Moje misli o poeziji

3.01.2010 ob 18:08

O poeziji sem se zatrdno odločil, da napišem nekaj vrstic. Pa četudi bo komu zgledalo, da samo nekaj nakladam,da objavljam nekaj kot međupotez, da pač stran ne sameva in se ne dolgočasi. Ne, zagotovo ni to. O tem sem želel že pred časom povedati par stvari, zdaj pa sploh mislim, da je čas za to.

Moram pa že v štartu povedati, da zagotovo ne bo govora o kakršnemkoli ocenjevanju ali razglabljanju o smiselnosti pesnikovanja. Za kaj takega jaz gotovo nisem poklican. No, pravzaprav imam svoj način kako ocenim pesniški izdelek.
Ker nisem sposoben zagotovo razdeliti poezijo na dobro in slabo in na tisto vmes, sam se odločil za drugačno delitev. Pesmi delim na dve skupini: na tiste, ki jih preberem do konca in na tiste, ki jih ne! Eko, toliko se jaz počutim poklican za recenzije in mnenja za stihe in v metafore skrita čustva in misli. No, mogoče se samo bojim, da bi mi na primer kdo podtaknil kitico Schillerjeve ali Jeseninove poezije in se potem naslajal ob zmagoslavju, ko bi ga jaz ozmerjal z diletantom. Ma ja, to bi bila pa zares nekoliko skrajna varianta!

Seveda se kdo sprašuje zakaj sploh pišem o tem. Naj pojasnim. Že kar nekaj časa nazaj sem prebral nekakšen intervju s srbskim umetnikom. Njegovo ime sem pozabil, ostala pa mi je v glavi njegova ugotovitev, da je Slovenija zagotovo dežela s sorazmerno največjim številom pesnikov. Pa to bi še ne bilo tako posebno, če ne bi majstr tega povedal in pojasnil na zaničujoč način, nekako kot , da vsak ki ima pet minut časa že »nekaj » pesnikuje. Poleg tega pa po njegovem slovenski stihoklepec kar po pravilu v svoje verze vtke vso žalost in tragičnost, ki jo premore in ki se je spomni.

Potem se mi je zgodil še drugi primer, za mojim omizjem, ko je slučajno padla beseda o pesnikih, eden od prisotnih povedal, da niti slučajno ne vzame nič takega v roke, ker je to vse skupaj daleč preveč zamorjeno. Uf!

Pa, da ne bo pomote. Bolj ali manj nihče od gostilniških sogovornikov ne vzame nič podobnega nikoli v roke!! Ali pa le izjemoma. Se prav sprašujem kako je nanesla beseda na to!?

No, mogoče sem v zadnjem času edino sam izjema glede tega. Pa spet ne morem trditi, da bi poezijo prebiral. Da bi vzel knjigo v roke in se potaplajal ure in ure v poetične vrstice. Ne, zagotovo ne. vendar pa sem spoznal v zadnjem času ljudi, ki v ugotovitve srbskega modreca nikakor ne spadajo, v skupino zamorjenih ljudi pa tudi zelo očitno ne. In spoznal sem tudi njihovo pisanje. Povabljen sem bil na nekaj predstavitev knjižnih izdaj in nekateri izmed avtorjev so tam govorili tudi o razlogih za pisanje o svojih začetkih in o stvareh, ki jim dajejo navdih.

Ne enem takih srečanj sem spoznal pesnika, ki je nasploh vse takšne turobne ugotovitve postavil popolnoma na glavo. Že prej sem opazil, da se gospod pri svojem umetniškem početju nedvomno zelo zabava in pri tem kaže ogromno zelo pozitivne energije. Posebna zgodba pa je bila potem prireditev ob izidu njegovega prvenca. Za avtorja je bil to preprosto nič drugega kot velikanski praznik. Mislim, da ni treba poudarjati, da vsak kolikortoliko razumen človek ve, da kakšnih materialnih koristi od klepanja stihov ne gre pričakovati. No, omenjeni poet je šel še korak dlje in pripravil prireditev, program, pogostitev, na koncu je svoj knjižni zaklad šenkal vsakemu, ki se je udeležil njegovega praznovanja in , da ne pozabim, ves čas se je gospodu smejalo do ušes.

No, in takrat sem se zagotovo odločil, da o svojih vtisih enkrat napišem nekaj razmišljanja. Pozneje sem podobne vtise dobil tudi od pesnice, ki je z neusahljivo energijo stalno prisotna na spletu .

Oba omenjena pesnika pa sta tudi poskrbela, da je precejšnja virtualna druščina mojih znancev »meso postala« in nas povabila na krasno družabno srečanje med prazniki. Tam sta predstavila skupen projekt, kjer spet ni sledu o zamorjenosti, tragiki, žalosti in turobnosti. Nasprotno. Iz knjige žari razposajenost in veselje.

Naj omenim, da sem imel v začetku namen napisati tudi imena in celo nalepiti kakšno sliko, pa nisem bil prepričan , če je to čisto v redu. in sem se odločil, da bom ostal pri razmišljanjih.

Ne bi pa ostal samo pri dveh avtorjih. Spoznal sem jih namreč v nekaj letih še kar nekaj in zagotovo lahko trdim, da me nihče od njih ni zamoril. To so ljudje, ki kažejo neko energijo, ki jo sicer pri ljudeh vse bolj pogrešamo. Tisto željo narediti nekaj več in nekaj zase in za ljudi. Nekaj kar ni v opisu naših del in dolžnosti ampak v sferah želja in občutenj. To so ljudje, ki spet obujajo nekoliko pozabljene prvine, kot so druženje in spoznavanje in to na osnovi nematerialističnega razmišljanja.

In jaz? Tudi sam sem v nekem obdobju v življenju mislil, da sem pesnik. V kratkem času sem takrat naklepal celo štreno stihov in šele, ko sem vzel v roke dela pravih mojstrov sem potuhtal, da to ne gre tako. Da nisem človek, ki bi svoje misli znal vtkati v drobne , kratke prispodobe in jih tako podajati ljudem. No pa kljub temu, poleg zahvale nezamorjenim, veselim in prijaznim poetom bom kljub vsemu nekaj nalepil …….. Nekaj starega ….za piko na i !

TRENUTEK

Trenutek si vzamem za svoje misli,
trenutek,da najdem se s tvojim pogledom.
Da srečam jih spet…te tvoje oči.

Ko jutranje sonce pronica med bukve,
se svetloba v pramenih zabode v meglice
in ko solze počasi s pajčevine spolzijo,
se dvignejo megle in nov zraste dan.

A tvoj drobni pogled ne rojeva mi dneva,
skozi zenico mojo v globino prodre,
in kot dolga in tanka zlata bodica
v nekaj mehkega tam se zadre.

Z roko zamahnem,nov kozarec naročim
vsemu zasikam v sebi kletev v spremljavo,
eno primerno za pobeg iz trenutka
nazaj v modro pivsko razpravo.

A vem,da nek drug trenutek me čaka
s svojim želom,
da pridem………
in najdem spet nek drug tvoj pogled.

  • Share/Bookmark
 

24 komentarjev na “Moje misli o poeziji”

  1. miri pravi:

    Ne vem ,če si poznal Lolita (Poldeta).On jih je tudi pisal,bolj v rimah.Ena:Gasilec pri ljubc leži
    hiša gori
    njega pa ni
    zato,ker ga ni
    ga ni.

  2. dare dare pravi:

    Ne, ne , nisem poznal. Nasploh morava o teh vaških posebnežih tako ali tako še kdaj kakšno reči. Je, pa tako, da če je imel veselje klepati verze,pa ne glede na to na kakšnem nivoju, potem je bil pesnik. Imel je s tem zadovoljstvo in če je treba ostali, ki so ga poslušali tudi….. pa pika :) :)

    A potem je zgorelo…čist ??

  3. miri pravi:

    A bajta? Verjetno.Pesem je važna!

  4. noah noah pravi:

    S poezijo se mi je zataknilo že v osnovni šoli :lol: še s kemijo in njenimi formulami mi je šlo bolje pa čeprav je bila tudi ona nekje na repu :lol:

  5. dare pravi:

    @Miri, ja seveda in moram reči, da ni od muh ta Lolitova stvaritev. Me prav spominja na Kosovelovo balado o brinovki. Tista se konča :

    ….. in brinovka obleži, obleži

    In mulci v šoli nismo mogli razumeti globine umetnikovega razmišljanja in smo se delali norca kaj mu je bilo treba dvakrat napisati na koncu isto reč :) Zdaj gledam na to popolnoma drugače. Lahko noč :) !!

  6. dare pravi:

    @Noah, to je bilo med drugim zagotovo tudi zato, ker je bilo “pod mus” . No, tako ali tako poezija ni za vsakega človeka in s tem ni prav nič narobe. Še najslabše je po mojem, če bi se zaradi česarkoli sprenevedali. Pač nekdo bere pesmice , nekdo drug pa rihta svojo barko. Če bi že o koristnosti enega ali drugega, a veš kdo bi z velikim naskokom zmagal :) ??

  7. bin pravi:

    Hja dare, prebral sem do konca. :D (Cel sestavek in s tem tudi pesem.)
    In kaj ima to veze s poezijo? :lol:

    V prepričanju da mi ne bo zameril, pripisujem pesmico našega spletnega znanca “mijau – a”. (Izšla v njegovi zbirki “Zlata ura”)

    Moderna poezija

    Sem zadnjič neko poezijo bral -
    tako moderno, k nam prevedeno.
    Mislil sem, da s tujega ognja ukral
    bom lahko kakšno poleno.

    Čeprav ni rime, kmalu spoznam
    po razvrstitvi besed, da ni proza.
    Da ne razumem, si komaj priznam,
    pa me zato je kar groza.

    Besede so vzvišene, častitljive:
    čutim jih kot kraguljčkov zven;
    vendar, kakor da niso žive -
    neznan mi je njihov pomen.

    Avtorja sumim, če sem odkrit,
    da je šarlatan, kajti
    morda je pomen pesmi tako dobro skrit,
    da ga še sam ne more najti.

    Toliko o ocenjevanju poezije.

    Rad preberem vsako pesem, ki mi nekaj pove! V (zame) dobrih pesmih je sporočil več. Včasih jih najdem v celoti, pri drugih se mi samo nekaj zazdi, tretjič morda popolnoma prezrem globlje zapise? Pesmi, ki jih ne razumem niti v enem pomenu, uvrstim med nerazumljene. :cool:

    V nečem pa sem “trd tradicionalist”! Pesem mora imeti vsaj eno od temeljnih značilnosti poezije. Mora “peti”! Naj bo to rima, ritem, melodija, … nekje mora bralec začutiti vibracijo v sebi. Vibracijo, ki ga pripravi na nadaljevanje, ga uglasi s pesmijo. Največji mojstri nas znajo po uglasitvi presenetiti z izpadom, kot dober jazz glasbenik. Odmik od “sheme”, vendar po poti, ki nas pripelje nazaj v osnovo skladbe.
    Zdaj si pa ti na vrsti, da prebereš (ali pa ne) do konca. ;)

  8. klavdijakiazbicajnik klavdijakiazbicajnik pravi:

    Ojla!

    Prebrala sem tvoj sestavek, je bil na prvi strani.

    Bolj ko sem se bližala koncu, bolj sem se zavedala,

    da se nisem še nikdar vprašala na takšen način, zakaj

    pravzaprav pišem.

    Če bi se vprašala, bi to potem postalo moje delo in

    ne užitek … in kjer je delo, lahko

    kmalu veselje postane obveza … itd. hehe …

    Skratka, če poenostavim … nekateri se ne

    obremenjujemo s tem ali smo/nismo pesniki/ice,

    ampak se izražamo skozi pesmi. In po mojih

    izkušnjah smo takšni zanesenjaki dobre volje, veselja

    do življenja, vsega lepega … in so tudi po večini

    (ker vseeno ni vsak dan praznik) pesmi optimistične.

    Tisti, ki pa venomer nekaj iztiskajo iz sebe ali pa

    iz riti, gotovo v celem letu ne spravijo skupaj

    nič drugega kot mrak lastnega nezadovoljstva in se to

    odraža tudi v verzih … nič se v nič povrne.

    Meni je pomembno, da svoj dan zaokrožim v en takšen

    splet besed, s katerimi se po svoje poigram in se

    po njem spomnim vsakega trenutka. Kot bi zbiral

    dragulje ali pa kapljice življenja. In če se kdo

    začuti v tem trenutku, super … evo, podarjam ti ga.

    Če pa ne, naj gre tiho mimo in naj najde drugje črko

    zase. Sila preprosto je vse skupaj, če prihaja

    iz spontane iskrenosti. Enake energije vedno težijo

    k temu, da se dopolnjujejo, neglede ali gre tukaj

    za poezijo, slikarstvo, glasbo … vedno se najdemo

    pisec-bralec, bralec-poslušalec… in prav je tako.

    Možnosti je neskončno in le če sebe poznaš, lahko

    izbiraš sebi najboljše. Ali drugače … knjižnica

    je polna knjig in vseeno vsi člani ne berejo istih

    knjig. Izbira je tista, ki loči ljudi od …

    Vse dobro v novem letu,

    Klavdija KIA Zbičajnik

  9. dare pravi:

    @bin, mirne duše lahko nehaš skrbeti ali tvoje komentarje preberem do zadnje pike. To vedno naredim.

    Glede nagih cesarjev je pa pač tako, da se zaradi tiste cesarjeve izkušnje marsikdo boji šimfati nova oblačila. Tukaj bom prilepil pesem našega verjetno najbolj trofejnega in najbolj prevajanega modernega pesnika. In nag gor ali dol, jaz se vdam na celi črti, Lep pozdrav:

    GOBICE
    II

    Namreč tako je z vso to zadevo
    najboljše stvari so gobice
    gobice v juhi
    nič nič nič nič

    fiuuuuu ena gobica

    en zelen peteršiljček v smokingu
    pa dolgo dolgo časa tema
    potem stečejo po snažilko
    ki je za to odgovorna
    nič nič nič nič

    fiuuuuu še ena gobica
    zdrava sicer
    le kri ni ena A
    ker je prebolela hepatitis
    Težke so težke te gobice
    težke v božjo mater

  10. dare pravi:

    @KlavijaKiaZbičajnik,

    saj nimam kaj dodati, predvsem pa nimam čemu ugovarjati. Se pa odpravljam na tvojo stran prebrat par stvari. lp

  11. strojnik strojnik pravi:

    Moje misli se uglavnem bolj strinjajo z naslovom tvojega bloga… :mrgreen:

  12. dare pravi:

    Bravo strojnik, ti si pravi primer kako se mora človek znati držati trdnih tal. Saj konec koncev tudi (mi) taki, ki se kdaj kao malo odlepimo od njih, nazadnje zagotovo spet pristanemo nazaj. :)

  13. klavdijakiazbicajnik klavdijakiazbicajnik pravi:

    * Dare … vsi mi se držimo trdnih tal, niso takšni

    časi, da bi se lahko igrali svobodnjake, ki zgolj

    in samo pišejo/mo. Vsaj jaz sem takšna. Če ni vse

    okrog mene postorjeno do pičice tako, da sem ob tem

    zadovoljna in hkrati, da so zadovoljni moji, potem

    ne bi šlo pisati. (recimo sedaj se peče in kuha

    kosilo, hehe …).

    Jaz mislim predvsem, da je pisanje odraz tega, da smo

    neumorni opazovalci in smo sposobni to prenesti v

    besede, na kakršenkoli način pač.

    Opazujemo z otroškimi očmi, častimo naravo,

    obožujemo produkte človeških rok in predvsem si

    dovolimo sanjati. Verjamemo v boljši jutri, a vendarle

    smo dovolj stari, da slabemu priznamo obstoj … a ne

    nehamo verjeti v preproste stvari in v to, da na koncu

    zmaga dobro.

    Nenehno beremo, se dograjujemo in nikdar ne rečemo:

    “to ne obstaja, to ni mogoče … ampak vrtamo,

    vizionarsko gledamo v oči, kajti morda pa le ni vse

    iz trte zvito, kar še ni odkrito.”

    Pisanje pesmi je dar. Mnogo več ti daje, kakor si

    včasih pripravljen sprejeti, vzame pa zelo malo.

    Vsakdo, ki je pripravljen ustvarjati na nek način

    prispeva v skupno dobro. Ne znam si predstavljati

    sveta brez dobre glasbe, lepe slike, poezije … in

    vseh teh krasnih ljudi, ki si dovolijo več.

    In navsezadnje, slovenski jezik je tako lep,

    da bi bil greh … ne pregibati ga, iskati nove

    izraze in hkrati ponovno uporabljati stare, ki tonejo

    v pozabo. Jezik smo ljudje, šele potem pride himna,

    grb, zastava (simboli). In to so stvari, ki jih

    ne smemo nikdar izgubiti, kljub hibridu EU. Slovenija

    ni kriva, jezik ni kriv … za vse, kar delajo

    ljudje, ki bi morali združevati, a nas razdvajajo.

    Sem prepričana, da bo presežena kritična masa, morda

    že letos in se bomo začeli zavedati korenin.

    Ajd,

    Klavdija KIA Zbičajnik

    ps. glede branja mojih pesmi: se nikamor ne mudi,

    ko boš začutil, bo ravno pravi čas, da kaj prebereš.

    :)

  14. bin pravi:

    Težke gobice Dare. :) Vendar se mi zdi, da bi lahko vsaj nekoliko bolje razumel pesem, če bi poznal več njegovih pesmi in tudi sleng druščine, kateri je pesem namenjena. Bi jo pa uvrstil med tiste: “se mi zazdi”.
    (Mi lahko zaupaš kdo je avtor?)

  15. dare pravi:

    @klavdijakiazbicajnik prov :) ! lp

    @Bin , mojster je Tomaž Šalamun.

  16. strojnik strojnik pravi:

    To me je spomnilo na mojstra, ki je ograje švasal, in bil redkogdaj trezen, tako, da je viselo na vse strani… :?

    Na vsakem delu je pustil osebno noto in umetniški pridih… :mrgreen:

  17. dare pravi:

    Da ne bi trdil, da tudi danes marsikateremu projektantu ali arhitektu zadeve ne visijo in štrlijo, kot a bi ga loputnil kakšen liter!? :)

  18. Niko Brumen pravi:

    Dober dan!

    Kar veliko umetnin je posledica izpraznjenih kozarcev. Pri pesmih je ta odstotek najbrž dokaj višji kot pri drugačnih stvaritvah. Se grem stavit.

    :mrgreen:

  19. bin pravi:

    Saj če je lepo postrani je tudi lepo, strojnik! ;)

  20. dare pravi:

    Še dobro, da pri pisanju tudi če človek ni trezen, ne ogroža zdravja drugih!

  21. Niko Brumen pravi:

    dare, ne bi rekel, da ne – zdravja je več vrst in nekaterim zdravje rušijo celo modre in tehtne resnice.

    :D

  22. dare pravi:

    Ja, dobro.. Vendar pa kakšnega zablojenega pesnikarja je mogoče ignorirati, če pa pijanega dirkača prinese po levi skozi ovinek, je pa že malo večja zadrega!

  23. klavdijakiazbicajnik klavdijakiazbicajnik pravi:

    Fantje, fantje … hehe …

    *Niko … srečnega pa zdravega, aforistično pikrega …
    in še kakšnega (samo se sedaj ne spomnim), ti želim v
    novem letu 2010! (pa še D. prenesi želje, ker ne znam na njenem blogu komentirati (no, trudila se tudi nisem dosti, roko na srce, ko sem obstala pred čudnim okencem). Vsem ostalim tudi vse dobro, se razume.

    Aja, se bom trudila zbijati odstotek, ker ne pijem alkohola, sploh. Hehe …

    Pa še kakšno recite, ste zabavni sto na uro. :)

    Klavdija KIA Zbičajnik

  24. Niko Brumen pravi:

    KKZ – hvala za dobre želje.

    Ene tri ali štiri molitve mi še, prosim, zaželi, da bom izpolnil svojo domačo nalogo za naslednjo knjigo. Dragici pa dve ali tri več. In bo v skladu z željami, načrtovanjem in potrebami. Zase pa sama izberi partituro, po kateri boš piskala. :D

    Drži se!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !