dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2010

POZOR, nesmisel!!

28.02.2010 · 13 komentarjev

Kar nekolko nesmiselno bi bilo v teh časih jamranje, da se nič ne dogaja, da nimamo o čem govoriti in, da ni o čemu pisati svojih blogov in podobnih reči. Ja, to bi bilo dokaj neumestno. Dogaja se toliko reči, da je v bistvu bolj problem izluščiti kaj je najbolj pomembno in čemu bi veljalo posvetiti svoj globoko razmišljujoči čas.

Vendar pa vsaj jaz imam glede tega burnega dogajanja vsaj en problem. Nikoli se nisem počutil kaj prida dober v teh politično, ekonomsko, socialno, aktualnih analizah. S tega naslova sem tudi vseskozi občudoval in cenil ljudi, ki te zadeve obvladajo. Če sem se sam spustil v obravnavanje zelo aktualnih dogodkov, sem ponavadi to naredil brezglavo, v afektu in sem pozneje moral zadeve gladiti in sklepati kompromise ali pa se vsaj zagovarjati, kako da sem lahko imel takšno mnenje.

No, in tako sem se začel takšnim razmišljanjem nekoliko izogibati. Prepustil sem to početje tistim, ki so tega vešči ali pa, ki seveda vsaj mislijo, da jim to res gre. Kljub temu, da sem tako včasih moral dovoliti, da je v mojem pisarjenju nastala kakšna celotedenska luknja.

Mogoče sem v začetku domneval, da bom s takšnim zamikom lahko stvari bolje dojel ali celo preučil. Da se mi bodo izkristalizirale. Ampak spet ne! Karkoli se v teh krajih zgodi, se nikoli in nikdar nič ne razjasni tako, kot bi normalen, preprost človek pričakoval. Tak osebek ima za normalno in samo po sebi umevno, da so stvari s časom vse bolj jasne. Najprej, ko se zgodijo, še ne vemo čisto vsega in ne moremo imeti prave slike, potem pa očividci, priče, izvedenci in izkušenci povedo svoje in stvari so jasne kot beli dan. Malo morgen, naivnež moj dragi. Pri nas to ne deluje. Pri nas je zadeva ravno popolnoma obratna.

In , če ne drugega, sem vsaj dojel zakaj približno je temu tako. Nesmisel, spoštovani, razsaja po naši deželi. Neobrzdano in agresivno, brez milosti, perverzno in pokvarjeno podira vse pred sabo.

Pa niti ni bistveno ali teče debata o športu, kriminalu, socialnemu stanju ali , denimo, o politiki. Gospod Nesmisel namreč v prvi vrsti vse te stvari med sabo neusmiljeno in seveda nesmiselno pomeša. In nikoli se ga ne da prehiteti. Nesmisel je vedno in povsod korak pred nami. Vsak od nas, ki bi rad videl, da stvari potekajo logično in pravično, je obsojen na razočaranje. Vedno bo podoben mojstru, ki bi rad izdelal ključavnico, takšno , ki bi ustavila vsakega lopova potam pa vedno znova ugotovi, da je lopov pametnejši in vedno znova s sabo prinese boljše orodje. Ključavnico odpre prej in lažje, kot pošten človek, ki je lastnik tistih vrat in kode za njeno odpiranje.

Zato bi si kljub temu, da sem, kot sem omenil, zelo nespreten v obvladovanju dogajanja okoli sebe, vseeno dovolil nekakšen nasvet. Bodite previdni! Ne glejte na stvari poenostavljeno! Nič ni tako kot se zdi. Nič ni tako, kot učijo knjige, zgodovina in človeška pamet.

Seveda bi bilo normalno, da navedem vsaj nekaj, kar bi bilo podobno primeru za te svoje trditve. Ampak sem glede tega spet v zagati. Vse, vse karkoli se dogaja je lahko primer. Vklopite TV in poglejte! Karkoli se bo pokazalo je del te zgodbe! Če se prikaže ta ekranu ,denimo, levičarski politik, za njim krvoločna žival, pa nek tip bluzi o zdravstvu in nazadnje nastopi še uspešna športnica. Ko poslušate in gledate, stvari zgledajo čisto enostavne. Ampak…..

….čez pet minut boste mogoče že brskali po knjigah, ali nas menda niso učili, da , samo primera radi, levica ni isto kot buržoazija

….. da živali niso krvoločne ampak so resocializirane žrtve perverzij. Ne čudite se, če zaradi takšnih gre pokonci bistveno več najvišjih avtoritet, kot pa na primer zaradi nepomembnih tri tavžent stečajnih delavk v kakšni zahojevini

…..zdravstvo bo dobilo manj denara. Pri plačah dohtarjev ne bodo šparali, je pa čisto sigurno, da bolniki ne bodo na slabšem

…. in potem pika na i! Športnica, tekačica na smučeh je dosegla nepojmljiv uspeh. Dosegla ga je s skrajnimi močmi, z borbenostjo in izrednim pogumom. Poslušal sem izbor za osebnost leta. Ljudje so se strinjali s temi besedami. Dokler…. niso nastopili, skeptiki, modreci in strokovnjaki za realnost. Menda je Petra Majdič sama skočila v tisto luknjo in si tako zagotovila svojih pet minut slave. Možakar je te svoje besede utemeljil na vse načine. Tudi sam je baje že imel zlomljene rebra in bo pa ja vedel kako je s tem. “In, ne mislite!” je končal svoje govorjenje “nas je veliko, ki mislimo tako. Takoj sem vedel, da je nesmisel imel prste vmes. V deželi, kjer od nekdaj poslušam od raznoraznih modrih glav, da smo narod hlapcev, bojazljivcev in cagavcev. Kjer bi morali pogum in borbenost občudovati, ju dajati za primer in postaviti na najvišji piedestal. Ne, pogumnega in odločnega je treba napasti in pomečkati njegove dosežke.

Spoštovani, pazite se ….nesmisel je vedno na preži!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Gospod inšpektor

23.02.2010 · 23 komentarjev

V Marinkovi kovačiji ni bilo nič več tako kot pred leti. Stara kovaška ognjišča in nakovala so se morala umakniti sodobnim strojem in orodjem. Delavnica je rasla in postajala svetlejša. Tako kot so vlačili med staro železo stoletne “šmitne”, prav tako so tudi stari mojstri prepuščali mesto mladim in nadebudnim fantom, ki so polni novega znanja in novih zagonov prihajali v stavbo. Marinko je bil ob svojem nakovalu kot spominek iz tistih časov in pogosto je moral poprijeti za kakšna pomožna dela, tudi za metlo. Po ročno kovanih izdelkih pač ni več pravega povpraševanja. Ko je včasih pometal bajto, ki mu je bila trideset let drugi dom, sedaj pa mu je postajala vse bolj tuja, takrat je pogosto razmišljal o preteklih letih v firmi. Tudi Zofi je šla že v “penzjon” se je spomnil. Davna so se mu zazdela leta, ko je s svojim rdečim svinčnikom obvladovala knjigovodstvo cele firme, pri tem pa stalno brbljala in brez težav uspela v delovnem času urediti vse nakupe in razne frizersko kozmetične babje zadeve. Sedaj tri ali štiri mladenke celih osem ur tipkajo po računalnikih in imajo toliko dela, da jim pred ekrani upadejo obrazi kot starim klekljaricam in le rdeče očke še švigajo sem in tja po gori podatkov. Pa Francelj,se spomni Marinko, ta se zdi šele zgodovina. Bil je pravi šef za tiste čase. Imel je gromko basovski glas in ko ga je vsake toliko malo pojačal, je nastala popolna tišina in vedelo se je , kdo je šef in kaj je treba storiti. Sedaj pa direktor pa pomočnik, pa namestnik pa ……je razmišljal z malodušnim posmehom in tuhtal obenem kje je logika, smisel vseh teh sprememb.

Pa ni o tem nikogar nič spraševal. vedel je v svoji preprosti a bistri glavi, da so odgovori znani. “Čas pač gre naprej”, bi dejali. In ravno tiste dni je čas dajal vtis, da pospešeno “lavfa” v omenjeni smeri. Cela ekipa kravatarskih šefov je stalno hodila po proizvodnjih prostorih. Cela truma zunanjih serviserjev je prostore preurejala in belila. Tudi delavci so čistili in ribali. Zgledalo je, da se pripravlja nekaj strahovito pomembnega in vsakodnevna opravila postavlja v nepomemben položaj.

Sprva so možje predvsem začudeno gledali razburjene vodilne in panične delovodje potem pa so le poizvedeli kam pes taco moli. Molil jo je v svetlo bodočnost. In ta, jim je razložil direktorjev pomočnik nam je dosegljiva le, če dobimo certifikat. “Kakšen certifikat?” je Alojz komaj zjecljal težko, moderno besedo. Bil je pač starejši možak, edini kovač poleg Marinka, ki je še ostal od stare generacije. “Certifikat, da ustrezamo standardu AB” je glasno s pompoznimi poudarki na slehernem zlogu razložil za projekt očitno zelo zagret gospod. “Aja!” je pokimal Alojz in z njim tudi drugi. Vedeli seveda niso kaj prida več kot pred tem.

So pa kaj hitro zvedeli, da morajo čistiti in čistiti, da se morajo tudi sami urediti, da morajo biti na delovnem mestu urejeni in zbrani. Seveda so vsi nekoliko godrnjali vendar pa so ubogali in marljivo poprijeli za delo. Šefi so jih priganjali in jim kazali vsako smet in packo posebej. Iznad delovnih miz so morali pospraviti vso nepotrebno kramo in odstraniti vsa zastarela pomagala. V kontejnerje so morali odvleči omarice, kjer je še pred kratkim imela lepo zatočišče kakšna vinska steklenica in z zidov so morali potrgati slike mladenk iz erotičnih koledarjev. Precej nervozni so postajali a so v dveh dneh le nekako uspeli spraviti bajto v zadovoljivo stanje. Vsaj mislili so tako. Ko je prišel direktor pogledat situacijo, so mogoče res pričakovali pripombo ali dve vendar pa so bili pošteno presenečeni. Poglavar je na hitro preletel prostore s pogledom, se zagledal v skupino delovodij, čisto na kratko odkimal in odkorakal v svoje prostore. Možje so se začudeno spogledali in po kratkem dialogu s šefi pač ponovno prijeli za metle, krtače in krpe. Nekateri izmed njih so se spomnili na vojaška leta, ko jim je kakšen srbski oficir na podoben način zvrgel ure truda na vojaškem sekretu.

Minil je še en dan. Čistilci, električarji in malarji so zadevo v danih pogojih pripeljali zelo blizu idealnega stanja. Spet so o domnevno končanem poslu obvestili vodilne in čakali na njihovo vizito. Sedaj so bili bolj pripravljeni na presenečenja. Direktor s svojim pomočnikom je kmalu prišel v proizvodnje prostore. Tokrat je bolj na dolgo in natančno preiskoval s svojim strogim pogledom kje bi bilo še mogoče kaj postoriti. Očitno je bilo, da ne najde večjih nepravilnosti. V znak odobravanja je celo na kratko kimal. Aha! Nekaj pa je! Poklical je Marinkovega šefa in mu nekaj naročil. Fant je bil prav zares v zadregi ko je pristopicljal do Marinka. “Direktor je naročil, da bi bilo bolje, če bi stal z desne strani nakovala!” , je nekako zjecljal. “Vsaj takrat ko pridejo, saj razumeš?”. Marinku je kri planila v lica in ga pogrela tja do ušes. Imelo ga je da bi s svojo macolo v roki stopil do kravatarskega domišljavca in mu povedal koliko let že kuje in koliko let že stoji na levi strani. Pa je jezo požrl in raje ubogal nesmiselno zahtevo. Kljub vsemu je bil takih neumnosti dodobra vajen.

Naslednje jutro so delavci kot figurice v jaslicah čakali na pomemben obisk. Dela se niso smeli dotakniti, da kakšna smet ne ponesnaži očiščenega prostora. Tudi premikati se niso smeli kaj prida. Gospodje jih pač ne smejo zalotiti v kakšnem nepredvidenem položaju. Takrat je završalo. Pred vrati sta se ustavili dve limuzini . Direktorjevemu mercedesu je sledil še en zelo podoben in iz njega je potem ko so vsi domači vodilneži hkrati planili in hiteli odpirati vrata izstopil on: Gospod inšpektor. Ko se je ta veličina skobacala iz limuzine je vsem zastal dih in vsem so se razširili pogledi. Res je bil možak veličina, vsaj okoli riti in pasu. Najmanj stotrideset kil je viselo v omenjenih predelih. Vsa ta masa se je z moža spuščala kot stara zavesa in zmečkana rjava obleka je nespretno zakrivala preznojene gube. Ovratnik bele srajce je imel zapet nekje globoko med podbradki, ki so silili izza njega tako da je zgledalo, da tisti zadnji gumb preprečuje da bi se glava pogreznila nekam sama vase. Tako pa je glava ostajala na površju in iz nje je gledal par utrujenih oči. Rdeči pogled je razkrival zaspanost, naveličanost, aroganco in sploh vse razen zanimanja za fabriko, ki so jo možje nališpali v pričakovanju gospoda inšpektorja in njegove ekipe. Ja prav tako je bilo. Namesto stroge gosposke komisije je prišel k njim čisto sam debel, neurejen gospod in prav nič kaj posebno ga ni brigala kovačija. Še več. Medtem ko so z direktorjem in ostalo ekipo šli skozi proizvodnjo je gledal le predse in tu pa tam kaj rekel direktorju.

Ko so prišli do pisarn in si privoščili kave, je direktor ponudil inšpektorju vso pomoč pri ogledih prostorov in preverjanju poslovanja. “Pravzaprav bi malo kasneje, kako bi rekel? Malo pozneje bi pregledal dokumentacijo”,je z nekoliko čudnimi poudarki napovedal debelinko. “Seveda, takoj bo vse na razpolago” je bliskovito reagiral pomočnik. “Pravzaprav ” je znova začel ” sem mislil, da bi to pregledal po kosilu”

Nastal je nekajsekundni predah in direktorji so se hitro ovedeli. V minuti so se že nakladali spet v svoje lepe avtomobile in oddrveli obilnemu hranjenju naproti.

Že po obrazu se je ob vrnitvi prej lačnemu gospodu videlo, da je zadovoljil in napolnil svojo prostorno notranjost. Bil je tudi pripravljen na natančen pregled. V pisarno so mu nanosili fasciklov in map, da se je siromaka komaj videlo izza njih. Vzel je prvo mapo, jo položil predse in počasi pogledal proti direktorju in pomočniku. “Prosil bi za urico zasebnosti”, je rekel. Oba nagovorjena moža sta pisarno jadrno zapustila. Vsa na trnih sta čakal v delovodski kancliji in minila je ena urica pa druga tudi. Tretja ura je bila že dodobra načeta, ko je glavni le poslal pomočnika naj inšpektorja diskretno pobara okoli poteka kontrole. Pomočnik je potiho in previdno vstopil v pisarno in naletel na nepričakovan prizor. Strašni inšpektor je imel na očitno nedotaknjeni mapi naslonjeno svojo veliko glavo in spal, smrčal in sanjal inšpektorske sanje. Majhna pravokotna očala so mu postrani visela na rdečem nosu in ob ustnicah se mu je svetil tanek potok sline, ki je na mapi že narisal dva ali tri kolobarje. Pomočnik je hitel razmišljati kaj naj stori v danem trenutku in salomonsko potuhtal, da bo najbolje pisarno kar zapustiti. Tako je tudi storil in pri odhodu poskrbel za nekoliko več hrupa, ki je zaspanca tudi prebudil. Zbujenega sta z direktorjem čez četrt ure spet obiskala. Tokrat je bil že nekoliko bolj pri sebi in trudil se je biti zbran in napraviti resen vtis. Prosil je, naj se vsi vodilni zberejo čez nekaj minut v pisarni, da na sestanku objavi izsledke svoje raziskave.

Možakar se je na sestanku pomembno dvignil iz svojega sedala, se odkašljal in stopil na sredino med gospode , ki so s strahom čakali njegovih besed. Precej na dolgo je raztegnil nekakšen klišejski nagovor, pleteničil nekaj o urejenosti proizvodnje, marljivosti, redoljubnosti in profesionalnih pristopih.

“Tako “, je končno prišel čas pomembnega zaključka ” vam lahko z veseljem čestitam ob pridobitvi standarda A”

“Gospod” , je zajecljal pomočnik ” verjetno ste se zmotili. Šlo naj bi za AB varianto!”

“Ne, o tem pa ne vem nič!” je odkimal debeli gospod.

“Kako to mislite” je pomočnik komaj obvladano planil. Pred očmi so se mu odvili vsi pretekli dnevi in vse delo, ki ga je vložil v projekt. V strahu pred neuspehom je zalit z rdečico že skoraj planil v inšpektorja, ko ga je z mirno kretnjo ustavil direktor:

“Ne smemo se prenagliti, saj smo vendar razumni ljudje” je mirno rekel. Bil je pametnejši od svojega namestnika in vedel je kako rešiti zagato. Gospodje so se kmalu spet nakladali v limuzine. Obilna večerja je z malenkostno zadrego okoli Be variante opravila brez težav.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

REŠITELJ

16.02.2010 · 15 komentarjev

O svojem pogledu na ustvarjanje poezije sem že pisal. Vsekakor s pesmicami nisem bil nikoli skregan, kot sem se očitno nekoč nerodno izrazil. No, vsaj tako sem prebral na blogu pesnice, kolegice iz literarnega društva. No, nič hudega, le zdi se mi , da moram omeniti nekaj malenkosti.
Vsekakor s pesnikovanjem nisem bil skregan. Celo nasprotno. Prve stvari, ki sem se jih lotil so bile pesmi. In to cele štrene, celi kupi rimarij. Kar nekaj časa sem bil prepričan, da sem na pravi poti. Potem pa sem vzel v roke nekaj »tapravih« poetov in počasi pogruntal, da to ni to! Predvsem sem na hitro doumel, da za poezijo v mojih verzih manjka ena zelo velika dimenzija. Dimenzija, ki je sicer ne znam definirati, vendar je zagotovo nepogrešljiva in nujna za takšno vrsto izražanja. Poleg tega pa sem si verjetno želel povedati nekaj stvari, ki precej bolj spadajo v moje zgodbe kot pa v zgoščeno sporočilo lirične poezije. No, kljub vsemu sem tudi na blogu objavil nekaj teh stvari:
gobezdač, pet atestov,
pustite naj diha , živih dan, boem pa ne in še nekatere.

Kljub temu pa, da se pač ne počutim poet, se vsake toliko zalotim, da o kakšni stvari razmišljam v verzih. Kot sem že omenil, nič globjega, nič presežnega, komaj verjetno nekaj kar bo rešilo svet, skratka ……. samo za par stihov besed. :)

REŠITELJ

Na temno in megleno, hladno zimsko noč
je nad kotanjo zadeva čudna zalebdela
Slepeče svetla je zašumela na vso moč
Ko so se lotili poslanci božji svoj’ga dela.

Od bogov vesoljnih dobili so naloge nove
Naj se zapeljejo po neizmerni mlečni cesti
Poiščejo pokvarjene odurne tam svetove
Uničijo zalego, ki ne živi razumno in po vesti!.

In vzeli so na zemlji naši vsa bitja v analizo
V temni noči vse, kar leze, gre, vse kar je živo,
temeljito, odgovorno so izvedli ekspertizo
da ne bi nedolžnega življenja uničili grozljivo.

Najprej mogočno smreko so proučevali,
igrivo trepetali njeni drobni so vrhovi, veje
kot v bolečini v grčah glasovi so ječali
ni bitje zlobno to, zdaj joče se, zdaj smeje.

Potem zverino so pod mikroskope déli,
narava divja, napadalno se krvavo hrani.
a niso slabo, kruto nravi živalske razumeli
le za obstoj bori se in potomstvo svoje brani.

Potem prišla je vrsta na njega, na človeka
rezultate hude dal je človek polbogovom
potuhnjena, pohlepa polna čustvena pokveka
obrnili so poslani k ognjenim se topovom.

Pa vendar so za vsak slučaj še enega izbrali,
trepetali njegovi vzkliki so otožno ali veseleje
kot v bolečini kdaj glasovi stihov so ječali
ni bitje zlobno to, zdaj joče se , zdaj smeje.

In prizanesel je najvišji življenju in naravi,
iznad kotanje je stvar čudna zapustila svet
Pa saj mogoče se ta pokvarjen rod popravi
za zdaj na srečo vseh, poet je rešil ta planet

:) :)

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Tak je pač na svetu red !

10.02.2010 · 9 komentarjev

Črno ognjišče vrhovnega kovaškega mojstra je bilo zares nekaj posebnega. Črna šmitna in veliko nakovalo je bilo postavljeno na sredini velike razkošne dvorane. Ograjeno je bila z verigami in tla okoli delovnega prostora so bila tlakovana s črnimi granitnimi kockami. Ko je veliki mojster stopil na svoje delovišče s spoliranega parketa je najprej s svojimi polakiranimi čevlji stopil v gumijaste galoše in se šele potem , ko se je vsedel na črno sajasto klop preobul v svoje zdelane delavske čižme. Odel se je s težkim usnjenim predpasnikom, si na glavo nataknil zmečkano čepico in se lotil svojega cenjenega dela. Osem, včasih pa tudi deset ali več ur je potem gonil svoje težko kladivo in iskre so frčale vse naokrog in se zrcalile v njegovih rdečih očeh. Ja, res , pomemben mož je bil veliki mojster v tistih časih.

Ko je končal svoj težki šiht, je obratno od postopka zjutraj najprej slekel svojo uniformo in skozi kabino, kjer se je stuširal in uredil, spet sestopil na brezhibno čista tla svoje palače. Že sam glavni kovaški urad je bil nekaj posebnega. Nejkaj sto kvadratov je merila razkošna sobana. Težke škrlatne zavese so visele ob visokih , umetelno izrezljanih oknih. Strop je bil okrašen s freskami in masivnimi pozlačenimi reliefi. Ob stenah so bili postavljeni kosi neprecenljivo vrednega pohištva iz nekega srednjeveškega obdobja.

Ko je mojster izstopil iz kabine, so k njemu prihiteli tehnologi in inženirji. Spoštljivo in profesionalno uslužno so mu odeli kopalni plašč in ga med priklanjanjem pospremili do njegove sobane. Tam mu je osebna profesorica predstavila poročilo o rezultatih tistega dne, priznani filozof, sicer priseljenec iz neke balkanske države pa mu je ponujal v podpis plan za naprej. Kovaški mojster je ves ta tempo vsaj na videz prenašal pokončno in brez znakov utrujenosti in malodušja. Pa temu le ni bilo tako. Vedel je, da se zgrinjajo več kot le temni oblaki nad njegovo glavo. Vedel je, da so težki časi in da bo treba še več naporov, da ohranijo vse zadeve na vajetih. In vajeti je mojster res držal veliko v svojih zgaranih rokah.

Spustil se je torej naš kovaški ekspert po širokigh stopnicah nadstropje niže. Tam je v zelo podobni , le za malenkost manj okrašeni dvorani stalo dvanajst ognjišč. To so bili takoj za mojstrom najpomebnejši možje v deželi. Tudi oni so za ta dan že odločili svoja kladiva na rdeče, svilene blazinice v steklene vitrine. Očistili so že saje s svojih obrazov in se uredili za večerni sestanek z velikim šefom. Ko je vstopil v veliko dvorano, so ga kovači kot eden pozdravili z nemim rahlim priklonom. On je njih pozdravil z dvigom roke in brez uvoda pogledal prvega od pomembnežev.

»Težave, mojster, težave se kažejo!« je stari kovač z zelo obupanim tonom in brezupom v svojem pogledu podal svoje neveselo mnenje. Bil je eden najpomembnejših med pomembnimi. Podkvarski resor je bil že od nekdaj med temi častnimi ljudmi med najbolj spoštovanimi.
» Sodrga pritiska na nas!« je v istem , pesimističnem slogu nadaljeval gospod z oddelka verig.
»Vsi nekaj hočejo! Dohtarski sindikati kažejo s prtom na revščino množic v belih haljah. Sodniki menda ne morejo več skozi mesece in profesorjev je že pol brezposelnih ali pa imajo manj od minimalnih mezd!«
In javljali so se tako vsi mali mojstri, sekirar, cempinošpičnik, klamfar in žebljar. In nobeden od njih ni imel dobrih novic. Nobeden ni videl prihodnosti . Nekdo je rekel, da bi bilo treba dohtarjem, vsaj zaradi socialnega miru, vendar malo dvigniti prejemke!
»Da ne omenimo menedžerjev in politikov!« je obupano dodal eden izmed njih svoje mnenje že tako obupni sliki » množica teh ljudi je na robu stradanja in brezupa!«

Javljali so se kovači in nekateri so imeli ideje kako bi poskusili kaj rešiti. Nekateri so se strinjali, da bi bilo treba navadnim ljudem kljub vsemu kaj dati. Da bi bilo nujno nekoliko dvigniti nivo in njihovo životarjenje narediti nekoliko znosnejše, vendar pa je kateri izmed ostalih takoj zvrgel takšne namere.
»Ne smemo preko tržnih zakonov in vseh drugih ekonomskih pravil !« je preteče žugal s prstom. »Sprožili bomo plaz , ki ga ne bo ustavil noben ukrep več!«

»Gospodje kovači!« je takrat prekinil že kar predolgo razpravo glavni mojster!
»Pametno moramo ravnati. Saj vsi dobro vemo kaj v naši družbi prinaša dodano vrednost in katero znanje in kakšno delo gradi trdne temelje !?«
Skoraj kot eden so takrat mojstri pogledali na steno, kjer so bili razstavljeni nekateri izdelki z njihovih ognjišč. Umetelno izdelane podkve in mojstrsko skovani kosi kmečkega orodja ali kovinskega okrasja je viselo tam in jih navdajalo s ponosom in notranjo srečo.

»Doumeti mora intelektualna raja, da le praktično znanje in marljivo delo nekaj velja. Mogoče si kdo v nočnih blodnjah ali v stanju opitosti predstavlja, da bi bilo lahko kdaj blebetanje in trgovanje z meglo cenjeno početje, da bi kdaj izmišljevanje zakonov ali iskanje pravnih stranpoti , da bi to seglo po svoji vrednosti do gležnjev pravemu umetelnemu, vestnemu ročnemu delu. Mogoče kdaj , ampak mislim da ne! Vidite to mora raja doumeti. In to jim grem zdaj povedat!«

Stopil je takrat veliki mojster iz velike dvorane na mali balkon, ki je gledal na velikanski trg. Tam se je trlo ljudi, intelektualcev, cele horde profesorjev so kazali svoje bele pesti proti velikemu mojstru. Tisoče zdravnikov v belih haljah so držali svoje transparente z napisi, ki so zajedljivo spraševali zakaj so oni manjvredni, drugorazredni ljudje. Najglasnejše so bile na sredi trga ogromne skupine menedžersko politične srenje.

Ko je stopil mojster prednje, se je trušč še povečal. Oglušujoče žvižganje se je razleglo po velikanskemu trgu in nezadovoljna množica je kot eden žugala s stisnjenimi pestmi proti velikemu možu. Vajen hrupa in vročine je veliki počakal, da se strast umiri. Ko se je polegel najhujši bes, je dvignil roko in množica je prisluhnila kaj ima osovraženi rokodelec za povedati.

V kratkih stavkih je stari kovač povedal nekaj ustaljenih resnic o redu na tem svetu, o svojem težkem delu in garanju svojih podmojstrov. Dodal je še floskule o načrtih , ki bodo zmanjšale prepade med njimi in vsemi, skupinami ljudi, ki se bodejo s stisko na družbenem dnu. Bistre in odločne so bile besede velikega mojstra in z vsakim stavkom je bolj pojenjeval ogenj, ki je še maloprej z velikimi plameni gorel med razgreto množico. Obljubil je še množici nekaj malenkosti in počasi se je raja začela razhajati. Prav po mojstrsko je veliki, vsaj začasno, rešil težave.

Ni se oziral na dejstvo, da med njim in množico ni le prepada. Ne, tam je vsa leta kar je bil na položaju rastel tudi velikanski zid. In ne le, da sodrga ni videla čez, tudi on ni videl niti čez in še manj skozenj. Izgubljal je stik z navadnostjo. Vse tarnanje in proteste je sprejel samo kot dejstvo, ki se mora z njim nekako spopasti in obdržati svojo pozicijo. Kaj težave intelektualcev, dohtarjev, juristov in ostalih pomenijo v resničnem življenju pa se mu ni niti sanjalo. Niti slučajno na primer , ni več vedel koliko stane čisto navaden hlebec kruha.

Obrnil se je takrat , vstopil v dvorano in za sabo zaprl težka vrata. Pozdravil je še na kratko podmojstre in se odpravil do svojih prostorov. Bil je utrujen in na koncu z močmi za ta dan. Potreboval je počitka, da si očisti glavo skrbi in da si odpočije ude za nov težak delovni dan.

»Dragi ; so težave!?« ga je prijazno vprašala njegova gospa, glavna čistilka v palači, prej kot je legel k njej v posteljo pod velikim baldahinom.

»Ma, ja , !« je nejevoljno odgovoril veliki mojster« banda intelektualna, gobce gonijo in se sprenevedajo , spletkarijo in prinašajo okoli poštene ljudi. Ni in ni jim jasno, da to lahko dela vsak. Kar lahko počne vsak, pa pač ne more imeti prave cene. In, porkaduš, kako ne more narod doumeti, da je takšen red na tem svetu. Da svetu pač vladajo takšni kriteriji.

Saj bo na koncu še kdo potuhtal, da sem si jih jaz izmislil!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kaj je kultura??

7.02.2010 · 36 komentarjev

Marsikateri moj znanec me je že povprašal zakaj hudiča kvasim te svoje neumnosti in jih potem dajem na ogled ljudem. Seveda za to ne bi iskali kakšnega posebno velikega razloga. “Zakaj pa ne?” , bi bil ponavadi moj odgovor.

Pri današnjem sestavku pa temu ni tako. To danes je izpolnitev nekakšnega mojega dolga in sicer že precej starega, ki seže tja daleč v leta mojega kratkotrajnega šolanja. Enkrat v tistih letih sem dobil (pa ne samo jaz) nehvaležno nalogo, da v spisu napišem:” Kaj je kultura”. Oddal sem čisto popolnoma prazen list. Presenečena je bila profesorica in presenečen sem bil sam, ampak tako je bilo. Na papir nisem mogel spraviti niti enega kolikor toliko spodobnega stavka o tej témi. Bil sem seveda za svoj prazen izdelek tudi primerno stimuliran. Ženska mi je dala enko, ker ničle ni imela na razpolago. Pozneje sem sicer zadevo brez posebnih težav spravil v pozitivne vode, takrat pa preprosto ni šlo. Še sedaj ne vem kaj je bilo vzrok. No, od takrat nosim v svoji glavi to vprašanje in se počutim kar nekako dolžan, da nanj odgovorim, po svojih najboljših močeh seveda.

Pa sem , ne boste verjeli, spet v zadregi. Glede na to, da naj bi se moje pisanje ujemalo z našim praznikom osmega februarja, sem moral obiti nekatere zvrsti kultur in subkultur. Kar na hitro sem zavrgel misel, npr. na koruzo. Sicer je to nedvomno kulturna rastlina, vendar tako ne bi nikamor prišel. V smislu poštenosti do ostalih kulturnih zeli bi moral potemtakem tveziti tudi o krompirju, rdeči pesi, konoplji in tisočih drugih vrst.

Potem sem se poglobil v starodavne, eksotične in vseh sort manj znane kulture po svetu. Vse sem ovrgel. Ponekod so imeli stvari sicer kar v redu urejene, vendar se je povsod našla kakšna malenkost, ki je zbila ceno njihovi tako zvani kulturi in jo postavila v opozicijo mojim humanističnim pogledom glede te tematike. V Grčiji so svojo vzorno demokracijo in visok nivo umetnosti okrnili s svojimi sužnji in nekoliko neprimernim odnosom do njih. V južni Ameriki so Inki in Maji tudi imeli kar solidno ureditev pa se mi ni kaj prida dopadlo, da so zaradi vsake suše, deževja ali kakšne druge muhe njihovih bogov obredno klali nedolžne mladenke, ker naj bi se zaradi tega menda morale zmanjšati njihove vremenske in podobne tegobe. Afriške kulture mi tudi niso delovale posebno sofisticirano. Predvsem me je motil njihov jedilnik.

Fizkultura tudi ni prišla v poštev. Mogoče kdaj drugič. Kam bomo spravili v ta naš blog toliko pisanja, če obdelamo vse športne zvrsti, vse športnike, olimpiade, sokole, rekreacijo, aerobiko, fitnes in mogoče še kakšen batšejpr ali fatevader s teve prodaje?

Bežno sem še vrgel oko v enciklopedijo in na internet, če slučajno med častilci sonca, vode, satanov in bogov obstaja kakšen “kult ure” pa nisem našel nič pomembnega.

Tako sem po zelo kratkem postopku zelo omejil. Omejil sem se tematsko, časovno in celó krajevno. Odločil sem se namreč, da bom razmišljal zgolj o kulturi v ožjem smislu, o tisti v današnjih časih in v naših krajih. Kako naj se sedaj lotim te težke naloge?

Razmišljal sem in razmišljal. Odobraval sem, da ne jemo surovega mesa in hodimo po predpisanih poteh, da ne pljuvamo v cerkvah in da ne opravljamo potrebe v javnosti, sem pa močno dvomil, da bi bilo teh par misli dovolj za pošten blogerski članek. V svoji stiski sem se odločil za akcijo. Odpravil sem se na prizorišče prave kulture. Na mesto kjer se je najžlahtneje razdajala kulture žejnemu slovenskemu človeku. Šel sem na strahovito visoko umetniško predstavo. Šlo je za nekakšno bolj moderno glasbeno- recitatorsko stvaritev. So pač ravno tisto takrat premogle kulturne ustanove v moji bližnji okolici. Saj menda niste pričakovali, da bom potoval po celi deželi zaradi par stavkov. V glavnem; na takem kraju sem si mislil bom pa ja dobil vtis kaj in kako je s to ubogo kulturo.

Začelo se je po pričakovanju. Gospodje glasbeniki in recitatorji so se razporedili po odru, se nekoliko uglasili nakar je tisti, ki je stal spredaj pred vsemi sunkovito dvignil obe roki, strupeno pogledal ansambel in dal znak za začetek. Takrat je nekaj zaškripalo, da me je spreletelo po celemu telesu. “Ubogi godec”, sem pomislil” toliko ljudi ga posluša, on pa tako zamoči!” pogledal sem prizanesljivo proti nesrečnemu goslaču, da bi mu s svojim tolerantnim sprejemanjem njegove smole dal poguma za boljše nadaljevanje. Pa ni dajal gospod prav nobenega vtisa, da potrebuje tolažbo! Kje pa! Vzneseno in zamaknjeno je nadaljeval s svojim uho trgajočim početjem in tudi spredaj stoječi šef je nemoteno krilil z obema rokama. Bil sem več kot zbegan. Ko so po nekaj minutah muzikanti nekoliko utihnili, sem si malo oddahnil in napel ušesa kajti zgledalo je, da bo recitator podal svoj nastop. Pričakoval sem seveda kakšen lep liričen verz, Minattija ali pa Kosovela. Recitator pa je stopil na prste in se zadrl kot bi ga iz bridke kože dajali:” SMRT!” “O madona”, sem se ustrašil in se skoraj sesedel na svojem zakotnem stojišču “zgleda , da je nekoga navilo prav sredi predstave!” Takrat so spet godci napeli svoje loke čez očitno slabo uglašene violine. Neokusno se mi je zdelo, da godejo, če niso še niti odnesli umrlega nesrečnika. Moja zbeganost je bila na vrhuncu. Ko so recitatorji prišli spet na vrsto so se namreč najprej histerično zasmejali in takoj nato povedali nekaj stavkov, ki jim zaboga nisem vedel niti približnega pomena. Mrtvec je bil pa očitno še vedno v dvorani. Potem so se izmenjevali glasbeniki s svojim kregajočim škripanjem in recitatorji z nesmiselnimi govorancami, da sem pozabil na preminulega in se svojemu zanikrnemu počutju navkljub spomnil po kaj sem sploh prišel. Zavrgel sem misel, da bi se vmešal v očiten prepir recitatorjev. Ni se mi namreč zdelo fer, da se trije močni dedci derejo in znašajo nad suhljatimi ženicami, ki so stale s svojimi rdečimi platnicami vrsto pred njimi. Skoncentriral sem se torej na orkester in na gledalce, saj tam nekje bi moral biti odgovor na moje bistveno vprašanje. V tistem trenutku se je zadeva približala koncu. Grmelo je in treskalo kar nekaj časa, potem počasi pojenjavalo, se še parkrat malo razhudilo, spet poniknilo in na koncu je bil strahoten bum. In konec. Takrat je nastala popolna, blagodejna tišina. trajala je nekaj dolgih sekund. Z zanimanjem sem spremljal kaj se bo zgodilo. In takrat je tišino prekinil gospod v prvi vrsti. Bil je tako nekako, kako naj rečem, bolj odličen gost. Planil je možakar pokonci in vse svoje nedvomno navdušenje pokazal z energičnim aplavzom. Takrat me je za trenutek prešinilo:” Pa menda ni za vraga, samo on kulturen? ” V tistem so na moje olajšanje enako ravnali vsi v prvih dveh ali treh vrstah, kjer je bilo očitno skoncentriranega ogromno posluha in čuta za kulturo. Kot dobro uvežbana častna četa so po vzoru prej omenjenega odličnega gospoda skočili pokonci in ploskali in ploskali in zraven kimali in se gledali med sabo in zopet odobravajoče ploskali. To so počeli toliko časa, da so godci, ki so prej dobrohotno utihnili, spet zaigrali nekaj not, ki se za moja neuka, preprosta ušesa spet niso posebno ujemale druga z drugo. Ko je bilo konec, se je vse skupaj še enkrat ponovilo, potem pa smo se odpravili na zrak, na domove , za šanke in k svojim mislim. Jaz sem se spravil k slednjim. Pa veste, spoštovani, da spet nisem vedel pravih odgovorov. Vendar sem se potrudil narediti povzetek. Vsaj ne bo ves krvavi trud zastonj. Sploh pa si to tudi dolgujem.

Torej; Po mojem je kultura zelo nerazumljiva stvar, ki se na trenutke zelo grdo sliši. Vse pa se očitno popolnoma spremeni, če si čisto spredaj.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

MISLIM, ERGO … nimam pametnejšega dela!

2.02.2010 · 10 komentarjev

Mislim ….zadevo je treba definirat. Stanje takšno kot je, ne more shajati brez tega, da ga dam v nek bogve če pameten kalup. Svet z vsem svojim škripanjem in pokanjem po šivih bom pustil tam zunaj. Naj se sam bode z vsem skupaj pri svojih minus desetih stopinjah z globalnim segrevanjem in z vso svojo iz vajeti pobeglo brzino. Noro.
Ne svetu danes ne morem pomagati. Nič! Bom raje malo šaril po svoji lobanji. Nisem kakšen nevrokirurg ali kaj takega. No, pa tudi če bi bil, menda ne bi mogel sam sebi popravljati povezav po možganih. Če bi lahko, bi pa verjetno kdaj malo pošaril po tisti zmedi. A ti sploh kaj misliš, jebenti?! Ja pa ja de! Sploh se ne zalotim pogosto, da bi sploh počel nekaj, kar bi brez dileme poimenoval razmišljanje. Tehtanje in barantanje, celo nekakšen majhen boj mogoče. Drenjajo se med sabo in prerivajo besede, ki bi rade postale misli. Odločna bi rada stopila naprej, pogumna še bolj želi biti prva. Oprezna se ideja razkorači pred njima in zadrži ta naval. Pogledajo se vsi skupaj in zastanejo za trenutek. Presodi neka gnila mala reč, da je treba paziti na všečnost in na to kaj drugi pričakujejo od njih. V ozadju pa mrmrajo modre izkušnje in mirijo prehitre razvrvane kolegice. Ne pozabite, da smo se vsega morale naučiti in da je šele čas in veliko sprejemanja tisto, kar nam je dalo modrost!! Vedno povem kar mislim, mi je nedavno spet zatrjeval nekdo, ki mu ni bilo znano, da sem sit ljudi, ki sami sebi in meni lažejo, da so takšni. Prjatu, sem si mislil, še tega kar zdaj blebetaš, ne misliš zares. A misliš, da jaz povem kar mislim? Ne, za vso zmedo, ki nabija tam kjer naj bi se rojevale resnične besede, za tisto še niso iznašli pravih pisav in glasov.
Živim v času, ko prosperirajo tisti, ki jim hitreje delajo možgani. Ne bolje in bolj modro! Ne, hitreje. Tisti, ki lahko obdelujejo več podatkov hkrati in še takrat jim nenaden tretji signal ne zamaja in ne zmoti sistema. Hladnokrvno dajo tretjega za nekaj sekund na čakanje in mislijo naprej. Brez boja , brez zmede in vsako uro in dan! In tisti , ki je bil še malo prej tretji je zdaj že v obdelavi. Moje misli pa se drenjajo in prehitevajo, spijo in se umikajo. Že prvi problem je na čakanju, drugi ima vse izglede, da zamočim v enostavni komunikaciji z njim, tretjemu samo neartikulirano dam vedeti, da so moje misli odsotne in nezmožne za pametne reči.
Med nami so ljudje, ki odkrivajo nove svetove in takšni ki rešujejo stare. Okoli mene hitijo ljudje, ki obvladajo strese in premike. Sprejemajo odločitve. Ponekod se siromaki borijo za življenje, drugje spet se skrivajo pred kroglami. Herojski dobrotnik reši cel kup življenj, nek drug zablodeli um pa v svoji goreči veri pobije za malo vas nedolžnih ljudi.
In vsi stremijo k idealu. Vsi stremijo k življenju brez težav. Brez boja, Brez skrbi za karkoli.
Mene pa od vsega hudega na planetu …v bistvu čisto malo zebe v tace. Dva metra stran imam copate.
Ampak nimam časa ….ker ravno mislim!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks