Prav zanimivo je, kako lahko postane nepomembna, bolje rečeno bežna misel ali ugotovitev v kratkem času vsesplošno znana in sprejeta resnica. Bogve kdo je to sploh izdavil prvi. No, pa saj tudi ni važno. Kaj hitro so razni akterji v tem našem vsakdanu potuhtali, da zadeva gre na njihov mlin in glej ga zlomka, vsi trobijo to eno in isto reč, kot da je to že od nekdaj znana, neovrgljiva resnica.
Kaj kmalu resnica preraste celo v dejstvo, ki v zvezi z njim ni pametno niti razmišljati o kontraargumentih.
Tako je zadnje čase zelo »in« , če ekonomisti, krivousti špeglarji, predstavniki modrih delodajalcev ali filozofski analitiki razlagajo narodu, da si je svojih težav v največji meri kriv sam, ker v življenju ni poskrbel, da bi si nabral več znanja. Narodu takrat servirajo svetle primere na primer Skandinavcev, ki baje porabijo za izobraževanje nevemkolikokrat več časa in denarja, kot je to primer v Sloveniji. Verjetno je tam gori vsak šofer kamiona za rezervo še pek, vsaka dohtarca pa zna za silo tudi polagati keramične ploščice ali poučevati kitajščino. Nekoliko me je presenetila naša velika umetnica Svetlana, ko je v Bar-u izjavila glede Murinih delavk, »da se revice v življenju niso naučile drugega kot šivati obleke !« Ne, seveda me ni presenetila zato, ker je to provokativna in seveda nekoliko nesramna, predvsem pa zelo nepotrebna izjava. Presenetila me je, ker je vzrok za težave te ogromne množice žensk opisala tako neizvirno. Ja, saj to čivka že vsak, ki mu uspe priti na vrsto !
Sicer umetnico zaradi njenega dela spoštujem. Kolikor to delo seveda poznam. V glavnem se mi je do zdaj karkoli njenega mi je prišlo pred oči, zdelo jako nadpovprečno. Vedno so se mi zdela zanimiva tudi njena trdna načela. Pa naj je šlo v bistvu za karkoli. Nekoliko mi je edino šla včasih v nos njena nerazumljiva napadalnost do povprečnih, to je do velike večine ljudi. Pa saj je ja logično, da ona in njej podobni, brez te raje ne bi mogli biti superiorni. Saj od tega pač po vsej logiki izvira nadpovprečnost. Porkaduš, če jo glede tega razumem!!

Pa se vrnimo k znanju. Osebno moram takšen očitek samokritično in ponižno vsekakor sprejeti. V veliki meri. Imel sem čas, možnost in še vse drugo, da bi vsaj formalno zlezel kakšno stopnjo više . Bil pa sem takrat očitno za to prelen, premalo motiviran (??) in očitno sem si nekatere stvari razlagal drugače. Se pravi, narobe. Niti slučajno pa mi ni jasno kako si ti modreci razlagajo kako bi to moralo v preteklosti potekati v področjih kjer imajo zdaj tako kapitalen in vseobsegajoč problem kot je to v Prekmurju. Predstavljam si, kako so v času pred nekaj desetletji podobno odvratni krivousti špeglarji prav tako napiflani nekih stereotipnih pravil in statističnih podatkov ljudem vbijali v glavo čisto drugačne stvari. Ali jim niso morda trobili, da nastaja svetovna firma, kjer bodo za vse večne čase dobile svoj debel kos belega kruha kot delavke, sodelavke, tovarišice. če se bodo le izšolale v tekstilnih šolah.
No, in punce so šle nasproti teh novih svetlih priložnosti. triletna poklicna šola, vajenška doba, potem pa trideset in več let dela. Vmes družina, otroci, gradnje hiš, krediti, ločitve, bolezni ….in še cela vrsta reči, ki se dogajajo ……. povprečnim, ponavljam, večini ljudi. In nekako se v tem času te tepke, niso vpisovale v tečaje tujih jezikov, niso imele časa za računalništvo, niso se uspele izučiti za zidarke, kleparke, inštruktorice avtošole ali fotomodele. Tepke, ponavljam. Njihova povprečnost, ki seveda včasih poleg drugega vključuje tudi nezavidljiv inteligenčni kvocient je namreč zgražanja vredna zadeva. Nad tem se velja zmrdovati in nanje kazati s prstom. Lahko bi celo rekel, da je ta skupina ljudi stigmatizirana, kar je tudi jako moderno trditi v teh časih. Ampak ne, stigmatizirana je lahko le majhna skupina drugačnih, ne pa večina populacije, ki ima poleg vsega še to smolo, da je povprečna.

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark

11 odgovorov v “Kar se Janezek nauči …”

  1. miri pravi:

    Preveč šol in znanja tudi škodi.Poglej malo tvoje nadrejene,Dore.

  2. noahnoah pravi:

    Kaj,ko bi odgovorne za kaos v naši družbi začeli s klamfami pribijati na križe :lol: bi imel Janez takoj službo pa še vajence bi rabil :lol:

  3. 1danica pravi:

    Nas so še učili, da je vsako delo častno in da ni treba nikomur, ki je pripravljen za delo prijeti, biti reven – ne lačen, ne nag torej. S tem pred očmi sem kot otrok videla pometača in smetarja, pa čistilko in dohtarja in kogar si še moreš zamisliti. Malo nesramnosti (v stilu Svetlane) v tistih časih bi marsikomu koristilo za danes. Prepričana sem, da marsikdo – tako kot Janez – zna marsikaj, o čemer večina ljudi nima pojma, pa tudi, da tiste gospe z mapami nimajo kakšnih hudih dodatnih kvalifikacij. A to je že druga zgodba. Jaz, v glavnem še vedno mislim, da je vsako delo častno. Svojo čast so po moje še veliko bolj ohranili tisti, ki niso nemarno bogati. Žalostno je samo, da je zadeva tako ničvredna, da z njo nimaš kaj dosti početi, edino spiš lahko bolje – ali pa tudi ne. Saj nekaterim vest niti malo ne nagaja, drugi, ki imajo čisto, imajo pa dosti drugih skrbi. Lepe želje – ne moje ne kakšne druge – pa žal tudi ne zaležejo dosti. A vseeno: srečno, Janez!

  4. miri pravi:

    Pa tudi grofom so dajali desetino ,so nas učili.Pa zdaj?A ostane desetina?

  5. NoMercy pravi:

    v tistih svinčenih (fuj časih) je bil absurd, da sta imela snažilka in vratar (če sta bila poročena) svojo hišico, direktor in partijski skretar sta bila pa v “družbenem” stanovanju podnajemnika :)
    pol je pa prišlo do prekucije in smo tam kjer smo :)
    pa bo še malo drugače: bomo živeli kot kitajci: delali za dlan riža na teden in ker ne bomo sami od sebe znali crknit bodo razne Barbara jame in Teharje čisto kultni placi :P
    oglejte si film: Zeleno sonce !! prav poučno :P
    —————-
    kar pa se Svetlane tiče: že od pamtiveka ji vsakdo raje napiše 3 pozitivne kritike kot pa, da bi ga ona kresnila :P

  6. dare pravi:

    @Miri, a aveš, da večina nima težav s preveč šolami :) ! Očitno so že iz tistih malo šol potegnili dovolj modrosti!

  7. dare pravi:

    @Noah, odkril si tržno nišo. :)

  8. dare pravi:

    O 1Danica, kakšno lepo presenečenje. Po dolgem času. Ja, moralo bi biti tako. V moji fabriki menda danes štrajkamo. Jaz bom natančneje videl kako je šele ob dveh ko bom prišel na šiht. Od cele zadeve ne pričakujem materialnih koristi. Kvečjemu nasprotno. Odletela bo mimogrede kakšna dvestoevrska božičnica ali kaj takega. Imam pa upanje, da bo kdo v prihodnosti govoril z nami za kakšno mičkeno spoznanje manj pokroviteljsko in arogantno, ker bo mogoče potuhtal, da je tudi raja v spodnjem štuku :) pomembna za cel proces in da nismo ljudje tam samo zato, ker so nam to ONI velikodušno in dobrosrčno omogočili! lp

  9. dare pravi:

    @No Mercy, navedel s nekoliko drastičen primer. Tudi takrat so si znali direktorji po svoje “spomagati”. Partijski funkcionarji pa še bolj. Mogoče so edino res svoje privilegije manj spravljali na kup ampak so jih raje sproti konzumirali.

  10. Lucija pravi:

    mogoče sem imela to srečo, da sem ostala brez službe pri svojih 34. letih, ko po 15-ih letih službe v banki in skoraj dokončanem takratnem VEKŠ-u, tudi nisem znala ničesar narediti… niti nisem vedela, kaj bom dala za kosilo svojima otrokoma…
    verjetno mi ni treba dopolniti, da je bila tudi moja mapa na tistem kupu kot je Janezova in se ni nikoli nikamor prestavila…
    … da sem spoznala, da ga ni boga, ki bi mu bilo mar zame… da moram za vse poskrbeti sama.
    in skrbim. in to, da sama skrbim za svoj kos kruha je postalo način mojega življenja in prav je tako, vsaj po moje… :) )))))

  11. dare pravi:

    Zagotovo je prav tako, odobravanja in občudovanja vredno. Neprecenljiva izkušnja, ki pa je zagotovo zahtevala precej moči in dela. Marsikdo pa tega pač ni sposoben najbolje izpeljati. Ne zmore fizične nergoje in potolčen je psihično.

    Janez pa mislim, da si bo kmalu opomogel. Delati zna in očitno je tudi še trdnega zdravja. Bajto si je itak postavil in ima kje živeti, otroci pa tudi niso več majhni.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !