dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2009

O GRAPARSKEM MATEVŽU

29.11.2009 · 6 komentarjev

»Pfej!« je Matevž znova zarobantil, kot že prej vsakič, ko je kdo od ostalih dedcev za šankom povedal kakšno stvar. »«Pfej , pa še to matranje. Breg na obe strani pa vsako leto je bik manj vreden , krmila in orodje se pa dražijo kot za stavo. Spraznil bom štalo en dan in pustil, da se zarase vse skupaj, sakramenska grapa zakotna!«

Takšen pogovor se mi je vsadil v spomin takrat, ko sem tega moža videl čisto prvič. Zdaj je minilo že kar nekaj let in lahko rečem, da je že kar dolgo kar je postal moj dober znanec. Njegovo robantenje, ki je nepogrešljivo spadalo zraven moževe pojave … pa sem prav tako dobro poznal.
Vedno je bil nezadovoljen in hud, čeprav sem ravno pri njemu čutil, da na svojo grapo in živino ne gleda čisto tako kot je bilo slišati. Vedeli so povedati ljudje, da je imel najlepše živali in vse zgledno urejeno in čisto v štali , okoli bajte pa prav tako.

Vendar pa, on je vedno znova tolkel po šanku in izlival jezo s svojimi pfeji in fuji. Nekateri možje so se mu samo nasmihali, saj so bili takšnega vajeni in niso jemali vsake besede čisto dobesedno. Po drugi strani pa so marsičemu pritegnili. Seveda je bilo marsikaj res težko v teh rebrih. Senožeti so tukaj, kot je rad kateri kdaj rekel, postavljene pokonci.
»Menda mora pes v vaši vasi skozi rit lajat, ker se z gobcem za grivo drži!« se je kdaj smelo pošalil kakšen pogumen duhovitež.

»Pa saj dobite kmetje podporo od države!« je enkrat Matevža dregnil eden od mlajših fantov, ki so sedeli pri mizi bolj v kotu. Jej, jej, kako nepotrebno je bilo to. No, saj mladec je že dobro vedel, da bo zadel v mehko.
»Kaaaj!?« je planil Matevž in še bolj stisnil svojo grobo pest, da so pobledeli grčasti členki , ki jih je molil proti mulariji.
»Ti bom jaz dal podporo, mulc!« je kričal. Pojdi vprašat koliko stane kosilnica ?! Ma, kaj stroj! Že za gorivo pokurim večino tistega vbogajme. Podpora, a!? Rad bi te videl, kako bi se lomil v tisti moji rebri, smrkavec. Zdaj pa vi pametnjakoviči odštihate tisti šiht v fabriki, potem pa ste vsega fraj in se lahko delate norca iz nas! Pfej, jebemti sunce «

Matevževa domačija je bila, resnici na ljubo, prav zares pravi primer zakotja. Bajta je bila postavljena v grapi in stisnjena med skalnat hrib in vodo, ki je včasih ob kakšni hudi uri grmela le poldrugi meter pod Matevževim oknom. Bil je to kraj, ki se zanj radi vprašamo, kaj je ljudi gnalo, da so se ustalili prav tam. Ja, pa so se. Pa ne le to. Skozi veliko let so tudi obdelali in spremenili vsako ped zemlje, ki jih je enkrat davno tako neprijazna in divja sprejela.

No, vsaj meni se je zdelo tam doli kar lepo. To je seveda spet tiste vrste lepota, ki nima nobene zveze s tem , kako težko se ljudje bodejo z njo. Z grmovjem, s košnjo, z vleko lesa in vsem podobnim. Meni je pač delovalo očem prijazno. Kmalu za hišo se je vse skupaj razširilo v veliko dvorišče in na obeh straneh sta se svetili strmi senožeti. Vzorno pokošeno in potrebljeno je bilo vse skupaj. Veliko tega je moral Matevž postoriti še kar lepo na roke pa naj so bile te novejše priprave še tako primerne za ekstremno gorski teren.

Poleg vsega, to mi je delovalo še najbolj nedoumljivo, je bil naš jezni možakar v tisti bajti čisto sam. Pred par leti je pokopal osemdesetletno mater, očeta je izgubil že v otroških letih. Da pa bi dobil kakšno gospodinjo? Marsikdaj mu je kdo to omenil in takrat bi šele morali videti njegov izraz. Namrdnil se je in pogledal blebetača vzvišeno in z izrazom, ki je nedvoumno govoril, da se mu smili in da ne razume, kako je bil lahko v življenju tako nepreviden in si nakopal za vrat babo. Pfej. Pa še mularijo zraven.
Ja, Matevž je ostal sam in ob vsaki priložnosti je rad pokazal kako je na to ponosen in s tem zadovoljen.
Kaj je hodilo po decovi glavi ob samotnih in dolgih zimskih večerih, ko je okoli voglov zavijala sibirska burja in se mešala z grozečim bučanjem hudournika, tega pa seveda nihče ne more vedeti.

Vsekakor sem prav rad kdaj na svojih malih pohodih zavil po tisti poti. Pa tudi če je bilo bolj iz moje smeri. Matevža sem vedno našel doma in , to lahko z gotovostjo trdim, čisto vedno sem ga našel pri delu. Zanimivo se mi je zdelo, ko sem ga že tako od daleč opazoval. Zdelo se mi je, da dela umirjeno, da vsako stvar preloži premišljeno in, da ni niti sledu o tisti njegovi jezi, ki so ga po nji poznali ljudje. Se je pa njegovo obnašanje spremenilo takoj, ko me je zagledal. Takrat je takoj pljunil v tla, si obrisal čelo in začel svoje godrnjajoče litanije.

»Ja, viš, tako je to v tej luknji! Zaklenil bom en dan vrata, šel v dolino in stegnil vse štiri od sebe. Sakramensko matranje hudičevo!«

Malo me je imelo, da bi mu ugovarjal. Da pa le ni tako hudo. Pa ni imelo smisla. Sem ga pa zgoraj s steze nekaj minut pozneje opazoval, ko je sedel vrh tistega obronka , ki ga je še malo prej čistil s svojo sekirico. Zgledal je ponosen in zadovoljen, kot da opazuje še eno svojo zmago. Pa da bi videli kako je opravil svoje delo. Tako do pikice očiščenega kosa zemlje zlepa ne boste videli nikjer. Čisto v nulo posekana vsaka vejica in vsaka natančno položena na kup in povezana v lične butarice. Le najbolj nevredno ščavje, robida in nekaj smeti je gorelo na pojenjajočem ognju ob poti.

Spet drugič sem prišel, mirno kot ponavadi in sem našel Matevža pri živini. pravzaprav ga nisem nič motil,le prisluhnil sem tistemu kar sem slišal iz hleva. Najprej sem mislil, da je že nekdo drug na obisku na samotni kmetiji. Potem pa sem po besedah, ki sem jih slišal doumel kaj se dogaja. Ja, Matevž se je pogovarjal s svojimi kravicami. Pa ni bilo slišati nobenega bentenja in ihte. Celo bi lahko rekel, da je zvenelo ljubeznivo in prijazno.
Nalahno sem pokašljal. Imel bi slabo vest, če bi predolgo izkoriščal svojo neopaženost. Očitno me je Matevž slišal. Svoj monolog je prekinil, tako bi rekel, na hitro in sredi besede. Prikazal se je na vratih štale. Takšen kot ponavadi, v gumijastih škornjih in v plavih cunjah.
»’Kramenski drek hudičev. A se mi je treba uganjati s temi škurtami?!« je hitel pretiravati s svojim kregom. Očitno je bilo, kako zelo ga skrbi,da sem že dalj časa pred štalo in da sem ga že prej poslušal.
»Odpravil bom to golazen v kratkem, prmejduš !?« je z njemu lastno ihto zarohnel medtem, ko je porival polno samokolnico na kup gnoja. Stresel je zadevo na vogal kupa in tisti vogal potem oblikoval in prekladal, kot da sklada na kup ne vem kakšno dragoceno reč. Mislim, vzel si je zares nenavadno veliko časa. Tako kot pač za vsako delo. In tisti kup, pa naj bo to gnoj gor ali dol, je bil obdelan v brezhibno kockasto gmoto, da se mi je zdelo, da jo je verjetno na jesen škoda razkopavati in voziti na njivo.

»No, no, Matevž, tako hudo pa spet menda ni!« sem kot ponavadi miril možakarja, on pa je odgovarjal z že stokrat slišanimi jeznimi pripombami okoli garanja, naveličanosti, slabih cen in predvsem tega, da bi pa res že enkrat lahko vzel vse skupaj vrag.
»Da bi stegnil vse štiri od sebe in se odpočil ….. hm … kot vi ta mestni!” Pred časom bi mu še malo ugovarjal, češ da tudi mi hodimo na svoje šihte in rešujemo svoje reči, zdaj pa že dolgo nisem več izgubljal časa s tem. Le pokimal sem ob njegovih besedah, ga pozdravil in šel naprej svojo pot. S kravami pa ga od takrat nisem več slišal govoriti.

Vendar pa je Matevž počasi res moral začeti malo popuščati. Sam je seveda vsakič, ko je pri kakšni stvari zmanjšal svoje kmetovanje, vztrajal, da je to zato, ker je itak sit vsega in da bo zdaj malo več počival in »Pfej, pa še to matranje!« je dodal za zaključek!
Resnica pa , vsaj meni je bilo to zelo očitno, je bila čisto drugje. Matevž se je staral. Tudi močnega, trdnega deca iz grape čas ni pustil na miru. Jemal je moč iz njegovih udov in mehčal tisto pravo trdno voljo, ki mu je resnici na ljubo in njegovim besedam navkljub ni nikoli manjkalo.

In vsako leto je odšel kakšen rep več iz štale . Vsako leto je kakšen zatrep klonil pod bujno rastjo lesk ali mladih brez. Brezhibno urejene obronke je marsikje s svojimi mesnatimi vejami v velikih lokih požirala robida. Tudi pogovarjala se nisva več. Možakar se je še celo takšnim redkim prišlekom kot sem bil občasno jaz, izognil in se skril v hlevu ali v grmovju. Niti njegovega rogoviljenja nisem slišal nikoli več.

No, pravzaprav, enkrat pa sem z Matevžem še govoril. Bilo je to ravno na dan, ko so iz štale odpeljali zadnji dve junici. Sto petdeset let, kar je stal tam tisti hlev, se to menda ni zgodilo. Nikoli ni bil prazen. Ko me je prineslo mimo, sem zagledal dva delavca, ki sta nakladala živino na prikolico in takoj mi je padlo v oko, da gospodarja ni blizu.

Zagledal sem ga v obronku malo stran od hiše. Stopil sem k njemu in pogledal me je izpod sivih razmršenih obrvi.
»K vragu naj gre vse skukpaj. Pfej!« je nekako zmomljal. V roki je držal steklenico žganja in ob teh besedah je zopet na dolgo potegnil iz nje. Kapnilo mi je, da ga pravzaprav takšnega še nisem videl.

Ne, pijanega Matevža v življenju še nisem videl … tako debelih solz pa tudi še ne!

Takšnega sem se spominjal Matevža iz grape. Vse te misli so mi preplavile možgane gori v vasi medtem, ko so mu v zvoniku peli svojo milo pesem vsi trije zvonovi. Nedavno sva zadnjič govorila. Ja, zvonilo mu je še isto jesen.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Sori, rad imam nogomet!!!

24.11.2009 · 25 komentarjev

O nogometu sem pa res že dolgo želel napisati nekaj besed. Škoda sicer, da to počnem ravno zdaj, ko je ta zadeva tako strašno aktualna, da o njej govorijo tudi takšni, ki ne samo da ne vedo koliko igralcev je na igrišču ampak niso niti prepričani koliko je tam golov in ne vedo na primer, da v Braziliji tudi igrajo fusbal!

Vseeno pa sem počakal nekaj dni, da se je skadila tista evforija, ki sem se ji, mimogrede, prepustil tudi sam, potem, ko sem z veseljem priznal, da sem se pred sedmimi leti motil, ko sem z veliko gotovostjo trdil, da kaj takega ne bomo več doživeli.

O nogometu bi namreč rad povedal tudi kaj drugega, kot le to, da imamo trenutno dobro reprezentanco, ki je opravila fantastično in senzacionalno delo.

Povedati želim, da imam to igro zares rad. To pomeni, da sem ljubitelj fusbala že precej let. V prejšnji državi smo stalno imeli nogomet, ki mu je samo za malenkost manjkalo, da bi mešal štrene čisto na vrhu. Pa še tisto malenkost je ponavadi odločil tisti nesrečni balkanski karakter, ki ni poznal brezkompromisne borbe do zadnjih minut in je padal zaradi podcenjevanja in podobnih napak v pristopu.
Vendar pa so bili jugo fusbalerji, takrat smo smeli izvažati igralce šele po njihovem sedemindvajsetem letu, stalno člani najboljših evropskih ekip. Izredno močna pa je bila tudi državna liga . Omeniti velja tudi velikanske stadione. Na beograjsko Marakano so v najboljših časih stlačili blizu sto tisoč ljudi. No, zdaj ima uradno petinpetdeset tisoč sedežev, ki pa jih na derbijih ( Crvena zvezda – Partizan) še vedno lepo polnijo.
No ,po razpadu tiste države za ljubitelja te igre niso bili ravno rožnati časi. To je bilo nekoliko aut. V tistih časih je bila to menda čifurska zadeva in miselnost, ki je rada na vse nesmiselne načine mešala nacionalizem s katerokoli drugo stvarjo, ni bila nogometu niti malo v prid.
Seveda je temu veliko pripomoglo tudi dejstvo, da smo imeli zelo slab nogomet. Državna liga je bila, in to ostaja še vedno, na nivoju tretje ali četrte lige nogometno razvitejših držav. Stadioni brez tribun. Slaba trava po kateri se pogosto tik pred tekmo pasejo koze ali kokoši. Na tekme prihaja manj gledalcev kot je na Marakani, San siru ali Camp nou varnostnikov ali novinarjev.

Vendar pa, če imaš to zadevo v sebi, se da premagati tudi takšne ovire. Potem pa je prišla še reprezentanca, ki še danes ne vem, kje točno jo je Katanec našel in enkrat , na valjda »prijateljski« tekmi naprala Hrvate u njihovoj lijepoj. O porkaduš! Kaj je pa zdaj to? Sledile so kvalifikacije za Euro 2000. Mislim, to je bilo noro. Nazadnje smo sredi Kijeva v snegu z belo žogo spravili na kolena Ukrajino in se uvrstili na turnir. Pavlin je vložil tisti gol, ki ga zaradi vsesplošne beline ni videl nihče ne pred ekrani in verjetno tudi gledalci na stadionu ne. Naši so samo dvignili roke, kot pri hokeju in nam se je mešalo, da za to ni moč najti pametnih besed. Še malo prej je Ačimović v Ljubljani zabil Ukrajincem gol s petdesetih metrov in evo.
Podobno je bilo dve leti kasneje v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Takrat smo v dodatnih kvalifikacijah uničili velesilo Romunijo. Po sto neverjetnih situacijah, golih v zadnjih sekundah, golu, ki zanj Osterc še danes ne ve kako ga je zabil , ker pač sploh ni mislil užgati na gol in piki na i, ko je Rudonja Romunom dal tisti znameniti gol. Mislim, ofenzivni napadalec , ki v nekako petinpetdeseti tekmi prvič uspe zadeti gol. Takega pa , majkemi, nimajo niti Brazilci!

No, in takrat enkrat sem čisto prepričano, po kvalifikacijah, ki so mi zagotovo skrajšale življenje za omembe vredno število dni, trdil, da kaj takega ne bo nikoli več. Pa poglejte to zdaj!!

Tekmo z Rusi sem si šel ogledati v družbo. To vedno naredim v takšnih situacijah. Tam se potem družno spustimo na nivo plemena in se deremo kot živali. Igra, ki so nam jo prikazali fantje je bila nekaj najbolj fantastično dobrega, kar me je lahko tisti večer čakalo. Pa čeprav sem pristopil zadevi kot zmeren pesimist. Tekma je bila prava. Po takšni me ponavadi vse tiste akcije spremljajo še ponoči. Stres,ki ga v takšnih dveh urah preživim, je nekje blizu maksimuma in , kar mi laik še najteže verjame, po takšni tekmi me vse boli, še posebno noge. Ja, to je mogoče malo hecno! Kakorkoli pač že, če je rezultat takšen, kot je bil v soboto, si med seboj čestitamo in se skupaj veselimo zmage, ki je ravno toliko naša kot od tistih tipov, ki slavijo na TV ekranu! Mislim, bravo fantje in vsaka čast.

Tu pa moram omeniti še en pojav. Na nekem blogu sem prebral jezen prispevek v katerem se avtorica zgraža nad dejstvom, da je zdaj kar naenkrat v Sloveniji milijon navdušencev nad nogometom. Ja, to je pa pač takšen pojav. Zagotovo ni niti slučajno samo slovenski. Ljudi pač zanimajo uspehi.
Zelo pa tudi mene motijo tisti, ki jih sicer fusbal niti slučajno ne zanima in se jim zdi vse skupaj trapasto bezljanje za žogo, vendar pa dvignejo svoje glave ob vsakem neuspehu. Takrat modrujejo o tem, kako so itak že prej vedeli kako bo, pa bolje, da na svetovno prvenstvo sploh ne bi šli …..pa vsakemu bi dali svojo žogo itd.
Takšni tipi bi veliko bolje storili, če bi bili tiho prej in pozneje. Če se ne zavedajo, da je takšen podvig, kot so ga zmogli naši na tekmi z Rusi zmaga že sam po sebi, ne glede na to kaj sledi, potem bolje, da se vzdržijo kakršnihkoli mnenj.
Vedeti je namreč treba nekaj. Nogomet lahko razumeš ali pa ne. To je stvar, ki ti je dana….ja točno, ali pa ti ni dana. Prehod iz ene v drugo skupino ni mogoč, razen z ogromno pomočjo blefiranja. In bleferja spoznamo takoj!!

Včasih se tudi najde model, ki poskusi z drugačno taktiko. Razložiti poskuša svoje videnje glede drugih športnih zvrsti. koliko je na primer v košarki več inteligence, v kolesarstvu več taktike in moči, v plavanju spet nekaj tretjega. Rad imam ves šport in takšnemu navdušencu dam marsikaj z veseljem prav. Vendar!! Vendar mu za zaključek povem, da se z njim dokaj strinjam, no vsaj glede večine stvari. Kar pa se tiče nadzora, taktike, moči , hitrosti, pameti in športa nasploh pa moram razočaranemu tipu vseeno povedati, da je tukaj nogomet, potem dooolgo časa nič, potem še nekaj časa nič…… in potem vse ostale športne panoge. Saj vem, da mu je to težko razumeti ampak kaj morem. Tako pač je.

Sam se s kakšnimi posebnimi športnimi dosežki seveda ne morem pohvaliti. Bili so enkrat časi, ko sem bil prepričan, da bom nekoč brcal žogo pri Hajduku. V igri sta bila seveda tudi Barcelona ali Bayern, vendar sem poskušal biti realen. Z žogobrcom sem nehal v neki kadetski selekciji. To verjetno pomeni, da pri kakšnih štirinajstih letih. Kljub pičlim dosežkom pa še vedno zlahka trdim, da si marsikaj bolje predstavljam od ljudi, ki še niso lavfali po travniku in niso videli dogajanja v ravnini. Ko zraven še prištejemo vsaj dvakrat več hitrosti, tempa in moči, potem ni čudno, da me včasih kakšen komentator razjezi, ko robanti nad nogometašem, ki je baje zgrešil stodvajset procentno šanso.

»Mona, pojdi tja v tisti šestnajsterec pa boš videl stodvajset procentov!!! Bedak!«

No, spet se mi je stipkal dolg tekst. Tematika sicer ni ravno takšna kot ponavadi,ampak to sem pa res želel povedati. Pa verjetno še marsikaj, kar se mi je izmuznilo in bo čakalo na enkrat naslednjič Za konec bom prilepil še zbledelo sličico, ki kaže osnovnošolsko ekipo v nogometu. sami borci na poti v velike evropske klube. No, resnici na ljubo, slednji so morali kljub vsemu pozneje shajati brez nas.

dream team

Avtor čepi levo spodaj. (naj omenim še pisatelja Tomaža Kosmača – Kosmota, golmana, ki čepi desno)

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · miks · nostalgija

In sem napisal …

17.11.2009 · 18 komentarjev

»Že pet dni je , stari!« me je že takoj zjutraj oplazilo pikro opozorilo. Bila je ura, ko mi gobec s pripadajočimi organi še ni sposoben artikulirati kakšnih primernih odzivov. Zato sem bil tiho. Le iz zalimane mimike sem oddajal očiten odgovor, ki je primeren za vsa zgodnja vprašanja. »Pust’ me na miru!«

Sem se pa pozneje spraševal, kaj je s temi dnevi. Ali je pet dni veliko, ali je veliko šele sedem!? Ali ne bi bilo modro pustiti možganom kakšen cel letni čas, da se ponastavijo na normalno razmišljanje!? Ali imam tem svojim ljudem kaj povedati. O porkaduš …da nisem morda povedal že vsega.

Da ni to moje besedičenje kot tista hiperinflacija v neki davni državi. Ko sem moral z merkatorsko vrečko po denar na banko, da sem kupil rjasto stoenko. Tip, ki sem mu izročil tisti denar je hitel kot nor, da je vse skupaj preštel, potem pa je še bolj kot nor lavfav do nekega drugega majstra, ki je imel v prsnem žepu spravljen bolj kvaliteten denar. Ta je potem celo vrečko bankovcev z maršalovo sliko zamenjal za nekaj papirnatih mark.

Ali ne bi bilo bolje imeti v žepu prešvicane srajce kakšno boljšo valuto ……

Kmalu sem se nehal spraševati. Saj ne morem misliti na sto stvari hkrati. Lotil sem se dela. Sem sploh kdaj omenil, da imam čisto fajn delo? Ni mi treba preveč razmišljati in razen izjemoma mi ni treba preveč dvigovati. Malo je sporno edino tisto okoli občasne enoličnosti. Enoličnost mi verjetno pade na pamet zato, ker to počnem vsak dan. Če bi komaj vsak peti dan vžgal tisto plehnato pošast, potem bi se mi zdelo mogoče bolj pestro vse skupaj.

Tako pa pogledam na tisto uro , Marija, kako nemarno pogosto me zanima tista ura!

In potem po drugi uri hitim kot nor proti domu. Mislim, kaj je treba tega počasnega vključevanja v promet. Pa štirikrat rdeča prej kot prijadram do glavne!

Po kosilu sem o vsem skupaj razmišljal zelo kratek čas. kakšnih dvajset sekund. Takrat je na vse skupaj padel bridki, dobro uro trajajoči brezsanjski in negibni mrak. Takrat se je v hiši posvetilo. Mrak je ušel na plano. Zunaj se je na hitro spremenil v trdo temo.

Dneva je bilo tako nekako konec. Naj o tem komu povem?!. Je bil to dan, da bi o njem polnil te snežno bele strani? A niso mogoče te ure, po sivi, vlažni jesenski gnilavi smrdeče ure, malo premalo.

Pa čeprav je minilo že ceeelih pet dni!

In sem napisal….

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Kar se Janezek nauči …

12.11.2009 · 11 komentarjev

Prav zanimivo je, kako lahko postane nepomembna, bolje rečeno bežna misel ali ugotovitev v kratkem času vsesplošno znana in sprejeta resnica. Bogve kdo je to sploh izdavil prvi. No, pa saj tudi ni važno. Kaj hitro so razni akterji v tem našem vsakdanu potuhtali, da zadeva gre na njihov mlin in glej ga zlomka, vsi trobijo to eno in isto reč, kot da je to že od nekdaj znana, neovrgljiva resnica.
Kaj kmalu resnica preraste celo v dejstvo, ki v zvezi z njim ni pametno niti razmišljati o kontraargumentih.
Tako je zadnje čase zelo »in« , če ekonomisti, krivousti špeglarji, predstavniki modrih delodajalcev ali filozofski analitiki razlagajo narodu, da si je svojih težav v največji meri kriv sam, ker v življenju ni poskrbel, da bi si nabral več znanja. Narodu takrat servirajo svetle primere na primer Skandinavcev, ki baje porabijo za izobraževanje nevemkolikokrat več časa in denarja, kot je to primer v Sloveniji. Verjetno je tam gori vsak šofer kamiona za rezervo še pek, vsaka dohtarca pa zna za silo tudi polagati keramične ploščice ali poučevati kitajščino. Nekoliko me je presenetila naša velika umetnica Svetlana, ko je v Bar-u izjavila glede Murinih delavk, »da se revice v življenju niso naučile drugega kot šivati obleke !« Ne, seveda me ni presenetila zato, ker je to provokativna in seveda nekoliko nesramna, predvsem pa zelo nepotrebna izjava. Presenetila me je, ker je vzrok za težave te ogromne množice žensk opisala tako neizvirno. Ja, saj to čivka že vsak, ki mu uspe priti na vrsto !
Sicer umetnico zaradi njenega dela spoštujem. Kolikor to delo seveda poznam. V glavnem se mi je do zdaj karkoli njenega mi je prišlo pred oči, zdelo jako nadpovprečno. Vedno so se mi zdela zanimiva tudi njena trdna načela. Pa naj je šlo v bistvu za karkoli. Nekoliko mi je edino šla včasih v nos njena nerazumljiva napadalnost do povprečnih, to je do velike večine ljudi. Pa saj je ja logično, da ona in njej podobni, brez te raje ne bi mogli biti superiorni. Saj od tega pač po vsej logiki izvira nadpovprečnost. Porkaduš, če jo glede tega razumem!!

Pa se vrnimo k znanju. Osebno moram takšen očitek samokritično in ponižno vsekakor sprejeti. V veliki meri. Imel sem čas, možnost in še vse drugo, da bi vsaj formalno zlezel kakšno stopnjo više . Bil pa sem takrat očitno za to prelen, premalo motiviran (??) in očitno sem si nekatere stvari razlagal drugače. Se pravi, narobe. Niti slučajno pa mi ni jasno kako si ti modreci razlagajo kako bi to moralo v preteklosti potekati v področjih kjer imajo zdaj tako kapitalen in vseobsegajoč problem kot je to v Prekmurju. Predstavljam si, kako so v času pred nekaj desetletji podobno odvratni krivousti špeglarji prav tako napiflani nekih stereotipnih pravil in statističnih podatkov ljudem vbijali v glavo čisto drugačne stvari. Ali jim niso morda trobili, da nastaja svetovna firma, kjer bodo za vse večne čase dobile svoj debel kos belega kruha kot delavke, sodelavke, tovarišice. če se bodo le izšolale v tekstilnih šolah.
No, in punce so šle nasproti teh novih svetlih priložnosti. triletna poklicna šola, vajenška doba, potem pa trideset in več let dela. Vmes družina, otroci, gradnje hiš, krediti, ločitve, bolezni ….in še cela vrsta reči, ki se dogajajo ……. povprečnim, ponavljam, večini ljudi. In nekako se v tem času te tepke, niso vpisovale v tečaje tujih jezikov, niso imele časa za računalništvo, niso se uspele izučiti za zidarke, kleparke, inštruktorice avtošole ali fotomodele. Tepke, ponavljam. Njihova povprečnost, ki seveda včasih poleg drugega vključuje tudi nezavidljiv inteligenčni kvocient je namreč zgražanja vredna zadeva. Nad tem se velja zmrdovati in nanje kazati s prstom. Lahko bi celo rekel, da je ta skupina ljudi stigmatizirana, kar je tudi jako moderno trditi v teh časih. Ampak ne, stigmatizirana je lahko le majhna skupina drugačnih, ne pa večina populacije, ki ima poleg vsega še to smolo, da je povprečna.

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu · črkar

ŠTRAJK

6.11.2009 · 40 komentarjev

In je završalo. Grenkoba, ki je tiščala v stene utrujenih žil se je spontano in naenkrat razlila skozi naša telesa. V zraku je bilo čutiti tisto prvinsko človeško jezo, ki se rodi, ko ti krivica in užaloščenost zlomi leta in leta klubujočo hrbtenico.
Že takoj, ko smo se pogledali, smo vedeli da je to ta dan. Dan, ki bo za vedno zapisan kot svetla zvezda v rimski cesti našega časa.
»Bum« je zadonelo po fabriki, ko je Janez vžgal s svojo macolo po dvestokilski traverzi nad svojo mašino. V naslednjem trenutku smo drug za drugim spontano in brez vnaprejšnjega dogovora junaško pritiskali tiste rdeče gobice na naših mašinah. Tiste, a veste,kjer piše »izklop« . Druga za drugo so mašine umolknile in kmalu se je slišal le še turobni fabriški mir, prekinjen vsake toliko samo s pihanjem zraka s skakšnega ventila in šepetajočim pogovorom sodelavcev.
Šef proizvodnje je prilavfal med nas in se lotil svojega pričakovanega cepetanja:« Ja, kaj se pa zajeb…..??«
»Bum!« je še enkrat zaropotalo, prej kot je revež dokončal svoj stavek. Tip se je sesedel kot pokošen in se molče tresel na leseni paleti, ne bi me presenetilo, če bi ugotovil, da mu je malo ušlo.
Dedci so pogasili že vse mašine in stopili v skupino. Govorili niso skoraj nič. Ženske so prinesle velike kartone in nanje smo napisali nekaj parol. Pozivale so vodilne naj oni poskusijo preživljati svoje familije s slabimi petimi stotaki na mesec in podobne stvari.
Nekaj mlajših vročeglavcev si je okoli glav navezalo rdeče cunje, ki smo jih ponavadi uporabljali za brisanje mašin. Vsi pa smo obdržali v rokah svoja orodja. Posebno se je krčevito oprijemal svoje macole Janez. In tista traverza je samo čakala, da spet zagrmi svoj oglušujoči krik.
Direktorji, kadrovski in še nekaj tičev so prišli v fabriko šele nekaj po osmi. Seveda so morali izdelati strategijo.
Ko so se nam približali, so zelo očitno izgubili nekaj nameravane ostrine. Tako so se lotili problema z dokaj nizkim in mirnim tonom. Direktor je začel z običajnimi floskulami o krizi in nizki dodani vrednosti. »Boš videl, kurba, dodano vrednost, ti materna!« so začeli kričati kovači in ni bilo treba več čakati dolgo, da je spet zagrmela Janezova macola.
Direktor je umolknil. Bil je bled in začel se je tresti. Kadrovik je nekaj mencal kot ponavadi, češ da smo pa le vsak mesec dobil plačo in da bi lahko po zakonu dobili še kakšen evro manj. Takrat smo zaropotali vsi in proti nezaželjeni bandi se je vsul dež šravfov in podobne šare. Kadrovski je poskušal nekaj prepičevati. Imel je že solzne oči in s paničnimi gibi se je branil pred srdom množice. Kmalu je cela skupinica neugledno in smešno bežala pred upravičeno jezo upornikov.
Franc, ki je ponavadi ob osmih jedel že drugi sendvič, ob desetih pa je vseeno prvi lavfal na malico, je tokrat še na hrano skoraj pozabil. Aja, seveda, on se je poleg vsega odločil pa še za gladovnega!!
Možje so po odhodu škricev prevrnili plehnate omare in jih kot barikade nagrmadili ob glavnih vhodih. Na velike bele liste smo napisali svoje zahteve. Te so vsebovale dvakrat višje plače, odstop vseh vodilnih, proste sobote, večji regres in teden dni toplic pozimi in teden morja poleti. Za piko na i smo pripisali še, da hočemo trinajsto in štirinajsto plačo in veselico za novo leto. Pika.

Franc je bil videti že zelo šibak. S svojo vodeno zeleno barvo , že skoraj goden za infuzijo je bil pri naših zahtevah eno najmočnejših orožij!
V fabrških prostorih je dobesedno vibriralo od borbene energije. Ljudje so stiskali pesti in na obrazih so se jim risali žanklodvandamovski izrazi. Bili smo pripravljeni … ma preprosto na vse.
Takrat so se s treskom odprla glavna vhodna vrata in v bajto je prihrumelo nekako trideset do vratu našemljenih specialcev. Imeli so čelade in prozorne vizirje. V eni roki so držali ščite, v drugi pa tričetrtmetrske pendreke. Vnel se je neizprosen boj. Očitno se vojščaki niso nadejali takšnega odpora. Padali so levo in desno.Ta se je držal za krvavi rilec, spet drugi je hodil v krogu in v svoji omotici tuhtal kaj se mu je zgodilo. Tudi kakšen od naših je seveda padel pod udarci.
»Bum!« je spet zagrmela Janezova macola….

…… Takrat sem se zavedel, da sem malo zapretiraval…..

…v resnici je bilo malo drugače. Sindikalni »nekaj« je v bistvu samo prinesel nekakšen papir, ki nam ga je ponudil v podpis. No, saj ni pisalo nič slabega. Da bi radi imeli šeststo evrakov osnove in še nekaj takšnih reči. Pa smo skoraj vsi podpisovali. Tudi nečlani. Menda v podporo zahtevam. Nekateri z iskrenim namenom, drugi zato ker so podpisali ostali in nekateri zato, ker se jim je zdelo hecno. Očitno je bil danes nekakšen , kako bi rekel , pozitiven dan. Ob tej sindikalni »akciji« smo se namreč po večini zelo zabavali. V navalu te omenjene dobre volje smo kolegi na sosednjih mašinah tudi sklamfali skupaj tisti zgornji krvavi scenarij.

Vendar pa pobud ne smemo devati kar tako, na pamet čisto v nič. Raje se zamislimo nad temi besedami:

SKUPAJ SMO MOČNEJŠI

VSI, KI ČUTITE IN MISLITE ENAKO SE NAM PRIDRUŽITE!

SOLIDARNOST JE VREDNOTA

SKEI (skei ni isto kot amen! op. )

lp

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Koščena balada

1.11.2009 · 14 komentarjev

Zgoraj se pa zgrinja množica ljudi
pisane parade se glasno vrstijo
blagoslov nebeške orgle zaigrajo
rdeče himne trobente bele zadonijo.

Žalujejo ljudje in modre govorijo misli
očitek času iz besed se čuje
za prave toči svetle le spomine
nepravim še bolj črno temo kuje

V hladni temi pa par kosti leži
in ne vedo več, so od rodoljubov,
braniteljev bogve čigavih idealov,
talcev neke vojne ali pobitih judov.

Bele, sprane in tanke so koščice
razpadli sklepi in skeleta je oblika
le svetal obroček, ki ušel očesu je kragulja
in prsti stisnjeni, kjer nekoč je preperela slika.

Le med srepimi votlinami, duh si misel hrani,
ne ko himna zahrumi in ne ko zvonci zadonijo
Le zakaj od nje sem moral tisto noč?
Mar zdaj isti zli glasovi zopet me budijo?

  • Share/Bookmark

Tagi: miks