dare.likar@siol.net

Mater, so nas … nategnil’ !!

29.10.2009 · 10 komentarjev

Ko je avtobus s svojo rutinsko naglico brzel proti mestu , si Janez ni mogel kaj, da se ne bi spomnil na tisti Srbski film. No, saj ni bilo ravno tako. Vendar že bežen pogled okoli sebe je na človeka naredil vtis, da so okoli njega vseh sort ljudje. Ja, mogoče bi bila bolj primerna tista: “Pozno je in sam sedim v vagonu, z mano je še petnajst revnih duš….!” S takšnimi mislimi se je ukvarjal Janez in se kislo nasmihal slikam,ki so jih asociacije risale pred njegovimi očmi. “V mesto se peljem!” je brundal sam pri sebi. “Porka madona, kaj mi je tega treba? Skoraj trideset let sem delal v tisti šlosariji, zdi se mi, da smo vse sami postavili, da sem poznal vsak meter tiste bajte. Sleherni stroj, stari ponk ali zgarana delavska omarica mi je bila poznana s svojo zgodovino vred! Pfej, le kaj je zdaj tega treba?!”

Pa je šlo vse skupaj v maloro. Pa če že ne ravno v maloro pa nekam na Balkan. V Romunijo ali Bolgarijo. “Ha, saj smo ja vsi Evropa!” je kislo cinično pomislil Janez! In zdaj grem v mesto. Kot bi šel za vajenca se mu je zdelo. Za vajenca! Potem, ko sem bil toliko let mojster in je toliko generacij vajencev črpalo znanje iz mojih izkušenj. Zdaj pa lahko le poslušam blebetanje o krizi, o ceni delovne sile, o …. ja, o bogve čem še!? In s hvaležnostjo je menda treba sprejeti to, da so mi zrihtali delo pri matični firmi. Koiko drugih je menda dobilo kar knjižico. Brco v rit po domače! Meni pa to! Hvaležen in vse čisto znova! Skoraj petdeset kilometrov na dan. Pri mojihi letih. Za minimalca in vse od začetka. Jebemti sunce kovaško!”

Zaslišal je takrat z leve strani nenavaden pogovor. Bilo je nekakšno lomljenje v Srbščini ! Obrnil se je proti sogovornikoma in takoj pogruntal koliko je ura. Albanec in Rom! Ha, kje sta se pa ta dva našla. No, pa saj je vedel kaj zelo verjetno delata na istem avtobusu. Skoraj zagotovo sta z enako veliko hvaležnostjo zapustila svoje kraje in se podala na svojo pot, kot Janez. Ja, le da je bila njuna pot veliko daljša.

Moral je Janez odriniti prve misli, ki so mu padle na pamet, ko ju je zagledal. Spomnil se je namreč debat med deci v fabriki. O ceneni delovni sili pa o tem zakaj je Evropa sprejela Romunijo pa Bolgare. »Da bodo še zbili ceno tej naši revš’ni« je vpil takrat Franc in vžgal z macolo po traverzi, da je še nekaj časa zvonilo v ušesih.
No, te misli je zdaj odrinil na stran. Fanta sta bila videti prav nekako uboga, raztresena in negotova. Saj si, konec koncev tega zagotovo nista želela, izmislila pa si tudi nista vsega skupaj onadva!!

»Odakle?« se je takrat obrnil proti njima. Presenečena delavca sta skočila iz svoje dremave zamišljenosti in hitela odgovarjati. Albanec je bil iz Ohrida. Ismet je rekel, da mu je ime. Govoril je bolj slabo srbsko in s tistim hecnim naglasom, ki smo se ga v vicih pogosto vsi trudili oponašati. Pa še ime se je Janezu zdelo malo špasno. So se že kdaj v delavnici hecali s tem. Kot izmet, kot škart. A veš, skuješ klamfo, pa vidiš, da si falil za dva centimetra in jo flikneš v kontejner, ker piše z velikimi zbledelimi črkami : izmet . spodaj pa še dinos. Ha, ja malo hecno se mu je pa res zdelo.

Romski mladenič se mu je tudi zdel malo smešen. Predvsem je bilo zanimivo, ko je zgledalo da ne ve točno kje je doma. Najprej je nekaj omenjal Niš, potem Romunijo in vse skupaj ni zgledalo niti približno kot kakšen podatek. Verjetno je bil fant, Merkezan se je klical, kdaj doma tu, kdaj tam. Mogoče pa je šel v Romunijo, da ulovi strašno Evropo, vonderland, eldorado, kjer teče med in mleko in vse takšne reči? Sicer pa je bil sin še pravega čergaša, svobodnega nomada, ki je poganjal konje, da so vlekli njegov dom po širokih ravnicah . Z rdečo ruto okoli vratu in dolgimi vranje črnimi lasmi, ki so plapolali v vetru. Kdo bi takšnemu zameril, če ne ve čisto natančno, kje je doma?

Samo par besed je bilo dovolj, da so možje, vsaj na prvi pogled, postali dokaj prijateljski. Janez je bil pač , na začudenje obeh prišlekov z juga Balkana, tak šlovek da je znal biti realen in ni ozkosrčno obsojal vsehpovprek za stanje v kakršnem se je znašel. Ja, v eno in isto fabriko so namenjeni. Janeza je sicer imelo, da bi planil na dan z logičnim vprašanjem, kaj hudiča rabijo tam uvožence, če pa je menda nekaj sto naših delavcev odveč. Pa ni spraševal tega. Ja kaj pa onadva vesta? Pa kaj sta kriva tega. Saj konec koncev zagotovo nista zlahka zapustila svojih krajev in predvsem svojih ljudi!

»Koliko pa zaslužite?« je izdal Merkezan kaj je najbolj bistven motiv, da se podaja tako daleč od doma.
»Pfej, petsto evrakov je največ kar lahko sanjata!« je Janez vrgel ven kar realno cifro in se čudil, da fanta tega nista sprejela s kakšnim posebnim razočaranjem. Petsto se jima je zdela kar lepa vsota. Tristo evrov bi pošiljal Ismet vsak mesec domov. Ej, to bi rasla njegova hišica. Merkezan je samo na kratko prikimaval. Janez je nekoliko skeptično komentiral njuno navdušenje. Bosta morala tudi živeti tukaj. Z dvesto evri? Ja, bo pa težka pa tudi če sta strokovnjaka za preprosto in skromno življenje.

In peljala se je naša druščina po cesti proti nečemu novemu. Stari majster je v temu videl zgolj in samo negativne stvari, svoj lasten neuspeh in propad marsičesa v kar je verjel in za kar je delal v življenju. Pogledoval je proti novima znancema in vsak pogled sta mu vrnila s prijaznim nasmehom. Ja, verjetno sem prvi, ki ju je prijazno obgovoril odkar sta prišla sem gor. Bogve kako se počutita,ko ju ljudje začnejo gledati kot nekoga, ki pomeni nevarnost zanje in za njihovo delo? Kot na nekoga, ki jim nekaj jemlje in ki že svojo prisotnostjo maje trdne temelje na katerih smo stali pred tem!?

Zaropotalo je takrat nekje pod njihovimi sedeži in avtobus se je skoraj ustavil. »Na, zdaj pa še to!« je naglas pomislil Janez, » poleg tega, da moram v klinčevo mesto na šiht, zgleda da pa niti to ne bo ratalo!?«
Vozilo, ki je očitno doživelo neko usodnejšo okvaro je komaj priropotalo do bližnjega parlkirišča. Šofer je nekaj prijavil okoli menjalnika, sklopke, polosovine in take ropotije in povedal, da bodo poklicali nadomestni avtobus. Do takrat pa naj bodo potrpežljivi, popijejo naj kavo ali pokadijo cigareto!

»Še sreča, da smo dobili tako jasna navodila« je skoraj dobre volje pripomnil Janez.

Prižgali so res vsak svojo cigareto. Mislili so si seveda, da bo zadeva rešena v kaj kratkem času. Verjetno je drug avtobus že na poti ali pa bo odrinil vsak čas. Stali so tako vsi trije novopečeni znanci skupaj in še nekaj modrovali okoli te svoje situacije, ko jih je kar naenkrat nekaj zmotilo.

Le nekaj metrov stran od njih se je ob robu parkirplaca ustavil urejen možakar s kravato in brezhibno pristriženo pričesko in brado. Na presenečenje naših prijateljev je svoj kovček, ki je še malo prej zgledal kot vsaka druga poslovna aktovka , odprl in z nekaj kretnjami predelal v majhno priročno mizico. Pri tem svojem početju je stalno nekaj žlobudral. To je počel hitro in tekoče. Sploh ni človek še doumel enega stavka,ko je gospod že povedal dva nova. S svojim govoričenjem je vabil ljudi naj pridejo bliže.«Preizskusite svojo srečo. Pomnožite svoje imetje!« so bile nekatere od njegovih besed.

In res se je takrat gospodu z mizico približal še en prav tako,vsaj na videz, omikan gospod. Žlobudrasti tip je postavil na svojo ad hoc mizico tri lončke. Belega, sivega in enga čisto črnega. Pod enega od lončkov je dal kroglico, vse skupaj malo pomešal in nato je bil na vrsti prišlek. Stavil je deset evrov in pokazal na beli lonček. In šment, res je bila kroglica tam spodaj. Ha, kako zlahka je podvojil tisti svoj desetak. Stavil je še dvajset, pa petdeset in sto evrov in skoraj vsakič je dobil. Ljudje so začeli prihajati bliže. Tudi naši trije znanci so z zanimanjem pristopili.

»A lahko še kdo stavi?« je Janez vprašal bolj za hec.
»Seveda gospod. Srečo je treba deliti z vsemi!« se je posladkano prijazno vsulo iz možakarja.
In stavili so naši trije vsak po petaka. Rokohitrec je ležerno pomešal svoje lonce in … »dobitek!«
Isto se je ponovilo z dvajsetimi evri in s petdesetim tudi. Niti opazili niso naši trije, kdaj jih je spretnež premamil, da so segli v svoje denarnice in izvlekli vsak po stotaka. Ampak , glej vraga, takrat je začelo z igro iti nekaj narobe. Izgubil je stotaka Janez, izgubil ga je Ismet in potem še Merkezan.
Kockar je naše fante sladkobesedno tolažil in jih vabil naj si povrnejo to nepričakovano izgubo.

In po vseh zakonih hazarda so dedci izgubili občutek za vrednost denarja s katerim kockajo in vsej logiki navkljub so se nekako prepričevali, da mora sreča spet pokazati lepši obraz. Izpraznili so svoje denarnice, Janez je šel dvakrat na bankomat in ismet je prav z dna svoje bisage izbrskal še neko železno rezervo in ….pognali so vse do zadnje pare.

»Policija!« je v tistem trenutku zavpil tretji škric, ki je stal dvajset trideset metrov stran in ga do takrat niso naši sploh opazili. V nekakšni paniki je vpijoči stražar skočil v lep svetlomoder avto in zapeljal pred kockarja. Janez in njegova kolega so samo nemo gledali kaj se dogaja. Z odprtimi usti so buljili, ko so v istio limuzino sedli tip, ki jih je spravil ob denar, šofer, ki se je drl nekaj o policajih in za piko na i še tisti model , ki je maloprej tako lepo dobival v igri z belim, sivim in črnim lončkom.

Limuzina je oddrvela in naenkrat je postalo na parkirišču nenavadno tiho. Policije seveda ni bilo nikjer. Naši fantje pa še vedno kot da ne morejo priti k sebi. Janez je sikal sam pri sebi nekaj o krščenih matičkih in križanih gorah. Poleg njega je Ismet psoval svoje motre in gruje. Te besede je Janez dobro poznal. Spominjal se jih je iz let svoje vojaščine .
Merkezan je bil čisto tiho. Le srepo je zrl predse s svojimi kot oglje črnimi očmi. »Le kakšen svet je to, da so še mene lahko ociganili!?« se je verjetno spraševal.

In nakladali so se naši trije na avtobus, ki je takrat pripeljal namesto pokvarjene kripe. Sedli so ravno tako na sedeže bolj zadaj. Vse do mesta niso spregovorili. Le pogledali so se vsake toliko in v njihovih pogledih je bilo videti samo nekakšno spoznanje, kot …….mater, so nas nategnil’ !

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



10 odzivov ↓

  • miri // 29.10.2009 07:45

    Dveh vrst “cigani”,rezultat pa isti.Odlična zgodba.

  • NordStar // 29.10.2009 08:47

    Precej dobro. Tisto s kockanjem je bilo sicer predvidljivo, a paše vseeno prebrat.

  • dare // 29.10.2009 11:35

    @Miri, črni pa beli … :) !!

  • dare // 29.10.2009 11:37

    @Nordstar, hvala. Glede predvidljivosti pa ne vem kaj reči. Nasploh se mi zdi, da se itak ne spuščam v preveč zapletene, zarotniške ali kakšne podobne situacije in je nasploh vedno bolj ali manj vse zelo jasno. S tremi lončki in kuglico je pa sploh vedno enak izid. :) Kot z vsakim drugim gemblanjem, a ne!? lp

  • bin // 29.10.2009 14:47

    Ampak ena razlika pa je Dare! :x

    Tisti “ta drugi” vsaj niso pričakovali, da bi jim bili Janez & Co za nateg hvaležni. :mrgreen:

  • dare // 30.10.2009 10:21

    @bin, bogve! Lahko pa da smo tudi takim lahko za kaj hvaležni. Lahko bi jih opucali do gat! V fabriki so nam npr. kdaj na naše negodovanje brez zadržkov servirali, da smo lahko zadovoljni, da v takšnih razmerah petnajstega dobivamo “plačo”! :)

  • bin // 30.10.2009 13:05

    Naj popravim Dare!?

    Nisem mislil na dolžnost “nas”, temveč na pričakovanja druge strani. Tu pa sva si dokaj enotna.
    “Ta prvi”, se pravi delo”dajalci” so prepričani, da jim moramo biti hvaležni (za nateg). Gemblarji pa se nasprotno zavedajo in nam s pobegom priznajo, da so nas nategnili. :cool:
    Pa ne zameri za “prevajanje”. :)

  • drmagnumdrmagnum // 31.10.2009 09:19

    Zanimiva izkušnja. Naključje ali pa načrtovan postanek so izkoristili tisti, ki znajo od ljudi izvleči zadnji za mnoge težko prislužen denar.

  • ramalak // 31.10.2009 09:39

    mnogi med nami smo dali skoz to preizkušnjo,
    jaz leta 1984 na poti na služenje vojaškega roka v Makedonijo.

    in nekaj podobnega enkrat na Madžarskem.
    Menjava forintov na parkirišču in potem panika zaradi “policije” in nazadnje ostaneš sam in praznih rok …..

  • BlazzBlazz // 31.10.2009 11:50

    Haha!!
    »Le kakšen svet je to, da so še mene lahko ociganili!?«

    tale zmaga! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !