»Jej, jej!« je že tretjič zajamral Francl in stari, debelušni dec, ki je počasi stopal za njim se je že tretjič zarežal nekje pod svojimi sivimi , košatimi brki. Smešna se mu je zdela mulcova skrb. »Zelenec pač!« si je mislil.
Pa ni bilo samo to. Francelj ni bil samo mlad in zelen. Za to partizanščino in za te vojne čase ni bil pravi material. Bil je prestrašen in neodločen. Vsega se je bal. Ko je zapokalo, mu je vedno malo ušlo v gate! Te pa, kot perilu razhajkanega soldata pritiče, že tako ali tako niso bile, kako naj rečemo, no, niso bile bogve kakšne!
Nasprotno od njega pa je bil stari intendant Ferdo čisto drugačne sorte. Vedno je imel stvari pod kontrolo, vedno mirne živce in ni se obremenjeval s težavami, ki jih imajo ljudje. S strahom tudi ni imel težav. To je reševal tako, da je vedno našel kakšno pot, da se je ognil najhujšim bitkam.

»Jej, jej!« je zopet pojamral Francelj« kako bova kaj dobila? Revščina je v tisti bajti, cel kup otrok imajo in prazno kaščo in kevder!? Saj nimajo od kod vzeti!«
Pa mu ni bilo ravno toliko žal siromakov. Bolj se je bal, da bosta imela težave z njimi, da bosta morala grobo nastopiti in na silo jemati ubogim ljudem!

»Ne trapaj, mulc!« je z nasmehom zaukazal Ferdo »Dali bodo, dali. In če verjameš ali ne, še z veseljem nama bodo dali tistega mršavega prašiča, ki kruli v štali!«
Francelj seveda ni verjel, Ferdo pa tudi ni pojasnjeval. Le skrivnostno se je še naprej nasmihal v svoj košati brk in enako odločno počasi stopal proti svojemu cilju.

»Dober dan ljudje!« je z glasnim pozdravm prirobantil skozi težka vrata v temačno, hladno bajto. »Kaj bi radi?« je nejevoljno odvrnila gospodinja, ki je stopila v vežo, ko je zaslišala glasove. Kaj bi še radi? Saj ni kaj več vzeti!«
»Ja, kravo bova odpeljala in mernik žita boste tudi dali!« je odločno in brez možnosti ugovora zarobantil Ferdo, medtem ko je Francelj stal za njim in gledal v tla. » Vojska je lačna in drugače ne gre!«
Gospodinji je ob teh besedah izginila vsa odločnost in po licih so se ji vsule solze. Začela je prositi, naj se je vendar usmilijo. Kako bo preživela majhne otroke brez mleka ? Saj bodo vsi pomrli od lakote!
Ferdo je babnico lepo pustil, da se cmeri in ob tem se je držal kot general. Ko pa je minilo nekaj mučnih minut moledovanja pa se je odkašljal in vzvišeno vprašal: »Ja, tovarišica, kaj naj pa po vašem storimo?!«

»Odpeljite prašiča!« je ženska proseče odgovorila.

In s hvaležnostjo je gledala oba moža, ki sta vlekla cvilečo žival iz hleva.
Edino stara mati na peči je nekaj momljala sama pri sebi o tatovih in o tem, da prašiča peljejo, namesto, da bi nesli zelje. »Ja, zelje vam pa ne gre v rit, lopovi!« jo je imelo, da bi vpila za njimi. Pa je raje zadržala zase. Je poznala primer, kako se je pri sosedih končalo zaradi takšnih pripomb….drugi dan sta dva prišla še po čeber zelja…in ga odnesla v grmovje.
In tako so bili tisti dan zadovoljni vsi, Francelj in Ferdo, ki so jima z veseljem dali prasca in gospodinja, ki je obdržala kravo.

Direktorček Franc je bil tiste dni na trnju še bolj kot ponavadi. Med delavci je vrelo. Pa si je tudi moral priznati, da so jih malo preveč pritisnili v kot. Malo v imenu težkih časov, ki so baje razsajali na trgih, malo pa kar tako, so že nekaj časa zmanjševali plače in tudi drugače pritiskali na delavce. Z drugimi besedami, morali so delati vse več za vedno manjši denar.
In med delavstvom je začenjalo vreti. Dobivali so se s poverjeniki, sklicevali sestanke in se med odmori sestajali v majhnih skupinah, ki so premlevale razmere in načrte za naprej.
Mali direktor se je situacije bal. Ni si znal predstavljati kako bi zgledalo, če bi prišlo do pravih težav, do štrajka ali celo do nemirov. »Jej, jej!« je večkrat rekel sam pri sebi.

Nekaj svojih strahov je izrazil tudi na enem izmed mnogih kriznih sestankov z ostalim vodstvom. Menedžer Ferdo se je njegovemu jamranju samo hinavsko nasmihal.

»Če ne bomo nekaj ukrenili!« je mencal Franc, »bodo lahko težave. Nekaj moramo dati ljudem. Sicer je naslednjega petnajstega že itak predviden tri odstotni dvig , da se uskladi dohodke z inflacijo, ampak ne vem, če bo zadosti, jej , jej!?«

»Mislim, da bo dovolj!« je gospod Ferdo zavrnil Francovo dilemo. Vendar samo pod enim pogojem. In sicer moramo storiti samo eno stvar. Raja ne ve za uskladitev in edino kar moramo storiti je, da jim teh treh procentov tudi ne damo. Pa kolektivna pogodba in ostalo sranje gor ali dol!«

Francelj preprosto ni mogel verjeti svojim ušesom, vendar je bil Ferdo videti zelo prepričan v svoje besede. In res, petnajstega so bile plače nespremenjene. Poleg tega je imel mesec minimalno število ur in zneski na plačilnih listih so bili tako klavrni, da je med ljudmi završalo. Zbrali so se pred glavno stavbo in kričali bojevita gesla. Na velike kartone so z debelimi črkami napisali nekaj pomenljivih parol in cela zadeva je zgledala zares dramatično.
Ko se je Menedžer Ferdo skupaj s svojim podanikom v obliki prestrašenega Franceljna pojavil na oknu, se je na dvorišču razlegalo žvižganje in vpitje. Ferdo pa je mirno čakal, da so se glavni kričači izpeli in, da je ljudem pošla najbolj bojevita sapa. Ko je vse skupaj nekoliko utihnilo je povedal ljudem, da razume njihovo jezo, da ve da se morajo pogovoriti o stvareh in še nekaj zanj zelo nenavadnih stvari je izrekel. Nazadnje jih je povabil v avlo. Poklical je še sindikalnega poverjenika in lahko se je začel pravi boj.
Kričali so dedci in vmes je v solzah vskočila kakšna od delavk in nekaj stokala okoli cen hrane in šolskih potrebščin.
Ferdo je dajal vtis, da ga stiska zanima, čeprav mu je bilo za vse skupaj maksimalno vseeno. Pustil je, da se skozla kdor se le hoče. Ko je minila že dobra ura obtoževanja, govoričenja delavcev in odgovorov malih direktorjev, je prišel na vrsto za govor tudi sam. Povedal je nekaj že ustaljenih floskul o krizi, ki teži vse skupaj, o konkurenci iz Azije in o obremenjenosti gospodarstva z davki.
»Kljub vsemu pa smo izračunali, da bi z maksimalnim trudom lahko vsaj delno ugodili vašim zahtevam!«
Raja je ob teh besedah zastrigla z ušesi in obmolknila.
»Izračunali smo, da bi lahko povišali plače za tri procente!«

Ljudje so presenečeno gledali in zmanjkalo jim je daru govora.« Tri procente sicer ni ravno nekaj, ja, ampak vendar. Se je pa premaknilo. »
In zmedeno zadovoljni so ljudje zapustili avlo in odšli na svoja delovna mesta. Prej so se še dogovorili, da bodo že v soboto nadomestili teh nekaj izgubljenih ur!
Ja, zadovoljni so bili ta dan pač vsi. Menedžer, ki je ljudi prepričal, da jim je nekaj dal. Francelj, ki se je oddahnil od strahu zaradi nemirnega stanja v firmi in ljudje, ki so mislili, da so si sami nekaj priborili.

Le stari kovač je tam zadaj nekaj momljal!

  • Share/Bookmark

11 odgovorov v “Hvaležni do kosti!!”

  1. bin pravi:

    Ja kakšen sindikat pa imate “tam gori” Dare?? ;)

    V klasičnem scenariju bi moral sindikat napovedati štrajk in potem s pogajanji tiste tri (v naprej obljubljene) procente izboriti.
    Ne gre, da bi se delavci “kar tako” puntali, ker sindikat nič ne doseže!!! :mrgreen: zna biti nevarno. :cool:

  2. dare pravi:

    Ha, bin, vsi se borimo. Po najboljših močeh. Le načini boja so različni in zmago dojemamo tudi vsak drugače. Kaj č’mo!? :)

  3. miri pravi:

    Banda požrešna.

  4. mile pravi:

    :)

  5. dare pravi:

    @miri,…. amen!

  6. dare pravi:

    mile ….. :( !

  7. vetervlasehvetervlaseh pravi:

    in potem iz Franceljnev nastanejo novi Ferdi…

  8. dare pravi:

    @vetervlaseh, ja mogoče kdaj, večinoma pa mislim, da so Ferdoti čisto ločena sorta :) !!!

  9. andrejrandrejr pravi:

    Dare..a tele zgodbe ti pišeš?????

  10. dare pravi:

    Ja , andrejr, jaz ! Čemu sprašuješ.

  11. noahnoah pravi:

    Madonca,bo že držalo,da se zgodovina ponavlja :lol:

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !