Borec za življenje

10.12.2009 ob 19:13

Bil je eden tistih ljudi. Nerazumljenih, kot je sam pogosto rekel. Včasih osovraženih in kdaj pa kdaj smešno nespametnih. Ampak Teodor Kuštrin je bil človek, ki ni hotel kloniti pod nesmiselnimi pritiski okolice. Pod plehkostjo povprečnih ljudi in pod njihovimi stereotipi. Teodor je še kako dobro vedel, da mora vsak dan biti novo bitko in, da je vsak centimeter, ki ga osvoji majhna zmaga v velikem mozaiku reševanja sveta.
Ja, ta gospod je res razumel življenje in sodoben svet. Vedel je tudi , da enemu in drugemu bije bridka plat zvona. S solznimi očmi je včasih gledal posnetke z Arktike ali agonijo shujšanih severnih medvedov. Sapo mu je jemalo trpljenje črnčkov nekje tam pod Saharo. Žugal je ljudem okoli sebe, ko je narava kdaj na zelo čudne načine kazala kako nekaj ni niti malo v redu. Ko je sredi decembra robantila s pomladanskimi nalivi ali ko je poleti toča vsak drugi dan uničevala njive in imetje ljudi.
Ja, Teodor Kuštrin je vedel. Vedel je, da se je treba postaviti uničevalnemu pohodu pohlepa in nespameti po robu. Da je treba za to zastaviti tudi najvrednejše stvari.
»Gre za življenje in prihodnost človeka!« so bile kdaj njegove besede »in le solidarnost … le ta nas še lahko reši!«
Niti slučajno pa ni ostajal samo pri besedah. No, pa čeprav je že s tem blebetanjem, kot so se pač njegove besede slišale drugim ljudem, dosegel, da je počasi a zanesljivo izgubil drugega za drugim vse prijatelje in počasi tudi tiste znance, ki so se trudili vsaj prenašati njegovo zagnanost. V njegovi bližini ni bilo moč v miru pojesti sendviča, ne da bi bil ob tem žrtev njegovega predavanja o tem kakšne muke je med svojim bednim življenjem, med transportom in še posebej ob krutem koncu doživel prašiček, ki je bil pozneje predelan v tisto šunko, ki se zdaj nespametni jedec z njo masti. Njegovi sodelavci in drugi ljudje v bližini so stalno poslušali predavanja o tem kaj delajo okolju s svojimi velikimi avti, kakšno preteklost ima njihov usnjeni čevelj in kakšno smrtno nevarno žarčenje pošiljajo v zrak s svojimi mobiteli.
»Cepec zahojeni!« je kdaj siknila katera od takšnih žrtev in se Teodorju raje umaknila. Parirati mu pač ni bilo mogoče!
Pa se Teodor seveda ni ustavljal pri naključnih znancih. Kje pa! No, naj omenimo najprej, da je v svoji družini že zdavnaj opravil svoje razsvetljevanje. Nekaj let je vzgajal svojo ženo in malo hčerko. Nobenega koraka nista napravili po njegovih kriterijih. Sploh nista razumeli kaj pomeni solidarnost do ljudi in dober odnos do planeta. Hoteli sta jesti meso, imeti pozimi triindvajset stopinj v stanovanju in prižgano televizijo. Teodor je robantil in dan za dnem predaval o solidarnosti, o tem da se morata vendar čemu odpovedati. Da lahko preživi cela družina nekje v Afriki za denar, ki ga onidve zlahka prišparata v nekaj urah. Po nekaj letih njegovega truda, sta nekega večera polni nerazumevanja in nedojemljivosti odšli skozi vrata.
»Cepec zahojeni!« mu je baba še siknila v neprijazno slovo!
Ko so se v bližnjem kraju začele pojavljati govorice o gradnji hidrocentrale. Joj, da bi ga videli takrat!? To ga je spodbodlo kot da bi stopil v žerjavico. takoj se je lotil svojega novega boja. Pisal je v časopise in težil novinarjem na radiu. Začel je zbirati podpise po šolah, pred marketi in celo pred cerkvijo so ga videli ob nedeljah. Kmalu so bili tu prvi uspehi. Z nekaj somišljeniki, starim profesorjem biologije in čudaškim amaterskim astronomom so uspeli prepričati neko komisijo o tem kako projekt ogroža zrak, vodo, psihično zdravje in nekega oranžnega polžka, ki živi samo in nikjer drugje kot v tisti grapi. Projekt je zastal. Za dolgo!
Nič ni pomagalo, da so projektanti in inženirji ozmerjali Teodorja Kuštrina z zahojenim cepcem.
Hodil je v fabrike in po farmah. Povsod je razgrajal in vpil stvari o globalnem segrevanju, o naši odgovornosti do soljudi, o tem kako smo odgovorni za to kakšen planet bomo zapustili zanamcem. V krajevno fabriko je pošiljal inšpektorje za okolje in klicaj je policaje vsakič, ko se mu je zazdelo, da je v potok stekla kakšna piksna šmira ali ko je neprevidnež opral orodje v nafti in potem vse skupaj zlil v jašek. Dosegel je pomembne uspehe. Kar nekajkrat so v fabriki morali ustaviti peči in stroje. Vse skupaj so smeli zagnati šele, ko so montirali drage čistilne naprave in filtre. Teodor Kuštrin je žarel od ponosa. Nekaj obratov v tovarni so sicer morali zapreti in nekaj ljudi je bilo ob delo, ampak Teo je to imenoval prepotrebna žrtev. »Samo odpovedovanje, samo solidarnost, samo žrtvovanje lahko reši ta naš planet !« je robantil in se trkal po prsih! Še najmanj se je ob takšnih zmagah sekiral zaradi kakšnega zmatranega kovača, ki je bil ob delo in je ob srečanju pljunil pred njega in zasikal tisto znano o »zahojenem cepcu!«
In podobne so bile zgodbe o vetrnicah, o toplarni, o novi cesti in neki veliki anteni za internet. In podobno je bilo vsakič negodovanje pri ljudeh.

Nekega dne pa je Teodoru na stežaj posijalo sonce! Poklicali so ga prav z vrha. Obgovoril ga je uglajen gospod in nagovoril ga je spoštljivo in omikano.
»Veste gospod Teodor Kuštrin, zelo bi bili veseli, če nas počastite s svojim obiskom!!«
Teodor je bil seveda v tej fazi že pripravljen, da skoči in napade s svojim ustaljenim besednim arzenalom … pa se je zadržal in raje mirno prisluhnil.
»Ja, prosim!« je umirjeno odgovoril .
»Kličemo vas z ministrstva. S tistega za okolje, ja! Opazili smo vaše prizadevanje in spoznali, da je vaša pot prava in celo edino prava. Neprecenljivo veliko bi bilo vredno, če bi nas obiskali in nam pomagali pri programih za okolje, pri reformah in pri oblikovanju sprejemljivih vizij.« Glas je bil sicer hladno uraden a po drugi strani ponižen in skoraj proseč. Teodorja je imelo, da bi sogovornika okrcal, kje je hodil do sedaj. Ali ni videl kam gre svet!? A se tako dela z naravo in ljudmi? Ali do sedaj ni začutil nobene solidarnosti in sočutja?
Pa si je mislil, da bi bilo morda pa le bolje, če bi potrpel in raje poskusil iz zadeve izvleči korist za okolje in soljudi.
»Pridem!« je kratko a odločno rekel. Tako je to poudaril, da je gospod na drugi strani žice še dodatno začutil odločnost Teodorja Kuštrina!
In vsedli so se skupaj gospodje. Začeli so s svojim cincanjem in predložili so svoje podatke a Teodor je po nekaj minutah počil s pestjo po mizi. Na mizo je vrgel svoje tabele in podatke. Pri tem je vpil in mahal z rokami. Ostali dohtarji in izvedenci so lezli pod mizo in sami vase. Nazadnje so Teodorju vsi prikimali in sprejeli njegovo , sicer kruto ampak edino pravo in brezkompromisno resnico. Dogovorili so se kako naprej. Kako bodo rešili zrak, kako bodo vrnili življenje vodi, kako bodo omogočili življenje prebivalstvu in kako bodo ohranili ptice in divjad.
Spoznali so, da bo to dolga pot. Pot polna žrtev in težkih dni, ki se bo z njimi treba sprijazniti. Vendar pa so si na koncu segli v roke. Spoštljivo so pospremili gospoda Kuštrina do njegovega avtomobila in se z utrujenimi a svetlimi pogledi poslovili. In nihče ni več upal niti zašepetati tiste zmerljivke!

Ko je gospod Teodor Kuštrin prišel domov, se mu je že takoj ko je prestopil prag zazdelo, da nekaj ni čisto v redu. Najprej , ko se ni prižgala luč, je mislil , da gre za kakšno okvaro, da je pregorela njegova varčna sijalka ali kaj takega. Ko se potem ni prižgal niti televizor, niti ni daljinec premaknil drugih naprav, ki so ga obdajale v njegovem stanovanju, je začutil, da gre za nekaj hujšega. Stopil je do kopalnice in se želel malo osvežiti. Pa spet novo presenečenje. Ledeno mrzla voda je pritekla s pipe. Kar skočil je pokonci. Sesedel se je v fotelj sredi dnevnega prostora in v šoku tuhtal kaj se dogaja. Pograbil je mobilca. Edino stvar , ki je delovala. Poklical je tisto nesrečno ministrstvo.
»Kaj se dogaja !« se je začel neobvladano dreti, ko se je oglasil znani uradniški glas na drugi strani. »
»Kaj se , zaboga , dogaja ? Ste čisto znoreli, banda neuravnovešena. !«

»Ampak, ampak …gospod Kuštrin, saj smo se vendar skupaj dogovorili. Dve uri na teden. Odklop za dve uri vsak teden, bi pomenil …saj veste ….. saj so bili tisto ja vaši izračuni… mislim!!

»Kaaaj, dve uri! A ste čisto nori!’ Mene ste odklopili? Meni, Teodorju Kuštrinu ne dela daljinec, nesrečniki …Mene ste našli jebat …mene , ki sem se vedno boril……
Skoraj sapo je Teodorju jemalo, ko je robantil nad uradnikom in zahteval, da ga brišejo z vseh spiskov in preklical za vse večne čase kakršnokoli sodelovanje. Pfuj je nazadnje še siknil v telefon prej kot je prekinil….
..cepci zahojeni!

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Borec za življenje”

  1. miri pravi:

    Taki smo Kuštrini.Klobase bi jedli iz…ne vem česa.Peš je predaleč od Froneta do Kuncelna.Kuhali na nekih indukcijskih,ali kako se že reče” šporgetih”,čeprav nam grmovje raste skoraj skozi plastična okna.Bog ne daj,da bi moral pozimi hoditi po stanovanju v srajci z dolgimi rokavi,ali se poleti, v vsaj 2000ccm avtu, peljati s trdo zavezano kravato celih 5 kilometrov v službo.Res,cepci.

  2. dare pravi:

    Bravo Miri. Me kdaj kdo vpraša, zakaj drgnem naj mi kdo kaj pokomentira. Vidiš zato je fajn dobiti komentar, da vidiš da se da moje nakladanje razumeti točno tako kot sem želel sam.
    Ja, vsi vemo, da je boljša pot samo tista v nasprotno smer, noben od nas pa se ni sposoben obrniti. Človek nima v svoji naravi tega, da bi se bil sposoben česa prostovoljno odpovedati. Dobro, nekateri s svojim pohlepom izstopajo ampak, če iskreno sprašamo sami sebe …. smo pa res vsi bolj eni Teodorji. :) lp

  3. bin pravi:

    Eh “Teodor” Dare, kako pa naj vemo kaj je v nasprotno smer, če pa se vse skupaj meša? Eni tja drugi sem. :) (Komentar na komentar.)
    Sicer pa so “Kuštrini” kar fejst fantje, če jih le znaš razumeti. ;)

  4. noah noah pravi:

    Čudno so zavita ta pota od besed do dejanj :lol:

  5. dare pravi:

    @bin, Kuštrini s(m)o čisto ok, dokler nis(m)o na vrsti, da bi se žrtvovali za svoje ideje,a ne ?!

    @noah, pa bi bilo dobro, če bi jih kdaj malo odmotali … :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !