela težka, masivna vrata Rupertovega doma. Pet ali šest pobesnelih mladeničev s črno pobarvanimi obrazi in z rdečimi rutami ovitimi okoli glav je vdrlo v hišo in podrli so presenečenega pomembneža na tla. Rupertu je srce razbijalo kot noro in iz sebe ni zmogel spraviti niti glasu. Kazalo je v tistem trenutku, da bi se lahko vse skupaj zanj kaj klavrno izteklo, vendar pa se je vse skupaj končalo po nekaj udarcih in brcah, ko so se pred stavbo zaslišale sirene in vpitje varnostnikov in policije, ki so prišli, da zaščitijo pomembnega moža.
Eden mladih napadalcev se je še sklonil k Rupertu in šepnil:
»To je samo začetek, prasec!« in pobegnil skupaj z ostalimi v noč.

Reševalcem je Rupert samo odmahnil z roko. Naj ga pustijo še malo jim je rekel, ko je sedel ob steni razmršen in s strganim ovratnikom. Iz nosa mu je še vedno nalahno kapljala kri. Videti je bil nekako ubogo in, ja, videti je bil čisto pristen in naraven. V tistem trenutku je bil to res pravi on. Preplavljen s čustvom. S tistim, ki je bil tam čisto na koncu spiska. Tako na koncu, da Rupert skoraj ni vedel zanj. Niti ga ni upošteval. Zdaj pa ga je le spoznal. Edinega še, ki mu lahko pomaga! Sploh!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Preveč!

23.04.2010 · 18 komentarjev

Ćisto brez najmanjšega smisla. Nobene besede ni. Ničesar kar bi spodbodlo moje prste, da bi tako kot že tolikokrat zaropotali po tipkah. Zaropotali, da bi ostali stanovalci vsake toliko začeli pogledovati proti mojemu kotu. A se ne bi mogel malo umiriti, mi gledamo teve!? Ne, nič takega se ne dogaja z mojimi mislimi. Mir čisti mir. Le toliko sem uspel potuhtati, da je čisto mogoče v moji betici misli celo preveč. Mogoče jih celo prevečkrat pretopim v besede in stresem na ekran. Pa kdo hudiča je kdaj rekel, da je tega premalo? Kdo je potuhtal za boga, da ni v redu, če misli izklopim za ušiv teden dni.
V resnici sem gledal v nebo. Tako, sloneč na okenski polici. Čisto na robu sem videl belo sled reaktivca. Samo tam v tistem kotu neba je bil majhen delček jasnine. Drugje se je temnilo in kmalu je pojedlo tudi tisti majhen del z dolgo belo špuro.
In leno zganem svojo težko misel. Čisto vse mi na nek način dokazuje, da je stvari preveč. Dvakrat sem danes iz nekih bajt s polnimi pisanimi policami prinesel vreče stvari. Zdaj čemim pod belo svetlobo in okoli mene je kot ponavadi prižganih toliko stvari. Jaz na eno od teh svetlečih prevečev nesmiselno pišem nekaj o smiselnosti. Z enim ušesom poslušam kako ljudje skoraj povsod mislijo, da je vsega premalo. Prevarani kot sem sam, ne vedo, da je v bistvu ravno preveč tisti, ki jih duši in grabi za vrat.
V neki afriški vasic je odrasli enajstletni fantič preživel današnji dan. To je vse kar je želel in največ kar je lahko dobil.
S tem mojim pisanjem se mi zadnje čase kar dogaja. To, mislim, je predvsem zelo v redu! Kot dobra hrana. Kot menda kozarec tadobrega. Same stvari, ki so dobre samo če jih je samo in nič več kot ravno prav. V prestolnici imajo praznik knjige in slišal sem komentar, da je inflacija pisane besede razvrednotila stvari. Štiri tisoč knjig naštampamo na leto.
Oblak pa se je razširil čez celo nebo. Sledi letala ni več. Zračni prostor je zaprt. In če samo upoštevamo, da sem se lotil tuhtanja zaradi avionov!? V teh dneh je zadeva pač aktualna. Ko ni aktualna, se pravi, ko vulkani ne delajo zgage, vzleti na dan baje petindvajset tavžnt avionov. Mislim, kaj takega! Ljudje, to je bistveno preveč. Treba bo začeti ceniti trdna tla pod nogami!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Slovenija je čista!!

18.04.2010 · 26 komentarjev

Prostovoljstvo je pa zares kategorija, ki ji ne gre gledati v zobe. Celo to bi lahko rekli, da kdor se spotika ob takšne lepe dogodke, da je pa zares pikolovec in skrajno siten človek. Pa ravno ob prostovoljno delo sem se namenil, kaj si morem, malo obregniti. No, vsekakor pa nimam namena govoriti o davnih letih, ko se je o prostovoljstvu govorilo zelo pogosto. Omenjalo se ga je kot pomebno gonilo napredka. Če prostovoljcev kakšenkrat ni bilo, so jih taglavni pa pač določili. Tega, da je v nekaj prisiljen pa prostovoljec ni smel reči in je bil lepo mir. Ne, tokrat sem mislil malo nakladati o bolj aktualnih stvareh.
Najprej pa moram kljub vsemu povedati, da sem nad samimi akcijami, kot je na primer včerajšnje čiščenje moje domovine, v resnici navdušen. Občudujem idejo, pobudo in zagnanost tistih, ki so si vse skupaj zamislili in še bolj maksimalno občudujem odziv ljudi. Ljudje so se zbrali v skupine in to je nekaj, kar je v naši domovinici dosežek že sam po sebi. Kamorkoli vas je včeraj zanesla pot ste lahko naleteli na skupine in skupinice ljudi, ki so se spopadali s smetmi, od majhnih odpadkov, do pločevinastih sodov, mopedov in rjastih avtomobilskih lupin. Skupaj so se zbrala društva in skupnosti, ki so včerajšnje čiščenje dodale v spisek svojih akcij in aktivnosti, zelo veliko pa je bilo tudi skupin, ki jim je bil to zelo izjemen in poseben dogodek, tako zaradi druženja z ljudmi kot tudi zaradi same delovne akcije. Marsikje so se skupinam pridružili tudi znani obrazi iz politike. Ali so imeli namen samo prispevati k lepoti dežele ali kaj drugega ne bi niti ugibal.
Da so bili rezultati akcije fascinantni, tega pa mislim, da tudi ni potrebno posebej poudarjati. Vsa poročila in nedeljski časopisi so polni fotografij celih gora odpadkov in nesnage, ki so jih sobotni prostovoljci nabrali na divjih smetiščih. Komunalci z vso svojo hrumečo mehanizacijo so baje komajda uspevali sproti odvažati , kar so ljudje nanosili na kup.
Nasploh se očitno Slovence s smetmi dokaj uspešno animira in združuje. V zadnjih letih smo iz navadnega metanja smeti v smetnjak naredili pravo znanost. Vsak človek mora biti že kar nekakšen poznavalec materialov in snovi. Mislim, če kdo pomotoma flikne pest krompirjevih olupkov med prazne plastične flaše, mu svetujem naj vsaj tega ne počne pred očmi drugih ljudi, saj bi izpadel bedak, da mu še jaz ne morem reči kako drugače. Že majhne otroke zdaj učimo, da je treba metati v kotejner z rumeno nalepko plastično embalažo, v tiste z rdečo steklene reči in v rjave smetnjake pomije, olupke in ostanke od solate. In nič ne zgleda, da bi bilo to kakorkoli in komurkoli težko ali odveč. Celo nasprotno. To je postalo nekaj finega, nekaj samoumevnega in nekaj kar nam je lahko celo v veselje. Nam in otrokom, ki jih osveščamo že v najbolj ranih letih življenja.
Drugo fascinantno prostovoljno reč pa sem slučajno imel veselje videti prejšnjo soboto v Lipici. Sicer sem večino tistega zamudil, saj sem tja prišel šele popoldne in s čisto drugačnimi nameni, vendar sem pozneje prebral, da so tisoči prostovoljcev pobarvali nekaj deset kilometrov lesenih ograj, ki ograjujejo pašnike za bele lepotce. Kakšno zamudno in naporno delo je strganje stare barve in malanje tistih tramičev si lahko samo mislimo. Vendar nekomu je padlo na pamet in uspešno je tam združil množico ljudi, ljubiteljev našega kao bisera, ljubitelja plemenitih konj, ljubitelje narave in prostovoljce kar tako. Mislim, zakon!

Ampak! Stavim, da ste vedeli da bo nekje nastopil tudi ampak. Ja, ampak jaz sem kljub vsemu v vseh teh lepih dogodkih videl še nekaj. No, upam, da se motim, me pa resnično skrbi, da se te prostovoljne akcije niso zaključile, ko se je dan dogodka končal. Ko se je prevesil v črno noč. Ne, kar nekako se mi zdi, da bo sledilo še kaj.
O ločevanju smeti sem že kdaj sitnaril in pravil kako me je vse skupaj presenetilo. Ko smo pred leti začeli ločevati, smeti levo in desno, v rumene in rdeče kište, sem bil prepričan, da bo to prineslo nekakšno korist. Porkaduš sem si mislil, mrbit mi bodo zato pa enkrat na tri mesece smeti odpeljali zastonj, ko sem jih pa že tako lepo posortiral. Pa se je pokazalo, da s tem ne bo nič. S svojim ločevanjem smo povzročili strahotno povečanje stroškov in v naslednjih letih lahko pričakujemo povišanje cen za strašljivo velike odstotke.
Takšno množično čisščenje, kot je bilo to včeraj, pa je nekaj novega zato ne morem trditi, kaj natančno sledi. Vendar pa, bodimo pozorni. Pričakujem, da bodo v naslednjih dneh ali mesecih komunalna podjetja napadla naš davkoplačevalski sistem s številkami, stroški, urami in posledicami, ki so jih sobotni prostovoljci povzročili s svojo akcijo. Direktorji javnih komunalnih zavodov bodo na občinskih svetih vili roke in zmajevali z glavami in zahtevali dodatna sredstva, da pokrijejo ta nepričakovani strošek. Že drugič se mi bo zazdelo, da se nekaj kar je bilo mišljeno kot čisti dobiček, kot neoporečna dodana vrednost, spreminja v nekaj ravno nasprotnega.
In ograja? Ja, to bom pa tudi moral počakati. Enkrat sem najel enega malarja. Delaj je samo en dan in zdelo se mi je drago pa naj sem tisto številko obračal kakor sem jo hotel. Če sem primerjal ceno njegove ure s svojo, ki sem jo dosegal v fabriki pa sploh. Če je pa malarjev tisoč in, če farbajo deset ur in potem vse skupaj ponovijo še naslednjo soboto in še ….. ja, ne vem. Občudovanja vredno.
Pa ne nameravam računati. Ne, počakal bom nekaj mesecev in, ko bom kdaj opazil v medijih kakšno lepo novico o našem biseru Lipici, kako si je opomogla in da si je kakšen zaslužen menedžer lahko celo izplačal kakšnih sto jurčkov nagrade, takrat bom pa spet izbrskal te podatke in jih vrgel na papir.
Ja, še enkrat ponavljam. Ob nekatere stvari se pa res ne gre spotikati. Madona, saj vse na tem svetu pa res ni slabo. Ampak lahko pa se pohvalim, da pišem čisto prostovoljno!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Pokojninska reforma

14.04.2010 · 20 komentarjev

O strašni pokojninski reformi, ki nas z njo bombardirajo zadnje čase, moram malo pomodrovati. Če sem že do sedaj pustil druge, da to počnejo v miru in brez mene pa to zdaj ne gre več. Seveda sem mogoče sam kriv, da ne spremljam pravih medijev in ne poslušam pravih ljudi, vendar spet opažam nerazumljivo delitev na dve skrajnosti, kot da sploh in niti slučajno ni ničesar vmes.
Piko na i pa je pritisnil voditelj programa na valu 202. Sicer mislim, da vem tudi kako mu je ime, vendar nisem prepričan in ga bom imenoval samo novinar. Tip je v povezavi s to problematiko izpostavil modrovanje (kakopak) mladega teoretika na forumu, ki je spraševal sebe in svoje sogovornike naslednje:
»Kdaj bomo pri nas začeli nagrajevati ljudi, ki so se v življenju izšolali?!«
Ne mislite, da se mi zdi vprašanje neumno ali nepotrebno. Pogrešal sem le vsaj nekaj malega, neko kratko misel, ki bi nakazala odgovor nanj. Jaz bi mladeniču, ki je razmišljal tako dobro, da je pritegnil takšno pozornost vsaj delno pritrdil, vendar bi morala najprej razčistiti nekaj zelo elementarnega. Penzion, ki ga človek dobi, ni nagrada. Darilo, ki ti ga nekdo da ali pa pač ne. Penzija je prišparan denar, ki ga imaš pravico začeti trošiti, ko za to izpolneš pogoje.
Vsekakor pa se, ponavljam , strinjam, da do izobraženih ljudi kriterij , ki določa dolžino delovne dobe ni vedno pravičen. Naj samo vmes še pripomnim, da za vse itak ne bo nikoli pravice. Nepravični pa so takšni kriteriji predvsem do visoko izobraženih ljudi, ki so dosegli kvalitetno izobrazbo in za to potrošili ustrezno količino let. Tako zapleteno sem to zapisal zato, ker imamo med nami tudi celo armado intelektualcev, ki so za svojo nedokončano »višjo« stopnjo omike vlekli svoje šolanje do tridesetega leta. Koliko od teh študijskih let je odpadlo na izkoriščanje vseh možnosti rajnkega socializma in spoznavanje kotičkov legendarnih ljubljanskih kavarn, tega pa pač ne vemo!
In če se že znamo najbolje meniti s skrajnostmi, naj kar takoj izpostavim siromaka na drugi strani. To je tip, ki je takoj s petnajstimi šel v fabriko in je takrat, ko je žurerski študent iz zgornjega odstavka nastopil stažiranje, že opravil s polovico delovne dobe. Hm, tudi tukaj se z vsemi zadržki, ki z njimi mahajo sindikalisti in kakopak, delavci, strinjam samo na pol. Strinjam se seveda, da po štiridesetih letih vihtenja krampa, človek po vsej logiki zasluži, da težko orodje odloži in začne rediti čebele in merkati vnuke. Po drugi strani pa si bomo morali počasi priznati, da je takšnih ekstremov bore malo in vse manj. Ljudje se že nekaj časa sploh ne zaposljujejo več pri petnajstih letih in izredno, izredno malo mladih je pripravljenih sploh kadarkoli prijeti za kramp, lopato ali kakšno podobno na štil nasajeno reč. Kdor pa že zastavi svojo »kariero« na tak način, tega zagotovo ne počne v nedogled ampak naredi vse, da bi svoje orodje v doglednem času prepustil mlajšim in sam počel kaj bolj sprejemljivega.
Tukaj pa smo že pri tistem, kar me tudi zelo moti pri vseh teh debatah. Nikjer namreč ne zasledim, da bi kdo omenil, kaj vse bi bilo potrebno urediti vzporedno z uvajanjem proizvodnega dela starčkov. Sveda imam v mislih razne prilagoditve, dodatne dopuste, omejitve in bonuse za sivobrade garače. Točno bodo morali o tem premisliti strokovnjaki. Malo me pa skrbi za Hribar-Miliča, ki mu bo že sama omemba takšnih ukrepov zagotovo še dodatno skrivila usta.
Seveda pa ostaja še varianta, ki jo je v zvezi s svojim ostarelim kovačem opisal Ivan Cankar. Oslabelega kovača je gospodar preprosto nagnal iz delavnice, kjer je pustil celo življenje. Z zadnjimi močmi je mož uspel pripešačiti v rodno vas. Tam ga je namesto rodne hiše čakal samo še kup kamenja. Zgrudil se je nanj in umrl. Potem se zgodba nadaljuje s sporom dveh županov, ki se ne moreta sporazumeti, kateri ga je dolžan pokopati, saj je ruševina ležala ravno na meji med dvema občinama, ampak to zadnje s pokojninsko reformo nima več povezave.
Ima pa povezavo z logiko. Sicer za razliko z ubogim kovačem, lahko računamo na penzijo. Nekateri na dve , nekateri na dvajset penzij, nekateri lahko poštarja pričakujejo celo dvestokrat. O ekstremih ne bi ….

Vendar pa predvsem lahko vsi pričakujemo, da bodo pred tem balinali z nami levo in desno, malo se nas bo otepal delodajalec, malo bodo zmajevali nad nami na zdravstvenem ministrstvu. Vmes bomo delali drenj še na socialnem. Veseli pa, to vam zagotavljam, nas ne bodo nikjer.

Toliko sem imel o tem. Zaključka pa spet nimam čisto izdelanega. No, pravzaprav ga imam. Predlagal bi ministru, da lahko delam do devetdesetega leta. Podpišem, če mi on garantira, da bom do takrat zdrav! Eko!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Najlepša objava

8.04.2010 · 34 komentarjev

Odločil sem se objaviti “najlepšo objavo”. Za razliko od večine mojih je kratka in brez odvečnih besed. Samo še sličico prilepim. Lepotička na fotki je moja vnukinja Julija (0 let )

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Opredeljen

2.04.2010 · 11 komentarjev

Tako, na hitro, mimogrede sem se ustavil v tisti vaški oštariji. Za volanom me pogosto začenja malo matrati in si moram med potjo privoščiti machiatto, da mi malo zbistri utrujene možgane. Terapija ponavadi traja nekaj minut in že sem pripravljen za preostali del poti. Tudi tokrat se nisem niti slučajno načrtoval bistveno drugačnega postanka. In nič ni sprva zgledalo, da bo kdo zmotil moj plan.
Mlada natakarica je med prehodom izza šanka v jedilnico čebljala s fantom z vijoličastim šopom las, ki so mu stalno padali na oči. Takoj ko sem se približal šanku, me je opazila, mi hitro in z vajenimi kelnarskimi gibi pripravila tisti moj prepotrebni napitek. Drugače pa je bila, kolikor sem videl, gostilna dokaj prazna. Na drugem koncu dokaj dolgega pulta je slonel velik možakar. No, šele takrat sem opazil, da je bil res bolj obilne sorte. Čeprav je bil nekako utrujeno stuljen nad mašino za kavo, je vseeno komaj spravil glavo pod polico kjer so kraljevale steklenice z likerji, viskijem in vilijamovko. Bil pa je dedec videti slejkoprej zelo utrujen!
Seveda se s tem nisem kaj prida obremenjeval. Mešal sem svojo kavico in pogledoval na uro. Kaj naj bi me brigalo. Ljudi tod okoli tako ali tako nisem poznal. Takrat pa:
»Kaj boš pil, prjatu, jebemtisunce?!«
Skoraj mi je zaletelo in komaj sem še ulovil skodelico, da mi ni vse skupaj zletelo po tleh, ko me je hrust vžgal po plečih. Pogledal sem ga in uvidel, da je njegova utrujenost večplastna in posledica večih in različnih dejavnikov. Gledale so me zaspane in na nek način jezno žalostne, vsekakor pa krvavo rdeče oči pošteno nadelanega dedca. Kdor se spozna na različne tipe vaških pivcev, ta takoj spozna v katero vrsto spada kakšen od njih. In moj novopečeni »prjatu« je definitivno spadal med tiste, ki jim nikakor ne smeš odkloniti pijače kadar ti jo ponujajo. To sem doumel v sekundi in še dobro sem jo odnesel, ko sem uspel deklici namigniti naj mi skuha še eno kofe. Na srečo vsega dogajanja ni posebno dobro registriral, v nasprotnem primeru, v to sem prepričan, bi vztrajal, da kava ni pijača za deca in bi me silil piti kaj po njegovem bolj primernega.
»Dober dan, hvala za pijačo!« sem poskušal prijazno in čimhitreje opraviti z najinim novim poznanstvom. Tip pa je bil očitno navdušen nad bistveno toplejšimi in pristnejšimi stiki. Že takoj naslednji trenutek je na pol visel na meni in le stežka sem se mu umikal v svoj kot. Moje besede je še premleval in pri tem gledal malo pod strop, malo je mižal in vmes je dvakrat v pomoč svojemu razmišljanju kvišku stegnil svoj mesnati kazalec.
»A jih slišiš?« me je takrat vprašal. Zaboga nisem mogel dojeti koga naj bi slišal. Lahko ima tip, to me ne bi čudilo, glasove v glavi ali kaj podobnega. Vendar pa mi je takrat s svojim še vedno študiozno naperjenim prstom pokazal na radio in se jezno namrščil. Na radio prej še pomislil nisem in niti malo mi ni bilo jasno o čem ropota. Bil je ravno čas za poročila in govorili so o pravicah istospolnih parov, o dedovanju po partnerju in o posvojitvah ….
»A jih slišiš?« je ponovil »Kaj ti misliš prjatu?« Njegove grimase so kazale na jezo in užaljeno nestrinjanje. Kaj je bil vzrok njegovega žalostnega razpoloženja mi je razložil z besedami: »Jajca, jajca!« Kazalo je, da imajo omenjena jajca nadaljevanje v daljšem stavku, vendar se je možakar za trenutek ustavil in mi kazal svojo široko dlan in krčevito kretnjo, kot bi med debelimi prsti nekaj stiskal. »Jajca bi jim potrgal, bandi nemarni!« je takrat končno speljal s svojimi neprijaznimi mislimi. »Potrgal in nekam zatlačil. Potem pa naj lajajo s temi pederskimi pravicami pa posvojitvami in …!«
V tej fazi me je že držal za ovratnik bunde in imel sem že veselje, da sem lahko čutil njegovo težko sapo. Nekako sem se le izvil in nagnil se je nekoliko nazaj. Hkrati sem mrzlično razmišljal kako se izvleči iz situacije. Tako kot takemu ne moreš zavrniti ponujene pijače, tudi vprašanj ni priporočljivo ignorirati. Nestrinjanje ali nasprotovanje pa tudi … Ja, bogve kaj je prava izbira. Nikakor se seveda nisem mogel strinjati z njegovim pristopom do tiste problematike in poskušal sem njegove krvavo vprašujoče bikovske poglede odpraviti z nekakšnim skomiganjem in mencanjem.
Zedrego so rešili trije fantje, ki so sedli za mizo v kotu. Črnolasi pobje južnaškega videza so bili očitno že nekoliko domači, saj je punca za šankom takoj vedela kaj naj jim postreže. Moj pivski prjatu pa se je ob njihovem prihodu sunkovito obrnil in namrščeno gledal proti trojici. »To bi jaz vse nagnal na jug. Eko! Na vlak pa enosmerno za Balkan. Potem bi pa videli izbrisane. Jaz bi izbrisal vse skupaj z gnezdom vred. Jim mater bosansko!« Gledal sem tipa začudeno in spet sem se izmotaval. Raje sem omenil, da bom moral iti. Da ne bom nikamor hodil in da moram še nekaj spit, je bil nedvoumen odgovor orjaka. Kelnarci sem namignil, da ne bom nič več in uspelo je, da je tip za trenutek pozabil na to, da bi me še naprej napajal.
»Vse bi nekam zabrisal!« je momljal še naprej » Tukaj je Slovenija, ne pa Balkan. In dovolj imamo svojih ljudi, porkaduš!
Nekaj sem omenil, da pač potrebujemo te ljudi na gradbiščih in še marsikje, kjer ni na razpolago dovolj naših. Pa je moje razmišljanje nekako preslišal in še naprej psoval vse kar je vsaj malo južno od njegove vasi.

Še sreča, da je bil možakar dovolj hud in dovolj zaposlen s svojim robantenjem, da mi ni bilo potrebno kaj prida replicirati na njegova huda mnenja. Tako mi je v naslednjih minutah brez možnosti dvoma v glavo vbil še nekaj neovrgljivih resnic o tradiciji. Rešil bi probleme s tem seveda ravno tako radikalno kot tiste malo prej. Ko je omenil džamijo in muslimane je že spet tolkel s svojo golemo pestjo po šanku in lezel bliže k meni. Jaz sem v tistem trenutku prežal na nekaj sekund nepazljivosti, da bi se izmuznil iz oštarije. Neartikuliranega bentenja nisem več niti spremljal. Razumel sem še nekaj zblojenih konzervativnih misli o tradiciji, splavu in družini in vse je že kar lepo kazalo, da bi morda pa le lahko švignil skozi vrata, ko se je orjak spet obrnil proti meni in se name tudi skorajda naslonil.
»No, kaj misliš ti o tem, kurba, jebemtisunce?!«
Nisem spraševal čemu takšno zmerjanje, le globoko sem požrl slino.
»Kaj misliš?!« me je še enkrat stresel s svojim vinskodišečem grmenjem.
»Ja no, nič takega!« sem nekako zjecljal.
»Ste pač nekoliko bolj desnega prepičanja!« sem poskušal biti diplomat!
»Kaaaj?!« je takrat najbolj jezmo presunjen fris ranjene zverine dajal vedeti, da z diplomacijo nisem uspel.
»Kaj si rekel, jebemti mater domobransko, kaj si rekel?!«
In takrat je zamahnil. Nad mojo glavo se je naredila senca in zvrnilo me je pod bližnjo mizo. Sicer me tista grozna pest ni posebno dobro zadela. Le nekako oplazila me je, večino moči pa je udarilo v steno za mano. Nekako sem tipu spotoma, ko sem padal še strgal verižico z zlatim križcem. Vsekakor pa sem se brez poškodb spravil na noge zatrdno odločen, da pobegnem s strašnega kraja.
Ko sem vstal, sem pred sabo zagledal hropečega, ihtavega kolosa, ki so ga trije fantje držali pod pazduhami in okoli pasu. Ritensko sem se umikal proti izhodu in gledal dedca, ki se je držal za krvaveče členke na roki.
Moja zmota je bila res maksimalno očitna. Usral sem jo na celi črti.
Tip je bil levičar.
Od pete do glave!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar