Gospod inšpektor

23.02.2010 ob 10:07

V Marinkovi kovačiji ni bilo nič več tako kot pred leti. Stara kovaška ognjišča in nakovala so se morala umakniti sodobnim strojem in orodjem. Delavnica je rasla in postajala svetlejša. Tako kot so vlačili med staro železo stoletne “šmitne”, prav tako so tudi stari mojstri prepuščali mesto mladim in nadebudnim fantom, ki so polni novega znanja in novih zagonov prihajali v stavbo. Marinko je bil ob svojem nakovalu kot spominek iz tistih časov in pogosto je moral poprijeti za kakšna pomožna dela, tudi za metlo. Po ročno kovanih izdelkih pač ni več pravega povpraševanja. Ko je včasih pometal bajto, ki mu je bila trideset let drugi dom, sedaj pa mu je postajala vse bolj tuja, takrat je pogosto razmišljal o preteklih letih v firmi. Tudi Zofi je šla že v “penzjon” se je spomnil. Davna so se mu zazdela leta, ko je s svojim rdečim svinčnikom obvladovala knjigovodstvo cele firme, pri tem pa stalno brbljala in brez težav uspela v delovnem času urediti vse nakupe in razne frizersko kozmetične babje zadeve. Sedaj tri ali štiri mladenke celih osem ur tipkajo po računalnikih in imajo toliko dela, da jim pred ekrani upadejo obrazi kot starim klekljaricam in le rdeče očke še švigajo sem in tja po gori podatkov. Pa Francelj,se spomni Marinko, ta se zdi šele zgodovina. Bil je pravi šef za tiste čase. Imel je gromko basovski glas in ko ga je vsake toliko malo pojačal, je nastala popolna tišina in vedelo se je , kdo je šef in kaj je treba storiti. Sedaj pa direktor pa pomočnik, pa namestnik pa ……je razmišljal z malodušnim posmehom in tuhtal obenem kje je logika, smisel vseh teh sprememb.

Pa ni o tem nikogar nič spraševal. vedel je v svoji preprosti a bistri glavi, da so odgovori znani. “Čas pač gre naprej”, bi dejali. In ravno tiste dni je čas dajal vtis, da pospešeno “lavfa” v omenjeni smeri. Cela ekipa kravatarskih šefov je stalno hodila po proizvodnjih prostorih. Cela truma zunanjih serviserjev je prostore preurejala in belila. Tudi delavci so čistili in ribali. Zgledalo je, da se pripravlja nekaj strahovito pomembnega in vsakodnevna opravila postavlja v nepomemben položaj.

Sprva so možje predvsem začudeno gledali razburjene vodilne in panične delovodje potem pa so le poizvedeli kam pes taco moli. Molil jo je v svetlo bodočnost. In ta, jim je razložil direktorjev pomočnik nam je dosegljiva le, če dobimo certifikat. “Kakšen certifikat?” je Alojz komaj zjecljal težko, moderno besedo. Bil je pač starejši možak, edini kovač poleg Marinka, ki je še ostal od stare generacije. “Certifikat, da ustrezamo standardu AB” je glasno s pompoznimi poudarki na slehernem zlogu razložil za projekt očitno zelo zagret gospod. “Aja!” je pokimal Alojz in z njim tudi drugi. Vedeli seveda niso kaj prida več kot pred tem.

So pa kaj hitro zvedeli, da morajo čistiti in čistiti, da se morajo tudi sami urediti, da morajo biti na delovnem mestu urejeni in zbrani. Seveda so vsi nekoliko godrnjali vendar pa so ubogali in marljivo poprijeli za delo. Šefi so jih priganjali in jim kazali vsako smet in packo posebej. Iznad delovnih miz so morali pospraviti vso nepotrebno kramo in odstraniti vsa zastarela pomagala. V kontejnerje so morali odvleči omarice, kjer je še pred kratkim imela lepo zatočišče kakšna vinska steklenica in z zidov so morali potrgati slike mladenk iz erotičnih koledarjev. Precej nervozni so postajali a so v dveh dneh le nekako uspeli spraviti bajto v zadovoljivo stanje. Vsaj mislili so tako. Ko je prišel direktor pogledat situacijo, so mogoče res pričakovali pripombo ali dve vendar pa so bili pošteno presenečeni. Poglavar je na hitro preletel prostore s pogledom, se zagledal v skupino delovodij, čisto na kratko odkimal in odkorakal v svoje prostore. Možje so se začudeno spogledali in po kratkem dialogu s šefi pač ponovno prijeli za metle, krtače in krpe. Nekateri izmed njih so se spomnili na vojaška leta, ko jim je kakšen srbski oficir na podoben način zvrgel ure truda na vojaškem sekretu.

Minil je še en dan. Čistilci, električarji in malarji so zadevo v danih pogojih pripeljali zelo blizu idealnega stanja. Spet so o domnevno končanem poslu obvestili vodilne in čakali na njihovo vizito. Sedaj so bili bolj pripravljeni na presenečenja. Direktor s svojim pomočnikom je kmalu prišel v proizvodnje prostore. Tokrat je bolj na dolgo in natančno preiskoval s svojim strogim pogledom kje bi bilo še mogoče kaj postoriti. Očitno je bilo, da ne najde večjih nepravilnosti. V znak odobravanja je celo na kratko kimal. Aha! Nekaj pa je! Poklical je Marinkovega šefa in mu nekaj naročil. Fant je bil prav zares v zadregi ko je pristopicljal do Marinka. “Direktor je naročil, da bi bilo bolje, če bi stal z desne strani nakovala!” , je nekako zjecljal. “Vsaj takrat ko pridejo, saj razumeš?”. Marinku je kri planila v lica in ga pogrela tja do ušes. Imelo ga je da bi s svojo macolo v roki stopil do kravatarskega domišljavca in mu povedal koliko let že kuje in koliko let že stoji na levi strani. Pa je jezo požrl in raje ubogal nesmiselno zahtevo. Kljub vsemu je bil takih neumnosti dodobra vajen.

Naslednje jutro so delavci kot figurice v jaslicah čakali na pomemben obisk. Dela se niso smeli dotakniti, da kakšna smet ne ponesnaži očiščenega prostora. Tudi premikati se niso smeli kaj prida. Gospodje jih pač ne smejo zalotiti v kakšnem nepredvidenem položaju. Takrat je završalo. Pred vrati sta se ustavili dve limuzini . Direktorjevemu mercedesu je sledil še en zelo podoben in iz njega je potem ko so vsi domači vodilneži hkrati planili in hiteli odpirati vrata izstopil on: Gospod inšpektor. Ko se je ta veličina skobacala iz limuzine je vsem zastal dih in vsem so se razširili pogledi. Res je bil možak veličina, vsaj okoli riti in pasu. Najmanj stotrideset kil je viselo v omenjenih predelih. Vsa ta masa se je z moža spuščala kot stara zavesa in zmečkana rjava obleka je nespretno zakrivala preznojene gube. Ovratnik bele srajce je imel zapet nekje globoko med podbradki, ki so silili izza njega tako da je zgledalo, da tisti zadnji gumb preprečuje da bi se glava pogreznila nekam sama vase. Tako pa je glava ostajala na površju in iz nje je gledal par utrujenih oči. Rdeči pogled je razkrival zaspanost, naveličanost, aroganco in sploh vse razen zanimanja za fabriko, ki so jo možje nališpali v pričakovanju gospoda inšpektorja in njegove ekipe. Ja prav tako je bilo. Namesto stroge gosposke komisije je prišel k njim čisto sam debel, neurejen gospod in prav nič kaj posebno ga ni brigala kovačija. Še več. Medtem ko so z direktorjem in ostalo ekipo šli skozi proizvodnjo je gledal le predse in tu pa tam kaj rekel direktorju.

Ko so prišli do pisarn in si privoščili kave, je direktor ponudil inšpektorju vso pomoč pri ogledih prostorov in preverjanju poslovanja. “Pravzaprav bi malo kasneje, kako bi rekel? Malo pozneje bi pregledal dokumentacijo”,je z nekoliko čudnimi poudarki napovedal debelinko. “Seveda, takoj bo vse na razpolago” je bliskovito reagiral pomočnik. “Pravzaprav ” je znova začel ” sem mislil, da bi to pregledal po kosilu”

Nastal je nekajsekundni predah in direktorji so se hitro ovedeli. V minuti so se že nakladali spet v svoje lepe avtomobile in oddrveli obilnemu hranjenju naproti.

Že po obrazu se je ob vrnitvi prej lačnemu gospodu videlo, da je zadovoljil in napolnil svojo prostorno notranjost. Bil je tudi pripravljen na natančen pregled. V pisarno so mu nanosili fasciklov in map, da se je siromaka komaj videlo izza njih. Vzel je prvo mapo, jo položil predse in počasi pogledal proti direktorju in pomočniku. “Prosil bi za urico zasebnosti”, je rekel. Oba nagovorjena moža sta pisarno jadrno zapustila. Vsa na trnih sta čakal v delovodski kancliji in minila je ena urica pa druga tudi. Tretja ura je bila že dodobra načeta, ko je glavni le poslal pomočnika naj inšpektorja diskretno pobara okoli poteka kontrole. Pomočnik je potiho in previdno vstopil v pisarno in naletel na nepričakovan prizor. Strašni inšpektor je imel na očitno nedotaknjeni mapi naslonjeno svojo veliko glavo in spal, smrčal in sanjal inšpektorske sanje. Majhna pravokotna očala so mu postrani visela na rdečem nosu in ob ustnicah se mu je svetil tanek potok sline, ki je na mapi že narisal dva ali tri kolobarje. Pomočnik je hitel razmišljati kaj naj stori v danem trenutku in salomonsko potuhtal, da bo najbolje pisarno kar zapustiti. Tako je tudi storil in pri odhodu poskrbel za nekoliko več hrupa, ki je zaspanca tudi prebudil. Zbujenega sta z direktorjem čez četrt ure spet obiskala. Tokrat je bil že nekoliko bolj pri sebi in trudil se je biti zbran in napraviti resen vtis. Prosil je, naj se vsi vodilni zberejo čez nekaj minut v pisarni, da na sestanku objavi izsledke svoje raziskave.

Možakar se je na sestanku pomembno dvignil iz svojega sedala, se odkašljal in stopil na sredino med gospode , ki so s strahom čakali njegovih besed. Precej na dolgo je raztegnil nekakšen klišejski nagovor, pleteničil nekaj o urejenosti proizvodnje, marljivosti, redoljubnosti in profesionalnih pristopih.

“Tako “, je končno prišel čas pomembnega zaključka ” vam lahko z veseljem čestitam ob pridobitvi standarda A”

“Gospod” , je zajecljal pomočnik ” verjetno ste se zmotili. Šlo naj bi za AB varianto!”

“Ne, o tem pa ne vem nič!” je odkimal debeli gospod.

“Kako to mislite” je pomočnik komaj obvladano planil. Pred očmi so se mu odvili vsi pretekli dnevi in vse delo, ki ga je vložil v projekt. V strahu pred neuspehom je zalit z rdečico že skoraj planil v inšpektorja, ko ga je z mirno kretnjo ustavil direktor:

“Ne smemo se prenagliti, saj smo vendar razumni ljudje” je mirno rekel. Bil je pametnejši od svojega namestnika in vedel je kako rešiti zagato. Gospodje so se kmalu spet nakladali v limuzine. Obilna večerja je z malenkostno zadrego okoli Be variante opravila brez težav.

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev na “Gospod inšpektor”

  1. igo pravi:

    Na kratko:
    birokretenizacija delovnih procesov.

    90% birokretenstva je namenjenega ustvarjanju delovnih mest za rezultat zgrešene usmeritve šolskega sistema v preteklih 30ih letih.

    LP,
    Igor

  2. miri pravi:

    ISO 2005 pa OSU 2010 pa tudi nekaj pomeni.Ne samo kladivo,klešče in nakovalo.

  3. slivanaucu pravi:

    V svoji 30 letni trgovsko poslovni praksi sem se srečeval s korupcijo in samopoveličevanjem.

    Vendar bi želel poudariti samo nekaj: da tako prijetnega opisa nekega trenutka že dolgo nisem bral. Sam rad pišem. Tudi berem rad. In včasih z zavistjo preberem nekaj, kar vem, da bom sam težko zmogel. Všeč mi je tvoj opis osebe. nekatere so dobesedno “narisane”.
    Če je bil tvoj namen opisati nek dogodek: točka.
    Če je bil tvoj namen napisati dobro: točka.
    Upam, da te pisanje prevzame tako, kot mene in da ta blog ni edini tvoj rezultat. Namreč namerno nikoli ne iščem lastnika, oziroma avtorja bloga. Lep dan,Ljubo.

  4. dr. h.c. Peter Legiša pravi:

    Res zelo dober opis in dejansko točno tako, kot danes je. Kravatarji, delomrzneži, napihnjenci, debeluhi in stari pridni delavci, ki imajo najmanj od vsega…žalostno

  5. Didl pravi:

    Vem, da nikoli ne opisuješ dejanskih dogodkov :) ;
    v resnici nas veliko bolj šraufajo ti inšpektorji. JUS-u je bilo lažje ugoditi :) .

  6. MRS Andy pravi:

    literarno krasen opis, sam res škoda, da jih ni več takšnih…inšpektorjev. Sedaj ni zadosti kosilo in večerja.

  7. dare pravi:

    @igo, prepričan sem, da imaš prav. čeprav moram priznati, da ne razumem povsem zakaj gre. lp

    @Miri, če je kje še kakšen OSU, ga bomo zagotovo osvojili. Do zdaj smo še vse!

  8. dare pravi:

    @slivanaucu

    Moj namen je bil napisati satiro o podobnih dogodkih, ki smo jim v fabrškem življenju pogosto priča in so zagotovo v resničnem življenju enako ubogi kot v moji zgodbi. Hvala za prijazen komentar. Pisanje me pogosto zares prevzame in se ob pisanju takšnih stvari zares dobro počutim. Sicer pa je moj rezultat 307 zapisov na blogu od tega je nekako 50 takšnih (literarnih) zgodb.
    Lep pozdrav in zanimiv nick. Me je šele hčerka opozorila da gre za slivo na očesu :) :) ! lp

  9. dare pravi:

    @dr. h.c. Peter Legiša, kaj naj dodam tvojim besedam? Takšna je naša realnost v teh časih :) ! lp

    @MRS Andy, saj ni problema če je traba kaj več!Saj mi tukaj spodaj plačamo :) ! lp

  10. dare pravi:

    @didl, z JUS om je bilo življenje drugačno … pa

    Još
    Uvek
    Slabo . . . . gor ali dol !

  11. slivanaucu pravi:

    Si bom ogledal (prebral) tudi ostale. He, he, me veseli, da ti je všeč. Včasih sem v svojih komentarjih ali spisih malce zloben (zajedljiv, ne nesramen, zato sem si pač nadel malce “metaforičen” nick. Tudi sam imam blog, pa ga vsekakor manj uporabljam, kot bi moral. Čas, čas, čas. Tvoj prispevek sem tudi razumel, kot satiro. Vendar, kot oba veva, so stvari hudo prenosljive v naše življenje.

  12. bin pravi:

    Preživeli smo “napad” inšpektorja. :)
    So mi dovolili stati na levi strani nakovala, le v šmitni je namesto oglja gorela rdeča žarnica.
    Pa ne vem, če bo kaj? Ta “naš” inšpektor je bil strašno kumrn možicelj, nič ni videti, da bi rad jedel. Je pa imel velike žepe na obleki.
    Nekaj so še pravili o tem, da bo treba eno modifikacijo izvesti in da je pri nas samo ena firma sposobna to zadevo kvalitetno opraviti. Glej čudo, prav inšpektor je imel mobi številko tistega direktorja v svojem imeniku.
    Mogoče pa le bo tudi “B”?

  13. igo pravi:

    Obstajajo smiselni predpisi in predpisi, ki so namenjeni samim sebi. Slednjih je toliko, da se je treba ves čas ukvarjati z izpolnjevanjem nekih zahtev, za kar je potrebna množica računovodskih delavcev. To je birokretenizacija delovnih procesov.
    LP,
    Igor

  14. dare dare pravi:

    @slivanaucu,

    popravi me, če se motim, ampak mislim, da si že kar dolgo prisoten tu na blogih. Moram pa še enkrat priznati, da nisem dojel tvojega nicka. Zdelo se mi je, tako an hitro, kot nekakšno romunsko alikajjazvem kakšno ime.

    Glede tega, da so stvari zelo, zelo prenosljive v realnost pa se več kot strinjam. Nimam pa nobene želje pisati bolj “konkretno” oziroma tako, da bi se ljudje in kraji (še) bolj spoznali v zgodbah. Mislim, ni za verjet kako zelo so nedotakljivi občutljiva sorta. Sem imel s tem zaradi svojih črkarij že nekaj “situacij”! Smešno in žalostno hkrati.

  15. dare dare pravi:

    @bin, mislim, zakaj je treba videti v vsaki stvari nekaj slabega. A ni še sreča, da je imel g. inšpektor frenda, ki je lahko pomagal!? A ti sploh veš kako bi se lahko v nasprotnem primeru zadeve zakomplicirale?

  16. dare dare pravi:

    igo, ja, tako kot praviš. Poleg tega pa moramo mi tu spodaj prenašati še pokroviteljsko vzvišeni odnos, ko nam trobijo, da so te stvari dobre, potrebne in , to je najvažnejše, v naše dobro. Bogvaruj, da bi raja pomislila, da gre samo za to, da zadostimo nekemu standardu, ki je pogoj, da lahko prodajamo svojo šaro… bogvaruj!

  17. slivanaucu pravi:

    malce pozen odgovor, ker sem bil odsoten. “Slivanucu” sem si “nadel”, ker sem včasih preveč direkten, preveč odkrit in povem tisto, kar mislim. Kar pa včasih nekaterim ni všeč. Včasih smo rekli, ko si se vrnil s sobotnega plesa in si imel plavo oko (ve se zakaj), da Imaš “slivo na očesu”. In odtod sliva na uču. Izpustil sem strešico, ker jo pač nekje ne prikaže, kot “Č”. Lep dan.P.S.:Kar se prisotnosti tiče, imaš prav.

  18. mijau pravi:

    Dare, kaj si ti zdaj? A si glasbenik, ali si pisatelj, ali si oboje?

    Če si kot muzikant tako dober, kot si pisatelj, ti vsaka čast. Rad bi te slišal še muzicirati.

    Sam sem že v penziji in me zadeve, kot ta, ki si jo opisal, neposredno ne zadevajo.

    Nekoč sem sam delal v računovodstvu, pa sem se od tam izmaknil, ker mi je birokratarstvo šlo preveč na živce. Če je nek novi predpis bil rahlo nejasen, so ga računovodski delavci raje razumeli v svojo škodo, tako so se bali inšpektorjev. Sam sem bil nasprotnega mnenja. Napravil bom, kot se mi zdi prav in logično, in bom to zagovarjal tudi napram inšpektorjem.

    A za tako držo moraš imeti dobre živce, in v tistih časih tudi rdečo knjižico. A tiste knjižice tudi nisem želel iz istega razloga – rad sem razmišljal s svojo glavo.

  19. olna pravi:

    “…čakali kot figurice v jaslicah…”

    :D :D :D

    Tudi vse ostalo, imenitno. Spominjaš me na mojega najljubšega satirika, Ephraima Kishona. S to prednostjo, da si naš.

  20. dare dare pravi:

    Joj, Mijau, na to pa ni tako enostavno odgovoriti. No, naj začnem s tem, da glasbenik definitivno nisem. Sem pa muzikant, čeprav tudi to glede na dar, ki mi ga je naklonila narava mogoče ne bi smel biti. Nimam ravno tankega posluha in občutek za ritem ni moja močna točka. Če sem kdaj v tem dober, potem je to zagotovo predvsem zato, ker znam včasih biti dovolj trapast in začutim, kdaj lahko naredim štimung, kot sva omenjala nekje drugje. Tako sem na primer na pustno soboto v neki majhni idrijski oštariji zalavfal svoje brenkalo in ko sem pogledal na uro še sam skoraj nisem verjel. Tri ure in pol se nisem ustavil. Ampak res niti malo. NIsem šel niti scat niti, ma nič! Pa ne glede na to, da sem bil v celi betuli skoraj zagotovo edini trezen :) ). Veselica pa taka, da so deci kadar sem se pojavil še tedne govorili samo o tem.
    Da sem pisatelj si pa tudi ne upam trditi. Tudi glede tega se nimam za ne vem kakšnega mojstra, vendar sem zadovoljen, ko vidim, da se marsikomu zdijo zgodbe nekoliko posebne, zanimive, pomenljive in berljive.
    Če zaključim: mislim, da bom izdal enkrat v bodočnosti bukvo, plošče z muziko pa zagotovo ne! lp

  21. dare dare pravi:

    @Olna, Ephraima Kishona sem pred leti bral. Kratke zgodbe z njegovim židovskim humorjem so izhajale v reviji, ki jo je kupoval foter. Pozneje sem si sposodil v knjićnici tudi eno bukvo, vendar se ne spomnim prav veliko. Mogoče bi bilo dobro, da si osvežim spomin.

    Sicer pa hvala, res. Mislim, da nekoga spominja moje pisanje na znanega mojstra … res lepo. lp

  22. Didl pravi:

    Nimaš kej. V tisti majhni idrijski oštariji s(m)o vajeni harmonike (in redko dobrega harmonikaša :) ).

    Pink Floydi so bili na programu prvič. Fajn žur. Še če bi bil trezen, se bi mi zdel :) .

  23. dare pravi:

    Joj, Didl, nisem želel namigovati, da ste bili gostje nažgani :) :( buhvari !!! Bolj sem hotel omeniti, da sam pijem samo buzaro, pa mi je v takem ambientu vseeno maksimalno fajn!

    Sicer je bil pa pust. Če bi imel jaz kaj komande, bi spravil v veljavo zakon, da se ga mora v tisth dneh vsak pošten Slovenc, ki nima zdravstvenih opravičil, vsaj enkrat pošteno nalesti. Al pa kazen, sori !!
    Potem pa še za Martina in za novo leto. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !