dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2009

Hvaležni do kosti!!

29.09.2009 · 11 komentarjev

»Jej, jej!« je že tretjič zajamral Francl in stari, debelušni dec, ki je počasi stopal za njim se je že tretjič zarežal nekje pod svojimi sivimi , košatimi brki. Smešna se mu je zdela mulcova skrb. »Zelenec pač!« si je mislil.
Pa ni bilo samo to. Francelj ni bil samo mlad in zelen. Za to partizanščino in za te vojne čase ni bil pravi material. Bil je prestrašen in neodločen. Vsega se je bal. Ko je zapokalo, mu je vedno malo ušlo v gate! Te pa, kot perilu razhajkanega soldata pritiče, že tako ali tako niso bile, kako naj rečemo, no, niso bile bogve kakšne!
Nasprotno od njega pa je bil stari intendant Ferdo čisto drugačne sorte. Vedno je imel stvari pod kontrolo, vedno mirne živce in ni se obremenjeval s težavami, ki jih imajo ljudje. S strahom tudi ni imel težav. To je reševal tako, da je vedno našel kakšno pot, da se je ognil najhujšim bitkam.

»Jej, jej!« je zopet pojamral Francelj« kako bova kaj dobila? Revščina je v tisti bajti, cel kup otrok imajo in prazno kaščo in kevder!? Saj nimajo od kod vzeti!«
Pa mu ni bilo ravno toliko žal siromakov. Bolj se je bal, da bosta imela težave z njimi, da bosta morala grobo nastopiti in na silo jemati ubogim ljudem!

»Ne trapaj, mulc!« je z nasmehom zaukazal Ferdo »Dali bodo, dali. In če verjameš ali ne, še z veseljem nama bodo dali tistega mršavega prašiča, ki kruli v štali!«
Francelj seveda ni verjel, Ferdo pa tudi ni pojasnjeval. Le skrivnostno se je še naprej nasmihal v svoj košati brk in enako odločno počasi stopal proti svojemu cilju.

»Dober dan ljudje!« je z glasnim pozdravm prirobantil skozi težka vrata v temačno, hladno bajto. »Kaj bi radi?« je nejevoljno odvrnila gospodinja, ki je stopila v vežo, ko je zaslišala glasove. Kaj bi še radi? Saj ni kaj več vzeti!«
»Ja, kravo bova odpeljala in mernik žita boste tudi dali!« je odločno in brez možnosti ugovora zarobantil Ferdo, medtem ko je Francelj stal za njim in gledal v tla. » Vojska je lačna in drugače ne gre!«
Gospodinji je ob teh besedah izginila vsa odločnost in po licih so se ji vsule solze. Začela je prositi, naj se je vendar usmilijo. Kako bo preživela majhne otroke brez mleka ? Saj bodo vsi pomrli od lakote!
Ferdo je babnico lepo pustil, da se cmeri in ob tem se je držal kot general. Ko pa je minilo nekaj mučnih minut moledovanja pa se je odkašljal in vzvišeno vprašal: »Ja, tovarišica, kaj naj pa po vašem storimo?!«

»Odpeljite prašiča!« je ženska proseče odgovorila.

In s hvaležnostjo je gledala oba moža, ki sta vlekla cvilečo žival iz hleva.
Edino stara mati na peči je nekaj momljala sama pri sebi o tatovih in o tem, da prašiča peljejo, namesto, da bi nesli zelje. »Ja, zelje vam pa ne gre v rit, lopovi!« jo je imelo, da bi vpila za njimi. Pa je raje zadržala zase. Je poznala primer, kako se je pri sosedih končalo zaradi takšnih pripomb….drugi dan sta dva prišla še po čeber zelja…in ga odnesla v grmovje.
In tako so bili tisti dan zadovoljni vsi, Francelj in Ferdo, ki so jima z veseljem dali prasca in gospodinja, ki je obdržala kravo.

Direktorček Franc je bil tiste dni na trnju še bolj kot ponavadi. Med delavci je vrelo. Pa si je tudi moral priznati, da so jih malo preveč pritisnili v kot. Malo v imenu težkih časov, ki so baje razsajali na trgih, malo pa kar tako, so že nekaj časa zmanjševali plače in tudi drugače pritiskali na delavce. Z drugimi besedami, morali so delati vse več za vedno manjši denar.
In med delavstvom je začenjalo vreti. Dobivali so se s poverjeniki, sklicevali sestanke in se med odmori sestajali v majhnih skupinah, ki so premlevale razmere in načrte za naprej.
Mali direktor se je situacije bal. Ni si znal predstavljati kako bi zgledalo, če bi prišlo do pravih težav, do štrajka ali celo do nemirov. »Jej, jej!« je večkrat rekel sam pri sebi.

Nekaj svojih strahov je izrazil tudi na enem izmed mnogih kriznih sestankov z ostalim vodstvom. Menedžer Ferdo se je njegovemu jamranju samo hinavsko nasmihal.

»Če ne bomo nekaj ukrenili!« je mencal Franc, »bodo lahko težave. Nekaj moramo dati ljudem. Sicer je naslednjega petnajstega že itak predviden tri odstotni dvig , da se uskladi dohodke z inflacijo, ampak ne vem, če bo zadosti, jej , jej!?«

»Mislim, da bo dovolj!« je gospod Ferdo zavrnil Francovo dilemo. Vendar samo pod enim pogojem. In sicer moramo storiti samo eno stvar. Raja ne ve za uskladitev in edino kar moramo storiti je, da jim teh treh procentov tudi ne damo. Pa kolektivna pogodba in ostalo sranje gor ali dol!«

Francelj preprosto ni mogel verjeti svojim ušesom, vendar je bil Ferdo videti zelo prepričan v svoje besede. In res, petnajstega so bile plače nespremenjene. Poleg tega je imel mesec minimalno število ur in zneski na plačilnih listih so bili tako klavrni, da je med ljudmi završalo. Zbrali so se pred glavno stavbo in kričali bojevita gesla. Na velike kartone so z debelimi črkami napisali nekaj pomenljivih parol in cela zadeva je zgledala zares dramatično.
Ko se je Menedžer Ferdo skupaj s svojim podanikom v obliki prestrašenega Franceljna pojavil na oknu, se je na dvorišču razlegalo žvižganje in vpitje. Ferdo pa je mirno čakal, da so se glavni kričači izpeli in, da je ljudem pošla najbolj bojevita sapa. Ko je vse skupaj nekoliko utihnilo je povedal ljudem, da razume njihovo jezo, da ve da se morajo pogovoriti o stvareh in še nekaj zanj zelo nenavadnih stvari je izrekel. Nazadnje jih je povabil v avlo. Poklical je še sindikalnega poverjenika in lahko se je začel pravi boj.
Kričali so dedci in vmes je v solzah vskočila kakšna od delavk in nekaj stokala okoli cen hrane in šolskih potrebščin.
Ferdo je dajal vtis, da ga stiska zanima, čeprav mu je bilo za vse skupaj maksimalno vseeno. Pustil je, da se skozla kdor se le hoče. Ko je minila že dobra ura obtoževanja, govoričenja delavcev in odgovorov malih direktorjev, je prišel na vrsto za govor tudi sam. Povedal je nekaj že ustaljenih floskul o krizi, ki teži vse skupaj, o konkurenci iz Azije in o obremenjenosti gospodarstva z davki.
»Kljub vsemu pa smo izračunali, da bi z maksimalnim trudom lahko vsaj delno ugodili vašim zahtevam!«
Raja je ob teh besedah zastrigla z ušesi in obmolknila.
»Izračunali smo, da bi lahko povišali plače za tri procente!«

Ljudje so presenečeno gledali in zmanjkalo jim je daru govora.« Tri procente sicer ni ravno nekaj, ja, ampak vendar. Se je pa premaknilo. »
In zmedeno zadovoljni so ljudje zapustili avlo in odšli na svoja delovna mesta. Prej so se še dogovorili, da bodo že v soboto nadomestili teh nekaj izgubljenih ur!
Ja, zadovoljni so bili ta dan pač vsi. Menedžer, ki je ljudi prepričal, da jim je nekaj dal. Francelj, ki se je oddahnil od strahu zaradi nemirnega stanja v firmi in ljudje, ki so mislili, da so si sami nekaj priborili.

Le stari kovač je tam zadaj nekaj momljal!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Tresla se je gora

23.09.2009 · 11 komentarjev

Tiste dni je pa res dobesedno vrvelo od dogajanja in napetosti. Škripali so zvočniki in tiščali so ljudje glave skupaj in poslušali kako se razvija zadeva. Na ekranih so mladenke prebirale najnovejše vesti in pri tem so imele hladen in resnično prizadet glas. Shajali so se veljaki vsakih nekaj ur in tuhtali nove rešitve. »Le kam bo zadeva peljala?! je vprašanje tudi meni bezljalo po možganih . Za svet pač tudi meni ni vseeno. V bistvu je to moj rodni planet. Ta zadnja misel se mi je zdela kljub resni situaciji hecna in zabavna.

»Joj, joj, joj, katastrofa!« mi je očitno paničen in prestrašen nasproti prikorakal droban možic. Bil je Kvakar in paničen je bil od nekdaj. Ponavadi bi ga jemal z rezervo in bi se še nasmehnil ob njegovem razburjenju. Tokrat pa se mi je zdelo, da je še za spoznanje bolj iz sebe kot običajno.
»Zmečkalo ga je, ma kot paradajz ga je zmečkalo, mater !« je hitel pripovedovati in kar ustrašil sem se njegovih besed. Besede so zvenele, kot da je dec videl vampirja ali duha in vsaka se je ihteče zasoplo končala, da sem ga komaj uspel nekoliko ustaviti.
»Ja za božjo voljo Kvakar, kaj govoriš. Koga, kako? Kaj se je zgodilo?!« sem ostro prekinil njegov obup.
»Sikalco je povozilo?! je nadaljeval Kvakar s svojo nervozno tresočo govorico. Kar zmrazilo me je ob teh besedah. Saj Sikalce nisem poznal tako, bi rekel zelo osebno ampak bil je pač znanec. Tako kot so si znanci med seboj vsi v takšnem majhnem kraju. Pa niti nisem pomislil, da je Kvakar stari paničar, saj se mi je pred očmi takoj naslikala podoba Sikalce z njegovo smešno hojo in poskakovanjem po robu pločnika in nič čudno se mi ni zdelo, če ga je res kdo zadel.
»Kamijon ga je zmazal! Na mostu! Jebenti, ob ograjo ga je stisnilo. Ga je zmazalo kot paradajz, ti rečem!« in nadaljeval je svojo razburjeno pot in pri tem še naprej krilil z rokami in ihtel v svoji panični razrvanosti.
Stopil sem do gostilne, da zvem kaj o strašnem dogodku. Nelagodno sem se počutil ob misli na ubogega Sikalco!

V oštariji so imeli televizijo navito do kraja. Nekaj časa so govorili glavni politiki, potem je dal izjavo nek dohtar in celo škof je povedal svoje mnenje. Veljaki so spet zasedali in stopnja napetosti je bila oranžno rdeča. O žrtvah so zaenkrat samo slutili.

»A je res tisti s Sikalco?!
Vprašal sem previdno in potiho, da me je vprašani le stežka razumel.
»Ja!« je rekel in zraven pomembno kimal. »Menda je kar dobro polomljen Obe nogi in leva roka, pa vranica in menda se tudi za hrbtenico ne ve zagotovo kako bo z njo!«
Začudeno sem ga prekinil.
»Ja , madona, a se pravi, da je živ?!« Kar oddahnil sem se ob tej novici. Ja no, saj Kvakar je vedno znal napraviti celega hudiča iz vsake malenkosti. Po drugi strani pa tudi takšne poškodbe niso hec. Posebno , če bo imel poškodbe v križu ali pa , bognedaj, da ima v glavi kakšne krvavitve ali kaj takega. Marija, ta bi bila šele huda! saj, konec koncev, če te loputne kamion pri polni brzini, ne moreš pričakovati, da jo boš dobro odnesel.
»O živ je pa vsekakor. Ga je pa kar dobro zadela tista stoenka. Sicer se je pa moralo enkrat zgoditi, ko pa tako motovili po robnikih in poskakuje ob cesti.”

Prej kot sem uspel začudeno vprašati kaj okoli stoenke, se je moj sogovornik z ostalimi dedci spet posvetil vrvenju na teveju. Pa še bolj naglas so navili škatlo. Zadeve so zgledale ultradramatične. Novinarji so posneli ozadje v rdečih plamenih, ki jih je še razpihoval veter. Novinar, ki je s stani pribezljal pred kamero, se je pri svojem poročanju boril z vročino, vetrom in svojo zadihanostjo. Vse skupaj je jasno dajalo vedeti, da so stvari napete do skrajnosti. Posnetki so pokazali še nekaj razbitih šip in v ozadju se je slišalo jok otroka. Grozno vam rečem.

Zapustil sem lokal. Imelo me je , da bi šel pozvoniti k Sikalci domov. Ampak to sem sam pri sebi zavrnil. Resda sva bila z Sikalčevo Jožico stara znanca in tudi sošolca sva bila v osnovni šoli. Ampak v takem trenutku se res ne bom vmešaval. Verjetno je ženska zlomljena ob strašni nesreči. Saj se je sicer kdaj marsikaj govorili o njenih nekakšnih podvigih ampak … ja no, mož je pa le mož. To ni kar tako nekaj. »Ne, nič ne bom hodil tam okoli!« sem takrat dokončno zavrnil misel o obisku!
Pa nisem še niti pomislil kaj in kam, ko sem presenečeno pogledal žensko , ki je prihajala nasproti. Bila je ravno in nihče drug kot Sikalčeva. Pa ni bila to nobena skrušena in prestrašena ženička. Ne, baba se je pogovarjala s sosedo s katero sta vštric šle iz štacune in strašno dobre volje sta bili videti.

»Ka, kaa, kako je z decom, Jožica?« sem komaj zjecljal v veliki zadregi in zelo začuden. Pa sem doživel le še eno presenečenje.
»Nogo si je baje zlomila neroda decovska!« je Jožefa zamahnila z roko.
»Z biciklom ga je usulo!Baje! saj ga niti še nisem videla odkar se je zgodilo. Mi je Mici povedal kako je bilo. Prav mu je, saj mu vsak dan pravim naj ne žlampa že zjutraj tiste njegove travarice in pira. Že trezen pol preveč kolovrati po cesti!«
In obe babnici sta prasnili v še bolj veder smeh in nadaljevali sta svojo klepetavo pot nemoteno kot , da je vse v najlepšem redu.

Takrat pa res nisem vedel več kje se me drži glava. Vsedel sem se v svoj avto in tuhtal kaj naj storim. Naj grem lepo domov in prespim? Ali naj pokličem par ljudi ali bi bilo bolje, če ne bi spraševal nikogar več?
Prižgal sem radio in spet se je iz zvočnika vsulo zgoščeno obilje gorja in nesreče. Kar glava me je zabolela. Stvari nisem mogel več prenašati . Sem pač čustven človek in za stvari in ljudi mi je več kot le mar! Premislil sem si, izvlekel ključ in stopil nazaj ven iz avta. Morda bo hladno pivce rešilo kaj več!

Vstopil sem takrat v drugo gostilno, blizu nesrečnega mostu. V glavi so mi odmevale vse tiste besede. Kvakarjevo hlipanje pa tisto o kamijonih , stoenkah in biciklih: Pa dobrovoljnih klepetuljah. O porkaduš zmeda! Še posebno me je pa presenetil mir, ki je vladal v gostilni.

»Kaj je pa s poročili?!« sem vprašal kelnar’co. Skomignila je z rameni. Bogve če me je sploh razumela. Takrat sem namreč opazil, da ima v ušesih slušalke in pomislil sem, da jo verjetno vsa politika in novice tega sveta kaj malo brigajo.
Zato sem sam vzel v roke daljinca in prižgal televizor. Nič posebnega se ni dogajalo. Vremenska je bila sicer bolj na dež, drugega pa nič. Preklopil sem še na teletekst. Pa tudi tam nič. Nič mrtvih in nobenega napada na civile. Še poplave ni bilo omenjene nobene.
Tedaj mi je kapnilo, da je konec tedna.
»Ja seveda!« sem vzkliknil in se klofnil po pleši. Saj je že petek zvečer. Konec tedna je tu! Tudi novinarji so ljudje. Tudi televizijski delavci in radijske spikerice imajo družine in lastno življenje!

»Kaj se pa kloftaš po lastni betici , cepec?!« me je takrat med smehom povprašal glas za mojim hrbtom. Na svoje veliko presenečenje, kdove katero po vrsti ta dan , sem v tipu spoznal Sikalco.
»O porkaduš, Sikalca, a si cel!??«

»Ja, zakaj hudiča ne bi bil cel?« je začudeno vprašal in stopil bliže. Takrat se je videlo, da nekako malo šepa.
»No,« je nadaljeval « nogo sem si zvil zjutraj! Nerodno sem stopil in mi je spodvilo gleženj! Nič takega!« je še zamahnil z roko!
»Sicer pa, zakaj sprašuješ? A se je razvedelo al’ kaj???«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Pet njegovih atestov

19.09.2009 · 8 komentarjev

Mož v belem ga je prijel za noge,
ga dvignil,udaril,on zavrešči
še par meritev
prosim osnovne podatke
sestra piši:
“Fant,bolj zanikrn,ne prav močan,
sicer pa v redu,saj diha sam.
In potrdilo mu daj,njegov prvi atest
saj s tem pojde tja v širni svet.”

Pravzaprav so v začetku ga nesli
a kmalu je stopil svoj prvi korak,
še nekaj besed,
poveže jih v stavke
in kmalu pride
čas za preizkus;
“No pač ni prav dosti zrasel
a je bister in v okvirih norm.
Sestra,kar piši odobritev,
možgani pa na dril in polnitev!”

Nekaj so sektorjev v njih napolnili
in prihajal je čas,da to da rezultat,
orodje v roke,
zdaj imaš znanje za kruh,
le še par formalnih zadev
pred tem pride v poštev:
“Dovolj je močan,s prstom najde konico nosu,
diha s pljuči,na vprašanja odgovarja počasi,
s premislekom a kar prav-sestra piši;
potrjeno,za to delo zadosti je zdrav.”

To bil je papir,tak taprav,saj je zdržal
desetletja dni in trudno je postalo telo.
“Na,zlato uro,
zdaj mi smo tu
še gor stopi v kanclijo,
gor veš,da potrdijo.”
Toliko let,mesecev in ravno prav dni,
par patetičnih fraz,skoraj malo solznih oči,
“pa na papir ne pozabi-že tajnica piše-
prišel ti bo prav,da vse uredi se.”

Navsezgodaj zjutraj je rad šel na sprehod,
pa ne tako zelo rad,bolj tako iz navade,
v desni cekar,
pol črnega hleba,ta je bolj zdrav
in čokolado,vnuk jo ima rad
dokler;
nekega jutra ga nekaj stisne,nekaj zbode
zavrti se pred njim slika domačega kraja
in spet mož v belem.Izvid bil je tak:
“Zdaj sicer ni več,a bil je v redu možak.”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

PRESENEČENI PRÖCEDNIK

17.09.2009 · 22 komentarjev

Bog ve , če je z vsemi tako ampak jaz imam zase občutek, da me ne preseneča več veliko stvari. To verjetno pride od let. Nekdo bi zadevo hotel polepšati in bi rekel, da od izkušenj in pridobljene modrosti. Ne, jaz še vedno mislim, da gre zgolj za čas, ki mi je natresel že toliko različnih prigod, da se pač ne zgodi več tako pogosto, da bi me kakšna situacija pač strašansko presenetila.

No, še vedno me preseneti, če Senegal na prvenstvu premaga Francijo, če v juniju pade sneg ali če Dare piše o politiki. To ja, ampak to so postranske stvari. Ni, da bi o tem pisali zgodbe in polnili z njimi diske na strežnikih.

Pomislil sem, da je ta delna imunost na presenečenja lahko tudi posledica moje vzgoje. S tem ne mislim tistega kako me je vzgajala mama, česa me je naučila in kaj je k moji osebnosti prispeval oče. Ne, v mislih sem imel vzgojo , ki sem je bil deležen s strani države. Živel sem namreč v državi, ki je bila v tem segmentu zelo dejavna. Poleg tega, da smo bili sprejeti med ponosne člane najprej cicibanov, potem pionirjev pa še mladincev in pozneje si je marsikdo na junaška prsa pripel še kakšno bolj rodoljubno oznako, poleg tega smo imeli tudi zelo učinkovite akcije, ki so iz nas delale odgovorne in sposobne državljane.

Ena izmed takšnih akcij se je imenovala NNNP ! To je pomenilo nič manj kot Nič Nas Ne sme Presenetiti! Eko! Znabiti, da mi je od tega ostalo kaj v krvi in možganih! Ko je v moji rosni mladosti napočil dan NNNP-ja, takrat smo se urili proti vsakovrstnemu presenečenju vsi po vrsti. Šolarji, učitelji, delavci in kmetje, še najbolj pa kakopak policaji in teritorialci. Akcija je bila vsesplošna in v svoje naloge so ljudje vložili vse svoje moči in še del srca zraven. Enkrat sem tako imel tudi nekaj težav in dobil sem opomin ravnatelja, ker sva se s soborcem preveč vživela in enega mlajših NNNP-jevcev privezala za drevo in mu okoli vratu obesila papir z napisom SMRT IZDAJALCEM. Kaj vem zakaj točno so naju potem tako sekirali. No, mogoče se je izkazalo, da tip sploh ni izdajal ali kaj podobnega! Kdo ve?
Slišal sem tudi o kmetu, ki je potem, ko so po celi njivi napičili šilaste kole, ki naj bi preprečili pristanek padalskim enotam, pomagal intendantom mobilizirati živino iz nekega hleva. Eni od krav, ki je bila precej nemirna so za pomiritev nadeli na glavo krompirjev žakelj, da preplašena žival ni nič videla in se je umirila. Ko je že omenjeni kmet prignal kravo iz hleva, ga je neuki mestni teritorialec vprašal zakaj ima na glavi vrečo. Ta pa mu je neprevidno odgovoril: » Da ne vidi kako smo neumni!« No, in on je tudi dobil opomin. Pa ne od ravnatelja!

No, pa sem spet zašel nekam stran od tistega, kar sem želel povedati. Namreč, da me ne presenečajo več stvari , ki se godijo. Tudi zarečem se ne več prav pogosto. Včasih se mi je zareklo in sem dejal, da zdaj pa ne more več iti na slabše. Pa so mi dokazali, da nimam pojma o tem kaj se lahko še zgodi. Tako sem zvedel, da se tudi minimalci lahko še zmanjšajo. Mislim, kar malo na smeh mi gre. Saj minimalno je pa ja najmanj! He, he !! Potem so mi dokazali, da ni več gotovo da mora imeti teden ravno sedem dni. Lahko jih ima, zaradi izrednih razmer tudi več ali manj!

Politiki pa me sploh ne presenečajo več. Posebno ne odkar sem potuhtal, kaj je sploh njihovo opravilo. Dokler sem mislil, da gre za prepričanje in boj za ideje, takrat sem se še dal zmesti. Potem pa sem doumel, da je glavna spretnost ljudi, ki krojijo funkcioniranje države ta, da blebetajo in porabijo čimveč besed, ki ne smejo nikoli in nikdar pomeniti nič takega, da se ne bi dalo v kakršnem koli kontekstu trditi, da pomenijo nekaj čisto drugega!

Tako sem se od teh velmož zares zelo distanciral. Tudi pröcednika nisem šel volit. Bil pa sem kljub temu, da se mi to redko zgodi , nekoliko presenečen. Prijetno! Pogruntal sem, da je možakar umirjen, prijazen, inteligenten in zelo profesionalen model. »Jebenti!« sem kdaj pripomnil »Politik gor ali dol, ampak ta je nam pa še kar ratal!!«

Potem pa se je zgodilo. Delavci so se ujezili. Delali so šest dni v tednu, plačali pa so jim jih samo štiri. Pa še tiste po zelo bedni tarifi. In tista dva dneva, ki sta bila narejena zastonj , so morali delati. Obvezno! Preveč dramatično bi bilo videti, če bi napisal na kakšne družbene ureditve me to spominja … No, v glavnem. Šefi pa so za tista dva dneva povrh vsega še dobili podporo od države. In delavci so se , kot že rečeno ujezili. Pošteno! Tako, da se ne gredo več, so rekli in zahtevali plačilo za vsak dan, ki ga odgarajo in še na uro so zahtevali nekaj fičnikov več.

In kaj je na vse to rekel spoštovani pröcednik??? Ne boste verjeli. Ni bil ne jezen, ne žalosten, ne zamišljen ali še kaj podobnega. Nobenega od teh čustev ni izbral. Gospod je bil nad reakcijo delavcev presenečen! Marija! Pa ni bil presenečen nad tem, da imajo v svetovno znanem uspešnem podjetju ljudje dobrih štiristo evrov colenge, ni bil presenečen da jih menedžerji prisilijo delati dan ali dva na teden brez plačila in ni bil presenečen, da so taisti frajerji nategnili državo za tisto podporo, za piko na i pa ga ni presenetilo, da ista in enaka zgodba z nategom vred poteka po celi državi nad katero tako umirjeno in vzvišeno bedi. Ne nič od tega mu ni šlo v nos.

Gospoda je presenetilo, da so ljudje reagirali. Da so rekli, da tako ne gre več.

Sprašujem se moj bivši spoštovani Pröcednik …. kje si bil ko smo imeli NNNP???

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

JAZ, POMEMBNEŽ

14.09.2009 · 18 komentarjev

Pogosto se mi zdi hecno, ko me kdo sprašuje kaj o moji izobrazbi. Ko povem kakšne so zadeve, da niso moje štorije o kovačih in proletarskem okolju čisto iz trte izviti, takrat se kdo pogosto odzove nekoliko razočarano in na način, kot bi pričakoval pojasnilo ali pa celo opravičilo zakaj je tako. Kot bi moral že v isti sapi navesti nekaj strašansko močnih razlogov, da sem ostal tam kjer sem. Pa če smo pošteni, in jaz se zagotovo trudim pri svojem črkarstvu biti pošten, zadaj ni nobene veličastne zgodbe, nobenih tragičnih situacij, revščine in bojev na požiralnikih ali neslutenih situacij, ki so me zavirale v mojih svetlih namerah postati dohtar ali jurist!!

Preprosto sem v nekem času, zelo drugačnem od tega zdaj, videl svojo čisto ugledno prihodnost kot človek, ki bo delal z rokami. Lahko dodamo tudi primerno količino mladostne lenobe in nenazadnje tudi nikjer ne piše, da bi bil česa bistveno »boljšega« sploh sposoben.

Kaj je boljše in kaj slabše …., tistega pridevnika nisem slučajno del v narekovaje. S svojim nazivom »izprašanega šlosarja« sem namreč dosegel nekaj zelo velikega. Postal sem , ja prav ste prebrali, postal sem POMEMBEN !!!

Kako je zgledala moja pomembnost pri mojih prvih korakih znotraj plehnate bajte s tipičnim vonjem po mešanici olja, pločevine in izpuhov težkih viličarjev, tega se seveda ne spomnim več čisto v detajle. Zagotovo pa vem, da sem bil za svojo mašino car. Čisto zlahka so mi šefi vsadili v glavo misel, da ne morem manjkati niti en dan, da ni tam zaboga nikogar, ki bi lahko tisto delal namesto mene, mislim, ki bi kaj takega sploh lahko znal!!
In kako se mlad naiven mulc odzove na takšno vrsto na novo pridobljene pomembnosti??
Hodil sem v tisto bajturino zjutraj, zvečer, v nedeljo in še za praznik, če si je kdo tako zamislil. Pri tem se mi je smejalo do ušes in le stežka sem spravil svoje smejalo nazaj v prvotni položaj. Prav dobre volje so bili ob mojem početju tudi nekateri izkušeni, starejši kolegi, ki so bili pogosto lahko lepo prosti na račun moje pomembne prisotnosti. Njihove dobre volje takrat nisem in nisem mogel razumeti!!

Dosti pozneje, ko je moja pomembnost še narasla, sem si kdaj pa kdaj že dovolil kakšen pomislek glede svoje nepogrešljivosti. Počasi se mi je začelo zdeti, da bi moj stroj, ki je imel samo dva knofa lahko upravljal tudi kdo drug, le zaposliti bi ga morali moji nadrejeni. Ob takšnih prebliskih sem včasih malo zastal in se zazrl proti širokim vratom, ki so vodila na dvorišče in je prav takrat pettonski viličar peljal skoznje mojo robo, da jo naloži na kamion. Sonce je sijalo zunaj in poletno vroče je bilo. Sem razmišljal včeraj, da bi lahko šel malo na Idrijco in bi se fliknil v vodo , pa par pirov, pa kakšne karte …. »Ne, to je treba narediti, se mudi kot hudič in ne tuhtaj neumnosti! Le kdo bo reševal situacijo, če ne ti??«

Ko so nekateri v takšno vrsto pomembnost preveč dvomili, so šefi za ta dvom morali izumiti kakšno zdravilo. Eden med njimi je imel vedno en in isti argument za omahljivce: » Če ne boš ti, bo pa kdo drug!!! Jih cela vrsta čaka pred fabriko!«
Ker je v tistem času moja pomembnost narasla že na stopnjo neslutene nepogrešljivosti, seveda nisem doumel, da te njegove besede popolnoma rušijo moje poglede na delo v fabriki. Tudi nekako nisem znal ali pa hotel opaziti, da ob mojih prečestih prihodih pred tovarno ni dolgih vrst čakajočih. Prav nasprotno je bilo. Namesto , da bi se cele horde brezposelnih obubožanih delavcev tiščale ob ograji in besno moledovale za tisto mezdo, tam v resnici ni bilo nikogar. Slišali so se le črički, tiho šumenje Idrijce in nekje v daljavi zvoki z vaške veselice, ki se je odvijala , kakopak, brez moje prisotnosti.
Ne , ničesar od tega nisem znal opaziti. Pa saj konec koncev te stvari niti niso bile namenjene meni. Šef je na čakajoče vrste opozarjal nevestne, flegmatične in predvsem,nepomembne ljudi!

Še dosti pozneje, o moji fascinantni stopnji važnosti niti ne bi govoril pa tudi mašina je imela že celo prgišče knofov in celo dva senzorja in pet zelenih lučk, takrat sem si dovolil še kakšen bolj globok dvom. V tistem času smo imeli šefa, ki je moralo delavcev dvigoval na bolj političen način. Kot kakšen partizanski politkomisar je pristopil s stisnjeno pestjo in nas pozval k akciji. »Še malo potrpimo, saj bo. Misliti moramo na bodočnost! » in podobne parole so nam takrat poganjale kri po žilah. Na koncu pa je še pobožal naša čutila z nedvoumnim komplimentom.
»Ja, kdo pa bo če ne vi, saj ste pa ja mački!!« je imel navado reči.
Enkrat sem se spozabil in sem si v trenutku šibkosti dovolil pripomniti, da so stari mački utrujeni, mladi mački se pa radi malo gonijo!! »Saj veš,« sem dodal «tisto , ko vreščijo in cvilijo cele noči!«
Pa se je samo nasmehnil in vzel mojo pripombo kot razmisleka nevredno šalo in jaz v nedeljo nisem niti počival, niti se nisem ….

Najvišjo, krvavo rdečo stopnjo pomembnosti pa sem presenetljivo dočakal ravno v zadnjem času. Presenetljivo pravim zato, ker je po mnogih kriterijih delavec v teh časih na najnižjem nivoju , kar jih pomnim. Cena dela, spoštovanje do dela in tudi znanja, vse to so postale tako odvečne in nevažne kategorije, da človek ne ve kaj bi si mislil.
Moja pomembnost pa je, verjeli ali ne, ravno v tem času dosegla svoj veličastni vrh.
Ko smo v fabriki dobili nekaj dodatnih kratkoročnih naročil, so nas zaradi nanovonastalih okoliščin seveda zbobnali na izredno pomemben sestanek. Tam so nam posredovali informacije o tem kako se vse mudi, kako je važno da poprimemo za delo po vseh naših močeh in še malo bolj. Nihče ni želel debatirati o denarju. To smo že na izobraževanjih o komunikaciji in o odnosih med ljudmi dobili na znanje, da nikoli in nikdar ni glavni motiv za uspešno delo. Ne, o tem nismo govorili. Dobili pa smo na naše negodovanje zelo precizen odgovor:
»Sami se odločite! Ali pridete konec tedna na delo ali pa bomo izgubili kupce!!«

»O, marija madona!« je preletelo moje možgane » to je torej to. Zdaj sem pa res dosegel nekaj! Postal sem odgovoren za tako velikanske stvari. Pomislil sem na visokošolane ekonomiste in druge strokovnjake, ki so v preteklosti iskali nove stranke in skrbeli za odnose z njimi. S službenimi BMW eji so križarili po Evropi in še dlje in nam rihtali biznis. Zdaj pa smo vse to prevzeli mi!! To je to, moj Dare ! To je to!!«

In s svetlim pogledom, vzvišeno in nasmejano sem prišel na šiht!! V soboto!! Popoldne!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu · črkar

Omizje kulturnih ljudi !!

10.09.2009 · 9 komentarjev

Marsikomu bi se ob prebiranju mojih prispevkov o spoštovanem omizju, ki imam, mimogrede, čast biti njegov član, lahko zdelo, da gre v bistvu za skupino neaktivnih, zdolgočasenih dedcev, ki prenekatero popoldne preživi ob uničevanju piva in brezplodnem nakladanju o témah za čimprejšno pozabo.
Kako je takšno razmišljanju popolnoma »mimo« boste lahko prebrali v naslednjih stavkih.

Samo posedanje in srkanje osvežilnih pijač v lokalu je, ne boste verjeli, samo način kako se možje dogovorijo za večje in pomembnejše stvari, za projekte, za prave podvige, ki so praviloma na zelo visokemu nivoju.

In tako se nam je včeraj zgodil »kulturni dan« ! Mogoče bi imel marsikdo tudi pripombe na to, da smo za organizacijo takšnega podviga potrebovali kar nekaj mesecev, v prevodu več kot pol leta, ampak tudi temu se bi dalo oporekati. Lahko je namreč na pamet kritizirati, dokler se sam ne srečaš z organiziranjem kulturnih projektov. Tudi sam naziv »kulturni dan« bi znal biti nekoliko sporen, saj je bolj šlo za zgodovinsko – naravoslovno zadevo. To smo , glede na možnosti, pač izbrali. Sem pa prepričan, da bi se včeraj zagotovo udeležili tudi kakšne predstave, mislim, če bi recimo v Idriji gostoval kakšen spodoben balet ali če bi na primer Vinko Globokar s svojimi trobili oponašal umirajoče dinozavre na Geverkenegu!

Tako pa smo napravili sledeči program: Pod marelo, vojni muzej Slavka Moravca, bar galerija, akvarij M Valterja Majnika in bar 3×3. V sam »kulturni« koncept spadata samo ustanovi pod zaporednima številkama dve in štiri. (Opomba pisca !) Pod marelo je letna oštarija našega člana, ki se nam je tudi pridružil, Galerija je prijeten novejši lokal v Idriji, 3×3 pa majhna betulica (3×3 m ?!) z najsimpatičnejšimi kelnarcami tod okoli!

Vojni muzej je , tako po splošnem vtisu, izredno, pravo življensko delo gospoda Slavka Moravca. Človek je sestavil zbirko neverjetnih eksponatov, ki jih razstavlja v zadnjem času na precej večjem in kvalitetnem prostoru v središču Idrije. Mislim, zadevo je preprosto treba videti in to skupaj z izčrpnimi pojasnili lastnika. Gospod je zelo podkovan in tudi izredno zgovoren, zato smo ga vnaprej opozorili, da imamo za ogled le dobre pol ure. Opozoril nas je, da je pol ure dovolj komaj za zares bežen ogled in to se je izkazalo za več kot resnično, čeprav smo pol ure z veseljem nekoliko raztegnili. V muzeju bi bil človek, ki ga takšne stvari kolikortoliko zanimajo , brez težav cel dan pa še bi težko dojel vse kar zbirka ponuja. Res , Slave, vsaka čast.

Naslednja postaja, po vmesnem kratkem postanku je bil »Akvarij M« . Če sem zapisal, da vojni muzej zgleda remek življensko delo, ki je lastnik zanj zagotovo žrtvoval neskončno število ur, denarja in osebnega miru, se mi zdi, da zelo podobno lahko trdimo tudi za Valterjev ribji svet. Akvarij M je kar se tiče javnih akvarijev namenjenih ogledom praprosto zgodba zase in zares fascinanten kraj. Za te stvari , kakopak, nisem strokovnjak ampak se mi vse kar sem videl zdi na daleč višjem nivoju kot karkoli podobnega kar sem do zdaj videl. Seveda tu ne gre nakladati o detajlih. Raje tukaj nalepim link. Ogledati pa si morate akvarij sami , s svojimi očmi.

Tako, vidite je zgledal kulturni dan kulturnega omizja. Naj povem, da je bil v projektu udeležen le del našega omizja. Zato smo se v obeh destinacijah tudi predstavili kot izvidnica, ki se bo enkrat kasneje vrnila okrepljena in si bo za vse skupaj tudi vzela več časa. Zdaj je samo na nas samih, da poskusimo skrajšati tistih nekaj mesecev na sprejemljivejšo obdobje, potem pa kulturno in omikano čimvečkrat ponovimo kakšno podobno popoldne. Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

človeku pač ni vseeno

6.09.2009 · 14 komentarjev

Prav fajn možakar je ta naš Matevž. Fajn mislim tako, da ne ve človek povedati kaj slabega o njem. Nikoli nima kakšnih posebnih izpadov, ne rogovili po gostilnah, redno hodi na šiht in ima lepo družino, ki mu pomeni vse na tem svetu. No, tudi svoje delo jemlje zares in nikoli mu ne bi mogel nihče očitati, da je nemaren ali neresen. Včasih pa rad kakšno urico preživi tudi s svojimi prijatelji. Radi ga imamo. Pove sicer bolj malo, vendar pa je vsaka njegova šala ali modra misel , tako kot pravimo pri nas, vredna svojega d’narja.
To pa bi bilo na kratko tudi vse. Kar bi o Matevžu še pravil bi kaj hitro znalo zgledati kot opis iz bukve kakšnega ruskega klasika, kjer je pisec na celemu kupu strani opisoval kako glavni junak ni ne debel , ne suh, kako ni niti visok niti pretirano pritlikav in potem po sto straneh še vedno ne vemo kakšen tip je, ampak predvsem šele kakšen pač ni. Ja kaj? Naš prijatelj je, tako na kratko in na splošno, čisto fajn dec.

V fabriki je Matevž vseskozi delal za strojem. Bil je sicer med tistimi petindevedesetimi procenti ljudi, ki so bili zase prepričani, da bi v življenju z malo sreče zlahka dosegli bistveno več pa vendar, kar je , pač je! Svoje delo je jemal resno. V očeh marsikoga celo preresno. Tudi ko so šefi na vse pretege priganjali naj poveča količine in naj zaboga malo bolj pohiti, ni mogel iz svoje kože. Za vsak izdelek posebej se je prepričal, da je takšen kot je treba, niti stotinko čez mero ali pod njo. Šefki te njegove lastnosti , kot že rečeno, niso vedno najbolj cenili. Če je prišlo do kakšnega nestrinjanja, jim je vedno požugal s kazalcem:« Boste že videli, ko bodo kdaj vse skupaj poslali nazaj!«
No, kdaj so res poslali nazaj kakšen kontejner, hitenje in priganjanje pa je povzročilo veliko stroškov in zamude. Pa ni nikomur kapnilo, da bi takrat pomislil, da ima naš skrbni delavec morda pa res prav. Kje pa!? Gonili so vse skupaj po starem naprej. Matevž je ostajal druga liga. Ampak, da mu ne bi bilo mar?? Ne, tega pa ni mogel trditi nihče!

Po napornemu šihtu, ki ga je zaradi težkega dela, še bolj pa zaradi tistih reklamacij in ostalih vsakodnevnih pritiskov, dodobra psihofizično zdelal , se je Matevž ustavil v oštariji, med svojimi prijatelji. Ženi je sporočil, da bo zamudil kakšne pol ure in tega mu ni zamerila. Saj ni bilo prav pogosto.
»Ja!« se je sesedel na prazen stol med svoje zbrane kamerade »ja, težak dan je bil!«
Ob tem si je glasno oddahnil in dajal je občutek, da je s pleč odložil najmanj stokilsko breme. Naročili so pijačo in zgledalo je, da bodo dedci prijetno posedeli in pokramljali. Pa je Matevž očitno izbral bolj slab dan za takšen oddih. Ravno takrat je namreč okoli vogala prineslo Vinkota . Komaj se je Matevž ognil, ko je le ta telebnil na stol poleg njega. Videl je še ostale obraze. Vsi so zavili z očmi in dva možakarja sta se tudi kar na hitro poslovila. Pa Vinka to ni zmotilo. Bil je eden tistih dni. Mislim, dec je bil pijan kot krava, kaj naj rečemo drugega. In če zlahka trdimo, da pijanec nikoli ne spada med trezne ljudi, potem lahko to za Vincenca še posebej poudarimo. Tako tečnega in sitnega , tako nesmiselno blebetajočega tipa , kot je on kadar ima svoj žejni dan, ne nosi svet. No, vsaj da bi jaz vedel, ne! In ravno na Matevža se je spravil ta dan. Posebno še potem, ko so drugi jadrno odšli. Pleteničil je nekaj brez repa in glave, marsikaj bi lahko človeka tudi užalilo. Vendar pa, Matevž je Vinkota poznal in je vedel, da so to besede, ki jih iz človeka govori popita pijača. Še najbolj ga je motilo, da je tip silil vanj tako čisto blizu in mu je njegova postana pijanska sapa povzročala slabost.
Zaradi vsega skupaj mu je začelo šumeti v glavi. Vinko mu je neumorno nekaj momljal, utrujen je bil od tistega zmedenega šihta, želel si je čimprej oditi domov na kosilo in ….tisti sakramenski smrad.

Vendar pa, Vinko je dober človek. Le včasih ima takšen dan. Občasno se prekomernim količinam pijači ne zna upreti. Potem ima nekaj dni strašno slabo vest in skoraj ne spravi besede iz sebe. Pa tudi za njegove osebne težave vemo vsi, Matevž pa seveda tudi.
Vse to ga je zadrževalo, da ni pijanega tovariša poslal lepo v tri krasne , ga odrinil stran in na hitro zapustil osiromašeno omizje. Ne, Matevž je prijazen do prijateljev, tudi do takšnih v slabem stanju. Tudi zanje mu je dosti mar!!

Domov je prišel dobro uro kasneje, kot ponavadi. Ker je zamudo že prej prijavil, seveda ni bil deležen pripomb. Pa tudi sicer je bila njegova najdražja prijazno in simpatično bitje. Posebno kadar ga je pričakala smejoča in vesela, kot tisto popoldne. Pogrela mu je kosilo in po kosilu skuhala kavico.
»Sama sva doma nocoj, dragi! Tamala spi pri prijateljici, mulc pa je že odšel v internat!« Njene besede so navihano namigovale na prijeten konec večera. Na Matevža je to vedno delovalo. Pri teh stvareh pa res ni opazil , da nima več dvajset let. Tudi ženkica, posebno tako razpoložena mu je še vedno delovala enako ljubko in privlačno. Prav otročje se je veselil večera in žena se mu je smejala, ko jo je zvečer priganjal naj se vendar že odpravita spat.
Tako nebeški občutek se mu je zdel, ko je prišla za njim med rjuhe. Vsa dišeča in nežna. Njena koža se mu je zdela tako svilena in stisnil jo je v svoj moški objem. Ja, teh nežnosti se ni nikoli naveličal pa čeprav je poznal vse kotičke na njenem telesu in je že slišal vsak njen vzdih. Nikoli ni pomislil, da sta že stokrat enako , na isti način končala v vročem galopu , se enako zvrnila na hrbet in objeta zrla v strop.
Matevž je je s prsti šaril po njenih dišečih laseh. Ob njenem ušesu je čutil prepotene pramene in slišal je , da še vedno pospešeno diha.
»Ti je bilo lepo!? » je tiho vprašal.
»Joj, dragi!« je nežno šepnila in malo ji je šlo na smeh « to si me milijonkrat že vprašal.
»Kaj morem, ljubica!« ji je prijazno odvrnil » mi pač milijonkrat ni bilo vseeno.«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar