O nogometu sem pa res že dolgo želel napisati nekaj besed. Škoda sicer, da to počnem ravno zdaj, ko je ta zadeva tako strašno aktualna, da o njej govorijo tudi takšni, ki ne samo da ne vedo koliko igralcev je na igrišču ampak niso niti prepričani koliko je tam golov in ne vedo na primer, da v Braziliji tudi igrajo fusbal!

Vseeno pa sem počakal nekaj dni, da se je skadila tista evforija, ki sem se ji, mimogrede, prepustil tudi sam, potem, ko sem z veseljem priznal, da sem se pred sedmimi leti motil, ko sem z veliko gotovostjo trdil, da kaj takega ne bomo več doživeli.

O nogometu bi namreč rad povedal tudi kaj drugega, kot le to, da imamo trenutno dobro reprezentanco, ki je opravila fantastično in senzacionalno delo.

Povedati želim, da imam to igro zares rad. To pomeni, da sem ljubitelj fusbala že precej let. V prejšnji državi smo stalno imeli nogomet, ki mu je samo za malenkost manjkalo, da bi mešal štrene čisto na vrhu. Pa še tisto malenkost je ponavadi odločil tisti nesrečni balkanski karakter, ki ni poznal brezkompromisne borbe do zadnjih minut in je padal zaradi podcenjevanja in podobnih napak v pristopu.
Vendar pa so bili jugo fusbalerji, takrat smo smeli izvažati igralce šele po njihovem sedemindvajsetem letu, stalno člani najboljših evropskih ekip. Izredno močna pa je bila tudi državna liga . Omeniti velja tudi velikanske stadione. Na beograjsko Marakano so v najboljših časih stlačili blizu sto tisoč ljudi. No, zdaj ima uradno petinpetdeset tisoč sedežev, ki pa jih na derbijih ( Crvena zvezda – Partizan) še vedno lepo polnijo.
No ,po razpadu tiste države za ljubitelja te igre niso bili ravno rožnati časi. To je bilo nekoliko aut. V tistih časih je bila to menda čifurska zadeva in miselnost, ki je rada na vse nesmiselne načine mešala nacionalizem s katerokoli drugo stvarjo, ni bila nogometu niti malo v prid.
Seveda je temu veliko pripomoglo tudi dejstvo, da smo imeli zelo slab nogomet. Državna liga je bila, in to ostaja še vedno, na nivoju tretje ali četrte lige nogometno razvitejših držav. Stadioni brez tribun. Slaba trava po kateri se pogosto tik pred tekmo pasejo koze ali kokoši. Na tekme prihaja manj gledalcev kot je na Marakani, San siru ali Camp nou varnostnikov ali novinarjev.

Vendar pa, če imaš to zadevo v sebi, se da premagati tudi takšne ovire. Potem pa je prišla še reprezentanca, ki še danes ne vem, kje točno jo je Katanec našel in enkrat , na valjda »prijateljski« tekmi naprala Hrvate u njihovoj lijepoj. O porkaduš! Kaj je pa zdaj to? Sledile so kvalifikacije za Euro 2000. Mislim, to je bilo noro. Nazadnje smo sredi Kijeva v snegu z belo žogo spravili na kolena Ukrajino in se uvrstili na turnir. Pavlin je vložil tisti gol, ki ga zaradi vsesplošne beline ni videl nihče ne pred ekrani in verjetno tudi gledalci na stadionu ne. Naši so samo dvignili roke, kot pri hokeju in nam se je mešalo, da za to ni moč najti pametnih besed. Še malo prej je Ačimović v Ljubljani zabil Ukrajincem gol s petdesetih metrov in evo.
Podobno je bilo dve leti kasneje v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Takrat smo v dodatnih kvalifikacijah uničili velesilo Romunijo. Po sto neverjetnih situacijah, golih v zadnjih sekundah, golu, ki zanj Osterc še danes ne ve kako ga je zabil , ker pač sploh ni mislil užgati na gol in piki na i, ko je Rudonja Romunom dal tisti znameniti gol. Mislim, ofenzivni napadalec , ki v nekako petinpetdeseti tekmi prvič uspe zadeti gol. Takega pa , majkemi, nimajo niti Brazilci!

No, in takrat enkrat sem čisto prepričano, po kvalifikacijah, ki so mi zagotovo skrajšale življenje za omembe vredno število dni, trdil, da kaj takega ne bo nikoli več. Pa poglejte to zdaj!!

Tekmo z Rusi sem si šel ogledati v družbo. To vedno naredim v takšnih situacijah. Tam se potem družno spustimo na nivo plemena in se deremo kot živali. Igra, ki so nam jo prikazali fantje je bila nekaj najbolj fantastično dobrega, kar me je lahko tisti večer čakalo. Pa čeprav sem pristopil zadevi kot zmeren pesimist. Tekma je bila prava. Po takšni me ponavadi vse tiste akcije spremljajo še ponoči. Stres,ki ga v takšnih dveh urah preživim, je nekje blizu maksimuma in , kar mi laik še najteže verjame, po takšni tekmi me vse boli, še posebno noge. Ja, to je mogoče malo hecno! Kakorkoli pač že, če je rezultat takšen, kot je bil v soboto, si med seboj čestitamo in se skupaj veselimo zmage, ki je ravno toliko naša kot od tistih tipov, ki slavijo na TV ekranu! Mislim, bravo fantje in vsaka čast.

Tu pa moram omeniti še en pojav. Na nekem blogu sem prebral jezen prispevek v katerem se avtorica zgraža nad dejstvom, da je zdaj kar naenkrat v Sloveniji milijon navdušencev nad nogometom. Ja, to je pa pač takšen pojav. Zagotovo ni niti slučajno samo slovenski. Ljudi pač zanimajo uspehi.
Zelo pa tudi mene motijo tisti, ki jih sicer fusbal niti slučajno ne zanima in se jim zdi vse skupaj trapasto bezljanje za žogo, vendar pa dvignejo svoje glave ob vsakem neuspehu. Takrat modrujejo o tem, kako so itak že prej vedeli kako bo, pa bolje, da na svetovno prvenstvo sploh ne bi šli …..pa vsakemu bi dali svojo žogo itd.
Takšni tipi bi veliko bolje storili, če bi bili tiho prej in pozneje. Če se ne zavedajo, da je takšen podvig, kot so ga zmogli naši na tekmi z Rusi zmaga že sam po sebi, ne glede na to kaj sledi, potem bolje, da se vzdržijo kakršnihkoli mnenj.
Vedeti je namreč treba nekaj. Nogomet lahko razumeš ali pa ne. To je stvar, ki ti je dana….ja točno, ali pa ti ni dana. Prehod iz ene v drugo skupino ni mogoč, razen z ogromno pomočjo blefiranja. In bleferja spoznamo takoj!!

Včasih se tudi najde model, ki poskusi z drugačno taktiko. Razložiti poskuša svoje videnje glede drugih športnih zvrsti. koliko je na primer v košarki več inteligence, v kolesarstvu več taktike in moči, v plavanju spet nekaj tretjega. Rad imam ves šport in takšnemu navdušencu dam marsikaj z veseljem prav. Vendar!! Vendar mu za zaključek povem, da se z njim dokaj strinjam, no vsaj glede večine stvari. Kar pa se tiče nadzora, taktike, moči , hitrosti, pameti in športa nasploh pa moram razočaranemu tipu vseeno povedati, da je tukaj nogomet, potem dooolgo časa nič, potem še nekaj časa nič…… in potem vse ostale športne panoge. Saj vem, da mu je to težko razumeti ampak kaj morem. Tako pač je.

Sam se s kakšnimi posebnimi športnimi dosežki seveda ne morem pohvaliti. Bili so enkrat časi, ko sem bil prepričan, da bom nekoč brcal žogo pri Hajduku. V igri sta bila seveda tudi Barcelona ali Bayern, vendar sem poskušal biti realen. Z žogobrcom sem nehal v neki kadetski selekciji. To verjetno pomeni, da pri kakšnih štirinajstih letih. Kljub pičlim dosežkom pa še vedno zlahka trdim, da si marsikaj bolje predstavljam od ljudi, ki še niso lavfali po travniku in niso videli dogajanja v ravnini. Ko zraven še prištejemo vsaj dvakrat več hitrosti, tempa in moči, potem ni čudno, da me včasih kakšen komentator razjezi, ko robanti nad nogometašem, ki je baje zgrešil stodvajset procentno šanso.

»Mona, pojdi tja v tisti šestnajsterec pa boš videl stodvajset procentov!!! Bedak!«

No, spet se mi je stipkal dolg tekst. Tematika sicer ni ravno takšna kot ponavadi,ampak to sem pa res želel povedati. Pa verjetno še marsikaj, kar se mi je izmuznilo in bo čakalo na enkrat naslednjič Za konec bom prilepil še zbledelo sličico, ki kaže osnovnošolsko ekipo v nogometu. sami borci na poti v velike evropske klube. No, resnici na ljubo, slednji so morali kljub vsemu pozneje shajati brez nas.

dream team

Avtor čepi levo spodaj. (naj omenim še pisatelja Tomaža Kosmača – Kosmota, golmana, ki čepi desno)

  • Share/Bookmark

25 odgovorov v “Sori, rad imam nogomet!!!”

  1. micamica pravi:

    hmja…bi rekla, da sta s Kosmom – po nekaterih obraznih potezah- danes še zelo enaka kot sta bila takrat…
    :-)
    Kar se pa članka o nogometu tiče, sem pa v njem iskala kakšen stavek ali vsaj namig, ki bi mi dal vedeti, da je nogomet- kljub vsemu- postranska stvar, da pa so ženske tiste, ki so bile in so in bodo osrednje vodilo v življenju moških…
    :-)
    :-)

    PS
    (brisano)
    :-)

  2. miri pravi:

    Nič nimam proti nogometu ali športu nasploh,nikakor.Pomnim pa ,kako so časopisi pred veliko leti na prvih straneh prinašali novice o ,naprimer,najboljšem “švasarju” ali knapu v rajnki Jugi.Zdaj si pa glavni,če imaš v roki mikrofon ali žogo.Na sliki si se pa “lih mal” postaral ,Dore.Lp vsem navijačem in bralcem.

  3. daredare pravi:

    @mica, tisto o najvažnejši postranski zadevi je že zelo zlajnanano. Pa glede mene ne kaže skrbeti. Čeprav sem se orisal kot napol fanatika, imam prioritete vseeno takšne kot menda morajo biti. lp
    :) :) :)

    Ma, jebenti tisti PS je pa tudi moral bit od hudiča :) :( ;)

  4. daredare pravi:

    Ja, Miri, tudi jaz se spomnim tistega. Za enega na Iskri so pravili, da je bil tako dober švasar, da je od Maršala dobil uro. ??? :) Zdaj, ali je to pomenilo, da je sam Tito talal nagrade na državnem tekmovanju ali se je to samo tako reklo pa ne vem! No, v glavnem , zdaj pa ni več takšnih panog! :)

  5. noahnoah pravi:

    Moj pohod med slavne nogometaše se je neslavno končal že v osnovni šoli :lol: žoga je namreč večkrat kot v gol priletela v moj nos (beri očala),ki so bila že tako na vseh koncih zlepljena s selotejpom (hvala tistemu,ki ga je izumil) reakcije staršev so bile ceni očal primerne in so že v kali zatrle moj športni duh :lol:

  6. Perova pravi:

    O,kakšne frizurce! Kar se pa tiče fuzbala,smo pa žene zelo solidarne z možmi,posebno če imaš samo en televizor in ne moreš gledat kmetije.Pa lep pozdrav!

  7. bin pravi:

    /… »Mona, pojdi tja v tisti šestnajsterec pa boš videl stodvajset procentov!!! Bedak!« …/
    Pa si res “not padu” Dare. :) ;) A imaš prav!
    Pa se tudi vidi razlika v generaciji. Mi smo o dresih lahko samo sanjali. Še žogo smo morali skoraj za vsako tekmo sproti popravljati – šivati. Še dobro, da je bila usnjena.
    Sicer pa ni važno… Še vedno znaš brcniti kamor je treba! :twisted:

  8. dare pravi:

    @Noah, očala. Že takrat so bili problemi , a? Nič, pač ti je bila namenjena drugačna pot.

  9. dare pravi:

    @Perova, frizerka pa najprej v frizure. Pa a ti mrbet viš za vseh šest čupavcev kako jim je ime ??? :)

  10. dare pravi:

    @Bin, s tistimi dresi je bilo pa tako, da smo jih morali kakor veš in znaš sami kupiti. Šparovec razsut pa v merkator. Za žogo je onavadi zbiral kar cel razred. :) Joj, kje so tisti cajti ?!

  11. dare pravi:

    Naj povem, da se je ga. Perova nekako, z manjšimi težavami prebila skozi …. Kot bi rekel rajnki tovariš Kogej ….. prav dobro štiri, starši v šolo!

  12. Mohor pravi:

    No, Dare, hvala bogu !
    Fintal si namreč dve muhi na en mah. Prekinil si svoj “molk” in “zlil” iz sebe všečen zapis.
    THX&LP

  13. Mohor pravi:

    PS:
    ga Perova, sam sem ta zaplet rešil še z enim (mičkanim) televizorčkom.
    Dare, najmanj tri punce iz blogove glave imajo presunljivo tvoje mladostne poteze
    lp
    Mohor

  14. Gorazd pravi:

    Ja, Mileta Rjavčkovga bi pa lahko takrat poslali h košarki, ker je bil tavečji.

  15. 1danica pravi:

    Taki nogometaši so mi veliko bolj simpatični kot tisti na velikih in bolj zaresnih stadionih – ampak vse je stvar okusa!
    Se pa spomnim enega novinarskega krožka, ko je mentorica naročila učencem, na zaključijo stavek “Če bi bil jaz moja mama..” in je nekdo smelo zapisal

    “Če bi bil jaz moja mama, bi vsak dan po kosilu šel na igrišče igrat nogomet.”

  16. 1danica pravi:

    “Vse je stvar okusa” – s tem sem mislila, seveda, da je čisto normalno, da je nekaterim nogomet všeč. Meni pač ni posebno.

  17. Didl pravi:

    Mater te je težko komentirat. Skoraj na vsak odstavek bi lahko kaj napisal…, pa jih je preveč :) .

    Ni kej, fuzbal je svetski šport No. 1 (pa tud če se ZDA mal upirajo). Jest se sicer prostovoljno dam na listo tistih ‘ki jim ni dano’, pa imam rajš košarko itd., ampak, roko na srce, na košarkaških SP se predtekmovanja igrajo pred napol praznimi dvoranami…, nogometna pa so praviloma razprodana že fajn vnaprej. Ni dileme!

    Pa ne me zdej med bleferje :) . Stresa v sredo nisem blefiral.

    Dva s slikce mi še ‘falita’???

  18. dare pravi:

    1Danica, zagotovo ti je znano, da je ta smeli pisc, želel povedati, da bi morala njegova mama NJEGA vsak dan pustiti na igrišče. Ja, že takrat sem kaj dvoumno povedal. :) lp

  19. dare pravi:

    @didl. blefer ?? Nee! Ravno nasprotno. Čisto jasno si povedal kako misliš. Tu pa res ne vidim problema.

    Dva ti falita? potem ti pa kar dobro gre. Za pomoč:

    Stojijo z leve proti desni: Iztok, Milan, Ivo
    Čepijo: Dare, Marko , Tomaž

    lp

  20. Čarim pravi:

    evo pa sem se prišel valjat še sem. drugače je pa meni Driska fajn knihca

  21. 1danica pravi:

    Na vsak način se je fino slišalo!

  22. dare pravi:

    @Čarim, tudi jaz mislim tako. Tudi “Punk is dead” mi je zelo v redu. Kosmotove zgodbe so nekaj zelo posebnega pa čeprav gre v bistvu za opisovanje vsakdana, v katerem se poleg vsega pogosto nič kaj dosti ne dogaja. :) :) Mislim, resno. Dober je! lp

  23. dare pravi:

    @Mohor, najbolj me je skrbelo, da bi po tisti spodbudi ostal brez tvojega komentarja. Ja, hvala in še se oglasi!

    Če so pa tri po meni …pa tudi ni slabo, a? :) :) :)

  24. vlatkavlatka pravi:

    Dare,

    dober večer oz. dobro jutro….,

    je mimo teme, je pa blizu tebe.

    Lidija. :)

  25. dare pravi:

    @Vlatka, lepo pozdravljena. Ni problema če je mimo téme.
    No ja, zakaj gre pa tudi ne vem :) !

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !