BOŽIČ

24.12.2009 ob 08:03

Če si človek ni ravno na »ti« z religijo, še manj pa si je blizu s cerkveno ustanovo, mislim s tisto, ki je najbolj močna v naši okolici, potem je mogoče malo čudno, da si zaželi nekaj povedati ravno o božiču. Pa vendar, razmišljal sem danes ravno o tem. Odmislil sem čisto vse povezave s prepričanji in načeli, pozabil sem na božičke s kokakolo in se preselil s svojimi mislimi v nek čisto drugačen svet.

Tam v tistem času je bil božič čisto navaden dan. Hja, menda je bila komanda takšna, da je moral biti to dan, ki se ni smel razlikovati od drugih. Po radiu niso šestdesetkrat v enem dnevu zvončkljali džingl belsi in ni se vsaka druga pesem imenovala meri krismis. Še najmanj mogoče in pravzaprav docela nevejetno je bilo, da bi na radiu ali televiziji slišali sveto noč. Enkrat sem slišal sosedo, ki je napol šepetaje razlagala svoji opravljivo informativni babji družbi, da je kasno zvečer slišala sveto noč na neki radijski postaji. Mislim, da je bilo govora o radiu Luksemburg.
»Vam povem!« je povedala« prav lepa je bila!«
V njenih besedah je bilo čutiti nekakšen pokroviteljsko spravljiv poudarek. Kot bi gospa hotela , mimogrede soseda ni hodila v cerkev, pokazati strpen, prijazen pogled na te stvari in dopustiti, da se tafarovškim pa le dovoli, vsaj enkrat na leto, da jim po radiu zagodejo eno njihovo.
Na vsak način, bilo je že iz same debate in iz pogledov, ki so švigali levo in desno, kot bi hoteli preveriti, če je zrak čist, slutiti, da je bila tista sveta noč pa res ena resna in delikatna zadeva.

Kraj tudi ni bil okrašen s petintrideset kilometri kitajskih lučk, lampijonov in napisov razpetih čez cesto. Ne, kje pa! Tisti boren okit, ki si ga je krajevna takrat privoščila, ni prišel v poštev za ta dan. Šele dan po božiču so delavci na placu postavili smreko in nanjo obesili par papirnatih okraskov.
Na televiziji ni bilo ničesar kar bi vsaj malo nakazovalo na praznik. Na edinem programu so črnobeli deci blebetali svoj vsakodnevni tralala o revoluciji, delavskem samoupravljanju in podobni dolgočasni šari. Niti sluha o rdečih, bradatih možicih in Rudolfu s svetlečim nosom.
Seveda tudi ni bilo misliti, da bi bil takrat božič dela prost dan. Lepo so naši tastari vstali ob petih in odšli na šiht. Otroci pa v šolske klopi. Nekateri, tisti najbolj korajžni in vzdržljivi, so šli opolnoči v cerkev in so potem zjutraj zehali v šoli kot konji. Mislim, tisti ta nilski.
Včasih je kakšen od njih dobil zaradi tiste polnočnice tudi ukor ali opomin. No, pa je vendarle na tistem ukoru pisalo, da je to zato, ker je tako pozno hodil po Fari. Bili so pa takšni primeri bolj redki. Zagrizen šolnik je pač na tak način ponagajal otroku, ki ga je imel že tako ali tako na piki, zraven pa je še malo potešil svojo ozkogledo prepričanje.

In tako je oblast ukrotila božičnega duha. Iz praznika je naredila sivo sredo, ki je bilo takšnih vsako leto cel kup.
No, vsaj mislili so menda veljaki, da je tako. V resnici pa so tovariši božič le nagnali s puste ulice in ga spravili na toplo, v hiše, med ljudi. Otroci in stare mame so tam čakali nanj. Strogi očetje so zanj naredili prijaznejše obraze in mamice so ga pričakale z orehovo potico.

Pa v bajtah tudi ni bilo posebne okrasitve in bleščave. Smrečica v kotu je bila v bistvu vse . Na njej so viseli raznobarvni balončki in ata je vsake toliko za nekaj minut prižgal lučke. Spomnim se, da jih je svetilo le osem ali devet. Teta jih je kupila v stari Gorici in so bile drage kot žafran.
»V katoliški drogeriji!«! je poudarjala. Tisto je morala biti neka fensi štacuna, saj so imeli polno takšnih finih reči, ki pa so bile kar po vrsti drage kot hudič! Pa katoliško gor ali dol. Bogve če je natančno vedela koliko dni ali tednov je klekljala za tistih par pisanih lučk. Ja, smrečica je bila jako važna. Treba je tudi vedeti, da je bila smrečica v resnici božično drevesce. Pri sosedu so imeli čisto podobno, vendar se je tam reklo »novoletna jelka«! Vendar pa, to je treba omeniti, mi smo imeli pod njo seveda jaslice. Pred hlevčkom, kjer sta bik in osel merkala malega Đizusa je v majhnem glažku gorel žegnani ogenj in vse je dišalo po prazničnem večeru. Aja, in večerja je bila takrat dobra. Pa se ne spomnim prav natančno kaj je mama dala ponavadi na mizo. Verjetno pohane zrezke in skledo pireja. In potico na koncu. Dišečo in voljno.

Za poseben praznični vonj pa je spet poskrbela predvsem teta Angela. To je bilo pa zares njenih pet minut. V plehnato smetišnico je iz peči nagrebla malo žerjavice, nanjo položila suho oljčno vejico in majhen kristal kadila. Tisto reč je kupila, kakopak, v katoliški štacuni. Zadišalo je na prav poseben način. Potem je v spremstvu cele družine, razen atija, ki je sedel v dnevni sobi in namesto mire kadil filter jugoslavija ter nekaj mrmral sam pri sebi, začela svoj ritual s procesijo po hiši. S tisto rečjo, ki se je cvrla na žerjavici smo vstopili v vsako sobo v bajti posebej. Tam je teta Angela na hitro odžebrala nekaj verzov molitve. Poleg ustaljenih molitev pa je imela naštudirane tudi čisto svoje uroke, ki so s svojim zločestim zvenom in zame skrivnostnim pomenom zagotovo obvarovali vsako kamro, hodnik in sekret pred vsem hudim za vsaj eno leto naprej.

Ko so bili opravljeni vsi obredi nas je otroke kdaj pa kdaj še malo silila , da zmolimo kakšen krajši komad a je ponavadi kmalu obupala. Tudi s petjem nismo ravno razturali. No kakšno smo le spravili skupaj, teta Angela pa je takrat ponosno opalila svoj cvileči solo.

Večer se je končal z igranjem. Pod smrekico je bilo vedno kakšno darilo z družabno igro. Pa magari človek ne jezi se! Premetavali smo takrat dve ali tri ure tisto kocko in bilo je zabavno! Zelo! Toplo je bilo in mirno. Toplota, ki je polnila hišo mi je še dolgo pozneje ostala v spominu. Iz majhni peči čisto blizu naših glav, je dišala po bukovem lesu in nas objemala s prijazno mirnostjo.

In danes? Božič je danes pisan in glasen. Nanj so obesili vse česar takrat ni imel. Ves ta okit in pomp so podeseterili in napihnili . Prodali so ljudem stokrat po tistih osem lučk in iz vseh zvočnikov hkrati vojska grl drdra svoje svete noči. Zkozi okna, ki so takrat kazala le pusto in temno zimo, sili v hiše cela gora navlake, ki bo naslednji dan polnila smetnjak.

Ja, čudno je, da grešnik kot sem, razmišlja o ničemer drugem kot ravno o božiču. Ja, pa ravno to mi bezlja po možganih. Ima me, da bi poiskal tisto plehnato smetišnico! Ne, ne, pa tega ne bom storil. Pa saj niti žerjavice nimam odkar me grejejo položnice. Bom pa naredil nekaj drugega. Pridružil se bom svojim puncam doma pred tevejem. Tam bodo sigurno prikazovali družinski film, ki je verjetno zmagal na vseameriškem prvenstvu v patetiki. Pogasili bomo odvečne luči in pustili goreti samo tiste na smreki. In spustili bomo žaluzije. Čisto dol!

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “BOŽIČ”

  1. miri pravi:

    Dore,lepe praznike tebi in tvoji družini želim.Pa,da bi se v prihajajočem letu velikokrat srečali na blogu.

  2. buba švabe buba švabe pravi:

    Pošteno napisano! :)

  3. dare dare pravi:

    @Miri, hvala! Enako tudi tebi in tvojim. Upam tudi jaz, da se bomo srečali kdaj na blogu, še boljše pa bi bilo, če bi se kdaj iznenada zagledali recimo kje v naravi, v kakšnem bregu na primer :) (! Ja, ja , saj vem. Jaz sem tisti, ki se mora malo zmigat.)

  4. dare dare pravi:

    @Buba švabe, ja , seveda, saj se ni bilo treba nič zmišljevati :) ! Eh, stari časi !! lp

  5. Blazz Blazz pravi:

    Jest pa u službi! Eh…
    :)

  6. dare pravi:

    Ja, Blazz, taku je žulejne !! :) lp

  7. Milenči pravi:

    Toplo ognjišče in smeh v očeh,
    iskreno želim ti v prazničnih dneh,
    tebi in tudi tvojim puncam…..
    Milena

  8. dare pravi:

    @Milenči :)

    Hvala, zgleda , da bo šlo! Vse so doma in dobre volje so tudi. To je tako danes. Za cele praznike pa seveda ne bo zneslo. To bo šlo vse križem in kražem s to mladino in zadnjega me bo mogoče vprašal kdo, kje imam otroke ……pa bom malo tuhtal, enaa u Lublan, enaa u Beogradu , enaaa …ti, a me lahk vprašaš kaj druzga???

    Ma ja se hecamo, samo da uživajo, saj si tudi zaslužijo, da je tako.

    Še enkrat hvala za lepe želje. Vse lepo želim tudi tebi in tvojim ….. čez grič :) ! lp

  9. Perova pravi:

    Želim ti lep božični večer. V novem letu pa vse dobro tudi tvoji družini!

  10. dare pravi:

    Hvala gospa Perova, hvala. Enako tudi tebi, Peru in vsem tvojim. :) ! lp

  11. noah noah pravi:

    Rad se spominjam tistih časov,zbrana je bila cela družina kar se je poredko dogajalo :lol: pa po polnoči sem lahko klatil okoli,drugače sem moral biti doma že ob osmih zvečer :lol:

  12. dare pravi:

    Eh, Noah, ti spomini :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !