dare.likar@siol.net

8.marec skozi Daretove oči

8.03.2010 · 18 komentarjev

Mislim, to pa moram objaviti. Sicer je že nekako štirinajst dni odkar me je predsednica idrijskih literatov ga. Andra poklicala in me vprašala, če bi hotel napisati vezni tekst ali nekaj takega za recital idrijskih pesnic ob dnevu žena. Da bi bilo to nekaj kot, dan žena skozi moške oči, je rekla. Moram omeniti, da se mi je v prvi vrsti zdelo to jako smešno. Bil sem na šihtu, kot ponavadi ves šmirast  in moral sem si obrisati roke v cunjo, da sem se lahko javil na telefon. Potem pa me gospa učiteljica “zadolži”, da napišem scenarij za recital. Mislim, res, strašno smešno se mi je zdelo. Sem pa poleg tega v trenutku začutil, da je to téma, ki mi bo šla. Sicer opozarjam, da sem pustil čustvom prosto pot, zato predlagam občutljivim na te stvari, posebno tistim, ki so na čustva in na dobrodušno patetično razmišljanje alergični, da si pripravijo pred branjem inhalatorje, tablete ali pa vsaj kozarec vode. Vezno besedilo je bral mlad fant, študent, vmes je nekajkrat nastopila violinistka, med vsakim sklopom so gospe recitirale svoje pesmi, sicer pa to je ta tekst:

 

Danes bomo prisluhnili idrijskim ustvarjalkam in njihovim pesmim. Prisluhnili bomo kaj so nam pripravile za današnji dan. Osmi marec? Ja, osmi marec je pa res dan, ki bi veljalo razmisliti o njem. Kakšen zgleda ta dan skozi moške oči, so me gospe povprašale! In razmišljal sem dolgo o tem kaj vidim v dnevu, ki je namenjen temu, da pomislimo na žene, matere in hčere. In kaj? Naj priznam poraz? Naj se vdam in priznam, da nisem prišel do zaključkov. Naj brskam po zgodovini in ponavljam stvari, ki smo jih že tolikokrat slišali? Prepišem od nekod cele štrene dejstev o Sufražetkah , gospe Zetkin in bojih za pravice? Ali bi raje napisal stavek ali dva o kakšni ženski, materi, ki se je zapisala nekoč v moj spomin kot prava zmagovalka, misli o Francki s klanca ali ubogi Meti s svojimi malimi samorastniki ?

Naj omenjam dejstva o nezaslišanem položaju žensk v nekaterih , morda niti ne tako daljnih deželah sveta ali naj bolj poudarjam kaj tu pri nas še ni čisto v redu? Naj vijem roke nad tem, da malo žená sedi v parlamentu ali v odborih velikih podjetij. Kako naj pišem o teh stvareh, če pa neizmerno bolj spoštujem ženo in mamo, ki se je spopadla v življenju s zares velikimi rečmi? Poleg vsega, kar ji je naložilo življenje, poleg tega da se je izobrazila in se podala v ta neizprosen tok napornega vsakdana, je uspela postati srce družine, družine v tem času, ko slike in dogodki, čustva in spremembe zdrvijo mimo nas in zahtevajo tako veliko moči in pameti, da jih včasih za trenutek ukrotimo ?! V času, ko prave vrednote kot pokošene padajo pred pridobitništvom in egoizmom? Kdor v tem času zna prinesti med ljudi prijaznost in ljubezen, ta je z mojimi očmi zmagal v tej bitki.

Ja tako sem razmišljal, hodil z rokami v žepih in se mrščil nad nejasnimi mislimi v svoji glavi. Kako naj to spravim v smiselen uvod? Z moškimi očmi? Brcnil sem kamen na pločniku in se odločil. Proti idrijski kavarni stopim. Tam bomo prisluhnili gospem, ki so našle svoj izraz skozi prijazne besede svojih občutenj in misli. Podale nam bodo svoje stihe in nas z njimi spomnile na današnji dan. Zagotovo bo lepo. Pesem je že sama po sebi ženska. Ljubezen tudi ! In lepota? Ja ta pa sploh …. pa da ne govorim, kako pri tem delujejo moške oči!

Deklica

Deklica je bila najprej čisto majhna. Mislim, res čisto majčkena. Bal se je prijeti to drobno čudo, ta mali zaklad. Ni vedel kako bi podprl njeno glavico in kako bi jo nekako célo hkrati objel, da se ne bi prelomila v njegovih nerodnih rokah. In potem je opazoval drobceno bitje. Šobila je drobna , kot majčkena jagoda rdeča usteca, imela je čisto drobne prstke in zrla je s svojimi sivimi očkami nekam nad sabo.

Postavljala se je na majave nožice in spravljala s svojimi nerodnimi kretnjami in zvedavostjo vse okoli sebe v smeh in dobro voljo. Izumljala je nove besede in bil je med izbranimi, ki so vedeli kaj je njihov pomen.

Gledal jo je delati prve korake, gledal jo je delati prve plesne korake in prve korake pomočene v barvo in odtisnjene na belo preprogo. In korake, ki so vedno bolj pogosto nekam odhajali.

Gledal je rasti malo lepotico. Njene nenadne velike podvige in neskončno stvari, ki so jo zanimale in jo veselile. Spreminjala se je pred njim v raziskovalko, umetnico, v človeka, ki ni več rabil njegove pameti in razmišljanja.

Gledal je kako prihajajo v njeno življenje drugi ljudje, ona odhaja v življenje in tam srečuje svoje sreče in ljubezni. Gledal je in privoščil. Nič ni tako božalo njegovega mehkega srca, kot tiste drobne, nezgrešljive iskrice v njenih očeh. Tiste, ki so povedale, da je našla tam zunaj lepe in srečne stvari.

In oddahnil si je vedno, ko je prišla skozi vrata živa in zdrava. Zunaj je vrvež, zunaj so ceste in zunaj je vseh vrst hudobij. Samo, da je prišla spet domov, skozi vrata.

In prišel je potem tisti dan, ko ga je objela in skozi taista vrata odšla. Njegovo malo, drobno čudo je šlo iskati svoje zaklade.

Mati

Mama je bila vedno prav posebna oseba. Kar tam je bila. Vedno in brez izjeme. Samoumevno. Stala je tam, ko smo otroci zjutraj vstali in zvečer je ostajala pokonci, ko smo se spravljali spat. Zjutraj je vse že dišalo tako kot pač za to poskrbijo mame in iz štedilnika se je širila tista prijetna toplota, ki lahko pride samo iz suhih bukovih polen in samo iz mamine kuhinje. Nekaj samo po sebi razumljivega je bila sredi vsega tega dogajanja. Nihče se ni okoli tega nič spraševal. Prav nič me ni zanimalo zakaj umetniki posvečajo materam cele simfonije in poeti zlivajo zanje na papir svoje najlepše pesnitve.

In prav nič kaj dosti razumevanja ni bila pozneje deležna pri nas, ko smo s svojimi vsakodnevnimi podvigi neumorno skrbeli, da so ji siveli lasje in ji kratili spanec v premnogih nočeh . Še vedno je bila tam. Ko smo zares imeli težave in tudi takrat, ko je samo ona vedela, da jih imamo.

In potem smo odšli. Šli smo v svoje domove. Tam smo sami začeli skrbeti za toplino in vse druge samoumevne stvari. Nihče ni več stal tam zjutraj in prav tako ne zvečer. Nikogar ni bilo, da bi imel, ki bi skrbel in trepetal in imel vedno in kadarkoli za nas prijazno besedo ali nasvet.

In spet razmišljam! Prvi dnevi marca so. Prišla bo pomlad . Koliko jih je že minilo od takrat? Koliko jih je že minilo odkar sem se zavedel, da mnoge stvari niso samoumevne. Da je bila mama tam zame in za nas? Koliko pomladi je od takrat, ko sem si prvič zaželel, da bi znal povedati stvari tako kot mi zdaj zvenijo v glavi. Na tisto pesem sem se spomnil kdaj pa kdaj in bežna misel me je prešinila . Prav tisto bi rad znal napisati tudi sam!

Dan žena

In stopal je spet v svoji zmedi in zadregi po temačni ulici. Tiščala je megla s svojo mokroto in hladom k tlom in on je ovijal ovratnik okoli svojih ušes. Začetek marca je bil. Prav nek poseben dan. Dan, ki on ni posebno dobro vedel kaj bi z njim. Kaj naj ji pove in kaj naj naredi? Naj se zanaša na to, da je čisto prepričan, da bo čisto karkoli kar bo ukrenil glede tega, v njenih očeh dobro in bo sprejeto s prijaznim nasmehom? Šopek? Rož ni maral nositi svoji najdražji. Ni znal izbrati pravih in ni jih znal s pravim veseljem podariti. Pa spominjali so ga na neke druge čase, ko so dedci na takšen dan popivali po pisarnah, fabrikah in potem še po gostilnah in enkrat kasno na večer odkolovratili domov. Povoženi in utrujeni so svoji presrečni ženkici nesli tisti ubogi prav tako povoženi šopek.

Stopal je počasi, skoraj na mestu. Imelo ga je, da bi naredil še en krog. Kaj naj stori s tem dnevom. Pa, vrag, saj je vendar pameten možak. Tapameten pri hiši. In tisti, ki ve stvari in ki ga vsi vprašajo, ko se pojavi težava! Nekje v podzavesti mogoče čuti, da njegova modrost brez njene zdrave pameti in srčnosti ne bi mogla delovati. Ne samo to, niti obstajati ne bi mogla . Pa tega ne sme omenjati med svojimi znanci. Ali pa razmišljati na glas. Naj ji povem, da jo imam rad? Me bo vprašala, če je tako samo danes? Ali bom s svojimi besedami kaj boljši kot tisti s povoženim šopkom enkrat v letu?

In že takoj ko je pritisnil na kljuko, se je ovedel svojih nepotrebnih skrbi. Vsa ta leta si je tako brez vsakega razloga postavljal vsa ta vprašanja. Toplo in prijazno so ga sprejeli njeni iskrivi pogledi, kot že tolikokrat poprej. In, tudi to mu je že tisočkrat spreletelo misli, še vedno so ti pogledi enako lepi in nikoli nič manj vroči. In nič manj vroči niso bili njeni vzdihi in objem, ko jo je po fantovsko stisnil ob steno. Sreča mu jo je poslala v njegovo življenje. Kolikokrat je na to pomislil! Vsekakor je bil v to popolnoma prepričan malo kasneje, ko sta njunem gnezdecu zadihana obstala v objemu in gledala drug drugega.

“Vsak dan…” je takrat končno prišel do besede….

“Pa menda ne ravno vsak dan ?” je radoživo odgovorila in v najlepši nasmeh sta se razlezli dve vrsti biserno belih zob.

“Ne, ne, ne to!” je hitel pojasnjevati…” dan žena….vsak dan bi si zaslužila svoj dan žena!”

  • Share/Bookmark

Kategorije: Aktualno



18 odzivov ↓

  • miri // 9.03.2010 07:34

    Kdo pa občuti Dan žena bolj kot ti,Dore?

  • Špelca // 9.03.2010 07:57

    :) In po takem branju vem, da ste moški različni in da ‘znate’ ceniti svoje mame, žene, hčerke, …
    Lepo.

  • dare // 9.03.2010 15:03

    @Miri, mrbet so mi pa zato gospe naložile tako delo :) !

  • dare // 9.03.2010 15:04

    @Špela, a si dvomila v to, da so deci vsehsort ???

  • daredare // 9.03.2010 18:15

    Tukaj pa je še povezava na lep zapis o recitalu:

    http://modrasrebrina.blogspot.com/2010/03/v-njena-jadra-sem-pesem-ujel.html

  • Špelca // 9.03.2010 18:28

    Ne, nisem dvomila, malo sem se nerodno izrazila.
    Hvalabogu ste deci vseh sort, me pa tudi.

  • daredare // 9.03.2010 18:44

    Ja,ja, Špelca saj vem :) ! Vsi smo vsehsort … pa še od dneva je odvisno :) … in od letnega časa ! lp

  • olna // 9.03.2010 20:09

    Medtem, ko sem brala, me je moj stari vprašal, zakaj smrkam. Rekla sem, da sem se na današnjem vetru najbrž malo prehladila.

    Njemu se to ne bi moglo zgoditi. Mislim, ta vrsta prehlada. Ja, ker ste različni.

  • dare // 9.03.2010 20:17

    Vidiš, meni bi se pa čisto lahko. No, bi se valda nekako zadržal ampak mi je pa mimogrede malo hudo. Ko sem pisal in potem tridesetkrat bral tisto o deklici,me je kar malo …. ne vem kaj. Mogoče čudaško ali pa domišljavo, da ima človek takšne občutke ob svojem pisanju ?!? :)

  • olna // 9.03.2010 20:46

    Dare, niti čudaško niti domišljavo. Še najmanj ob svojem lastnem pisanju – saj se človeka logično najbolj dotakne tisto, kar je “dal ven” svojega. Kar je sam doživel ali samo občutil.

    Saj z gotovostjo domnevam, da tudi mojega starega kaj gane. Včasih sumljivo hitro vstane in gre delat kaj čisto nepotrebnega, ampak po možnosti čim bolj napornega in hrupnega, dokler ne mine nevarnost, da bi se “izdal”.

  • dare // 9.03.2010 21:18

    :)

  • Mohor // 11.03.2010 13:22

    Zelo lepo…

  • dare // 11.03.2010 15:17

    Hvala, Igor, mislem Mohor :) !

  • bin // 11.03.2010 15:34

    Znaš Dare, ni kaj! :)

  • mijau // 11.03.2010 16:27

    A vidiš, zakaj je izbran en dan v letu za dan žena?

    Sam si zapisal, da bi si zaslužila vsak dan… A kam bi pa prišli, če bi vsak dan nosili rožice, pomili posodo namesto nje in imeli osladne govore? Koliko bi bilo to vredno čez teden, ali mesec dni? Postalo bi rutina, ki ne bi nič več pomenila. Nanjo bi se najdražja spomnila samo, če bi po naključju to en dan izostalo.

    Pa še nekaj je. Tudi mi moški si zaslužimo isto. H komu pa se naj zatekajo naše najdražje, ko se jim zgodi krivica v službi, ko jih užali sodelavka, ko je treba zamenjati plinsko bombo… H komu se pa naj stisne, ko gledata na televiziji melodramo, in se ji oči napolnijo s solzami? In mi se samo useknemo, kajti moramo jim pokazati, da smo mačoti, na katere se bodo lahko zanesle, ko bo šlo zares.

    Tudi mi smo svojega denarja vredni.

  • Didl // 11.03.2010 16:37

    Samo ne vsi v isti valuti :)

  • miri // 11.03.2010 17:18

    “Potiho,možje,da nas žene ne slišijo”,bi rekel Frice Knapov.

  • dare // 11.03.2010 18:12

    @bin, trudim se :) !

    @mijau, vsekakor, buhvari da bi mislil drugače

    @didl, pa naj bo valuta tista kot hoče.

    @Miri, ja, še ene legende si se spomnil … pa še v kontekstu! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !