dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2009

Tokrat voščim tebi, stari !!

29.12.2009 · 8 komentarjev

Evo, stari ,zdaj pa si prišel ti na vrsto. Zaželel sem sreče, zdravja in podobnih zadev enkrat temu ali onemu, drugič pa spet nekomu čisto tretjemu. Po prvem letu dni, kar sem se potikal tu po tem našem spletnem vsemirju, sem voščilo napisal vsemu kar je lezlo, hodilo in zašlo v mojo bližino. Lani sem nekaj stvar zaželel besedi. Tiste se sicer ni veliko oprijelo in še vedno hodi naokoli največkrat skregana z vsemi in namrgodeno gleda v tla.

Letos pa sem razmišljal kaj naj s temi svojimi željami. In glej ga zlomka, spomnil sem se ravno na nikogar drugega kot nate. Dovolj dolgo si že moj znanec, hm ja, pa čeprav bi lahko kot prvo zaželel, da bi se v naslednjem letu še bolje spoznala. Da bi me spustil še bliže in me ne bi vedno znova presenečal . Saj veš kako je s temi presenečenji. Le redkokdaj so lepa in dobrodošla.

Tako pa ti želim, stari, neke druge stvari.

Poguma ti želim v prvi vrsti čimveč. Pa ne tistega, ki se ga pri tebi že tako kdaj vidi, tako na zunaj. A veš, ko paradiraš kot buldožer, znotraj ti pa razbija pumpa, da jo komaj krotiš. Ne, v mislih imam tisti pogum, da bi, ko bi bilo treba, udaril s stisnjeno pestjo in predvsem, da bi z njo udaril po tapravi mizi

Miru ti želim čimveč. Pa ne tistega, ki ga že sedaj tako rad sam ponujaš ljudem okoli sebe. Ne, nisem imel tega v mislih. Mir naj ti bo v mislih vseskozi, predvsem pa, ko si s tistimi, ki si najmanj zaslužijo, da jim zagreniš kakšen dan s svojo neobvladano sitno turobnostjo, ki vodi samo stran od prijaznosti in topline.

Želim ti pameti. Pa ne tiste, ki jo po premišljevanju in tehtanju dejstev že sedaj vsaj za silo kar dobro kažeš. Ne, ne tiste pameti. Želim ti, da bi znal razmisliti počasi, da ne bi pustil skritega hinavskega koleričnega bedaka v sebi, da se mimo tvojih mislih prerine na plano in podere z ritjo čisto do temeljev, kar si prej z rokami gradil že od, ma že od bogve kdaj!

Moči ti tudi želim. Moči, da bi znal biti prijazen do vseh , ki si to še kako zaslužijo. Da ne bi nikoli pustil bedni , nesmiselni, neznani zadevi nekje tam notri, da te zvleče vase skupaj z vsem pripadajočim obtožujočim samopomilovanjem in za sabo zapira debela, težka vrata, ki se odpirajo še veliko težje, s škripanjem in muko, ja tisto ti pa tudi zares želim.

Želim ti energije. Da bi se spravil pokonci in se spomnil, da si ravno ti tisti, ki si kdaj poln kritike do ljudi, ki so se zasedeli v svojih luknjah, ob ekranih, med kabli, senzorji in pod neonskimi lučmi. Stari, zmigaj se malo in pojdi pogledat kakšen je svet zunaj , med drevjem in kako zgleda meglena dolina z vrha zasneženega hriba!

Želim ti samokritike in zmožnosti, da začutiš svoje lastno blefiranje že takoj, ko se začne s svojim smradom in gnusom porajati v tvojih mislih. Ko boš z izbranimi besedami in lepimi idejami razsvetljeval soljudi, sam pa se boš oklepal svojega lagodja in se požvižgal na ideje in na to, da bi se zanje čemu odpovedal.

In še nekaj. Želim ti, da bi dojel kako dobro bi bilo biti včasih flegmatik. Saj ni treba brskati po knjigah. Ni se treba spuščati v globine psihologije. Samo sebi prisluhni! Tako dobre nasvete znaš kdaj deliti glede tega, kako je marsikaj okoli nas nevažno in nevredno razmišljanja in slabe vesti. Ti pa spravljaš v svoje možganske arhive vsako izrečeno neumnost in vsak trenutek, ko si kdaj po tvojem izpadel vsaj malo bedak In potem se ti vračajo kot prebliski, majhni fleši, ki te potresejo in fliknejo pokonci. Kako hudiča sem lahko dovolil, da je bilo tisto takrat takó ??

To zadnjo željo bom posebej zate malo ilustriral. Prilepil bom zraven nekaj verzov in prelepo balado. Tega sicer ponavadi ne počnem, vendar tokrat delam izjemo. Zate , stari!

Spusti svetla, oduzmi gas, smešnih stvari se bojimo.
Misliš da neko pita za nas, kao da ne postojimo?
Stavi misli u prazan hod, stresi zvezde k’o dudove
I polako nasuči brod na te plišane sprudove !
I sanjaj !

Tako je to ! Razmisli o teh stvareh! Jaz ti vse to resnično želim. Pa sreče in zdravja seveda tudi. No, vsaj da te ne bi bolel križ …. ostalo je baje itak vse v glavi!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

BOŽIČ

24.12.2009 · 12 komentarjev

Če si človek ni ravno na »ti« z religijo, še manj pa si je blizu s cerkveno ustanovo, mislim s tisto, ki je najbolj močna v naši okolici, potem je mogoče malo čudno, da si zaželi nekaj povedati ravno o božiču. Pa vendar, razmišljal sem danes ravno o tem. Odmislil sem čisto vse povezave s prepričanji in načeli, pozabil sem na božičke s kokakolo in se preselil s svojimi mislimi v nek čisto drugačen svet.

Tam v tistem času je bil božič čisto navaden dan. Hja, menda je bila komanda takšna, da je moral biti to dan, ki se ni smel razlikovati od drugih. Po radiu niso šestdesetkrat v enem dnevu zvončkljali džingl belsi in ni se vsaka druga pesem imenovala meri krismis. Še najmanj mogoče in pravzaprav docela nevejetno je bilo, da bi na radiu ali televiziji slišali sveto noč. Enkrat sem slišal sosedo, ki je napol šepetaje razlagala svoji opravljivo informativni babji družbi, da je kasno zvečer slišala sveto noč na neki radijski postaji. Mislim, da je bilo govora o radiu Luksemburg.
»Vam povem!« je povedala« prav lepa je bila!«
V njenih besedah je bilo čutiti nekakšen pokroviteljsko spravljiv poudarek. Kot bi gospa hotela , mimogrede soseda ni hodila v cerkev, pokazati strpen, prijazen pogled na te stvari in dopustiti, da se tafarovškim pa le dovoli, vsaj enkrat na leto, da jim po radiu zagodejo eno njihovo.
Na vsak način, bilo je že iz same debate in iz pogledov, ki so švigali levo in desno, kot bi hoteli preveriti, če je zrak čist, slutiti, da je bila tista sveta noč pa res ena resna in delikatna zadeva.

Kraj tudi ni bil okrašen s petintrideset kilometri kitajskih lučk, lampijonov in napisov razpetih čez cesto. Ne, kje pa! Tisti boren okit, ki si ga je krajevna takrat privoščila, ni prišel v poštev za ta dan. Šele dan po božiču so delavci na placu postavili smreko in nanjo obesili par papirnatih okraskov.
Na televiziji ni bilo ničesar kar bi vsaj malo nakazovalo na praznik. Na edinem programu so črnobeli deci blebetali svoj vsakodnevni tralala o revoluciji, delavskem samoupravljanju in podobni dolgočasni šari. Niti sluha o rdečih, bradatih možicih in Rudolfu s svetlečim nosom.
Seveda tudi ni bilo misliti, da bi bil takrat božič dela prost dan. Lepo so naši tastari vstali ob petih in odšli na šiht. Otroci pa v šolske klopi. Nekateri, tisti najbolj korajžni in vzdržljivi, so šli opolnoči v cerkev in so potem zjutraj zehali v šoli kot konji. Mislim, tisti ta nilski.
Včasih je kakšen od njih dobil zaradi tiste polnočnice tudi ukor ali opomin. No, pa je vendarle na tistem ukoru pisalo, da je to zato, ker je tako pozno hodil po Fari. Bili so pa takšni primeri bolj redki. Zagrizen šolnik je pač na tak način ponagajal otroku, ki ga je imel že tako ali tako na piki, zraven pa je še malo potešil svojo ozkogledo prepričanje.

In tako je oblast ukrotila božičnega duha. Iz praznika je naredila sivo sredo, ki je bilo takšnih vsako leto cel kup.
No, vsaj mislili so menda veljaki, da je tako. V resnici pa so tovariši božič le nagnali s puste ulice in ga spravili na toplo, v hiše, med ljudi. Otroci in stare mame so tam čakali nanj. Strogi očetje so zanj naredili prijaznejše obraze in mamice so ga pričakale z orehovo potico.

Pa v bajtah tudi ni bilo posebne okrasitve in bleščave. Smrečica v kotu je bila v bistvu vse . Na njej so viseli raznobarvni balončki in ata je vsake toliko za nekaj minut prižgal lučke. Spomnim se, da jih je svetilo le osem ali devet. Teta jih je kupila v stari Gorici in so bile drage kot žafran.
»V katoliški drogeriji!«! je poudarjala. Tisto je morala biti neka fensi štacuna, saj so imeli polno takšnih finih reči, ki pa so bile kar po vrsti drage kot hudič! Pa katoliško gor ali dol. Bogve če je natančno vedela koliko dni ali tednov je klekljala za tistih par pisanih lučk. Ja, smrečica je bila jako važna. Treba je tudi vedeti, da je bila smrečica v resnici božično drevesce. Pri sosedu so imeli čisto podobno, vendar se je tam reklo »novoletna jelka«! Vendar pa, to je treba omeniti, mi smo imeli pod njo seveda jaslice. Pred hlevčkom, kjer sta bik in osel merkala malega Đizusa je v majhnem glažku gorel žegnani ogenj in vse je dišalo po prazničnem večeru. Aja, in večerja je bila takrat dobra. Pa se ne spomnim prav natančno kaj je mama dala ponavadi na mizo. Verjetno pohane zrezke in skledo pireja. In potico na koncu. Dišečo in voljno.

Za poseben praznični vonj pa je spet poskrbela predvsem teta Angela. To je bilo pa zares njenih pet minut. V plehnato smetišnico je iz peči nagrebla malo žerjavice, nanjo položila suho oljčno vejico in majhen kristal kadila. Tisto reč je kupila, kakopak, v katoliški štacuni. Zadišalo je na prav poseben način. Potem je v spremstvu cele družine, razen atija, ki je sedel v dnevni sobi in namesto mire kadil filter jugoslavija ter nekaj mrmral sam pri sebi, začela svoj ritual s procesijo po hiši. S tisto rečjo, ki se je cvrla na žerjavici smo vstopili v vsako sobo v bajti posebej. Tam je teta Angela na hitro odžebrala nekaj verzov molitve. Poleg ustaljenih molitev pa je imela naštudirane tudi čisto svoje uroke, ki so s svojim zločestim zvenom in zame skrivnostnim pomenom zagotovo obvarovali vsako kamro, hodnik in sekret pred vsem hudim za vsaj eno leto naprej.

Ko so bili opravljeni vsi obredi nas je otroke kdaj pa kdaj še malo silila , da zmolimo kakšen krajši komad a je ponavadi kmalu obupala. Tudi s petjem nismo ravno razturali. No kakšno smo le spravili skupaj, teta Angela pa je takrat ponosno opalila svoj cvileči solo.

Večer se je končal z igranjem. Pod smrekico je bilo vedno kakšno darilo z družabno igro. Pa magari človek ne jezi se! Premetavali smo takrat dve ali tri ure tisto kocko in bilo je zabavno! Zelo! Toplo je bilo in mirno. Toplota, ki je polnila hišo mi je še dolgo pozneje ostala v spominu. Iz majhni peči čisto blizu naših glav, je dišala po bukovem lesu in nas objemala s prijazno mirnostjo.

In danes? Božič je danes pisan in glasen. Nanj so obesili vse česar takrat ni imel. Ves ta okit in pomp so podeseterili in napihnili . Prodali so ljudem stokrat po tistih osem lučk in iz vseh zvočnikov hkrati vojska grl drdra svoje svete noči. Zkozi okna, ki so takrat kazala le pusto in temno zimo, sili v hiše cela gora navlake, ki bo naslednji dan polnila smetnjak.

Ja, čudno je, da grešnik kot sem, razmišlja o ničemer drugem kot ravno o božiču. Ja, pa ravno to mi bezlja po možganih. Ima me, da bi poiskal tisto plehnato smetišnico! Ne, ne, pa tega ne bom storil. Pa saj niti žerjavice nimam odkar me grejejo položnice. Bom pa naredil nekaj drugega. Pridružil se bom svojim puncam doma pred tevejem. Tam bodo sigurno prikazovali družinski film, ki je verjetno zmagal na vseameriškem prvenstvu v patetiki. Pogasili bomo odvečne luči in pustili goreti samo tiste na smreki. In spustili bomo žaluzije. Čisto dol!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Resnica

18.12.2009 · 4 komentarjev

Z resnico je definitivno en velik križ. Ne moremo je meriti in vagati ter tako ugotavljati v kakšni kondiciji je tisti trenutek. Lahko jo kvečjemu prepustimo svojim čutom in počakamo kako bo prenesla naše dojemanje. Tako sem nedavno na svoje nemajhno presenečenje dobil kratko a zelo zanimivo lekcijo iz tega, kako lahko ena resnica spreminja svoj obraz takoj ko zapusti dogajanje, ki se ga dotika. Zelo jasno mi je tudi postalo, kako lahko dejstva polepša ekspert in kako z njimi okorno manipulira laik, ki hoče polepšati resnico na preprost in robat način.

Ne eno, ne drugo pa ni po moji meri. In nasploh po meri naivnih, z drugimi besedami pošteno razmišljujočih ljudi. Pa ne gre tukaj zgolj za poštenost. Gre za to, da takšnih ljudi, predelana, prilagojena in na vseh koncih usmrajena resnica preprosto ne zanima. Z njo nimamo zaboga kaj početi. Ravno zaradi tega se tudi sprašujemo o koristnosti in smiselnosti takšnega načina obdelave resničnosti.

Seveda pa se velja dotakniti vzrokov za takšen pristop. Če nekdo želi v določenem trenutku prikazati svet drugačen kot je v resnici, lahko to kaže na več motivov. Eden od teh motivov je lahko ta, da se ta osebek boji resnice, ker naj bi ga ta prikazala v realni, kar je seveda isto kot v slabši luči. Boji se, da bi ga pokazala v medli svetlobi in bi ljudje, posebno tisti za glavo višji od njega, videli da je potemnel sij okoli njegove glave.
Druga, zelo možna varianta je ta, da tak človek čuti strah pred spremembami samimi. Tak strah ponavadi čutijo ljudje, ki imajo moč in oblast, vse spremembe okoli sebe pa vidijo kot grožnje temu stanju.
Še ena, na videz malo čudna, je tista , ko ljudje predelujejo besede zato, ker mislijo, da imajo pravico ali celo dolžnost da to počnejo.
Omeniti pa velja seveda tudi to, da se resnica pogosto prodaja in se jo prilagodi na vse načine, ki ji lahko zvišujejo ceno.

Vendar pa je znano, da Potemkinova gradnja kulis, ki skrivajo bedo in žalost rešujejo le trenutne težave. Ko se narejena podoba idile podere in na mrzlem stepskem vetru nagne levo ali desno, se takoj spet pokaže prava slika. Sicer je mogoče v tem vztrajati včasih zelo dolgo. V ravno tistem koncu kot Potemkin, je poldrugo stoletje kasneje brkati norec resnici preprosto prepovedal živeti. Ni postavljal kulis na bregu ampak je ukazal zablindirati okna. Tako potniki na transdržavnem hlaponu niso mogli videti ničesar. In še toliko let kasneje nisem uspel dojeti kaj točno je bil namen tega. In kaj korist.

Zdaj živimo v modernejših časih. No, vsaj upam, da nas ne čakajo več tako drastični ukrepi zoper ljubitelje preproste, vsakdanje resnice. Zato me pa tudi presenečajo dogodki, ki mi mi odkrivajo nesmiselna sprenevedanja in kontraproduktivno blefiranje v imenu ohranjanja kao dobrega imena.

Najbolje, da po vsem tem teoretiziranju navedem vsaj za silo konkreten primer.
Vzemimo recimo neko namišljeno fabriko, ki se zaradi bogve kakšnih težav znajde v medijih. Tam je obravnavana v nekoliko slabi, na momente mogoče celo krivični luči. In kako ukrepajo ljudje, ki so zadolženi za to, da resnico prikrojijo potrebam firme?
Najprej bodo zbobnali skupaj vse ljudi, ki se jih vse skupaj tiče. Nasuli jim bodo podatkov in užaljenih kontraargumentov in vse negativnosti zbombardirali z dejstvi, ki bodo pretiravali v drugo skrajnost in bodo z resnico imeli še manj veze, kot obtožbe.
Kot drugi ukrep bodo mogoče v tem ali pa kakšnem podobnem okolju zaprli dostop do forumov, internetnih strani in podobnih zadev, kjer so se pojavljale negativne informacije o njih.
Mogoče bodo za piko na i celo osebno kontaktirali kakšnega neprevidneža, ki si je dovolil cinično pripombo na portalu, forumu ali kakšni drugi novodobni varianti.

Ja res, ukrepi i pol. Zdaj pa bi res rad vedel kaj od tega je res lahko vsaj za silo koristno. Ali je res mogoče, da nekdo misli, da bo s Stalinovsko blokado informacij naredil nekaj za svoj ugled. Informacije lahko kljub takim bebavim kvazi ukrepom, vsak dobi. Ostalo bo le dejstvo, kako se je nekdo po klovnovsko lotil zadev. Kako jo, po mojem mnenju, tukaj odnese ugled ne bi niti govoril.

Pred časom sem napisal zgodbo o resnici, ki je šla skozi vas. Štartala je z zvitim gležnjem, končala pa zmazana preko celega mostu, ker jo je baje povozil tovornjak. Mislil sem takrat, da gre za preprosto, hecno zgodbico. Zdaj pa premetujem ubogo resnico iz roke v roko in tuhtam ali je sploh za karkoli uporabna!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Vse mora imeti svoj razlog!!

14.12.2009 · 16 komentarjev

»Pa saj je treba samo skozi okno pogledat!« sem si rekel, ko sem tuhtal s katerimi besedami in stavki naj začnem svojo pisarijo. Nobena kmetska slika ali socialna štorija se mi pač danes ni utrnila. Mi je pa padlo na pamet, bogve če ne že tavžentič, da mi lahko tipi iz medijev, interneta, vodstva firme, vrha politike in še s sto drugih naslovov servirajo ma karkoli jim pade na pamet. Informacija, pa naj bo še tako nagravžno nesprejemljiva, ima točno takšno razlago in argumentacijo kot jo primerno prefiltrirano in retuširano pripravijo za Dareta in ki na vse mile viže ublaži tisto njeno nesrečno nesprejemljivost.
Zlahka mi servirajo neovrgljive razloge zakaj sem pred pol ure v svojo zmatrano škodo natočil bencin, ki sem ga plačal dražje kot bolj ali manj kadarkoli v preteklosti, čeprav je nafta na globalnem trgu še vedno pol cenejša kot je bila pred kratkim.
Zlahka in brez sramu mi vbijajo v glavino, da je čisto normalno, da dohtar pristopi pacientu arogantno, vzvišeno in brezosebno, ker je siromak pač žrtev sistema, ki je vzpostavljen v zdravstvu. Gnilega sistema, ki ga poleg vsega še mi financiramo.
Brez zadržkov me prepričujejo, da mi morajo, če hočemo v Sloveniji še sploh obdržati nosnice nad vodno gladino, odpičiti del že tako klavrne plače. Morajo mi odščipniti kakšno stimulacijo in ukiniti plačevanje dodatnega zavarovanja, ki so zanj pred časom do onemoglosti lobirali in zanj jamčili za vsaj pol stoletja naprej.

In v tej fazi mojega kaotičnega bezljanja misli pogledam skozi okno. In kaj vidim? Vidim snežno belo dvorišče. Zametene avtomobile in kup drobnih stopinj v snegu. In zakaj blebetam o tem!? Pravzaprav se tudi sam to sprašujem. Saj konec koncev me to pa res ne more skrbeti. Saj je tu komunala. Če se bo sneženje, česar sicer ne verjamem, nadaljevalo, bodo fantje prišli in sneg odstranili in življenje bo teklo dalje. Ravno tako kot odpeljejo smeti, vzdržujejo park ali pokopljejo umrlega občana.

Ko so naši občinski svetniki sprejeli odlok, da bodo komunalščine podražali za sto procentov, seveda niso mogli pričakovati, da bo to Daretu všeč. Še posebno , ker so za to izbrali ravno čas krize, ki mu z njo stalno mahajo pred frisom. Ponavadi mu seveda z njo mahajo takrat , ko nekaj zmanjšujejo in nekaj jemljejo. In v času, ko se vse zmanjšuje ali vsaj stagnira, ko čisto plitvo dihamo, da ne porabimo kakšne molekule preveč, takrat se dobijo ti možje in sprejmejo nujen neodložljiv ukrep. Daretu povečajo eno od mnogobrojnih položnic za sto procentov. Seveda to kaj je njemu všeč ne more biti kriterij za sprejemanje ukrepov. To gre razumeti. Po drugi strani pa ga ne smemo pustiti čisto brez pojasnil in močnih argumentov.

In eno teh se glasi, da edino tako lahko ohranimo sedanji standard storitev. Smetnjak so izpred bajte komunalci odpeljali pred tridesetimi leti enkrat na teden, ravno tako kot to storijo zdaj. Moram pa priznati, da je zdaj smetnjakov več, ker odpadke ločujemo in mečemo posebej piksne, flaše in papir. Ampak s tem standardom se po svoji vesti in glede na svojo dobro voljo ukvarjamo sami. Če sem s tem zajebal situacijo, bom pa takoj od jutri naprej spet metal vse skupaj v eno kanto. Pomije, prazne tetrapake in stare cajtenge. Mislim, le čemu bi delal ubogemu podjetju stroške.

Ja, saj vem da je takšno razmišljanje preveč preprosto in poenostavljeno, vendar jaz se s takimi ukrepi res ne morem kar tako sprijazniti. V tem stanju in v tej situaciji pa prav res ne. Kljub jasni razlagi in »močnimi« argumenti. Občina bo sicer nekaj časa delno blažila neverjeten skok cen z nekaj odstotnimi subvencij, ki pa jih bo zagotovo ukinila takoj , ko bo nekje neka statistika pokazala za malenkost svetlejše čase. Mi pa bomo poleg vsega, tako ali drugače odkljukali poleg vsega še tisto sakramensko položnico in se veselili svojega doseženega in obdržanega standarda. Kvečjemu bomo še malo pojamrali ob kakšnem šanku in življenje bo teklo dalje. Stvari pa vedno tečejo navzdol. Fizika!!

Sprašujem pa se nekaj. Kaj za božjo voljo mi bodo nakuhali takrat ko bodo potuhtali, da ni več krize ? Sploh !

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Borec za življenje

10.12.2009 · 5 komentarjev

Bil je eden tistih ljudi. Nerazumljenih, kot je sam pogosto rekel. Včasih osovraženih in kdaj pa kdaj smešno nespametnih. Ampak Teodor Kuštrin je bil človek, ki ni hotel kloniti pod nesmiselnimi pritiski okolice. Pod plehkostjo povprečnih ljudi in pod njihovimi stereotipi. Teodor je še kako dobro vedel, da mora vsak dan biti novo bitko in, da je vsak centimeter, ki ga osvoji majhna zmaga v velikem mozaiku reševanja sveta.
Ja, ta gospod je res razumel življenje in sodoben svet. Vedel je tudi , da enemu in drugemu bije bridka plat zvona. S solznimi očmi je včasih gledal posnetke z Arktike ali agonijo shujšanih severnih medvedov. Sapo mu je jemalo trpljenje črnčkov nekje tam pod Saharo. Žugal je ljudem okoli sebe, ko je narava kdaj na zelo čudne načine kazala kako nekaj ni niti malo v redu. Ko je sredi decembra robantila s pomladanskimi nalivi ali ko je poleti toča vsak drugi dan uničevala njive in imetje ljudi.
Ja, Teodor Kuštrin je vedel. Vedel je, da se je treba postaviti uničevalnemu pohodu pohlepa in nespameti po robu. Da je treba za to zastaviti tudi najvrednejše stvari.
»Gre za življenje in prihodnost človeka!« so bile kdaj njegove besede »in le solidarnost … le ta nas še lahko reši!«
Niti slučajno pa ni ostajal samo pri besedah. No, pa čeprav je že s tem blebetanjem, kot so se pač njegove besede slišale drugim ljudem, dosegel, da je počasi a zanesljivo izgubil drugega za drugim vse prijatelje in počasi tudi tiste znance, ki so se trudili vsaj prenašati njegovo zagnanost. V njegovi bližini ni bilo moč v miru pojesti sendviča, ne da bi bil ob tem žrtev njegovega predavanja o tem kakšne muke je med svojim bednim življenjem, med transportom in še posebej ob krutem koncu doživel prašiček, ki je bil pozneje predelan v tisto šunko, ki se zdaj nespametni jedec z njo masti. Njegovi sodelavci in drugi ljudje v bližini so stalno poslušali predavanja o tem kaj delajo okolju s svojimi velikimi avti, kakšno preteklost ima njihov usnjeni čevelj in kakšno smrtno nevarno žarčenje pošiljajo v zrak s svojimi mobiteli.
»Cepec zahojeni!« je kdaj siknila katera od takšnih žrtev in se Teodorju raje umaknila. Parirati mu pač ni bilo mogoče!
Pa se Teodor seveda ni ustavljal pri naključnih znancih. Kje pa! No, naj omenimo najprej, da je v svoji družini že zdavnaj opravil svoje razsvetljevanje. Nekaj let je vzgajal svojo ženo in malo hčerko. Nobenega koraka nista napravili po njegovih kriterijih. Sploh nista razumeli kaj pomeni solidarnost do ljudi in dober odnos do planeta. Hoteli sta jesti meso, imeti pozimi triindvajset stopinj v stanovanju in prižgano televizijo. Teodor je robantil in dan za dnem predaval o solidarnosti, o tem da se morata vendar čemu odpovedati. Da lahko preživi cela družina nekje v Afriki za denar, ki ga onidve zlahka prišparata v nekaj urah. Po nekaj letih njegovega truda, sta nekega večera polni nerazumevanja in nedojemljivosti odšli skozi vrata.
»Cepec zahojeni!« mu je baba še siknila v neprijazno slovo!
Ko so se v bližnjem kraju začele pojavljati govorice o gradnji hidrocentrale. Joj, da bi ga videli takrat!? To ga je spodbodlo kot da bi stopil v žerjavico. takoj se je lotil svojega novega boja. Pisal je v časopise in težil novinarjem na radiu. Začel je zbirati podpise po šolah, pred marketi in celo pred cerkvijo so ga videli ob nedeljah. Kmalu so bili tu prvi uspehi. Z nekaj somišljeniki, starim profesorjem biologije in čudaškim amaterskim astronomom so uspeli prepričati neko komisijo o tem kako projekt ogroža zrak, vodo, psihično zdravje in nekega oranžnega polžka, ki živi samo in nikjer drugje kot v tisti grapi. Projekt je zastal. Za dolgo!
Nič ni pomagalo, da so projektanti in inženirji ozmerjali Teodorja Kuštrina z zahojenim cepcem.
Hodil je v fabrike in po farmah. Povsod je razgrajal in vpil stvari o globalnem segrevanju, o naši odgovornosti do soljudi, o tem kako smo odgovorni za to kakšen planet bomo zapustili zanamcem. V krajevno fabriko je pošiljal inšpektorje za okolje in klicaj je policaje vsakič, ko se mu je zazdelo, da je v potok stekla kakšna piksna šmira ali ko je neprevidnež opral orodje v nafti in potem vse skupaj zlil v jašek. Dosegel je pomembne uspehe. Kar nekajkrat so v fabriki morali ustaviti peči in stroje. Vse skupaj so smeli zagnati šele, ko so montirali drage čistilne naprave in filtre. Teodor Kuštrin je žarel od ponosa. Nekaj obratov v tovarni so sicer morali zapreti in nekaj ljudi je bilo ob delo, ampak Teo je to imenoval prepotrebna žrtev. »Samo odpovedovanje, samo solidarnost, samo žrtvovanje lahko reši ta naš planet !« je robantil in se trkal po prsih! Še najmanj se je ob takšnih zmagah sekiral zaradi kakšnega zmatranega kovača, ki je bil ob delo in je ob srečanju pljunil pred njega in zasikal tisto znano o »zahojenem cepcu!«
In podobne so bile zgodbe o vetrnicah, o toplarni, o novi cesti in neki veliki anteni za internet. In podobno je bilo vsakič negodovanje pri ljudeh.

Nekega dne pa je Teodoru na stežaj posijalo sonce! Poklicali so ga prav z vrha. Obgovoril ga je uglajen gospod in nagovoril ga je spoštljivo in omikano.
»Veste gospod Teodor Kuštrin, zelo bi bili veseli, če nas počastite s svojim obiskom!!«
Teodor je bil seveda v tej fazi že pripravljen, da skoči in napade s svojim ustaljenim besednim arzenalom … pa se je zadržal in raje mirno prisluhnil.
»Ja, prosim!« je umirjeno odgovoril .
»Kličemo vas z ministrstva. S tistega za okolje, ja! Opazili smo vaše prizadevanje in spoznali, da je vaša pot prava in celo edino prava. Neprecenljivo veliko bi bilo vredno, če bi nas obiskali in nam pomagali pri programih za okolje, pri reformah in pri oblikovanju sprejemljivih vizij.« Glas je bil sicer hladno uraden a po drugi strani ponižen in skoraj proseč. Teodorja je imelo, da bi sogovornika okrcal, kje je hodil do sedaj. Ali ni videl kam gre svet!? A se tako dela z naravo in ljudmi? Ali do sedaj ni začutil nobene solidarnosti in sočutja?
Pa si je mislil, da bi bilo morda pa le bolje, če bi potrpel in raje poskusil iz zadeve izvleči korist za okolje in soljudi.
»Pridem!« je kratko a odločno rekel. Tako je to poudaril, da je gospod na drugi strani žice še dodatno začutil odločnost Teodorja Kuštrina!
In vsedli so se skupaj gospodje. Začeli so s svojim cincanjem in predložili so svoje podatke a Teodor je po nekaj minutah počil s pestjo po mizi. Na mizo je vrgel svoje tabele in podatke. Pri tem je vpil in mahal z rokami. Ostali dohtarji in izvedenci so lezli pod mizo in sami vase. Nazadnje so Teodorju vsi prikimali in sprejeli njegovo , sicer kruto ampak edino pravo in brezkompromisno resnico. Dogovorili so se kako naprej. Kako bodo rešili zrak, kako bodo vrnili življenje vodi, kako bodo omogočili življenje prebivalstvu in kako bodo ohranili ptice in divjad.
Spoznali so, da bo to dolga pot. Pot polna žrtev in težkih dni, ki se bo z njimi treba sprijazniti. Vendar pa so si na koncu segli v roke. Spoštljivo so pospremili gospoda Kuštrina do njegovega avtomobila in se z utrujenimi a svetlimi pogledi poslovili. In nihče ni več upal niti zašepetati tiste zmerljivke!

Ko je gospod Teodor Kuštrin prišel domov, se mu je že takoj ko je prestopil prag zazdelo, da nekaj ni čisto v redu. Najprej , ko se ni prižgala luč, je mislil , da gre za kakšno okvaro, da je pregorela njegova varčna sijalka ali kaj takega. Ko se potem ni prižgal niti televizor, niti ni daljinec premaknil drugih naprav, ki so ga obdajale v njegovem stanovanju, je začutil, da gre za nekaj hujšega. Stopil je do kopalnice in se želel malo osvežiti. Pa spet novo presenečenje. Ledeno mrzla voda je pritekla s pipe. Kar skočil je pokonci. Sesedel se je v fotelj sredi dnevnega prostora in v šoku tuhtal kaj se dogaja. Pograbil je mobilca. Edino stvar , ki je delovala. Poklical je tisto nesrečno ministrstvo.
»Kaj se dogaja !« se je začel neobvladano dreti, ko se je oglasil znani uradniški glas na drugi strani. »
»Kaj se , zaboga , dogaja ? Ste čisto znoreli, banda neuravnovešena. !«

»Ampak, ampak …gospod Kuštrin, saj smo se vendar skupaj dogovorili. Dve uri na teden. Odklop za dve uri vsak teden, bi pomenil …saj veste ….. saj so bili tisto ja vaši izračuni… mislim!!

»Kaaaj, dve uri! A ste čisto nori!’ Mene ste odklopili? Meni, Teodorju Kuštrinu ne dela daljinec, nesrečniki …Mene ste našli jebat …mene , ki sem se vedno boril……
Skoraj sapo je Teodorju jemalo, ko je robantil nad uradnikom in zahteval, da ga brišejo z vseh spiskov in preklical za vse večne čase kakršnokoli sodelovanje. Pfuj je nazadnje še siknil v telefon prej kot je prekinil….
..cepci zahojeni!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Muz’kontar brezdelnež

5.12.2009 · 26 komentarjev

Ja, malo mi je pa res dalo misliti. A je to kakšen december?? Da ne omenjam tiste zdrajsane fraze o veselem mesecu. Z mojimi muzikanti bomo v celem mesecu z novoletnim dnevom vred šli trikrat v akcijo. Mislim, totalen poraz. Pa ni treba brskati po ne vem kako davnem spominu, da se nam narišejo neki minuli, čisto drugačni decembri. Takrat smo včasih imeli sedem, osem, devet špilov in smo dobesedno komaj čakali, da pride tisti dolgočasni, pusti januar.
In seveda, kakopak drugače, smo na mizo vrgli vse kar nam je padlo na pamet in kar bi bilo lahko podobno argumentu za takšno glasbeno – zabavno recesijo. Naj prej kot nadaljujem še omenim, da nisem mnenja, da bi morali vsi vsepovprek rogovilit, rjuti in rajati na sindikalno – gasilsko – oberkreiner feštah. Ne, zagotovo je mrtvilo zelo prisotno tudi na višjih nivojih družabnega življenja. Vendar pa se me je to ravno pri tem mojem veseličarstvu pač zelo konkretno dotaknilo.

Z argumenti pa je tako, da jih je nekaj, ki so v takšnih debatah železen repertoar. Prva dva si nekako izmenjujeta vodstvo, vendar jaz sem ocenil, da gre takole:

»Denar! Porkamadona, saj nima člov’k več niti za kruh. « Ta razlog za čemenje doma sem ponavadi zvrgel prej kot sem ga kakorkoli komentiral, Brez veze! Za malo druženja, posebno občasnega, ni treba ravno velikih denarcev. No, zadnje čase sem malo bolj previden, predvsem zaradi gospodarske krize in teh reči.

»Ga spiješ dva glaža pol te pa žandarji ocarinijo!« je argument, ki ga najbolj poudarjajo tisti, ki ga že leta niso spili noben dan samo dva glaža. Tu zraven spada tudi tisti legendarni očitek, ki sem ga bil enkrat v takšni debati deležen: » Lahko tebi, ko pa ne piješ!« No, kljub vsemu tudi glede tega ne ugovarjam ravno stoposto. Nekoliko je to res problem, ki se ga pa da zelo elegantno tehnično rešiti!

»Vsak skrbi samo še za svojo rit!« je nedvomno zelo blizu izvirnemu grehu nedružabnosti ljudi v naših krajih, vendar pa je to zares preširoka tematika za tako kratko obravnavo. Se bomo lastne riti in podobnih pritiklin lotili enkrat čisto posebej.

»Nikomur se ne ljubi sploh ničesar zrihtat!« je meni ljub argument, ki smo z njim še kar družno napadli oštirja. Ta se je sicer še kar nekako branil, pa stroški, pa avtorske pa sto nekih regelcov …. pa smo ga tipa vseeno prefiksali do amena, mu sunce!

»Oneman band!« je vsaj kar se tiče glasbenega dela tega problema zgodba zase. S tem sem seveda prišel jaz na dan. Teh fantov, ki tipkajo po sintičih in zraven prepevajo jaz osebno sicer ne obsojam zelo. Dokler je ljudem vseeno, kakršnokoli pretirano kritiziranje tudi ne bi imelo smisla. Bi pa predlagal eno pravilo. Glede na to, kaj vse zmorejo te aparature in kaj vse ti »muzičari« z njimi počnejo, bi predlagal, da gostinci ne smejo oglaševati teh zabav, kot žurov z živo glasbo. Mislim, kot kmet ne more prodajati repe z znamko bio in eko, če vsak drugi dan zlije na njivo dva kvintala gnojila in škropiv. Ne more in pika!

In potem moram samokritično dodati še en »pododstavek«. Gre za to, da nas mrbit ne kličejo zaradi naše slabše kvalitete in zaradi našega večno slabega marketinga. Glede kvalitete sicer ne pričakujem drastičnih sprememb, čeprav se včasih hecamo, da smo kot staro vino, ki je z vsakim letom boljše. Hec mora bit. Vaj tako ali tako nimamo kaj prida!
Ravno z marketingom pa smo v teh dneh poskusili biti malo aktivnejši. Lotili smo se internetne strani in podobnih zadev. Pozabili smo vsa ta leta na vse to in vedno smo le čakali, da nas kdo poišče. Ponavadi smo čakali uspešno :) !

Seveda pa nismo točno rešilli kaj je krivo takšnemu decembru. Mi je pa nekaj šinilo v glavo. Glede na to, da smo prišli s fanti z vaj, oziroma s tistega kar naj bi bile vaje, sem imel orodje (kitaro) v avtu. Za izgovor sem si vzel dejstvo, da odhaja v drugo službo naša draga natakarica in da ji pač moramo zapeti eno za slovo. Prinesel sem tamburo v oštarijo in sledilo je dve uri takšnega cirkusa, da mi dobesedno ni bilo nič jasno. Folk je prepeval in celo plesali so nekateri. Pa ne sprašujte nikar, kako se pleše ob samo eni kitari in nekaj hripavih glasovih.

Povedati želim predvsem nekaj čisto drugega. Po eni strani zgleda, da se zaradi cele vrste razlogov ne da več zabavati, po drugi strani pa smo mimogrede zrihtali žurko, da lahko samo gledaš. In to smo naredili brez kompliciranja in tako rekoč »iz nič«. Ni ravno nebo, zemlja in ptice na nebu, ampak še pol ure prej je zgledalo ravno tako nemogoče. lp

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · muzika · omizje