SREČA

26.03.2010

S tem kaj je to sreča si Marinko ni kaj prida belil glave. Vsaj običajno ne. Že zdavnaj je spoznal tiste resnice iz Kosmačeve Sreče. Človek ima v naših krajih namreč največjo srečo takrat, ko mu gre kaj narobe. Če si zlomi prst, ima srečo da ni šla roka. Če si zlomi roko, ima srečo, da ni bila desna. Če kje kakšnega ubije, je menda spet imel srečo, da ni siromak trpel dolgo časa. Predobro je Marinko poznal ljudi okoli sebe in dobro je vedel, da se ne znajo veseliti preprostih stvari.
Tako, kot že rečeno, se s takšnimi nepomembnimi vprašanji ni pogosto ukvarjal. Nekaj pa ga je to jutro spodbudilo, da je, hote ali nehote, razmišljal prav o tem.
Zjutraj ga je iz postelje namreč vrgla radijska ura. Kmalu po peti uri je zarobantila svojo budnico in prebodla Marinkove speče možgane. Marinko je bil vajen vstajanja in ni potreboval dolgo časa, da je vstal, si pljusknil v obraz dve dlani ledeno hladne osvežitve in pristavil za kavo. Vendar pa so si v fazi zbujanja njegovi možgani včasih vseeno zapomnili kakšno trapasto melodijo, ki se je potem cel dan kar ni mogel znebiti. Ali pa se mu je v misli vsedla kakšna modrost, ki jo je radijski spiker ravno v tistih minutah povedal poslušalcem. Ponavadi je bila le ena iz sklopa misli, ki so se prepletale skozi cel nočni program. In glej vraga, menda so to noč, vsled prihajajočih praznikov mogoče, govorili ravno o sreči.
“In najdite danes sami svojo srečo!”, je bil zadnji stavek, ki ga je uspel radijec do konca povedati preden je Marinkova težka kovaška roka za tisti dan utišala njegov mehki glas. In vendar se je ta modrost, zanjo je Marinko prav dobro vedel, da je ravno toliko osladna in ponarejena, kot modra in lepa, vtisnila v njegovo zavedanje. Poznal je ta občutek in vedel je, da se tega ne bo znebil in da bo to vsaj podzavestno cel dan premleval. Pa kaj!
Odšel je v svojo kovačijo. Kot že toliko sto juter je tudi tokrat zlezel v svoje črne, pred časom morda plave cunje in vajeno poprijel za delo. Okoli svojega dela si v zvezi s srečo ni upal kaj prida razmišljati. Vsaj naglas ne bi hotel o tem. Bi se s fanti verjetno spet sporekli. Čisto sam pri sebi pa si je spet upal priznati, da bi bilo lahko tudi slabše in da je lahko v življenju srečen, da ima delo in to delo, ki ga zna opravljati. In s takšnimi bogokletnimi mislimi je udrihal po razbeljenem profilu.
“Kam si se zatopil”, ga je tako odsotnega zmotil eden mlajših kolegov ” pridi, skuhali smo malo kofeta! “. Marinko je najprej stresel z glavo, kot bi ga presenetili pri dremanju potem pa rade volje stopil v kofetarsko družbo. Je ravno takrat tudi vabljivo zadišalo. Pa ne samo po kavi. Bližal se je pač novoletni čas in fantje so z zraven prinesli dve ali tri flaše “Zgledalo je, da si nekje drugje!”, ga je še enkrat pobaral mlajši kovač in mu ponudil kavico…pa tudi kozarček žganega!” Dvakrat ali trikrat je Marinko odrinil štampeljn potem pa je popustil, saj novo leto tudi ni prav pogosto. Žganje mu je tudi pognalo kri po licih in kaj hitro je postal razpoložen. Takrat je tudi pojasnil fantom svojo zamišljenost.:”O tistem gobezdanju po radiu sem razmišljal”, je rekel. “Saj ne, da bi hotel pogruntati kaj novega, le z glave mi ne gre!” Pa so ostali kaj hitro poprijeli in še sami ugotavljali kaj nam bi lahko naredilo vsakdan bolj srečen.
“Kakšnega jurja naj primaknejo, za božič, pa bo sreča pri hiši”, je planil Ciril in vsi so bruhnili v smeh. Saj ne, da možakar ne bi imel prav, daleč od tega, le tako predvidljiva je bila njegova reakcija. Tip je namreč redko govoril in tuhtal o drugem kot o denarju.
“Sreča je” je korajžno, z dvignjenim prstom pristavil dobro generacijo mlajši Ljubo “če kdaj kakšno babo…., tako po kovaško.”
Starejši so zamahnili s črnimi rokami in po vrsti pravili svoje preproste definicije. Vsaka je bila zanimiva, po svoje. Le tisto, Ljubčetovo so zvrgli, da je celo v tem malo sreče, če ga med šihtom stisne v prešo. Menda bi drugi potem po statistiki živeli nekaj dlje. “Veste povprečje”, je razlagal… pa so ga prekinili. Bil je praznični čas in želeli so ostati pri prazničnih mislih.
In šiht kakršen je bil ta je kaj hitro dočakal svoj konec in možje so se spet preoblačili in odpravljali domov. Nekateri so bili že očitno bolj praznične volje, nekateri bolj zadržani se na ta dan niso posebej ozirali.
Kovači so vsi po vrsti zavili v bližnjo oštarijo. Kvečjemu naš Marinko bi jo znal ubrati mimo, to ni bilo v njegovem stilu. Pa so bili kolegi tokrat dovolj vztrajni in tudi poseben čas je naredil svoje. Seveda tudi dveh, treh kozarčkov ne gre pozabiti. Alkohola Marinko ni bil vajen.
In zasedli so dedci gostilniško mizo in se oprijeli zasluženega litra. Pa še enega in še enega. Že dodobra okrogli Marinko je sprijaznjen v takšen potek dogajanja tudi dal za en liter.
Vprašanje o sreči pa je može spremljalo še naprej. Vsake toliko je kdo spomnil na to. Če je šla mimo kakšna lepotička, so takoj povezali njeno lepoto s srečo, ki ji jo je darovala mati narava. Če je mimo pripeljal spodoben avtomobil, je bil njegov lastnik prav gotovo srečnež brez primere.
In kot naročen je pred gostilniškim oknom takrat parkiral funkcionar Rupert s svojo družino. Na eni strani je izstopila gospa Rupertova in z visoko dvignjenim vohalom odkorakala po opravkih. Pri zadnjih vratih se je iz avta skobacal Rupertov sinek, komaj polnoletni, visoki, k debelušnosti nagnjen fant z otroškim obrazom. Debeli Rupert je ostal za volanom svojega BMW eja. Zgledal je kot velika gmota, ki jo je nekdo zlil na voznikov sedež in vanjo vtaknil kadečo cigaro.
In cel ta prizor so opazovali razpoloženi kovači. In dregnil je Ciril opitega Marinka: “A zdaj si dobil odgovor, ti srečnež? A zdaj vidiš koliko sreče na enem kupu.?
Marinko je samo zamahnil z roko. Ni imel več energije, da bi komentiral zadevo in ni se mu dalo. Le sam pri sebi se je malo zatopil v svoje odsotne misli. “A je to videti srečno? Ta kup špeha? A niso videli, da se z babo sploh pogledala nista, kot da se ne poznata. In mulec? Saj ni sam kriv, pa vseeno. Kje je bil zadnji dve leti. Rupert menda pravi, da se je šolal. Kako potem, da nima nič več kot osnovne? Saj vemo vsi! Odvajati se je moral od tistega hudiča. In zdaj? Zdaj je pa športnik. košarko igra, čeprav je neroden. Menda deluje terapevtsko!”
“Ja, pa je menda le nekako čudno blizu s trenerjem!,” je Ljubo zmotil njegovo že kar glasno razmišljanje.
“Menda ima najraje proste mete, ker se takrat fantje trepljajo po ritkah”, je še dodal in dedci so bruhnili v gromki smeh.
Marinko je poskušal malo zaustaviti njihov grobi humor pa so se le preveč razživeli in počasi je vzel slovo. Bil je že tudi kar pozen večer in njegova glava je postajala vse težja.
Ko je pritaval domov, se je sesedel za mizo in žena mu je postregla z vročo juho. Seveda mu ni zamerila športnega popoldneva, preredko se je zgodilo. Le navihano se mu je smehljala, ko se je smešno trudil, da bi deloval trezno in resno. Pa mu je šlo hudo slabo in tudi nad večerjo je obupal. Še do kopalnice je odkorakal, se za silo umil, se napol slekel in našel pot do postelje. Ko se je zvrnil na ležišče, je k njemu pritekla najmlajša hčerkica in se stisnila k njemu. Ljubeče jo je stisnil k sebi in se skupaj z njo povaljal po postelji. Med otroškim smehom in ženinim glasom, ki se je slišal iz kuhinje je Marinka že počasi zmanjkovalo. Zadnje kar je videl ta dan je bil ženin simpatični prizanesljivi pogled, ko je odnašala otroka iz kamre in spotoma ugašala luč. Marinko je utonil v spanec. Vanj ga je zazibala misel, ki je odgovorila na vsa vprašanja tistega dne. “Ja, ” je prešinilo njegove trudne možgane” Sreča ima drobne ročice in topel pogled!”

  • Share/Bookmark

19 odgovorov v “SREČA”

  1. miri pravi:

    Srečnež,ta naš(tvoj),Marinko.

  2. dare pravi:

    @Miri, “naš” mi je maksimalno “pamislh” :) !!

  3. Perova pravi:

    Še sreča, da je srečen konec lahko bi bilo slapše !

  4. olna pravi:

    Dare, imenitno. Tudi komentar Perove paše kot pest na oko! :)

    Seveda se sliši osladno, ampak ko se naučimo (je težko in traja!) biti srečni ob drobnih stvareh, je to velikansko odkritje. In spoznanje, da sreča ni neko trajno stanje, ampak trenutek (trenutki), je prav tako zlata vredno.

    Pa vseeno – denar. Saj poznamo tisto – denar ne osrečuje, kar običajno trdijo tisti, ki ga imajo dovolj oziroma preveč. Bom citirala mojo babico: ja, denar ne osrečuje, ampak pomirja.

    Čisto tako enostavno namreč ni. Denar, ki ga držim v roki ali ga imam v denarnici, me sam po sebi ne osrečuje. Toda če starš nima denarja, da bi otroku kupil plišasto igračko (ja, vem, nekoč so jih šivale kar naše babice) ali mu omogočil nekaj dni morja, je to žalostno. In če ta denar vendarle ima (ali ga dobi), je otrokovo veselje za starša vendarle – sreča.
    Tako, posredno, denar torej tudi osrečuje.

    Ja, saj vem, otroka je mogoče razveseliti tudi s stvarmi, ki nič ne stanejo. Ta čisto majhne že, s pravljico, s skupnim risanjem, sprehodom v naravi, crkljanjem (blagor Marinku!). Večji potrebujejo stvari, ki stanejo denar. In odraščajočemu otroku filozofirati o tem, naj bo namesto z novo računalniško igrico srečen rajši zaradi ptičjega petja ali krasnega sončnega zahoda…ali bog ne daj crkljanja, je pa znanstvena fantastika.

  5. Perova pravi:

    olna Je bilo mišljeno za Marinka . V najslapšem bi jo lahko dobil tudi na oko.

  6. dare pravi:

    @Perova, kakšno lepo presenečenje. Da nimaš ti mogoče v mislih eno zajebano babo, ki bi mu jih siromaku, ker je enkrat v letu prišel domov malo nažgan, dajala na glavo in mu po možnosti še prifurala kakšno okoli ušes. Ja, tudi to je možen scenarij. Babnice namreč v milijon letih niso potuhtale, da je brezplodno početje pijanemu decu soliti pamet :) :) !

  7. dare pravi:

    @olna, seveda se strinjam. Tudi namen oziroma bistvo takšnih pisanj ni, da je najlepše biti reven. Vsekakor pa je mogoče trditi, da ogromni kupi denarja in okita vse okoli nas za nekatere stvari ne koristijo kaj prida.

  8. Didl pravi:

    ”Sreča ima drobne ročice in topel pogled!”

    Danes popoldan me torej prideta sreči objet in pogledat v Valdoltro.

    Športne popoldneve/večere imam pa tudi tako redke, da jih ’tista z mal manj drobnimi ročicami’ :) , še kar s toplim pogledom in prizanesljivo prenaša.

    Pa še ‘hec’ o dnaru (z enga foruma pobrano). Ne najdem zdej, bilo je pa nekaj v tem stilu: Denar ne prinaša sreče, je pa nesrečo lažje prenašat, če ga imaš :) .

  9. dare pravi:

    @Didl, a si na servisu :( ?????

    Ja, vsekakor je denar za marsikaj dober in koristen, za nekaj stvari je nepogrešljiv, za nekatere pa tudi nekoristen. V bistvu zgodba brez konca in kraja!

  10. milenči pravi:

    z Marinkom imava nekaj skupnega: oba sva zgodaj pokonci
    :-)
    Upam, da je tukaj konec kakšnih povsem konkretnih hm..podobnosti
    :-)
    O tem, kaj je za koga sreča, bi se dalo razpravljati tudi pod dotično marelo, se ve kje
    Ampak! Drznila bi si reči, da naš odnos do t. i. sreče privzgojijo tudi življenjske izkušnje in stopnja srčnosti, če jo, seveda, imamo…
    Eden največjih nasprotnikov sreče je “Hlastanje”….
    kogar napde (ni važno, je ta mlad,s tar, bogat, reven), kratko potegne…
    Značilnost hlastanja je hoteti vedno več. Konec koncev sodi v to kategorijo tudi 12 pivo v enem večeru, hehehe.
    Redkokdaj sebe hvalim (v tem sva si podobna z Daretom), a to, da znam uživati v drobnih stvareh, ki jih prinaša moja sreča, to pa res znam.
    In tega sem zelo vesela!

    PS
    Kako kaj gre lektoriranje in te reči?

  11. olna pravi:

    Milenči, z menoj si si pa podobna v tem, da znaš uživati v drobnih stvareh. (Je pa res, da je za to spoznanje potrebno imeti nekaj kilometrine). :)

  12. štulič pravi:

    ccccc; šlagerpjevač :)

    Sej ne vem? Kaj pa favoriti????

    Deep Purple, Linadsi Skinardsi al’ :roll: Exployted!?

    Idrija Rulls :twisted:

    http://www.youtube.com/watch?v=jEDojtvd32c

  13. Didl pravi:

    @Dare#9- Išias. Ma bo šlo skoz brez noža, zgleda.

    @štulič- Punk ni mrtev…; živ pa tud še komaj :)

  14. daredare pravi:

    @Milenči, lektoriranje v glavnem poteka. Poteka pa še vedno v smislu, da ne smem hiteti. Mogoče to komu zgleda tako, kot da se mi ne ljubi in se nekaj izgovarjam, vendar resnica je čisto drugačna. Kot kovač, mislim kot strojni ključavničar sem tudi vedno hitel. Včasih sem naredil kakšne galendre (joj izraz :) ! ) in velikokrat sem kaj pošvasal in zbrusil in skrivil in skoval čisto v redu. Mislim, skoraj zelo v redu. Potem pa se je zgodil tisti ubitačni moment. Prišel sem v fazo, ko se je pojavilo vprašanje ali bi zadevo lahko končal danes ali bi se raje držal pravil in lepo potrpežljivo počakal do jutri ali pojutrišnjem, da se ohladi, posuši ali kaj podobnega. Rezultat je bil vedno isti in enak. Šlamparija, sfušana spackana šlamparija.
    Če je bilo kdaj kaj zares važno, sem moral vložiti skrajne napore v to, da sem svoje delo požlajfal in se posvetil detajlom. To je pač očitno neka karakterna lastnost, ki kvaliteti definitivno ni v prid. No, vsaj v tehniki ne ! Za literaturo nemorem z gotovostjo trditi, da velja isto. :)
    No, zdaj pa malenkost bolj resno. Recimo, da imam urejenih nekako polovico tekstov, kar pomeni, da bi lahko, potem ko bom še sam na materialu opravil kar nekaj dela, poslal zadeve na Ekslibris po mojih računih nekje konec aprila. Seveda je verjetno v vsem skupaj še kakšen hakeljc, ki zanj ne vem. Samo za primer; dogovoriti se moram za termin s sogovornico, ki bi mi pomagala na prvi predstavitvi mojega izdelka :) :) :) !
    Lep pozdrav!

  15. štulič pravi:

    @ja Didl ma ko padeš v Idrijo :rools:

    geografično postaneš panks (tku al’ pa dr’drgačččč) :(

    Punk’ not my dad so; he is dead! :twisted:

    http://www.youtube.com/watch?v=dlPjxz4LGak

    Dare mi smo tle nehal, za dnar se itak ne splača špilat edino če ste frendi pa špilate za gušt!

    Sreča je da nimaš sina!? :?

  16. dare pravi:

    @štulič nisem ti prav dobro sledil. Ko so kuzle pred kratkim imele predstavitev svoje plate, so imeli tudi nekaj intervjujev in takšnih zadev. Na enem takšnih je Dule Moravec (bas) povedal, da ga je poklical T. Kosmač – Kosmo in mu zastavil vprašanje: Kakšna je razlika med punkom in Majklom Jacksonom ??? Punk is not dead.
    Zdaj, koliko se špilanje splača, to pa vsekakor nima veze s punkom. Punk že v osnovi ni bil mišljen kot nekaj kar se splača. Nasprotno, bil je nasršen proti vsemu takemu. No vsaj v začetku. potem se je pojavilo veliko “punkerjev” sinčkov direktorjev, ki so imeli najboljše električne kitare itd.itd.
    Moja muzika, gled ena repertoar in ambiente kjer igramo pa me sploh zanima samo toliko kolikor se splača. In tega je komaj še kaj. Šlo v maloro…pa pa.
    Tisto s sinom …. jah nič, to pa ti veš kaj si hotel povedat :) !
    No, lep pozdrav!

  17. bin pravi:

    Našel je svojo srečo! :) (Marinko seveda.)

  18. MILENČI pravi:

    hmja…v teh dneh sem bila več na vašem koncu kot doma….
    čudno , ane?
    :-)
    Kar pa se tiče dogovora s sogovornico na predstavitvi, pa skromen nasvet: samo ostro z njo! Brezkompromisno.
    :-)
    Kolikor jo poznam, pa že itak komaj čaka!

  19. dare pravi:

    @bin, saj si jo je tudi zaslužil!

    @Milenči, zbral bom vso svojo ostrino … in v napad !lp

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !