dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2009

Mater, so nas … nategnil’ !!

29.10.2009 · 10 komentarjev

Ko je avtobus s svojo rutinsko naglico brzel proti mestu , si Janez ni mogel kaj, da se ne bi spomnil na tisti Srbski film. No, saj ni bilo ravno tako. Vendar že bežen pogled okoli sebe je na človeka naredil vtis, da so okoli njega vseh sort ljudje. Ja, mogoče bi bila bolj primerna tista: “Pozno je in sam sedim v vagonu, z mano je še petnajst revnih duš….!” S takšnimi mislimi se je ukvarjal Janez in se kislo nasmihal slikam,ki so jih asociacije risale pred njegovimi očmi. “V mesto se peljem!” je brundal sam pri sebi. “Porka madona, kaj mi je tega treba? Skoraj trideset let sem delal v tisti šlosariji, zdi se mi, da smo vse sami postavili, da sem poznal vsak meter tiste bajte. Sleherni stroj, stari ponk ali zgarana delavska omarica mi je bila poznana s svojo zgodovino vred! Pfej, le kaj je zdaj tega treba?!”

Pa je šlo vse skupaj v maloro. Pa če že ne ravno v maloro pa nekam na Balkan. V Romunijo ali Bolgarijo. “Ha, saj smo ja vsi Evropa!” je kislo cinično pomislil Janez! In zdaj grem v mesto. Kot bi šel za vajenca se mu je zdelo. Za vajenca! Potem, ko sem bil toliko let mojster in je toliko generacij vajencev črpalo znanje iz mojih izkušenj. Zdaj pa lahko le poslušam blebetanje o krizi, o ceni delovne sile, o …. ja, o bogve čem še!? In s hvaležnostjo je menda treba sprejeti to, da so mi zrihtali delo pri matični firmi. Koiko drugih je menda dobilo kar knjižico. Brco v rit po domače! Meni pa to! Hvaležen in vse čisto znova! Skoraj petdeset kilometrov na dan. Pri mojihi letih. Za minimalca in vse od začetka. Jebemti sunce kovaško!”

Zaslišal je takrat z leve strani nenavaden pogovor. Bilo je nekakšno lomljenje v Srbščini ! Obrnil se je proti sogovornikoma in takoj pogruntal koliko je ura. Albanec in Rom! Ha, kje sta se pa ta dva našla. No, pa saj je vedel kaj zelo verjetno delata na istem avtobusu. Skoraj zagotovo sta z enako veliko hvaležnostjo zapustila svoje kraje in se podala na svojo pot, kot Janez. Ja, le da je bila njuna pot veliko daljša.

Moral je Janez odriniti prve misli, ki so mu padle na pamet, ko ju je zagledal. Spomnil se je namreč debat med deci v fabriki. O ceneni delovni sili pa o tem zakaj je Evropa sprejela Romunijo pa Bolgare. »Da bodo še zbili ceno tej naši revš’ni« je vpil takrat Franc in vžgal z macolo po traverzi, da je še nekaj časa zvonilo v ušesih.
No, te misli je zdaj odrinil na stran. Fanta sta bila videti prav nekako uboga, raztresena in negotova. Saj si, konec koncev tega zagotovo nista želela, izmislila pa si tudi nista vsega skupaj onadva!!

»Odakle?« se je takrat obrnil proti njima. Presenečena delavca sta skočila iz svoje dremave zamišljenosti in hitela odgovarjati. Albanec je bil iz Ohrida. Ismet je rekel, da mu je ime. Govoril je bolj slabo srbsko in s tistim hecnim naglasom, ki smo se ga v vicih pogosto vsi trudili oponašati. Pa še ime se je Janezu zdelo malo špasno. So se že kdaj v delavnici hecali s tem. Kot izmet, kot škart. A veš, skuješ klamfo, pa vidiš, da si falil za dva centimetra in jo flikneš v kontejner, ker piše z velikimi zbledelimi črkami : izmet . spodaj pa še dinos. Ha, ja malo hecno se mu je pa res zdelo.

Romski mladenič se mu je tudi zdel malo smešen. Predvsem je bilo zanimivo, ko je zgledalo da ne ve točno kje je doma. Najprej je nekaj omenjal Niš, potem Romunijo in vse skupaj ni zgledalo niti približno kot kakšen podatek. Verjetno je bil fant, Merkezan se je klical, kdaj doma tu, kdaj tam. Mogoče pa je šel v Romunijo, da ulovi strašno Evropo, vonderland, eldorado, kjer teče med in mleko in vse takšne reči? Sicer pa je bil sin še pravega čergaša, svobodnega nomada, ki je poganjal konje, da so vlekli njegov dom po širokih ravnicah . Z rdečo ruto okoli vratu in dolgimi vranje črnimi lasmi, ki so plapolali v vetru. Kdo bi takšnemu zameril, če ne ve čisto natančno, kje je doma?

Samo par besed je bilo dovolj, da so možje, vsaj na prvi pogled, postali dokaj prijateljski. Janez je bil pač , na začudenje obeh prišlekov z juga Balkana, tak šlovek da je znal biti realen in ni ozkosrčno obsojal vsehpovprek za stanje v kakršnem se je znašel. Ja, v eno in isto fabriko so namenjeni. Janeza je sicer imelo, da bi planil na dan z logičnim vprašanjem, kaj hudiča rabijo tam uvožence, če pa je menda nekaj sto naših delavcev odveč. Pa ni spraševal tega. Ja kaj pa onadva vesta? Pa kaj sta kriva tega. Saj konec koncev zagotovo nista zlahka zapustila svojih krajev in predvsem svojih ljudi!

»Koliko pa zaslužite?« je izdal Merkezan kaj je najbolj bistven motiv, da se podaja tako daleč od doma.
»Pfej, petsto evrakov je največ kar lahko sanjata!« je Janez vrgel ven kar realno cifro in se čudil, da fanta tega nista sprejela s kakšnim posebnim razočaranjem. Petsto se jima je zdela kar lepa vsota. Tristo evrov bi pošiljal Ismet vsak mesec domov. Ej, to bi rasla njegova hišica. Merkezan je samo na kratko prikimaval. Janez je nekoliko skeptično komentiral njuno navdušenje. Bosta morala tudi živeti tukaj. Z dvesto evri? Ja, bo pa težka pa tudi če sta strokovnjaka za preprosto in skromno življenje.

In peljala se je naša druščina po cesti proti nečemu novemu. Stari majster je v temu videl zgolj in samo negativne stvari, svoj lasten neuspeh in propad marsičesa v kar je verjel in za kar je delal v življenju. Pogledoval je proti novima znancema in vsak pogled sta mu vrnila s prijaznim nasmehom. Ja, verjetno sem prvi, ki ju je prijazno obgovoril odkar sta prišla sem gor. Bogve kako se počutita,ko ju ljudje začnejo gledati kot nekoga, ki pomeni nevarnost zanje in za njihovo delo? Kot na nekoga, ki jim nekaj jemlje in ki že svojo prisotnostjo maje trdne temelje na katerih smo stali pred tem!?

Zaropotalo je takrat nekje pod njihovimi sedeži in avtobus se je skoraj ustavil. »Na, zdaj pa še to!« je naglas pomislil Janez, » poleg tega, da moram v klinčevo mesto na šiht, zgleda da pa niti to ne bo ratalo!?«
Vozilo, ki je očitno doživelo neko usodnejšo okvaro je komaj priropotalo do bližnjega parlkirišča. Šofer je nekaj prijavil okoli menjalnika, sklopke, polosovine in take ropotije in povedal, da bodo poklicali nadomestni avtobus. Do takrat pa naj bodo potrpežljivi, popijejo naj kavo ali pokadijo cigareto!

»Še sreča, da smo dobili tako jasna navodila« je skoraj dobre volje pripomnil Janez.

Prižgali so res vsak svojo cigareto. Mislili so si seveda, da bo zadeva rešena v kaj kratkem času. Verjetno je drug avtobus že na poti ali pa bo odrinil vsak čas. Stali so tako vsi trije novopečeni znanci skupaj in še nekaj modrovali okoli te svoje situacije, ko jih je kar naenkrat nekaj zmotilo.

Le nekaj metrov stran od njih se je ob robu parkirplaca ustavil urejen možakar s kravato in brezhibno pristriženo pričesko in brado. Na presenečenje naših prijateljev je svoj kovček, ki je še malo prej zgledal kot vsaka druga poslovna aktovka , odprl in z nekaj kretnjami predelal v majhno priročno mizico. Pri tem svojem početju je stalno nekaj žlobudral. To je počel hitro in tekoče. Sploh ni človek še doumel enega stavka,ko je gospod že povedal dva nova. S svojim govoričenjem je vabil ljudi naj pridejo bliže.«Preizskusite svojo srečo. Pomnožite svoje imetje!« so bile nekatere od njegovih besed.

In res se je takrat gospodu z mizico približal še en prav tako,vsaj na videz, omikan gospod. Žlobudrasti tip je postavil na svojo ad hoc mizico tri lončke. Belega, sivega in enga čisto črnega. Pod enega od lončkov je dal kroglico, vse skupaj malo pomešal in nato je bil na vrsti prišlek. Stavil je deset evrov in pokazal na beli lonček. In šment, res je bila kroglica tam spodaj. Ha, kako zlahka je podvojil tisti svoj desetak. Stavil je še dvajset, pa petdeset in sto evrov in skoraj vsakič je dobil. Ljudje so začeli prihajati bliže. Tudi naši trije znanci so z zanimanjem pristopili.

»A lahko še kdo stavi?« je Janez vprašal bolj za hec.
»Seveda gospod. Srečo je treba deliti z vsemi!« se je posladkano prijazno vsulo iz možakarja.
In stavili so naši trije vsak po petaka. Rokohitrec je ležerno pomešal svoje lonce in … »dobitek!«
Isto se je ponovilo z dvajsetimi evri in s petdesetim tudi. Niti opazili niso naši trije, kdaj jih je spretnež premamil, da so segli v svoje denarnice in izvlekli vsak po stotaka. Ampak , glej vraga, takrat je začelo z igro iti nekaj narobe. Izgubil je stotaka Janez, izgubil ga je Ismet in potem še Merkezan.
Kockar je naše fante sladkobesedno tolažil in jih vabil naj si povrnejo to nepričakovano izgubo.

In po vseh zakonih hazarda so dedci izgubili občutek za vrednost denarja s katerim kockajo in vsej logiki navkljub so se nekako prepričevali, da mora sreča spet pokazati lepši obraz. Izpraznili so svoje denarnice, Janez je šel dvakrat na bankomat in ismet je prav z dna svoje bisage izbrskal še neko železno rezervo in ….pognali so vse do zadnje pare.

»Policija!« je v tistem trenutku zavpil tretji škric, ki je stal dvajset trideset metrov stran in ga do takrat niso naši sploh opazili. V nekakšni paniki je vpijoči stražar skočil v lep svetlomoder avto in zapeljal pred kockarja. Janez in njegova kolega so samo nemo gledali kaj se dogaja. Z odprtimi usti so buljili, ko so v istio limuzino sedli tip, ki jih je spravil ob denar, šofer, ki se je drl nekaj o policajih in za piko na i še tisti model , ki je maloprej tako lepo dobival v igri z belim, sivim in črnim lončkom.

Limuzina je oddrvela in naenkrat je postalo na parkirišču nenavadno tiho. Policije seveda ni bilo nikjer. Naši fantje pa še vedno kot da ne morejo priti k sebi. Janez je sikal sam pri sebi nekaj o krščenih matičkih in križanih gorah. Poleg njega je Ismet psoval svoje motre in gruje. Te besede je Janez dobro poznal. Spominjal se jih je iz let svoje vojaščine .
Merkezan je bil čisto tiho. Le srepo je zrl predse s svojimi kot oglje črnimi očmi. »Le kakšen svet je to, da so še mene lahko ociganili!?« se je verjetno spraševal.

In nakladali so se naši trije na avtobus, ki je takrat pripeljal namesto pokvarjene kripe. Sedli so ravno tako na sedeže bolj zadaj. Vse do mesta niso spregovorili. Le pogledali so se vsake toliko in v njihovih pogledih je bilo videti samo nekakšno spoznanje, kot …….mater, so nas nategnil’ !

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

ZLOČIN

23.10.2009 · 11 komentarjev

(nekoč v nekih krajih, ob nekih ukrepih še bolj nekega ministra)

V deželici, ni bilo nič več tako kot prejšnja leta. Spominjal se je še Janez tistih let. Marljivi so bili njegovi rojaki in veseli.. Delali so trdo vse dneve na svojih poljih in majhni so bili njihovi pridelki. Vendar, njihova skromnost in poštenost jih je držala pokonci. In ljubezen. Njihove blede drobne ženičke so jih ljubile in vsem so se rojevali rdečelični kuštravi kričači. Tudi poveseliti so se znali Janezovi rojaki pred leti. Zaplesali in zavriskali so ob harmoniki in vriskanje se je slišalo in fantovska pesem. In radi so popili kozarec domačega vina ob takšnih priložnostih. Ma, kaj kozarec? V resnici so se zaslužene kapljice napili kot krave. Takrat so radi ponosno udarili po mizi in se kdaj pa kdaj tudi malo zmikastili a so se že naslednji dan hiteli opravičevati in gladiti neprijetne spore. Drugače pa se niso prepirali. So pač skrbeli za svoje stvari. Niso se pehali za blagom in veljavo. Zadovoljni so bili s svojimi hišicami in toplino v svojih številnih družinah. V oblast se pa še posebno niso vtikali. “Komanda mora bit” so pogosto rekli in vse je teklo svojo pot. Ja, srečni so bili ljudje v tistih letih.
Dandanes pa slika ni več takšna. Ne, niti približno ne. Marljivost in garanje je zamenjala preračunljivost in potuhnjenost. Glavna in najbolj cenjena aktivnost je uporaba komolcev in jezika. Polja in pluge je prerasla robida. Oženi se le tu in tam kateri in njihove babnice nimajo več tistih prijaznih drobnih pogledov. Predvsem pa nikjer ni več videti otrok. Le tu in tam se kakšen debelinko drži krila svoje matere. In veselice, kozarec vina med prijatelji? Kakšne veselice neki, kakšna pijača? Škoda se zdi prebivalcem časa in še bolj denarja za takšne neumnosti. Čas in denar je potrebno trošiti za svoj vzpon. In vzpenjali so se Janezovi rojaki po lestvicah v politiki, denarništvu in vsej podobni ropotiji. In vse lestve so vodile le še bolj stran od ljudi. In sreča? Sreče Janez med temi ljudmi ni več videl. Ja, res, standard in demokracija sta prišla med prebivalce dežele.

S takšnimi mislimi se je Janez približal ulici, kjer se je kar trlo ljudi. Pririnil se je nekako do ceste in ugledal strašen prizor. Po poti ob kateri je mrgolelo gledalcev, je peljala žalostna in grozovita kočija. Dva konja sta vlekla voz na katerem je bil v železni kletki privezan možakar srednjih let. Bil je videti zdelan in uničen od pretepanja. Očitno je bil tudi več dni privezan na stebru na trgu, kjer so ga debele branjevke sramotile, ga ljudje obmetavali z gnilo solato in kjer so otročaji scali po njegovih nogah. Janez je kar otrdel od groze. Tudi marsikateri od ostalih prič strašnega dogajanja je bil zgrožen. Pa ne vsi. Prenekateri je kar privoščljivo ogledoval nesrečnika, ki so ga peljali na očitno zadnjo pot. Marsikatera gospodinja je jezno gledala hudodelca in navijaško dvigala pesti proti njemu.
“Kaj hudiča pa je zagrešil?” je Janez pogumno vprašal.
“Pšššt!” se je sunkovito odzvalo ducat ljudi hkrati in Janez je imel občutek, da je postavil prepovedano vprašanje. Bom raje tiho si je mislil.
“A je koga fental?” je tiho siknil, ko ga je spet premagala radovednost.
Zdelo se mu je, da se je nekaj ljudi zahihitalo. Eden njegovih znancev je stopil stran od množice in stopil bliže k njemu. “Daj no bodi pameten! Če koga ubiješ, se ti vendar v teh časih ne more zgoditi kaj hudega. Tudi če ti kdo kaj dokaže, se lahko pritožiš na postopek ali pa zahtevaš zamenjavo sodnika.”
“Se pravi, da je ropar!?”
Po odzivu sodeč, je ustrelil še bolj mimo. Kdor krade je v teh krajih bogat, ne zaprt so mu na hitro pojasnili in se trudili v miru opazovati dogajanje.
A Janez je vrtal in jih motil. Zvrgli so mu še posilstvo, incest in izsiljevanje.
Vse bolj groza je bilo našega junaka. Obsojeni nesrečnik je klecnil in presunljivo kriknil v svoji agoniji.
“Veleizdaja!” se je domislil Janez zadnje možnosti. Prisotni so zavili z očmi. Kaj le lahko izdaš v tej naši demokraciji, saj vsi vse vedo!!!!
Janeza je postalo groza in prestrašeno in proseče je streljal okoli sebe s svojim zmedenim pogledom. Procesija se je pomaknila proti morišču. Med hojo je Janez zavil v temačno vežo , za sabo potegnil svojega znanca in ga grobo pribil ob steno..
“Kaj se dogaja za božjo voljo, pojasni, pojasni!!”
Znanec se je sprijaznen z brezizhodnostjo položaja odločno zazrl v Janeza in pokazal svoj ravno tako prestrašen obraz.
“Janez, kaj ti še ni jasno!” , je rekel in glas mu je zadrhtel . ” Napil se ga je !”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Alkohol je treba prepovedati … pika!!!

19.10.2009 · 42 komentarjev

No, pa smo spet pri alkoholu. Staviti bi si upal, da sem kdaj že zagotavljal, da o tem ne bom več nakladal. Vendar pa, nekatere stvari mi pač dvignejo tlak. Pametno ali ne, človek si ne more vedno pomagati. In tako sem v zadnjih dneh začutil kar nekajkrat, da se barometer dviga proti rdečemu območju.
No, saj niti ne vem kje bi začel. Mogoče bi začel pri prijatelju, ki rad kar pogosto posedi pri gostilniškem omizju. Ko smo kdaj omenili, da to kakorkoli pač ni ravno čisto v redu, je rekel: » Nekje moraš bit!«
Sosednji pivec je takrat nalil že drugo pivo. Plačal je, enako kot tisti prvi, s svojim denarjem. Mogoče se komu zdi to nepomemben podatek, vendar je po mojem to zelo odločilnega pomena.
Tretjega bi ta dan že skoraj lahko spoznal za rahlo okajenega. Vendar pa fant ne bo šel za volan. Peš bo šel domov po svežem zraku in pol njegovega strašnega problema se bo že prej kot bo prispel skadilo v jesenski zrak.

Mogoče bi začel raje pri prispevku, ki sem ga sinoči videl pri TV dnevniku. Novinarji so se v lovu za zlikovci, ki radi popijejo kakšen pir podali v neko zabavišče. Od enega do drugega so hodili, da bi našli kakšnega, ki bi bil že vsaj malo »gotov« in ko so ga našli, so fanta posneli z vseh strani in ga pokazali vseslovenskemu občinstvu v ilustracijo stanja našega naroda. Kar videl sem oči gledalstva širom po deželi. Razigran fant je v lokalu, kjer je bil, mimogrede, očitno zelo dober žur, zagotovo izpadel kot potencialen kriminalec. Očitno je bilo, da bo ta večer še surov in objesten. Zelo verjetno pa bo tudi šel na avtocesto in pobil par ljudi, ki bodo vozili v pravo smer.
Očiten nauk, da naj bi mladina raje svoje socialne stike gojila preko Facebooka in čas preživljala med štirimi stenami sploh ni bil omenjen.

Mogoče bi ob pobudah, ki jih sto ljudi in organizacij sproži ob takšnih tragedijah in , ki zahtevajo popolno ničlo vsebnosti alkohola pomislil tudi na tiste kulturne pivce, ki v visoki družbi umetelno vrtijo svoje pecljate glažke pred vohali in prikimavajo drug drugemu kako dobre primarne in sekundarne vonje ter kako izredno cvetico ima tista žlobudra v čaši. Pustimo ob strani, da marsikaterei od njih goji strastno željo, da bi takrat raje nekulturno in brezobzirno loputnil po grlu dva deci ohlajene rebule pa amen. Pa to, da buteljka tistega vinca stane, dvakrat toliko kot uspe delodajalec plačati za en delavski šiht. To pustimo ob strani. V glavnem, kulturni pivci. Tudi vi ste notri.

Najbolj pa mi da misliti, ko kakorkoli podvomim v takšno obravnavanje problema, to kako sem zaustavljen z ogromnimi nepremagljivimi argumenti.

»Povej to staršem tistih mladih ljudi, ki so umrli na avtocesti!«

Ne, jaz jim ne morem povedati ničesar. Ob tako strahotni tragediji in nepopisni bolečini, ki jo zagotovo preživljajo ti ljudje, jaz ne najdem besed. Ne morem niti poskušati razumeti kaj se jim dogaja. Vendar pa se vseeno počutim nekako boljši kot vsi mrhovinarji, ki v svoji ponarejeni službeni skrbi za naša življenja ob takšnih dogodkih planejo pokonci.

Vseeno si dovoljujem sovražiti posploševanje. Prepričan sem namreč, da kadar je človek tako omamljen, da stori takšno stvar, takrat tega ne more rešiti višja kazen ali manjša dovoljena raven maliganov v krvi. Človek je že zdavnaj zgubil sposobnost razlikovanja med tisoč in tri tisoč evri ali promilo ali dvema. In takšno posploševanje si drznem sovražiti tudi in predvsem zaradi tistih mojih v prvih vrsticah. Imam jih namreč za ljudi, ki si želijo samo normalno živeti. Predvsem pa smo vsi skupaj pristaši tega, da morajo ljudje v življenju sami potuhtati kaj je pametno in dobro zanje in za njihovo bivanje.

Kakorkoli obrnemo. Rešitev je samo ena. Alkohol je treba stoprocentno prepovedati. Prepovedati je treba pridelavo, prodajo, nakup , konzumiranje in misel na to nesnago. Posekati je treba brajde in na smetišča zvleči kotle za žganjekuhe. Treba je skuriti preše in v bliskovitih akcijah razbiti vinske kleti in arhive. Popolnoma in do konca. Vsako popuščanje je blefersko in nesmiselno laganje samemu sebi. Ko bomo to storili, bo svet očiščen surovin, objestnežev, hitrih voznikov in še cele vrste pokvarjencev.

Napisal sem, resnici na ljubo, zmeden tekst, upam pa , da bo kdo razumel neizogibnost teh radikalnih sprememb in bo začel akcije v tej smeri. Moje delovanje se sicer začne z afektom vendar na žalost konča samo s črkami.

Naj še omenim, da sem želel napisati samo uvod v zgodbo, ki pa jo bom zaradi (pre)dolgega uvoda objavil naslednjič. V glavnem …. v boj!!! SMRT ALKOHOLU ….. SVOBODA SVOBODNEMU UMU!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · v afektu

TEŽKA JE TA … BLOGERSKA

14.10.2009 · 24 komentarjev

S tako prazno glavo že dolgo nisem sedel pred kompjuter in to poleg vsega še s trdnim namenom, da natipkam objavo. Ne kakšno hudo stvaritev, kakšno malo remek delo. Ne, bolj se mi je zdelo, da bi bilo dobro potegniti vsaj nekakšen medju-potez. Medju-potez seveda potegneš takrat, ko nimaš ideje kako naprej ali kaj podobnega.
Pri blogu pa seveda gre tudi za druge stvari. Tu moram omeniti, da nikakor ne smem glede ničesar jamrati. Pred časom sem namreč kdaj pa kdaj malo pošimfal bledo dogajanje ali nizek nivo katerega od blogerjev. Pa mi je neka avtoriteta nedvoumno dala vedeti, da stokanje nikakor ni v prid moji blogerski podobi.

Torej, gre tudi za druge stvari. Ena od teh je, da se človek po tako dolgem stažu in rednem objavljanju (relativno dolgih) tekstov tega početja brez dvoma navadi. Če nikoli ne dovoli, da bi npr teden dni minilo brez nove objave, potem zagotovo ugotovi, da o številu teh dni nenavadno veliko razmišlja in da mu vsak zamik deluje zelo moteče. Ja, vem …. nedvoumni simptomi. Zasvojenost!

Druga stvar je povezana z dinamiko dogajanja v virtualnem svetu. Za nadzor nad utripom imamo različna orodja, ki skrbijo , da stalno vemo koliko ljudi se ustavi ob naših črkah. In vsaka nova objava, posebno če jo uredniki izpostavijo ali pa vsaj dokler se drenja skupaj z drugimi na naslovnici pomeni cel kup obiskov. Takrat avtor doživi svojih pet minut slave in blišča. Že naslednji dan številke padejo v bližino ledišča. Le še nekaj zablodelih ali vsaj zakasnelih klikov še najde pot tja. Po štirih petih dneh pa se spet počuti kot v času svojih začetkov, ko se je veselil petih ali osmih obiskov na dan in ob tem namenoma pozabil, da so trije od teh njegovi lastni. In če smo prvo stvar ocenili kot zasvojenost in torej nekoliko nespametno reč, lahko zadevo s temi analyticsi in counterji opišemo kot kvečjemu še dosti večjo bedarijo.

Tretja zadeva pa je povezena s tem, da mi res ni do tega, da bi mi vodnjak mojih drobnih prebliskov popolnoma usahnil. To pisanje se mi zdi res prijeten in kvaliteten hobi. Sicer si mislim, da četa avtorjev, ki so to sfero obvladovali pred časom, zdaj dela čisto druge, zelo verjetno pametnejše stvari, po drugi strani pa se mi zdi, da je marsikdo od njih v bistvu nekako pregorel.Seveda ne bom o imenih, vem pa, da so nekateri imeli zelo veliko za povedati in to na pravi, svoj in kvaliteten način. No, in ravno tako sem prepričan, da je tudi tukaj, med mojimi kovači treba povedati še marsikaj!

In tako sem se vsedel s svojo prazno glavino ob enajstih zvečer pred računalnik. V prvih trenutkih sem pomislil, da bi stresel med tipke vse kar mi je čez dan ostalo v utrujenih možganih. Spotoma bi še omenil, da v teh dneh poleg šihta delam pri prenovi(nekega) stanovanja in glede na to, da nisem niti mojster zidar, niti vodovodar, niti keramičar lahko zlahka domnevate, da ostanejo opravila kot štemanje, nošnja kangel in podobne specialitete.
Potem pa sem pomislil o stvareh, ki sem jih absorbiral skozi dan. Pomislil sem, da so itak vsi videli, da si je jesen dokončno zaslužila svoje ime in da se pisano listje listje vrtinči po zraku. In pomislil sem , da o vsem dogajanju itak pišejo že vsi drugi. Pa naj bodo to ubogi geji s svojimi pravicami, Kozmus s svojo macolo, slavna kmetija slavnih s svojimi petsto jurji gledanosti ali naši fusbalerji z (tudi) mojimi stisnjenimi pestmi.
Ni važno! Vse je v bistvu že pokrito.

Jaz lahko samo ugotovim, da ….je blogerska pa res težka !

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Prijaznost

7.10.2009 · 19 komentarjev

Ne, o Alfredu pa v našem kraju res ni znal nihče povedati prav veliko lepih stvari. Še bolj pošteno povedano, niti ene edine dobre ni bilo nikoli moč slišati o njem. Kako in zakaj pride do tega, kako da človek ni nikdar našel poti in moči, da bi nekaj v svojem karakterju obrnil v prijazno smer, da bi začutil potrebo, da bi bil do nekoga dober in da bi v očeh drugih zrasel vsaj za drobceno spoznanje.
Ne, Alfred je že od nekdaj dajal nedvoumen vtis, da mu je za mnenje ljudi čisto vseeno ali pa celo, da uživa v njihovem zgražanju.
Zakaj je bilo temu tako, tega tudi ni vedel nihče. Našli so se nekateri, ki so modrovali, da je imel tip težko otroštvo, zapitega, surovega očeta in bolehno mater, ki je kmalu zapustila ta svet pa se je vedno znova izkazalo, da v resnici ne ve nihče točno od kod je zoprnež pred leti prišel.
Pogosto je kdo omenil, da je bil Alfi udbovec in da je svojo jezo nosil s sabo iz nekih težkih časov. No, glede tistega udbovca nikoli nisem prav vedel kaj naj si mislim. Včasih je strašil otroke, ki so šli v nedeljo k maši. Enkrat je celi skupini za veliko noč zmetal v reko požegnane gobe, ki so z njimi hoteli nesti ogenj po hišah in se jim potem krohotal,ko so se odcmerili proti domu. Menda je kdaj tudi nesel ravnatelju spisek otrok, ki so šli k polnočnici, da so potem dobivali opomine ravnatelja, ker so tako pozno hodili po vasi. Pa so se mi take otročarije zdele le malo preneumne za neko strašno udbovstvo.
Vedeti pa seveda ni bilo moč. So bili takšni časi, da se še ni smelo čisto vsega vprašati.

Sicer pa se je v tistih letih tudi oženil. Baje ni bilo nikomur jasno kje je dobil tisto drobno črnolaso žensko s prijaznimi očmi, ki so bile vedno žalostne in prestrašene. Vaški modreci so seveda vedeli, da je bila ženska plašna in potrta zaradi zlobnega dedca. Ta, so vedeli povedati, svoje ženske ni mlatil, no, vsaj videlo se ji ni, vendar pa je bila drugače očitno zelo uničena. Bila je stalni gost na psihiatriji in s strtim duhom je končala svoje matranje že pred svojim štiridesetim letom. Alfred je njeno žaro pokopal sam , skupaj s komunalnim delavcem in nihče zaboga ni opazil na njem sledi žalosti ali bolečine.

Kljub temu, da sem v njegovo resno povezanost s kakšno režimsko organizacijo ali ustanovo bolj dvomil kot ne, pa je bilo očitno, da je na nek način vedno na pravi strani. Saj blizu politike ni bilo videti, da bi bil, dobil pa je zelo hitro dobro službo v fabriki in stalno je dajal vtis, da mu nihče nič ne more. V fabriki si je kaj kmalu ustvaril svoj mali raj, kjer je svojo zlobo im pokvarjenost lahko mirne duše in v svoje očitno zadovoljstvo spustil z vseh vajeti.

V tistem času sem ga spoznal tudi sam. Seveda sem bil že vnaprej obveščen kaj približno me čaka in , da sem prišel pod zelo hudo in zoprno komando. In res sem se njegovih specialitet kmalu lahko do sitega nagledal. Sam sem jo po večini kar dobro odnesel. Živce mi je paral po večini z drobnimi stvarmi. Pošiljal me je na dopust v jesenskih deževnih sredah in mi delal težave poleti, ko sem želel s prijatelji na zabavo. Dajal mi je delo, ki sem ga najslabše obvladal, za mojim strojem pa se je takrat prav tako matral nekdo , ki tistega dela ni bil vajen.
Vendar pa, kot že rečeno, to so bile drobne stvari. Bolj na udaru so bili vedno tisti bolj ranljivi ali pa bolj naivni delavci, ki jih je bilo lahko prestrašiti in, ki so verjeli Alfredovim spletkam.

Včasih je imel prav otročje veselje spravljati ob živce kakšnega starejšega dedca, kar je bilo odvratno tudi za vse ostale kaj šele za tistega, ki se je spravil nanj. Delavci z zdravstvenimi omejitvami so bili pod njegovo vlado dobesedno reveži. Deležni so bili žaljivk in poniževanja in to z dneva v dan.
Neko jutro smo bili priča, ko je s kazalcem priklical do svoje pisalne mize pometača Matevža, ko pa je le ta prišepal do šefa, mu je Alf rekel, da ga sploh ni klical ampak je le razmigoval prst. Takrat eden od dedcev ni zdržal in je bedaka nahrulil in zahteval sestanek z direktorjem. Na naše presenečenje smo sestanek res dobili. Tam smo seveda imeli tudi priložnost, da povemo kaj o svojih težavah.

Zlepa seveda ni nihče ničesar bleknil, potem pa se je že omenjeni jeznež le ojunačil in nekako zjecljal, da bi moral biti šef do ljudi, posebno še do nekaterih, bolj prijazen.
Takrat smo šele doživeli presenečenje. Alfred je v nasprotju s svojim običajnim sikanjem in psovanjem nastopil z jasnimi, modrimi besedami . Opisoval je težave s proizvodnjo in , kot je rekel, s kadri. Opisoval je obilje dela z dokumentacijo ter pojamral, da ni lahko držati odnosov med ljudmi na zadovoljivem nivoju. Pri tem zadnjem smo se vsi ostali spogledali in nekateri so se prijeli za glavo. Vendarle pa je ostalo pri našem molku in pri tem, da smo vsi še bolj potlačeno bolščali v tla. Direktor pa je ob vsaki Alfredovi besedi prikimaval in odobraval vse kar je stari pokvarjenec omenil. Še najbolj pa je dvignil obrvi ob njegovem najpomembnejšem izreku, da je treba rešiti najprej težave v tovarni , »Za prijaznosti pa bo že še čas!!!«

Ja, strašnega sestanka je bilo kmalu konec. Od vsega skupaj ni bili nič. No, vsaj dobrega ne. Kovač, ki je sprožil zadevo je po tistem doživljal res težke čase in pritiska ni dolgo zdržal. Alfi ga je pasel na vsakem koraku, zaradi vsake minute in bogve zaradi česa še, je pisal neskončne prijave na disciplinsko komisijo, zmanjšal mu je vse možne stimulacije in mu po svojih »najboljših« močeh dnevno pral možgane že od ranega jutra naprej. Že čez nekaj mesecev je dec dal odpoved in si poiskal drugo delo pa čeprav je to pomenilo vsak dan skoraj dve uri vožnje z avtobusom in manjšo plačo.

Alfred ni ob vsem tem niti trznil. Staviti bi celo upali, da se je ob takšnih dogodkih kar dobro počutil. Stal je kot marmornat kip ob svoji komandantski mizici in zviška gledal na ljudi, ki so se grizli in komaj krotili svoje razrvane živce zaradi njegovih nemarnosti.

Svoj očiten vrhunec pa je doživel ravno takrat, če kdo ni zdržal njegovega režima. Ej, to mu je dalo moči. Ko se je komu , po domače rečeno, nekoliko strgalo in je izgubil živce, takrat je zgledalo, da je pa to res »Fredijev« dan. Živčnež je pozneje ni odnesel niti toliko dobro, kot šloser, ki je pobral šila in kopita in zapustil fabriko. Ne, ne, ta je že prej kot je pomiril svoje nerve, moral oditi na razgovor v kadrovsko., kjer so ga sprejeli kot hudega bolnika in revčka. Sledili so psihotesti in pregledi na zdravniških komisijah. Po dveh mesecih je tak srboritež prišel nazaj pomirjen, s celim spiskom zdravstvenih omejitev in še bolj popolnoma v Alfredove roke!

Kaj jeAlfred v življenju počel razen svojega šihta pa je tudi posebno vprašanje. Nikoli ga nismo videli nikjer. Zelo, zelo redko je menda prišel v vaško štacuno in nakupil zelo veliko hrane in vsega ostalega. Prijateljev seveda niti slučajno ni imel in kakršnihkoli znancev tudi ne. Do njegove bajte ni nikoli nihče hodil. Niti poštar ne. Očitno barabinu ni nihče pisal. Še klošarji in potepuhi so se izogibali bajte. Menda je enemu izmed njih pred časom pri obisku že na vrtu z okna v nadstropju vrgel železno macolo, da je tip dve uri ležel v nezavesti preden je s svojo okrvavljeno betico odmotovilil stran. Alfred ga , kakopak, ni šel ves ta čas niti pogledat.

Kako smo vsi skupaj težko dočakali, da je šel pokvarjeni šef v penzijo, tega niti ne bi pravil. Bolj se zdi zanimivo, kako je to izpeljal. Preprosto, ga lepega dne ni bilo več na šiht. Nikomur ni ničesar povedal. Pozneje je novi šef povedal, da je to svojo kariero že itak potegnil za vsaj tri leta. Kako je uspel svoj skorajšnji odhod tako prikriti, tega pa tudi on ni prav dobro vedel.

No, v glavnem Alfred je iz tovarne odšel. Kot penzionista ga je bilo tudi po vasi za spoznanje več videt. Vendar se je držal še vedno čisto sam. Le tu in tam je odšel do gostilne in tam spil dva ali tri štampeljne šnopca. Pri šanku so se takrat ostali dedci umaknili vsaj meter ali dva bolj na stran. Nihče ni hotel biti blizu njegovih zlobnih žaljivk in nizkotnih pripomb. Tako je vedno na dosegu njegovih besed ostala le kakšna mlada natakarica, ki si je včasih ob njegoven odhodu obrisala kakšno solzo.
Še vedno pa je imel zlobnež poleg svojih žaljivk še nekaj kar ga je varovalo pred ljudmi. Nikoli si živ človek, pa kljub temu, da je stari že izgubil vso svojo nekdanjo oblast in moč, ni upal pokvarjenca prijeti za kravateljc in mu natočiti zares čistega vina. Bogve kaj je to lahko bilo!

In potem Alfij nismo več dolgo videvali . Dve ali tri leta je še tako gnojil po vasi, potem pa je prodal tisto bajto in izginil. Nihče tudi ni imel nič proti. In nihče ni imel nič proti temu, da smo nanj v kratkem bolj ali manj pozabili. Jaz sem vsekakor z veseljem čimbolj zabrisal vse kar je bilo povezano z njim.

Staro teto sem obiskal tako, kot sem jo vsako drugo sredo že drugo leto zapored. Prinesel sem ji nekaj sadja in pokazal sem ji nove slike svojih otrok. Razveselila se je vsake reči. Kramljala sva tako iste stvari kot vedno in pojamrala mi je o istih težavah. Bila je kljub letom še vedno bistra gospa in hitro mi je minila tista urica. Ko sva tako sedela na tistem dvorišču, mi je pokazala s prstom proti gospodu petnajst ali dvajset metrov stran. Sedel je na klopi v senci platane in nemo zrl predse.
»Ali ga poznaš!??« me je vprašala.
»Marička, pa ja ni…?!« je moje vprašanje obstalo na pol poti.
Tako sem nekaj trenutkov zrl v tisto smer, potem pa brez razmisleka vstal in se napotil proti znancu izpred mnogih let. Vsedel sem se na klop poleg njega . Zaradi njegove pojave shranjene v moj globoki spomin, me ni
presenetilo, da ni reagiral na moj prihod.
»Vendar pa, gospod Alfred, eno vprašanje me pa vseeno bega vsa ta leta!« sem z jasnimi besedami začel.
Še vedno je negibno sedel in bolščal predse.
»Ne morem si priti na jasno! Zakaj!?? Čemu! Se je splačalo biti tak prašič? Kaj ste ,za boga imeli od tega?!«

Takrat se je stari mož obrnil z obrazom proti meni. Ko me je pogledal, me je od pete do glave zmrazilo in obstal sem s široko odprtimi usti in buljil vanj.

Njegove oči me niso videle, gledale so nekam skozme. Obraz pa se je takrat razlezel v najbolj prijazen otroško starčevski bebav nasmeh, kar sem jih kdaj videl. Ob krajih ust se mu je vlekla tanka črta posušenih belih šlev in kazal je tri ali štiri po ustih razmetane zobe. Še vedno sem ga gledal skoraj brez sape. On pa mene še vedno tako prisrčno prijazno, da kaj takega v življenju še nisem doživel.
V tistem trenutku je s strani prihitela mladenka v modri halji in pomagala gospodu Alfredu na noge. Držala ga je pod pazduho, ko je stopicljal s svojimi drobcenimi koraki proti vhodu v dom. Bil je droban in šibak in ob robovih plenic, ki jih je nosil pod zbledelo rdečo trenirko, so se videli temni madeži urina . Spotoma je srečal nekaj drugih obiskovalcev , sester in starcev. Vsem je namenjal svoj dobrodušen, nekje v globini še čisto malo iskreč pogled.

Komaj sem takrat prišel do pravega dihanja. Le kaj bi komu rekel, če bi me vprašal za tega gospoda, kakšen je kdaj bil?! Nekdo , ki ga ni poznal bi težko doumel, da ni bil vedno mila in prijazna duša.

Kako bi pojasnil, da ni bil vedno tak?? Že vem… rekel bi, da je to mož , ki je nekoč rekel, da …
..«Za prijaznost bo že še čas!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Zmedena objava o pameti … te pa nikjer!

3.10.2009 · 14 komentarjev

Vsake toliko se mi dogaja, da se mi na blogu kar vrstijo nekakšne proletarsko – socialne zgodbe in razmišljanja. Če je to kakšenkrat čisto v redu, dobro sprejeto in vredno (vsaj) razmisleka, pa postane po nekem času že nekoliko nadležno. Začne se mi zdeti mučno in počasi si že zaželim, da bi doživel kakšno hecno zadevo, ki bi se o nji krohotali in držali za trebuhe poleg tega pa bi kar klicala, da jo zapišem s svojimi črkami. Ali pa kakšno nostalgično vaško zgodbico bi lahko spravil v stavke in bi ljudje komentirali in navajali svoje podobne prigode. Jej, kako bi bilo fajn!

Vendar pa so očitno takšni dnevi. Dogajanje mi ne dovoli, da bi vse skupaj potisnil nekam v zadnji kot in pozabil na sprenevedanje strašnih protagonistov, ki nam »navadnim« ljudem trobijo vse te naučene floskule preprosto zato … ker to lahko počnejo.

Ker je situacija zaradi dogodkov v nekaterih slovenskih firmah dobila vsepovprek po deželi nekoliko povišano temperaturo, so govorci sklenili nekoliko spremeniti taktiko in ton svojih psalmov. Postali so prijaznejši in izbirali so besede, ki so kazale na razumevanje in celo sočutje.

Včasih pri svojem tuhtanju glede odnosov med ljudmi pozabim omeniti, da skoraj nikoli ne jemljem in ne obravnavam dogajanja na neki osebni ravni. Stanje v mojem okolju po mojem mnenju ni in ne more biti posledica slabih odločitev samo te gospode, ki sem jih v teh dneh moral poslušati in poleg tega še gledati. To slednje omenjam zato, ker zraven milih besed v najnovejšo taktiko spadajo tudi ravno takšni pogledi in cela pripadajoča mimika.
Ne, takšno stanje je lahko samo posledica tega, da so vsepovprek moč in pravico manipulacije dobili ljudje, ki tega ne obvladajo. Enostavno! Če bi manipulacijo obvladali, potem jaz kot slabo izobražen in preprost delavec tega ne bi spregledal skozi sleherno vodéno besedo. Če bi to obvladali, ne bi tako očitno razmišljali samo do jutri in samo do polne riti in takvina. Ne bi in pika!

Tako lahko en dan z vseh strani dobivamo grožnje, da nas bodo vse skupaj zamenjali Bolgari in Albanci, če ne bomo pridni in tihi, drugi dan pa nas direktorji na sestankih božajo z besedami, kako se menda zavedajo , da le mi lahko proizvajamo veliko in dobro!

Tako lahko poslušamo mesece in mesece, kako smo postrgali zadnje predalčke, da lahko sploh še dihamo, potem pa se ob prvem malem prepihu izkaže, da nam lahko brez težav plačajo tistih nekaj usranih nadur in vse šihte v mesecu pa zaradi tega ne bo, verjeti ali ne, niti konec sveta.

Tako lahko čez drn in strn iz belega mesta prijadra nekakšen ihtavi sindikalist in vzbuja začudeno občudovanje delavstva, ko se repenči na še nedavno strah vzbujajočega direktorja.
Naj mimogrede omenim, da je rezultat njegovega blebetanja in kompletne njegove akcije zelo pičel in kljub vsemu pesku v očeh sem nekako prepričan, da sta pozneje šla z direktorjem skupaj na večerjo.

Lahko nam med vsemi besedami povejo še marsikaj. Vmes izven konteksta določenega za ta dan, nekomu uteče, da imamo kljub vsemu plačo nekaj višjo kot je minimalno določena po pogodbi. Pripomba, da je ta razlika tolikšna, da za tisto lahko kupimo deset kil čebule in torej ni pametno tega niti omenjati, ne pride skozi neprebojen zid! Potem za piko na I zaplava med našimi neukimi ušesi še stokrat ponovljena samohvala, da smo pa kljub vsem krizam in težkim časom svoje plače, pa kakršnekoli že, vseeno dobivali čisto vsak mesec.

Mislim, zakaj mi te stvari pravijo. Ali mogoče ne vedo, da sem v življenju še vsakič in vsakomur takoj in v celem znesku plačal kar mi je naredil in kar sem bil dolžan. Ali mogoče celo ne vedo koliko stane deset kil čebule.

Jaz razumem, da je višja liga izgubila stik z nami. Razumem, da nekdo nima več občutka za konkretne stvari tukaj spodaj.

Ampak ne razumem, da se o tem niso sposobni informirati. Da se o stvareh niso sposobni vsaj nekoliko poučiti in dopuščati vsaj majhno možnost, da svojih naučenih tralalajev ne govorijo vedno in čisto samo totalnim bebčkom.

Tako mi je počasi postalo jasno zakaj gre. Ja, težavo imamo. Vi in mi! In ta težava je v tem, da preprosto niste inteligentni.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu