dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2010

Maturantka no. 4

29.03.2010 · 21 komentarjev

Idrija … modra dvorana ….. Lukas bend in super muzika ….. dobra hrana ….. maturanc no.4 ….. čisto kratka objava in ….. princeska v glavni vlogi.

In le redki lahko zaplešejo s princeso:

ki se pozneje zasuče v četvorki:

na svojem prazniku,

ki je seveda praznik, kakor ga kdo občuti. Že pri enem od prejšnjih podobnih dogodkov smo razglabljali pomen takšne ceremonije. Nekateri so trdili, da je pomen teh prireditev precenjen, drugi spet so imeli na maturanca lepe spomine, tretji so bili nedavno v podobni vlogi kot sem bil v soboto sam, četrti so šimfali moje fotke.
Predvsem za četrte domnevam, da lahko napadejo (upravičeno) tudi tokrat. Mislim, če nekaj ne gre, pač ne gre :) !

Vse drugo pa meni deluje zelo in samo zelo pozitivno. Velik korak za otroka, ki naj to od zdaj naprej ne bi več bil in velik korak za starše in velik plesni korak za starega, ki sploh nikoli ne pleše. No, izjemoma vsake toliko s kakšno princesko. To pa je privilegij, kot sem omenil že zgoraj. Da pa se ti to zgodi štirikrat ali še večkrat ?!? Kaj naj še rečem na to ! :)

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

SREČA

26.03.2010 · 19 komentarjev

S tem kaj je to sreča si Marinko ni kaj prida belil glave. Vsaj običajno ne. Že zdavnaj je spoznal tiste resnice iz Kosmačeve Sreče. Človek ima v naših krajih namreč največjo srečo takrat, ko mu gre kaj narobe. Če si zlomi prst, ima srečo da ni šla roka. Če si zlomi roko, ima srečo, da ni bila desna. Če kje kakšnega ubije, je menda spet imel srečo, da ni siromak trpel dolgo časa. Predobro je Marinko poznal ljudi okoli sebe in dobro je vedel, da se ne znajo veseliti preprostih stvari.
Tako, kot že rečeno, se s takšnimi nepomembnimi vprašanji ni pogosto ukvarjal. Nekaj pa ga je to jutro spodbudilo, da je, hote ali nehote, razmišljal prav o tem.
Zjutraj ga je iz postelje namreč vrgla radijska ura. Kmalu po peti uri je zarobantila svojo budnico in prebodla Marinkove speče možgane. Marinko je bil vajen vstajanja in ni potreboval dolgo časa, da je vstal, si pljusknil v obraz dve dlani ledeno hladne osvežitve in pristavil za kavo. Vendar pa so si v fazi zbujanja njegovi možgani včasih vseeno zapomnili kakšno trapasto melodijo, ki se je potem cel dan kar ni mogel znebiti. Ali pa se mu je v misli vsedla kakšna modrost, ki jo je radijski spiker ravno v tistih minutah povedal poslušalcem. Ponavadi je bila le ena iz sklopa misli, ki so se prepletale skozi cel nočni program. In glej vraga, menda so to noč, vsled prihajajočih praznikov mogoče, govorili ravno o sreči.
“In najdite danes sami svojo srečo!”, je bil zadnji stavek, ki ga je uspel radijec do konca povedati preden je Marinkova težka kovaška roka za tisti dan utišala njegov mehki glas. In vendar se je ta modrost, zanjo je Marinko prav dobro vedel, da je ravno toliko osladna in ponarejena, kot modra in lepa, vtisnila v njegovo zavedanje. Poznal je ta občutek in vedel je, da se tega ne bo znebil in da bo to vsaj podzavestno cel dan premleval. Pa kaj!
Odšel je v svojo kovačijo. Kot že toliko sto juter je tudi tokrat zlezel v svoje črne, pred časom morda plave cunje in vajeno poprijel za delo. Okoli svojega dela si v zvezi s srečo ni upal kaj prida razmišljati. Vsaj naglas ne bi hotel o tem. Bi se s fanti verjetno spet sporekli. Čisto sam pri sebi pa si je spet upal priznati, da bi bilo lahko tudi slabše in da je lahko v življenju srečen, da ima delo in to delo, ki ga zna opravljati. In s takšnimi bogokletnimi mislimi je udrihal po razbeljenem profilu.
“Kam si se zatopil”, ga je tako odsotnega zmotil eden mlajših kolegov ” pridi, skuhali smo malo kofeta! “. Marinko je najprej stresel z glavo, kot bi ga presenetili pri dremanju potem pa rade volje stopil v kofetarsko družbo. Je ravno takrat tudi vabljivo zadišalo. Pa ne samo po kavi. Bližal se je pač novoletni čas in fantje so z zraven prinesli dve ali tri flaše “Zgledalo je, da si nekje drugje!”, ga je še enkrat pobaral mlajši kovač in mu ponudil kavico…pa tudi kozarček žganega!” Dvakrat ali trikrat je Marinko odrinil štampeljn potem pa je popustil, saj novo leto tudi ni prav pogosto. Žganje mu je tudi pognalo kri po licih in kaj hitro je postal razpoložen. Takrat je tudi pojasnil fantom svojo zamišljenost.:”O tistem gobezdanju po radiu sem razmišljal”, je rekel. “Saj ne, da bi hotel pogruntati kaj novega, le z glave mi ne gre!” Pa so ostali kaj hitro poprijeli in še sami ugotavljali kaj nam bi lahko naredilo vsakdan bolj srečen.
“Kakšnega jurja naj primaknejo, za božič, pa bo sreča pri hiši”, je planil Ciril in vsi so bruhnili v smeh. Saj ne, da možakar ne bi imel prav, daleč od tega, le tako predvidljiva je bila njegova reakcija. Tip je namreč redko govoril in tuhtal o drugem kot o denarju.
“Sreča je” je korajžno, z dvignjenim prstom pristavil dobro generacijo mlajši Ljubo “če kdaj kakšno babo…., tako po kovaško.”
Starejši so zamahnili s črnimi rokami in po vrsti pravili svoje preproste definicije. Vsaka je bila zanimiva, po svoje. Le tisto, Ljubčetovo so zvrgli, da je celo v tem malo sreče, če ga med šihtom stisne v prešo. Menda bi drugi potem po statistiki živeli nekaj dlje. “Veste povprečje”, je razlagal… pa so ga prekinili. Bil je praznični čas in želeli so ostati pri prazničnih mislih.
In šiht kakršen je bil ta je kaj hitro dočakal svoj konec in možje so se spet preoblačili in odpravljali domov. Nekateri so bili že očitno bolj praznične volje, nekateri bolj zadržani se na ta dan niso posebej ozirali.
Kovači so vsi po vrsti zavili v bližnjo oštarijo. Kvečjemu naš Marinko bi jo znal ubrati mimo, to ni bilo v njegovem stilu. Pa so bili kolegi tokrat dovolj vztrajni in tudi poseben čas je naredil svoje. Seveda tudi dveh, treh kozarčkov ne gre pozabiti. Alkohola Marinko ni bil vajen.
In zasedli so dedci gostilniško mizo in se oprijeli zasluženega litra. Pa še enega in še enega. Že dodobra okrogli Marinko je sprijaznjen v takšen potek dogajanja tudi dal za en liter.
Vprašanje o sreči pa je može spremljalo še naprej. Vsake toliko je kdo spomnil na to. Če je šla mimo kakšna lepotička, so takoj povezali njeno lepoto s srečo, ki ji jo je darovala mati narava. Če je mimo pripeljal spodoben avtomobil, je bil njegov lastnik prav gotovo srečnež brez primere.
In kot naročen je pred gostilniškim oknom takrat parkiral funkcionar Rupert s svojo družino. Na eni strani je izstopila gospa Rupertova in z visoko dvignjenim vohalom odkorakala po opravkih. Pri zadnjih vratih se je iz avta skobacal Rupertov sinek, komaj polnoletni, visoki, k debelušnosti nagnjen fant z otroškim obrazom. Debeli Rupert je ostal za volanom svojega BMW eja. Zgledal je kot velika gmota, ki jo je nekdo zlil na voznikov sedež in vanjo vtaknil kadečo cigaro.
In cel ta prizor so opazovali razpoloženi kovači. In dregnil je Ciril opitega Marinka: “A zdaj si dobil odgovor, ti srečnež? A zdaj vidiš koliko sreče na enem kupu.?
Marinko je samo zamahnil z roko. Ni imel več energije, da bi komentiral zadevo in ni se mu dalo. Le sam pri sebi se je malo zatopil v svoje odsotne misli. “A je to videti srečno? Ta kup špeha? A niso videli, da se z babo sploh pogledala nista, kot da se ne poznata. In mulec? Saj ni sam kriv, pa vseeno. Kje je bil zadnji dve leti. Rupert menda pravi, da se je šolal. Kako potem, da nima nič več kot osnovne? Saj vemo vsi! Odvajati se je moral od tistega hudiča. In zdaj? Zdaj je pa športnik. košarko igra, čeprav je neroden. Menda deluje terapevtsko!”
“Ja, pa je menda le nekako čudno blizu s trenerjem!,” je Ljubo zmotil njegovo že kar glasno razmišljanje.
“Menda ima najraje proste mete, ker se takrat fantje trepljajo po ritkah”, je še dodal in dedci so bruhnili v gromki smeh.
Marinko je poskušal malo zaustaviti njihov grobi humor pa so se le preveč razživeli in počasi je vzel slovo. Bil je že tudi kar pozen večer in njegova glava je postajala vse težja.
Ko je pritaval domov, se je sesedel za mizo in žena mu je postregla z vročo juho. Seveda mu ni zamerila športnega popoldneva, preredko se je zgodilo. Le navihano se mu je smehljala, ko se je smešno trudil, da bi deloval trezno in resno. Pa mu je šlo hudo slabo in tudi nad večerjo je obupal. Še do kopalnice je odkorakal, se za silo umil, se napol slekel in našel pot do postelje. Ko se je zvrnil na ležišče, je k njemu pritekla najmlajša hčerkica in se stisnila k njemu. Ljubeče jo je stisnil k sebi in se skupaj z njo povaljal po postelji. Med otroškim smehom in ženinim glasom, ki se je slišal iz kuhinje je Marinka že počasi zmanjkovalo. Zadnje kar je videl ta dan je bil ženin simpatični prizanesljivi pogled, ko je odnašala otroka iz kamre in spotoma ugašala luč. Marinko je utonil v spanec. Vanj ga je zazibala misel, ki je odgovorila na vsa vprašanja tistega dne. “Ja, ” je prešinilo njegove trudne možgane” Sreča ima drobne ročice in topel pogled!”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Planica praznik … japajade!

19.03.2010 · 45 komentarjev

Že pred leti sem, v enem prvih mojih pisnih izdelkov pisal o Planici. To je bilo v letih, ko sem na polete tudi sam z veseljem odšel kakšenkrat. Vsega skupaj sem bil sedemkrat ali osemkrat. Tam gori se mi je zdelo res nekako posebno vse skupaj. Veliko muzike, veliko alkohola in največja skakalnica na svetu. Ni namreč prav veliko največjih stvari tako blizu mojemu kraj.

Spomnim pa se tiste veselice, ki je imela v spremljevalnem programu pač tudi nekaj športnega dogajanja, zelo drugače, kot pa vse skupaj zgleda zdaj. Spomnim se, da nam niso z vseh strani trobili kaj se ne sme in kaj se ne spodobi. Pa pomislite, da je bilo večino tega kar omenjam v neki strašno zapeti državi. Hodili smo po tisti dolini kjer nam je pasalo. Pili smo kar nam je bilo po volji in jedli smo okusno in nezdravo hrano. Dobro, če je kdo želel kolovratiti po doskočišču, mu tega ni bilo mogoče dovoliti, pa tudi če je kdo precenil svoje pivske ali kakšne druge sposobnosti je bil deležen opozoril ali pomoči.

Na majhni častni tribuni so nekateri politiki zrli v višave in vsake toliko so jih pokazali v teve prenosih. Izstopal je Dolanc, ki je bil tam stalno gost. Mislim, gost in pol!

Potem pa so prišli novi časi. No, saj vem da je nostalgija pogosto malo nerealna ampak mene je vsaj kar se tiče veselja do Planiških prireditev popolnoma dotolkla. Ne vem več točno na kateri prireditvi se mi je zgodilo, se pa natančno spomnim odločitve: » Dare, tukaj gor tebe več bo NE !«

Večkrat sem že omenil, da me kljub mojemu abstinentskemu odnosu do alkohola, kar zmrazi ko se nekateri pametnjakoviči začnejo počutiti kompetentne za to, da bi čez noč in povsem spremenili navade in pravice ljudi. Lepo bi prepovedali vse kar po njihovem škodi telesu in duhu in potem bi radi še uživali slavo za usluge pri rešitvi človeštva.

Tako so nekega zgodnjepomladanskega dneva v dolini pod Poncami potuhtali, da bodo prepovedali, da bi žejni Slovenec popil svoj šnopc in ga splaknil s flašo pira. Ne, so rekli, to pa ne!! Da pa žejni Slovenec ne bi bil žalosten, so mu namesto pijače zastonj dali rdeče jabolko. Ne morem trditi kako se je počutil možakar, ki je bil še trenutek pred tem prepričan, da si je imel za svoj težko prislužen denar pač pravico privoščiti tisti šnops, dvomim pa, da je bil nad tisto lesniko kaj prida navdušen. Vendar pa, to z jabolki je samo majhen del mojega nezadovoljstva. Zadevo so itak kmalu ukinili, ker so potuhtali, da gostinci z najemom štantov pa le prispevajo daleč preveč denarjam, da bi ga lahko tako srali.

V slabo voljo me je bolj spravila častna tribuna, ki se je razširila čez polovico amfiteatra. Pa če pomislimo, da so bili novodobni politiki bistveno bolj šlang od tovariša Staneta. Če pa že to ni bilo zadosti, so se na vse strani razpasli šotori raznoraznih firm, korporacij in koncernov. Zrihtali so jih za svoje goste in partnerje.
Tega, da nisem nikakor mogel blizu skakalnice, tega ne bi niti omenjal

Sem pa tistikrat, bogve katerega leta konec prejšnjega tisočletja je bilo, v štartu blodil po Planici še vedno zadovoljen in ponosen. Ko sem prišel do prvih verig, ki mi nekam niso dovolile iti, je tudi še šlo. Ko pa so me nabildani ostriženci ustavili drugič, tretjič, petič in ko so mi že bogvekolikič ta dan pojasnili, da pač nisem niti slučajno nikakršen VIP, takrat sem poraženo zapustil prizorišče, se umaknil nekoliko v hrib in tako stoječ med špičasto skalo in osamelim brinom zadnjič v živo pogledal kot palčke majhne junake Planice, ki so leteli kot ptice.

In takrat sem si rekel tisto: »Dare, tukaj gor tebe več bo NE !«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Kako sem verjel v nekega Janeza

17.03.2010 · 23 komentarjev

Ta iz arhiva izvlečen spis mi je pri srcu predvsem zato, ker je med prvimi mojimi pisarijami, ki se mi je zdelo, da so jih opazili in pozitivno ocenili nekateri zelo zanimivi ljudje. Sicer pa sem slučajno naletel nanj. Zdel se mi je hecen in primeren za ta trenutek,ko v medijih mrgoli stokanja okoli tega, kako nikomur več ne moremo zaupati

Zadnje čase imam velikokrat občutek , da me zasipajo s podatki , ki bi menda morali v meni sprožati miselne procese . Kar nekako zahtevajo od mojih zdesetkanih nevronov, da te podatke predestilirajo in povlečejo logične misli iz njih. Takrat se vedno znova podzavestno vprašam kako bi lahko jaz imel prav čisto svoje mnenje. Ma kaj lahko? Kako bi sploh smel misliti čisto nekaj svojega! Pa saj ja nisem Janez!!

Ko je mali Darko še hodil v bolj male šole in nekaterih razlik še ni razumel prav posebno dobro, se je v njegovih malih možgančkih za vse večne čase razvil center za počasno paljenje in iskanje smeri mimo. To sta sicer v splošni nevrologiji nepopolno definirana sektorja a zelo pogosta pri povprečno intelegenti populaciji , ki izhaja iz klerikalno proletarske malomeščanske družbe. V glavnem tak osebek redko pravilno usmeri svoje potenciale, če pa že, to stori prepozno.

Janezek pa je svojo pot že kaj kmalu pravilno usmeril ne meneč se za svoja leta in še ne do konca razvite miselne organe. Njegov mali korak je delal gaz za prihodnje bolj pomembne, bolj korajžne in bolj velike.

Dare je šolo obvladal. Dobival je značke Iva Lole Ribarja, čeprav ni vedel kdo so bili ti trije, vpisal se je na gimnazijo in od tam kljub uspehu pobegnil po dveh letih, ker je potuhtal , da je pravi dedec kovač. Šolo, ki jo je pozneje končal, je kronal s tem , da je pri praktičnem delu ošpičil kos rjastega betonskega železa, ki ga očitno ni bilo škoda. Za popoln triumf je iz taistega železja naredil pravo zidarsko klamfo. Žarel je od ponosa.

Janez je v šole zakoračil z drugačnimi koraki. Ko je vstopil skozi široka vrata je stavba začutila, da bo dolgo njen. Končal je gimnazijo, končeval fakultete, partijske tečaje in na vrhu strme gore učenosti ga je čakal doktorat. Prav tako kot mali kovaček, ga je koval na nakovalu modrosti in nazadnje z obdelanim, izpiljenim korakal proti Olimpu. Na vrhu stopnic ga je čakal sivolasi profesor in mu v roke podal v tulec zvezano diplomo, na glavo pa posadil kartonsko pokrivalo. Janez je trdno stiskal tanke ustnice in srepo gledal v bodočnost, kot bi poziral za duplikat torinskega prta.

Dare je šel delat svojo državo na nepreklicen poziv. Oprtal je puško, napolnil žepe s patroni, poljubil mlado ženo in zbegan odšel v hosto. Tam se je boril. Dva dni se je boril s strahom in štirinajst dni z dolgčasom. Pri tegobah tistih štirinajstih dni si je pomagal s pivom in iskanjem gob. Taroka ni obvladal.

Janez je državo delal z velikimi in modrimi potezami. Tam je bil kot vodja, kot veliki mož. Oblikoval je svobodne dni , ki jih sedaj živimo. Še vedno je stiskal svoje tanke žnablje in se že vidno šibak razdajal svojim ljudem.

Dare je v svobodi delal zelo običajne stvari. Ljubil je svojo družino, za golaž ob treh je kupil malo mesa, enkrat na tri leta je pobelil stanovanje in pozimi očistil sneg okoli bajte. Pogosto si je privoščil pretirane količine pijače.Takrat je pogosto neartikulirano psoval cigane in se posmehoval gejem. Tudi mesa je pojedel preveč, posebno svinjine. Za nameček je tudi sam kdaj predelal prašiča v klobase, odrl nekaj zajcev in poleti zaklal kozliča.

Janez je v svobodi vzljubil življenje. Odpovedal se je mesu in preziral je v krzno oblečene dame. Sam si je pekel kruh in se sprehajal s svojim prijaznim kužkom. Romskim materam je zaželel prijazne božične večere in strpnost se je bleščala iz njegovih drobnih oči.

V svobodi , ki nam jo je Janez prinesel, smo v opoju demokratične moči šli na volitve. izbrali smo velike ljudi, ki imajo častne in plemenite ume. V te pa jaz ne zmorem dvomiti.

V Janeza pa tudi nisem mogel. No way!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Prgišče nasvetov delodajalcu slovenskemu

11.03.2010 · 57 komentarjev

Bogve kolikič že ponavljam, da od priborjene in prištrajkane minimalne plače nisem in ne pričakujem ničesar. Minimalec!? A veste to je tisto, kar so si v prijateljski navezi pribarantali sindikati in delodajalci!!? No, kot že rečeno, od tega ne pričakujem posebnega učinka. Sicer se bo na papirju najnižja colenga za nekaj evrov dvignila, kakor bi se menda morala tako ali tako, hkrati pa bodo delodajalci v fabrikah poskrbeli, da bo to povišanje pojedlo tista že predvidena povišanja, da bodo pobrskali za rezervami in ljudem znižali še kakšno stimulacijo ali osebno oceno in tako nekoliko ublažili strašni megalomanski učinek te revolucije. No, kot že rečeno, me to ne gane pretirano. Bolj sem se želel dotakniti nekega drugega pojava. Kontraudarcu sem želel nameniti nekaj misli. Pri tem sem stalno imel v mislih, da delodajalcem ni lahko. Tako so pač sami povedali na teveju. Vili so roke nad svojo klavrno situacijo, žugali s prsti kam bo to peljalo naše gospodarstvo in še polno takega!
Naj kar takoj omenim, da so moje misli namenjene delodajalcu slovenskemu tako na splošno. To pomeni, da ne mislim konkretnih ljudi. Celo nasprotno! Nekateri so čisto izvzeti. Vmes so pač tudi drugačni, nekateri celo delajo pametnejše poteze, drugi so za moje blebetanje občutljivi, nekateri od njih so moji in nenazadnje, nekateri so tudi pošteni. No, dobro , to zadnje morda ni popolnoma resna ugotovitev.

Torej, delodajalec slovenski se je namenil za kontraudarec temu dogodku, ki mu je zamajal krhko in občutljivo telesce, pretresti delovno zakonodajo. Seveda nisem posebno dobro poučen kaj je zdaj, še pred drastičnimi spremembami, zapisano tam notri. Mi je pa padlo v ušesa, da si želijo predvsem olajšati odpuščanje delavcev , zmanjševanje odpravnin in takih zadev. Še vedno ne razumem čisto, kaj pomeni tisto, da bo to tudi zaposlovanje olajšalo. No, v tem kontekstu sem se odločil, posebno za primer, če delodajalcu slovenskemu ne bi uspelo čisto stoposto doseči kar si je zamislil, da mu svetujem kako naj zaobide ozkoglede zakone, ki bodo še vedno ostali in mu jemali zrak.

Torej:

  1. Najemaj ljudi preko posrednikov. Dogovori se za njihovo ceno in se naslajaj ob misli, da ti delajo ti Bolgari, Šiptarji in Makedonci za dvajset ali trideset posto manjše stroške za delo. Samo nikoli in nikdar ne dovoli, da bi ti kdo mahal pred očmi s kakšnimi poročili o njihovem učinku, o težavah zaradi njihovega pomanjkanja izkušenj, o vplivih teh sprememb na kvaliteto in količino reklamacij. To so samo zlobna in preračunljiva natolcevanja.
  2. Domače ljudi najemaj za mesec, največ dva in jim te kratkoročne pogodbe podaljšuj v nedogled. Ko bo kateri prišel do točke, ko bi mu moral status pogodbenega delavca kakorkoli spremeniti, ga konec tedna obvesti naj ostane nekaj dni doma. Tiste dni mu piši kot prekinitev delovnega razmerja in po nekaj dnevih ga, lahko tudi brez njegove vednosti in , kakopak, soglasja popolnoma na novo zaposliš za mesec, največ dva in zadevo ponavljaj in podaljšuj in…..
  3. Stalno ustanavljaj vzporedne firme, hčerinske, sinovske in bratrančevske, velike, majhne, tako majhne, da jih lahko stlačiš v poštni nabiralnik, pa takšne, ki se jih niti ne vidi, pa fantomske pa še kakšne če se spomniš. Nekako tudi poskrbi, da se bodo delavci izmenično znašli zdaj v eni, zdaj v drugi in bodo torej, kljub tridesetletnem stažu vedno imeli le največ nekaj let delovne dobe v istem podjetju. Stalno zatrjuj, da je vsaka firma pravna naslednica prejšnje in z drobnim tiskom poskrbi, da bo v primeru težav tako, kot je treba!
  4. Če se bodo pojavile prave težave, poskrbi, da se zdrave firme do časa ogradijo od gnilega dela delovne organizacije. Hkrati pa tisti gnili del še dodatno opuli in razglasi stečaj, likvidacijo ali kakšno drugo katastrofo. Poskrbi, da ne bo ostalo niti za poplačilo delavca, ki bo ob zaprtju čez vrata pribil deske, pa naj minister določi odpravnine kakršne želi!
  5. Če pa kljub vsemu ne prideš skozi, vedno obstaja še en zelo priročen prijem. Najemi skupino delavcev in jim leto in pol ne dajaj plače. Prav tako ne regresa in ne plačuj jim dopusta. Na bolniško naj niti ne pomisli kateri od njih. Če se bo kdo preveč razhudil mu sicer lahko kdaj pa kdaj daš malo žepnine, ampak več ga pa nikar ne serji. Po letu in pol bo takšna strategija pa že imela nekakšen efekt, ni bil hudič, država in zakoni pa ti pri tem načinu poslovanja tudi ne bodo delali težav!

No, dragi delodajalec slovenski, to je samo prgišče nasvetov. Seveda se že iz njih vidi, da sem preprost človek in v teh stvareh laik. Po drugi strani pa upam, da je očitno, da mi ni vseeno zate. Vsekakor sem prijazna in prijateljstva željna oseba. Umetno vzpostavljeno bojno polje, ki omogoča vse te nove strategije na področju delavskih pravic in odnosov mi ni po volji.

Upam pa tudi, da ne bo kdo pametoval, da je te stvari že pred mano kdo pogruntal. Mislim, to bi me pa res spravilo v slabo voljo. Pa lepo pozdravljen!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

8.marec skozi Daretove oči

8.03.2010 · 18 komentarjev

Mislim, to pa moram objaviti. Sicer je že nekako štirinajst dni odkar me je predsednica idrijskih literatov ga. Andra poklicala in me vprašala, če bi hotel napisati vezni tekst ali nekaj takega za recital idrijskih pesnic ob dnevu žena. Da bi bilo to nekaj kot, dan žena skozi moške oči, je rekla. Moram omeniti, da se mi je v prvi vrsti zdelo to jako smešno. Bil sem na šihtu, kot ponavadi ves šmirast  in moral sem si obrisati roke v cunjo, da sem se lahko javil na telefon. Potem pa me gospa učiteljica “zadolži”, da napišem scenarij za recital. Mislim, res, strašno smešno se mi je zdelo. Sem pa poleg tega v trenutku začutil, da je to téma, ki mi bo šla. Sicer opozarjam, da sem pustil čustvom prosto pot, zato predlagam občutljivim na te stvari, posebno tistim, ki so na čustva in na dobrodušno patetično razmišljanje alergični, da si pripravijo pred branjem inhalatorje, tablete ali pa vsaj kozarec vode. Vezno besedilo je bral mlad fant, študent, vmes je nekajkrat nastopila violinistka, med vsakim sklopom so gospe recitirale svoje pesmi, sicer pa to je ta tekst:

 

Danes bomo prisluhnili idrijskim ustvarjalkam in njihovim pesmim. Prisluhnili bomo kaj so nam pripravile za današnji dan. Osmi marec? Ja, osmi marec je pa res dan, ki bi veljalo razmisliti o njem. Kakšen zgleda ta dan skozi moške oči, so me gospe povprašale! In razmišljal sem dolgo o tem kaj vidim v dnevu, ki je namenjen temu, da pomislimo na žene, matere in hčere. In kaj? Naj priznam poraz? Naj se vdam in priznam, da nisem prišel do zaključkov. Naj brskam po zgodovini in ponavljam stvari, ki smo jih že tolikokrat slišali? Prepišem od nekod cele štrene dejstev o Sufražetkah , gospe Zetkin in bojih za pravice? Ali bi raje napisal stavek ali dva o kakšni ženski, materi, ki se je zapisala nekoč v moj spomin kot prava zmagovalka, misli o Francki s klanca ali ubogi Meti s svojimi malimi samorastniki ?

Naj omenjam dejstva o nezaslišanem položaju žensk v nekaterih , morda niti ne tako daljnih deželah sveta ali naj bolj poudarjam kaj tu pri nas še ni čisto v redu? Naj vijem roke nad tem, da malo žená sedi v parlamentu ali v odborih velikih podjetij. Kako naj pišem o teh stvareh, če pa neizmerno bolj spoštujem ženo in mamo, ki se je spopadla v življenju s zares velikimi rečmi? Poleg vsega, kar ji je naložilo življenje, poleg tega da se je izobrazila in se podala v ta neizprosen tok napornega vsakdana, je uspela postati srce družine, družine v tem času, ko slike in dogodki, čustva in spremembe zdrvijo mimo nas in zahtevajo tako veliko moči in pameti, da jih včasih za trenutek ukrotimo ?! V času, ko prave vrednote kot pokošene padajo pred pridobitništvom in egoizmom? Kdor v tem času zna prinesti med ljudi prijaznost in ljubezen, ta je z mojimi očmi zmagal v tej bitki.

Ja tako sem razmišljal, hodil z rokami v žepih in se mrščil nad nejasnimi mislimi v svoji glavi. Kako naj to spravim v smiselen uvod? Z moškimi očmi? Brcnil sem kamen na pločniku in se odločil. Proti idrijski kavarni stopim. Tam bomo prisluhnili gospem, ki so našle svoj izraz skozi prijazne besede svojih občutenj in misli. Podale nam bodo svoje stihe in nas z njimi spomnile na današnji dan. Zagotovo bo lepo. Pesem je že sama po sebi ženska. Ljubezen tudi ! In lepota? Ja ta pa sploh …. pa da ne govorim, kako pri tem delujejo moške oči!

Deklica

Deklica je bila najprej čisto majhna. Mislim, res čisto majčkena. Bal se je prijeti to drobno čudo, ta mali zaklad. Ni vedel kako bi podprl njeno glavico in kako bi jo nekako célo hkrati objel, da se ne bi prelomila v njegovih nerodnih rokah. In potem je opazoval drobceno bitje. Šobila je drobna , kot majčkena jagoda rdeča usteca, imela je čisto drobne prstke in zrla je s svojimi sivimi očkami nekam nad sabo.

Postavljala se je na majave nožice in spravljala s svojimi nerodnimi kretnjami in zvedavostjo vse okoli sebe v smeh in dobro voljo. Izumljala je nove besede in bil je med izbranimi, ki so vedeli kaj je njihov pomen.

Gledal jo je delati prve korake, gledal jo je delati prve plesne korake in prve korake pomočene v barvo in odtisnjene na belo preprogo. In korake, ki so vedno bolj pogosto nekam odhajali.

Gledal je rasti malo lepotico. Njene nenadne velike podvige in neskončno stvari, ki so jo zanimale in jo veselile. Spreminjala se je pred njim v raziskovalko, umetnico, v človeka, ki ni več rabil njegove pameti in razmišljanja.

Gledal je kako prihajajo v njeno življenje drugi ljudje, ona odhaja v življenje in tam srečuje svoje sreče in ljubezni. Gledal je in privoščil. Nič ni tako božalo njegovega mehkega srca, kot tiste drobne, nezgrešljive iskrice v njenih očeh. Tiste, ki so povedale, da je našla tam zunaj lepe in srečne stvari.

In oddahnil si je vedno, ko je prišla skozi vrata živa in zdrava. Zunaj je vrvež, zunaj so ceste in zunaj je vseh vrst hudobij. Samo, da je prišla spet domov, skozi vrata.

In prišel je potem tisti dan, ko ga je objela in skozi taista vrata odšla. Njegovo malo, drobno čudo je šlo iskati svoje zaklade.

Mati

Mama je bila vedno prav posebna oseba. Kar tam je bila. Vedno in brez izjeme. Samoumevno. Stala je tam, ko smo otroci zjutraj vstali in zvečer je ostajala pokonci, ko smo se spravljali spat. Zjutraj je vse že dišalo tako kot pač za to poskrbijo mame in iz štedilnika se je širila tista prijetna toplota, ki lahko pride samo iz suhih bukovih polen in samo iz mamine kuhinje. Nekaj samo po sebi razumljivega je bila sredi vsega tega dogajanja. Nihče se ni okoli tega nič spraševal. Prav nič me ni zanimalo zakaj umetniki posvečajo materam cele simfonije in poeti zlivajo zanje na papir svoje najlepše pesnitve.

In prav nič kaj dosti razumevanja ni bila pozneje deležna pri nas, ko smo s svojimi vsakodnevnimi podvigi neumorno skrbeli, da so ji siveli lasje in ji kratili spanec v premnogih nočeh . Še vedno je bila tam. Ko smo zares imeli težave in tudi takrat, ko je samo ona vedela, da jih imamo.

In potem smo odšli. Šli smo v svoje domove. Tam smo sami začeli skrbeti za toplino in vse druge samoumevne stvari. Nihče ni več stal tam zjutraj in prav tako ne zvečer. Nikogar ni bilo, da bi imel, ki bi skrbel in trepetal in imel vedno in kadarkoli za nas prijazno besedo ali nasvet.

In spet razmišljam! Prvi dnevi marca so. Prišla bo pomlad . Koliko jih je že minilo od takrat? Koliko jih je že minilo odkar sem se zavedel, da mnoge stvari niso samoumevne. Da je bila mama tam zame in za nas? Koliko pomladi je od takrat, ko sem si prvič zaželel, da bi znal povedati stvari tako kot mi zdaj zvenijo v glavi. Na tisto pesem sem se spomnil kdaj pa kdaj in bežna misel me je prešinila . Prav tisto bi rad znal napisati tudi sam!

Dan žena

In stopal je spet v svoji zmedi in zadregi po temačni ulici. Tiščala je megla s svojo mokroto in hladom k tlom in on je ovijal ovratnik okoli svojih ušes. Začetek marca je bil. Prav nek poseben dan. Dan, ki on ni posebno dobro vedel kaj bi z njim. Kaj naj ji pove in kaj naj naredi? Naj se zanaša na to, da je čisto prepričan, da bo čisto karkoli kar bo ukrenil glede tega, v njenih očeh dobro in bo sprejeto s prijaznim nasmehom? Šopek? Rož ni maral nositi svoji najdražji. Ni znal izbrati pravih in ni jih znal s pravim veseljem podariti. Pa spominjali so ga na neke druge čase, ko so dedci na takšen dan popivali po pisarnah, fabrikah in potem še po gostilnah in enkrat kasno na večer odkolovratili domov. Povoženi in utrujeni so svoji presrečni ženkici nesli tisti ubogi prav tako povoženi šopek.

Stopal je počasi, skoraj na mestu. Imelo ga je, da bi naredil še en krog. Kaj naj stori s tem dnevom. Pa, vrag, saj je vendar pameten možak. Tapameten pri hiši. In tisti, ki ve stvari in ki ga vsi vprašajo, ko se pojavi težava! Nekje v podzavesti mogoče čuti, da njegova modrost brez njene zdrave pameti in srčnosti ne bi mogla delovati. Ne samo to, niti obstajati ne bi mogla . Pa tega ne sme omenjati med svojimi znanci. Ali pa razmišljati na glas. Naj ji povem, da jo imam rad? Me bo vprašala, če je tako samo danes? Ali bom s svojimi besedami kaj boljši kot tisti s povoženim šopkom enkrat v letu?

In že takoj ko je pritisnil na kljuko, se je ovedel svojih nepotrebnih skrbi. Vsa ta leta si je tako brez vsakega razloga postavljal vsa ta vprašanja. Toplo in prijazno so ga sprejeli njeni iskrivi pogledi, kot že tolikokrat poprej. In, tudi to mu je že tisočkrat spreletelo misli, še vedno so ti pogledi enako lepi in nikoli nič manj vroči. In nič manj vroči niso bili njeni vzdihi in objem, ko jo je po fantovsko stisnil ob steno. Sreča mu jo je poslala v njegovo življenje. Kolikokrat je na to pomislil! Vsekakor je bil v to popolnoma prepričan malo kasneje, ko sta njunem gnezdecu zadihana obstala v objemu in gledala drug drugega.

“Vsak dan…” je takrat končno prišel do besede….

“Pa menda ne ravno vsak dan ?” je radoživo odgovorila in v najlepši nasmeh sta se razlezli dve vrsti biserno belih zob.

“Ne, ne, ne to!” je hitel pojasnjevati…” dan žena….vsak dan bi si zaslužila svoj dan žena!”

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Aroganca

5.03.2010 · 7 komentarjev

Zelo pogosto na svojem malem radiu, ki mi brenči nad stružnico, poslušam ljudi, ki kličejo na radio in komentirajo politične ali gospodarske tëme. Seveda so ti klicatelji zelo različni. Nekateri so umirjeni, modri, drugi spet zelo agresivni. Vsekakor pa je zadnje čase velika večina takšnih, ki izražajo svojo jezo in obup. Jamrajo nad nemoralo in nesposobnostjo ljudi, ki nas vodijo. Bentijo nad nečloveškimi odnosi med delodajalci in navadno rajo, nad neznanskim bogatenjem elit in vse večjo revščino na drugi strani.

Radijski spiker običajno mirno posluša in šele, ko postane napad predolg, poskuša zadevo pomiriti ali prekiniti s kakšnim dodatnim vprašanjem. Tako je včeraj pri eni od takšnih oddaj, povprašal jezno poslušalko:

“Pa mislite, da je res vse tako slabo?!”

Ženska ni niti za milimeter odstopila od svojega mnenja in je nedvomno vztrajala pri tem, da je vse skupaj čisto na dnu. Na dnu od dna, vsedlina na dnu greznice.

No, dobro, sam sicer mislim, da ne živim čisto najslabše kolikor je mogoče. Celo to velikokrat pomislim, da se imam na tem planetu kar luštno.

Me pa nekaj stvari zadnje čase res malo muči. Začenjajo me razjedati in majati mojo trdno, zadovoljno pozicijo. In od teh stvari ena še posebno kraljuje nad drugimi. Ne vem kako bi ta pojav točno poimenoval, gre pa za nekakšno vse bolj izrazito, podcenjevalno aroganco.

Dogaja se mi vsepovsod in vsak dan. Z vseh strani me obstreljujejo z njo. Nikakor ni tem napadalcem jasno, da je to nizka in sramotna igra. Veliko bolj moško in dostojno bi bilo, da bi mi nekdo rekel:

“Dare, ti si en čisto navaden butelj, ki ni vreden, da gazi ta svet in troši čisti zrak, kar ga je še.

Ne, pa se to ne zgodi.

Zgodijo pa se drugačne stvari. Zgodi se na primer “zdravstvena reforma”. Pa saj bi človek razumel. Država je pač požrešna in neljubeča mati. Mora grabiti in talati predvsem svojim izbrancem. Pobirati je treba šibkim in bolehnim, saj od tistih pa ja ni veliko več za pričakovati. To bi človek, sicer z grenkobo v grlu še razumel. Vendar pa potem pride na vrsto tisto:

“Zagotovo pa nikakor, nikoli in nikdar ne bo noben pacient za nič prikrajšan!

Ma mislim, zakaj mi to delate? Ne me jebat , majkevam! Ne me imeti za debila, ki je pripravljen kupiti karkoli mu stegnete pred bedasti fris.

Vzeli boste del bolniške, vzeli mamicam nadomestilo za dan nege otrok, športnike uvrstili v rizične skupine in jim zmanjšali nadomestila, skrajšali bolnišnično oskrbo in še sto stvari, vendar nihče ne bo za nič prikrajšan. Vidi hudiča?!

Me prav zanima koliko se je počitila za karkoli prikrajšana moja stara mama. Zdaj že dve leti počiva na nebeških zelenih poljanah, ki je vanje verjela in si jih več kot zaslužila. Zadnji dve leti je od silnih bolečin lahko samo še ječala. O tem kaj misli o zdravstveni politiki je težko sploh kaj povedala. Med drugim so jo bolele tudi kosti. Zaradi osteoporoze seveda. Na zadnjem pregledu pa so dohtarji ugotovili, da stanje ni več tako slabo, kot je bilo in so diagnozo osteoporoza spremenili v osteopenijo. Sicer babice pri njenih 88 ih ni brigalo kako se imenujejo njene bolečine, le zdravila je morala poslej plačevati sama. No, samo da ni bila za kaj prikrajšana.

Želel sem omeniti še nekaj drugih primerov pa se mi je to z dohtarijo, kot ponavadi , precej razvleklo. Želel sem omeniti od kod povsod me še napada aroganca z vso svojo nizkotnostjo. Predsednika, ki mi je nedavno obljubil socialno državo, gospodarsko zbornico, ki rihta zakon, da me bo lahko vsak polpismen idiot nagnal iz fabrike, ko bo imel slab dan. Njihov argument, da bo tudi zaposlovanje lažje, pa je zame ena težjih enigm zadnje čase.

Za piko na i pa sem hotel omeniti sporočilo, ki sem ga te dni prebral. Šlo je za tisto ubogo revščino od nedavno prištrajkane minimalne plače. Ja, petstošestdeset evrov. Da je stvar vprašljiva, sem seveda vedel že vseskozi od štrajka. Potem sem še poslušal reveže iz zbornice, da bo itak šlo celo slovensko gospodarstvo k vragu, v nekaterih podjetjih pa uveljavljajo nadarogantno možnost in od ljudi izsiljujejo podpise, da lahko plačo povišajo samo za polovico dogovorjenega.

Pa sporočilo?? No, tukaj je tisti pojav udaril v vsem razkošju. Obveščen sem bil, da sem že itak dobil preko dvajset procentov (20% !!!) višjo plačo, kot isti mesec pred enim letom. Torej sem lahko tiho in delam naprej. Debil se seveda ne bo ovedel, da se mu plača ni povišala niti za pol plesnivega finfarja, ampak je moral tisti mesec, ki je tudi imel dan več, delati vse sobote in še ponoči.

To, spoštovani bralci, bom vtaknil v kategorijo “v afektu” ! Zvečer, ko se vrnem s šihta bom mogoče celo zbrisal vse skupaj. Saj konec koncev ….. a mislite, da je pa res vse tako slabo???

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu