dare.likar@siol.net

O GRAPARSKEM MATEVŽU

29.11.2009 · 6 komentarjev

»Pfej!« je Matevž znova zarobantil, kot že prej vsakič, ko je kdo od ostalih dedcev za šankom povedal kakšno stvar. »«Pfej , pa še to matranje. Breg na obe strani pa vsako leto je bik manj vreden , krmila in orodje se pa dražijo kot za stavo. Spraznil bom štalo en dan in pustil, da se zarase vse skupaj, sakramenska grapa zakotna!«

Takšen pogovor se mi je vsadil v spomin takrat, ko sem tega moža videl čisto prvič. Zdaj je minilo že kar nekaj let in lahko rečem, da je že kar dolgo kar je postal moj dober znanec. Njegovo robantenje, ki je nepogrešljivo spadalo zraven moževe pojave … pa sem prav tako dobro poznal.
Vedno je bil nezadovoljen in hud, čeprav sem ravno pri njemu čutil, da na svojo grapo in živino ne gleda čisto tako kot je bilo slišati. Vedeli so povedati ljudje, da je imel najlepše živali in vse zgledno urejeno in čisto v štali , okoli bajte pa prav tako.

Vendar pa, on je vedno znova tolkel po šanku in izlival jezo s svojimi pfeji in fuji. Nekateri možje so se mu samo nasmihali, saj so bili takšnega vajeni in niso jemali vsake besede čisto dobesedno. Po drugi strani pa so marsičemu pritegnili. Seveda je bilo marsikaj res težko v teh rebrih. Senožeti so tukaj, kot je rad kateri kdaj rekel, postavljene pokonci.
»Menda mora pes v vaši vasi skozi rit lajat, ker se z gobcem za grivo drži!« se je kdaj smelo pošalil kakšen pogumen duhovitež.

»Pa saj dobite kmetje podporo od države!« je enkrat Matevža dregnil eden od mlajših fantov, ki so sedeli pri mizi bolj v kotu. Jej, jej, kako nepotrebno je bilo to. No, saj mladec je že dobro vedel, da bo zadel v mehko.
»Kaaaj!?« je planil Matevž in še bolj stisnil svojo grobo pest, da so pobledeli grčasti členki , ki jih je molil proti mulariji.
»Ti bom jaz dal podporo, mulc!« je kričal. Pojdi vprašat koliko stane kosilnica ?! Ma, kaj stroj! Že za gorivo pokurim večino tistega vbogajme. Podpora, a!? Rad bi te videl, kako bi se lomil v tisti moji rebri, smrkavec. Zdaj pa vi pametnjakoviči odštihate tisti šiht v fabriki, potem pa ste vsega fraj in se lahko delate norca iz nas! Pfej, jebemti sunce «

Matevževa domačija je bila, resnici na ljubo, prav zares pravi primer zakotja. Bajta je bila postavljena v grapi in stisnjena med skalnat hrib in vodo, ki je včasih ob kakšni hudi uri grmela le poldrugi meter pod Matevževim oknom. Bil je to kraj, ki se zanj radi vprašamo, kaj je ljudi gnalo, da so se ustalili prav tam. Ja, pa so se. Pa ne le to. Skozi veliko let so tudi obdelali in spremenili vsako ped zemlje, ki jih je enkrat davno tako neprijazna in divja sprejela.

No, vsaj meni se je zdelo tam doli kar lepo. To je seveda spet tiste vrste lepota, ki nima nobene zveze s tem , kako težko se ljudje bodejo z njo. Z grmovjem, s košnjo, z vleko lesa in vsem podobnim. Meni je pač delovalo očem prijazno. Kmalu za hišo se je vse skupaj razširilo v veliko dvorišče in na obeh straneh sta se svetili strmi senožeti. Vzorno pokošeno in potrebljeno je bilo vse skupaj. Veliko tega je moral Matevž postoriti še kar lepo na roke pa naj so bile te novejše priprave še tako primerne za ekstremno gorski teren.

Poleg vsega, to mi je delovalo še najbolj nedoumljivo, je bil naš jezni možakar v tisti bajti čisto sam. Pred par leti je pokopal osemdesetletno mater, očeta je izgubil že v otroških letih. Da pa bi dobil kakšno gospodinjo? Marsikdaj mu je kdo to omenil in takrat bi šele morali videti njegov izraz. Namrdnil se je in pogledal blebetača vzvišeno in z izrazom, ki je nedvoumno govoril, da se mu smili in da ne razume, kako je bil lahko v življenju tako nepreviden in si nakopal za vrat babo. Pfej. Pa še mularijo zraven.
Ja, Matevž je ostal sam in ob vsaki priložnosti je rad pokazal kako je na to ponosen in s tem zadovoljen.
Kaj je hodilo po decovi glavi ob samotnih in dolgih zimskih večerih, ko je okoli voglov zavijala sibirska burja in se mešala z grozečim bučanjem hudournika, tega pa seveda nihče ne more vedeti.

Vsekakor sem prav rad kdaj na svojih malih pohodih zavil po tisti poti. Pa tudi če je bilo bolj iz moje smeri. Matevža sem vedno našel doma in , to lahko z gotovostjo trdim, čisto vedno sem ga našel pri delu. Zanimivo se mi je zdelo, ko sem ga že tako od daleč opazoval. Zdelo se mi je, da dela umirjeno, da vsako stvar preloži premišljeno in, da ni niti sledu o tisti njegovi jezi, ki so ga po nji poznali ljudje. Se je pa njegovo obnašanje spremenilo takoj, ko me je zagledal. Takrat je takoj pljunil v tla, si obrisal čelo in začel svoje godrnjajoče litanije.

»Ja, viš, tako je to v tej luknji! Zaklenil bom en dan vrata, šel v dolino in stegnil vse štiri od sebe. Sakramensko matranje hudičevo!«

Malo me je imelo, da bi mu ugovarjal. Da pa le ni tako hudo. Pa ni imelo smisla. Sem ga pa zgoraj s steze nekaj minut pozneje opazoval, ko je sedel vrh tistega obronka , ki ga je še malo prej čistil s svojo sekirico. Zgledal je ponosen in zadovoljen, kot da opazuje še eno svojo zmago. Pa da bi videli kako je opravil svoje delo. Tako do pikice očiščenega kosa zemlje zlepa ne boste videli nikjer. Čisto v nulo posekana vsaka vejica in vsaka natančno položena na kup in povezana v lične butarice. Le najbolj nevredno ščavje, robida in nekaj smeti je gorelo na pojenjajočem ognju ob poti.

Spet drugič sem prišel, mirno kot ponavadi in sem našel Matevža pri živini. pravzaprav ga nisem nič motil,le prisluhnil sem tistemu kar sem slišal iz hleva. Najprej sem mislil, da je že nekdo drug na obisku na samotni kmetiji. Potem pa sem po besedah, ki sem jih slišal doumel kaj se dogaja. Ja, Matevž se je pogovarjal s svojimi kravicami. Pa ni bilo slišati nobenega bentenja in ihte. Celo bi lahko rekel, da je zvenelo ljubeznivo in prijazno.
Nalahno sem pokašljal. Imel bi slabo vest, če bi predolgo izkoriščal svojo neopaženost. Očitno me je Matevž slišal. Svoj monolog je prekinil, tako bi rekel, na hitro in sredi besede. Prikazal se je na vratih štale. Takšen kot ponavadi, v gumijastih škornjih in v plavih cunjah.
»’Kramenski drek hudičev. A se mi je treba uganjati s temi škurtami?!« je hitel pretiravati s svojim kregom. Očitno je bilo, kako zelo ga skrbi,da sem že dalj časa pred štalo in da sem ga že prej poslušal.
»Odpravil bom to golazen v kratkem, prmejduš !?« je z njemu lastno ihto zarohnel medtem, ko je porival polno samokolnico na kup gnoja. Stresel je zadevo na vogal kupa in tisti vogal potem oblikoval in prekladal, kot da sklada na kup ne vem kakšno dragoceno reč. Mislim, vzel si je zares nenavadno veliko časa. Tako kot pač za vsako delo. In tisti kup, pa naj bo to gnoj gor ali dol, je bil obdelan v brezhibno kockasto gmoto, da se mi je zdelo, da jo je verjetno na jesen škoda razkopavati in voziti na njivo.

»No, no, Matevž, tako hudo pa spet menda ni!« sem kot ponavadi miril možakarja, on pa je odgovarjal z že stokrat slišanimi jeznimi pripombami okoli garanja, naveličanosti, slabih cen in predvsem tega, da bi pa res že enkrat lahko vzel vse skupaj vrag.
»Da bi stegnil vse štiri od sebe in se odpočil ….. hm … kot vi ta mestni!” Pred časom bi mu še malo ugovarjal, češ da tudi mi hodimo na svoje šihte in rešujemo svoje reči, zdaj pa že dolgo nisem več izgubljal časa s tem. Le pokimal sem ob njegovih besedah, ga pozdravil in šel naprej svojo pot. S kravami pa ga od takrat nisem več slišal govoriti.

Vendar pa je Matevž počasi res moral začeti malo popuščati. Sam je seveda vsakič, ko je pri kakšni stvari zmanjšal svoje kmetovanje, vztrajal, da je to zato, ker je itak sit vsega in da bo zdaj malo več počival in »Pfej, pa še to matranje!« je dodal za zaključek!
Resnica pa , vsaj meni je bilo to zelo očitno, je bila čisto drugje. Matevž se je staral. Tudi močnega, trdnega deca iz grape čas ni pustil na miru. Jemal je moč iz njegovih udov in mehčal tisto pravo trdno voljo, ki mu je resnici na ljubo in njegovim besedam navkljub ni nikoli manjkalo.

In vsako leto je odšel kakšen rep več iz štale . Vsako leto je kakšen zatrep klonil pod bujno rastjo lesk ali mladih brez. Brezhibno urejene obronke je marsikje s svojimi mesnatimi vejami v velikih lokih požirala robida. Tudi pogovarjala se nisva več. Možakar se je še celo takšnim redkim prišlekom kot sem bil občasno jaz, izognil in se skril v hlevu ali v grmovju. Niti njegovega rogoviljenja nisem slišal nikoli več.

No, pravzaprav, enkrat pa sem z Matevžem še govoril. Bilo je to ravno na dan, ko so iz štale odpeljali zadnji dve junici. Sto petdeset let, kar je stal tam tisti hlev, se to menda ni zgodilo. Nikoli ni bil prazen. Ko me je prineslo mimo, sem zagledal dva delavca, ki sta nakladala živino na prikolico in takoj mi je padlo v oko, da gospodarja ni blizu.

Zagledal sem ga v obronku malo stran od hiše. Stopil sem k njemu in pogledal me je izpod sivih razmršenih obrvi.
»K vragu naj gre vse skukpaj. Pfej!« je nekako zmomljal. V roki je držal steklenico žganja in ob teh besedah je zopet na dolgo potegnil iz nje. Kapnilo mi je, da ga pravzaprav takšnega še nisem videl.

Ne, pijanega Matevža v življenju še nisem videl … tako debelih solz pa tudi še ne!

Takšnega sem se spominjal Matevža iz grape. Vse te misli so mi preplavile možgane gori v vasi medtem, ko so mu v zvoniku peli svojo milo pesem vsi trije zvonovi. Nedavno sva zadnjič govorila. Ja, zvonilo mu je še isto jesen.

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



6 odzivov ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !