dare.likar@siol.net

Koščena balada

1.11.2009 · 14 komentarjev

Zgoraj se pa zgrinja množica ljudi
pisane parade se glasno vrstijo
blagoslov nebeške orgle zaigrajo
rdeče himne trobente bele zadonijo.

Žalujejo ljudje in modre govorijo misli
očitek času iz besed se čuje
za prave toči svetle le spomine
nepravim še bolj črno temo kuje

V hladni temi pa par kosti leži
in ne vedo več, so od rodoljubov,
braniteljev bogve čigavih idealov,
talcev neke vojne ali pobitih judov.

Bele, sprane in tanke so koščice
razpadli sklepi in skeleta je oblika
le svetal obroček, ki ušel očesu je kragulja
in prsti stisnjeni, kjer nekoč je preperela slika.

Le med srepimi votlinami, duh si misel hrani,
ne ko himna zahrumi in ne ko zvonci zadonijo
Le zakaj od nje sem moral tisto noč?
Mar zdaj isti zli glasovi zopet me budijo?

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



14 odzivov ↓

  • miri // 1.11.2009 11:23

    Zakaj bi te budili?

  • dare // 1.11.2009 11:28

    Duha, Miri, duha, ne mene :) :) A veš, sem poslušal te dni, kje vse so se odvijale ceremonije in vsaka po vrsti je imela poleg tistega namena, ki naj bi ga po mojem imela še veliko druge, predvsem politične vsebine! Potem sem imel občutek, da bi rad nekaj napisal o tem …. pa se mi je iznenada vse, kar sem pomislil kar nekaj rimalo pa to…..

  • bin // 1.11.2009 15:15

    Poklon Dare!!! :) :)

  • daredare // 1.11.2009 15:33

    @bin, ma ne morem od majstra stihoklepja dobivati poklonov. Aja, najlepša hvala sem hotel reči :) !

  • noahnoah // 1.11.2009 16:01

    Kdo ve zakaj hodijo živi vsako leto enkrat mrtvim obujati spomine,ki bi morali biti že zdavnaj zakopani :lol:

  • bin // 1.11.2009 20:26

    Privoščil si bom, “stihoklepec” nekoliko odmika od poante tvojega uvoda.

    Spomini

    Prižgali smo svečke na vaših grobovih,
    v objemu granita, nad kupčkom kosti…
    Budili spomine v nekdanjih domovih,
    vsak svoje spomine, nas »drugih ljudi«.

    Zaprta v grobovih ležijo telesa,
    a duh je odplaval, dopolnil svoj čas…
    Ta v večni počitek, spet drugi v nebesa,
    le drobni sledovi ostali so v nas.

    Prisluhnimo živi… v molitvi – tišini,
    tem drobnim sledovom vseh vaših duhov.
    Naj najdejo pot med razuma spomini,
    vsaj bledi prebliski vseh vaših svetov.

    Umetniška duša si, vem da boš razumel. ;) :) :)

  • dare // 1.11.2009 20:52

    Ja, Bin! Ne bi bil rad domišljav ampak se mi zdi, da kar razumem. Takšna poezija je tudi tista, ki je še v mejah, ko jo zlahka in z veseljem preberem. Mislim, na oni stani meje je tista, ki name dela vtis, da samo avtor ve , kakšne svoje misli je vtaknil v verze.

    Sicer pa, lepa pesmica, brezhibno napisana in zelo globoka. lp

  • Mohor // 2.11.2009 10:15

    Dare,
    zelo globoko, z močnimi prispodobami, čutno, z nežno-krutimi razmišljanji na tak dan!
    (pa še politično aktualno)
    Tu mi dilaj!
    lp

  • dare // 2.11.2009 14:31

    @Noah, mogoče se tako spodobi :) ! Če to pretvoriš v politični jezik, se pa pač splača. Enkrat to, drugič spet drugo! Jebiga :) ! lp

  • dare // 2.11.2009 18:01

    @mohor, hvala za komentar. lp

  • Nejc // 4.11.2009 08:49

    waw; lepa pesmica.

    ..medklic… bolje prižigati sveče, kot da jih drugi tebi, kajne?

  • dare // 4.11.2009 14:17

    Ja no, Nejc, to pa vsekakor. :) Hvala za obisk in koment. lp

  • drmagnumdrmagnum // 4.11.2009 21:31

    Čestitke poet.

    Ob takem trenutku nas čustva prevzamejo in v nas se zavleče žalost. Za trenutek. In potem gre življenje naprej do svojega konca. In spet znova za vse, ki se nas bodo spominjali.

  • dare // 5.11.2009 18:15

    @DrMagnum … in vse spet teče dalje! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !