Tak je pač na svetu red !

10.02.2010 ob 18:42

Črno ognjišče vrhovnega kovaškega mojstra je bilo zares nekaj posebnega. Črna šmitna in veliko nakovalo je bilo postavljeno na sredini velike razkošne dvorane. Ograjeno je bila z verigami in tla okoli delovnega prostora so bila tlakovana s črnimi granitnimi kockami. Ko je veliki mojster stopil na svoje delovišče s spoliranega parketa je najprej s svojimi polakiranimi čevlji stopil v gumijaste galoše in se šele potem , ko se je vsedel na črno sajasto klop preobul v svoje zdelane delavske čižme. Odel se je s težkim usnjenim predpasnikom, si na glavo nataknil zmečkano čepico in se lotil svojega cenjenega dela. Osem, včasih pa tudi deset ali več ur je potem gonil svoje težko kladivo in iskre so frčale vse naokrog in se zrcalile v njegovih rdečih očeh. Ja, res , pomemben mož je bil veliki mojster v tistih časih.

Ko je končal svoj težki šiht, je obratno od postopka zjutraj najprej slekel svojo uniformo in skozi kabino, kjer se je stuširal in uredil, spet sestopil na brezhibno čista tla svoje palače. Že sam glavni kovaški urad je bil nekaj posebnega. Nejkaj sto kvadratov je merila razkošna sobana. Težke škrlatne zavese so visele ob visokih , umetelno izrezljanih oknih. Strop je bil okrašen s freskami in masivnimi pozlačenimi reliefi. Ob stenah so bili postavljeni kosi neprecenljivo vrednega pohištva iz nekega srednjeveškega obdobja.

Ko je mojster izstopil iz kabine, so k njemu prihiteli tehnologi in inženirji. Spoštljivo in profesionalno uslužno so mu odeli kopalni plašč in ga med priklanjanjem pospremili do njegove sobane. Tam mu je osebna profesorica predstavila poročilo o rezultatih tistega dne, priznani filozof, sicer priseljenec iz neke balkanske države pa mu je ponujal v podpis plan za naprej. Kovaški mojster je ves ta tempo vsaj na videz prenašal pokončno in brez znakov utrujenosti in malodušja. Pa temu le ni bilo tako. Vedel je, da se zgrinjajo več kot le temni oblaki nad njegovo glavo. Vedel je, da so težki časi in da bo treba še več naporov, da ohranijo vse zadeve na vajetih. In vajeti je mojster res držal veliko v svojih zgaranih rokah.

Spustil se je torej naš kovaški ekspert po širokigh stopnicah nadstropje niže. Tam je v zelo podobni , le za malenkost manj okrašeni dvorani stalo dvanajst ognjišč. To so bili takoj za mojstrom najpomebnejši možje v deželi. Tudi oni so za ta dan že odločili svoja kladiva na rdeče, svilene blazinice v steklene vitrine. Očistili so že saje s svojih obrazov in se uredili za večerni sestanek z velikim šefom. Ko je vstopil v veliko dvorano, so ga kovači kot eden pozdravili z nemim rahlim priklonom. On je njih pozdravil z dvigom roke in brez uvoda pogledal prvega od pomembnežev.

»Težave, mojster, težave se kažejo!« je stari kovač z zelo obupanim tonom in brezupom v svojem pogledu podal svoje neveselo mnenje. Bil je eden najpomembnejših med pomembnimi. Podkvarski resor je bil že od nekdaj med temi častnimi ljudmi med najbolj spoštovanimi.
» Sodrga pritiska na nas!« je v istem , pesimističnem slogu nadaljeval gospod z oddelka verig.
»Vsi nekaj hočejo! Dohtarski sindikati kažejo s prtom na revščino množic v belih haljah. Sodniki menda ne morejo več skozi mesece in profesorjev je že pol brezposelnih ali pa imajo manj od minimalnih mezd!«
In javljali so se tako vsi mali mojstri, sekirar, cempinošpičnik, klamfar in žebljar. In nobeden od njih ni imel dobrih novic. Nobeden ni videl prihodnosti . Nekdo je rekel, da bi bilo treba dohtarjem, vsaj zaradi socialnega miru, vendar malo dvigniti prejemke!
»Da ne omenimo menedžerjev in politikov!« je obupano dodal eden izmed njih svoje mnenje že tako obupni sliki » množica teh ljudi je na robu stradanja in brezupa!«

Javljali so se kovači in nekateri so imeli ideje kako bi poskusili kaj rešiti. Nekateri so se strinjali, da bi bilo treba navadnim ljudem kljub vsemu kaj dati. Da bi bilo nujno nekoliko dvigniti nivo in njihovo životarjenje narediti nekoliko znosnejše, vendar pa je kateri izmed ostalih takoj zvrgel takšne namere.
»Ne smemo preko tržnih zakonov in vseh drugih ekonomskih pravil !« je preteče žugal s prstom. »Sprožili bomo plaz , ki ga ne bo ustavil noben ukrep več!«

»Gospodje kovači!« je takrat prekinil že kar predolgo razpravo glavni mojster!
»Pametno moramo ravnati. Saj vsi dobro vemo kaj v naši družbi prinaša dodano vrednost in katero znanje in kakšno delo gradi trdne temelje !?«
Skoraj kot eden so takrat mojstri pogledali na steno, kjer so bili razstavljeni nekateri izdelki z njihovih ognjišč. Umetelno izdelane podkve in mojstrsko skovani kosi kmečkega orodja ali kovinskega okrasja je viselo tam in jih navdajalo s ponosom in notranjo srečo.

»Doumeti mora intelektualna raja, da le praktično znanje in marljivo delo nekaj velja. Mogoče si kdo v nočnih blodnjah ali v stanju opitosti predstavlja, da bi bilo lahko kdaj blebetanje in trgovanje z meglo cenjeno početje, da bi kdaj izmišljevanje zakonov ali iskanje pravnih stranpoti , da bi to seglo po svoji vrednosti do gležnjev pravemu umetelnemu, vestnemu ročnemu delu. Mogoče kdaj , ampak mislim da ne! Vidite to mora raja doumeti. In to jim grem zdaj povedat!«

Stopil je takrat veliki mojster iz velike dvorane na mali balkon, ki je gledal na velikanski trg. Tam se je trlo ljudi, intelektualcev, cele horde profesorjev so kazali svoje bele pesti proti velikemu mojstru. Tisoče zdravnikov v belih haljah so držali svoje transparente z napisi, ki so zajedljivo spraševali zakaj so oni manjvredni, drugorazredni ljudje. Najglasnejše so bile na sredi trga ogromne skupine menedžersko politične srenje.

Ko je stopil mojster prednje, se je trušč še povečal. Oglušujoče žvižganje se je razleglo po velikanskemu trgu in nezadovoljna množica je kot eden žugala s stisnjenimi pestmi proti velikemu možu. Vajen hrupa in vročine je veliki počakal, da se strast umiri. Ko se je polegel najhujši bes, je dvignil roko in množica je prisluhnila kaj ima osovraženi rokodelec za povedati.

V kratkih stavkih je stari kovač povedal nekaj ustaljenih resnic o redu na tem svetu, o svojem težkem delu in garanju svojih podmojstrov. Dodal je še floskule o načrtih , ki bodo zmanjšale prepade med njimi in vsemi, skupinami ljudi, ki se bodejo s stisko na družbenem dnu. Bistre in odločne so bile besede velikega mojstra in z vsakim stavkom je bolj pojenjeval ogenj, ki je še maloprej z velikimi plameni gorel med razgreto množico. Obljubil je še množici nekaj malenkosti in počasi se je raja začela razhajati. Prav po mojstrsko je veliki, vsaj začasno, rešil težave.

Ni se oziral na dejstvo, da med njim in množico ni le prepada. Ne, tam je vsa leta kar je bil na položaju rastel tudi velikanski zid. In ne le, da sodrga ni videla čez, tudi on ni videl niti čez in še manj skozenj. Izgubljal je stik z navadnostjo. Vse tarnanje in proteste je sprejel samo kot dejstvo, ki se mora z njim nekako spopasti in obdržati svojo pozicijo. Kaj težave intelektualcev, dohtarjev, juristov in ostalih pomenijo v resničnem življenju pa se mu ni niti sanjalo. Niti slučajno na primer , ni več vedel koliko stane čisto navaden hlebec kruha.

Obrnil se je takrat , vstopil v dvorano in za sabo zaprl težka vrata. Pozdravil je še na kratko podmojstre in se odpravil do svojih prostorov. Bil je utrujen in na koncu z močmi za ta dan. Potreboval je počitka, da si očisti glavo skrbi in da si odpočije ude za nov težak delovni dan.

»Dragi ; so težave!?« ga je prijazno vprašala njegova gospa, glavna čistilka v palači, prej kot je legel k njej v posteljo pod velikim baldahinom.

»Ma, ja , !« je nejevoljno odgovoril veliki mojster« banda intelektualna, gobce gonijo in se sprenevedajo , spletkarijo in prinašajo okoli poštene ljudi. Ni in ni jim jasno, da to lahko dela vsak. Kar lahko počne vsak, pa pač ne more imeti prave cene. In, porkaduš, kako ne more narod doumeti, da je takšen red na tem svetu. Da svetu pač vladajo takšni kriteriji.

Saj bo na koncu še kdo potuhtal, da sem si jih jaz izmislil!

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “Tak je pač na svetu red !”

  1. miri pravi:

    Sem mislil,da je bil ključavničar.

  2. dare pravi:

    Miri, bravo. A veš , da se nisem spomnil na njega! Ja, šloser je bil. Samo tisti okoli njega pa ne vem, kaj so znali ! :) :)

  3. bin pravi:

    Pastirja pogrešam Dare. In starko z motiko ali srpom. ??

  4. dare pravi:

    A v tej zgodbi? V kontekst s ključavničarjem, ki ga omenja Miri, bi šla v zgodbo kvečjemu srp in kladivo :) !

  5. bin pravi:

    A tisto je bilo kladivo? Sem vedno mislil, da je motika.
    Pa tudi ne vem…? Dohtarski sindikat je bil v tistem času močan, zelo močan. Menažarji se pa tudi niso dali. Le kako jih je ukanil??? ;)

  6. dare pravi:

    Joj, saj tudi sam ne vem kako je prišlo do tega. Vendar v mislih imam bolj nekakšno evolucijo, ne pa prevrata! Nekakšen naraven potek! Zdaj si moram samo še zamisliti letnico za dogajanje v moji zgodbi …verjetno gre za petmestno številko :) !

  7. bin pravi:

    Bog ne daj, Dare! :shock:
    Kaj nimamo že dovolj težav z zdajšnjo r evo polucijo? Koliko “naših” je že postavljenih predvrata?

    Naj do konca prežvečim. :oops: Tudi v petmestnih letnicah ne bo šlo brez pastirjev in ženic s srpom. Pa obrni kakor hočeš.
    Živela hlevolucija! ;)

  8. mile pravi:

    A se boš zdaj lotil znanstvene fantastike?

  9. dare pravi:

    @Bin, bognedaj??? Pa a ni vsak dan bolj jasno, da zlepa ne bo šlo?? Mislim, drugam kot do fundamenta hudiču v …. ? saj tudi meni grejo te krvave revolucije nekoliko na živce, samo kaj pa ostane drugega ???
    :) :) :)

    @mile, mrbit!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !