Vaški modeli !!

21.08.2009 ob 08:40

Ko sem tako šel skozi vas, z nekakšnimi koraki nekje med hojo in rahlim drncem, sem se moral komu zazdeti vsaj malo čuden. Ali pa vsaj hecen. Videlo se je , da nisem čisto pri stvari. Recimo raje, da nisem bil čisto pri hoji. Nekaj je begalo moje možgane in lahko bi se zaletel v presenečenega pešca ali kakšen objekt, ki bi se znašel na moji trasi.
No pa se ni dogajalo nič tako posebnega. Takšen pač sem, ko se zamislim nad svetom okoli sebe. Včasih je ta moj svet večji , včasih manjši. Kdaj pa kdaj se stisne čisto skupaj in to takrat, ko se najbolj varen in gotov znajdem med svojimi.
Ta dan pa sem tuhtal o ravno tem kraju. Kakšen kraj je to? Marsikdo bi v tej fazi natresel podatke o številu ljudi , o bajtah in lokalih. Meni pa so spomine med koraki polnili prav posebni ljudje. Ljudje, ki o njih pogovorimo kdaj , ko se spominjamo preteklih časov. Vedno, ampak res vedno v takih debatah govorimo o njih. No, mogoče kdaj začnemo s kakšno stavbo kakšna je bila, kdaj so razširili ovinek okoli oštarije ali kako so menjavali cerkveno streho . To že, ampak zagotovo slejkoprej nadaljujemo z imeni in obrazi. S tistimi,ki so pa res dali našemu kraju, našim preteklim letom in vsemu dogajanju obraz in obliko.
»Ja, zagotovo, danes takšnih ni več!!«

Vstopil sem skozi na pol odprta vrat v oštarijo. Ivi je stal takoj za vrati. Malo težje se je držal na nogah. Za njim je bil pač čisto navaden dan. Dan kot vsak drug bi lahko rekli. Ravno tako kot včerajšnji ali tisti še prej je bil razpet med desetinami kozarcev namizne črnine in posedanja z ostalimi dedci, ki so spadali v tisti ambient. Ja, spadali. Hočem reči, tam so bile mize, tam so bili stoli, šank, pozabljene marele, polica s kartami za briškolo in …. tam so bili ti možje. Dan za dnem in celo leto in nalednje leto prav tako.

»Kako Ivi? » sem pozdravil rdečeličnega možica »danes si ga pa že dober liter, a ?«

Njegov odgovor je bil posebna reč. Možakar je poleg tega, da je v trenutnem stanju vso svojo pamet izjemno težko skoncentriral v smiseln odgovor, vsako svojo besedo vedno pospremil z zelo zanimivo mimiko in telesno govorico. Izrekel je besede po dolgem premisleku, odrezavo in na videz strogo. Zgledalo je najprej, kot da rabi za to veliko zraka in nazadnje , da je jezen , da ga je nekdo prisilil v ta napor. Pri govorjenju pa je tudi zakrilil po zraku s svojimi rokami. To je storil v bistvu zelo elegantno. Zelo unikatno. Nekako virtuozno je zarisal črte po zraku in ob besedah zraven tresoče zastrigel s prsti. Pravili so nam , da je bil dec pred leti muzikant. Menda je znal zaigrati na violino. Instrument , to je večkrat povedal , je pozneje »pretopil«! Ja , točno tako je rekel.
In res, če prav pomislim, so bili tisti njegovi gibi res mogoče podobni gibanju prstov goslača, ki prebira Paganinijeve dvaintridesetinke!

»Kaj?? » je v mojo in našo zabavo na videz jezno bevsknil »Kakšen liter?? Pet litrov, cepec svetovni!!«

Mladinci smo se Ivitu sicer pogosto nasmejali. Včasih ko je cvileče prepeval kakšen evergreen, kot na primer »la polona adju« ali pa ko je virtuozno obračal svoj kozarec . Imel je natuhtano spretno sukanje polnega kozarca, ki ga je v najvišjem položaju malo izpil in se vsedel nazaj na stol. Pogosto smo ga dražili , da nam je pravil kako je bilo , ko je še delal v fabriki. Zadnja leta je tam rihtal metlo in se z njo prebil do penzije. Takrat je včasih povedal kako je moral kdaj na zagovor k šefu ali celo direktorju. Prekršek je bil vedno isti in vedno enak. Ja , velikokrat nas je zabaval s svojimi traparijami, ne spominjam pa se, da bi bilo v nas kaj nespoštovanja do malo posebnega moža. Živel je pač svoje dni na svoj način. Od kozarca do kozarca.

In ko je bil neki dan za šankom čisto nov natakar, Bosanec je bil , Pero, mu tudi to ni zgledalo problematično. Sicer je moral za razliko od drugih dni svojo pijačo naročiti. Tip za šankom pač ni vedel iz glave kakšne so Ivitove navade. Najprej je ta sicer poskusil s tisto »Kot ponavadi!« a Pero si ni mogel s tem nič kaj dosti pomagati. Ko ga je tip tretjič vprašal :« Šta češ pit!« pa je Ivi stopil na sredino, pred presenečenim kelnarjem izvedel svojega Paganinija in jasno in odrezavo zaukazal: »Nero, maestro!!«

Tako ali drugače je kljub vsemu svojo črnino že nekako dobil. Vsedel se je takrat zraven drugih, ki so kmalu po deveti uri zjutraj že prvič zamešali karte. Takrat so bili še bolj tihi in niso se še kaj prida kregali. Edino Franči se je že v prvem krogu izdal, da je med njegovimi kartami tudi dinarska sedmica. Settebello!! »Hoj!« je čisto potiho zavriskal in poskočil na svojem stolu, ko je dobil najvrednejšo in že po imenu najlepšo igralno karto. Ostali kvartarji so zavili z očmi in se spogledali. Vedno eno in isto ! In se mu ne da dopovedati. Kako , da mu pade na pamet, da vsem da vedeti kakšne karte ima v roki. Možiček, sicer invalid, ki je zaradi veliko krajše okvarjene noge težko hodil in si je penzijo prislužil kot vratar, pa je jeznim kolegom s katerimi je premetaval karte že zares veliko let, gladko pojasnil. »Jaz si ne morem pomagati !« je rekel »mene…ma, mene kar potreše!« Ta njegova govorna posebnost okoli šumnikov je bila tudi kriva , da smo mu vsi pravili Franči, čeprav je menda jasno, da je bilo njegovo ime vsaj za majhno malenkost drugačno.
Živel je možakar v starem delu vasi v precej zakotni luknji z ozkimi stopnicami. Mladi smo ga poznali predvsem kot žnidarja, krojača, ki nam je ožal kavbojke, ki smo jih kupovali v Stari Gorici. V tistih letih so morale biti hlače oprijete, da se je videla skoznje vsaka posamezna žila in kita. Če ne…ja, drugače nisi bil »in« in pika. »Na petnajst ali šestnajst« je bila vedno znova naša zahteva. Da bo »šešnajšt« preozko in da je škoda novih hlač pa je bila vsakič njegova ugotovitev. Pozneje je res naredil za kakšen centimeter po svoje pa še vedno smo se vsako jutro matrali spraviti tisto reč na rit, za vse skupaj pa nam je računal par dinarjev. Naslednjič pa spet.

Naslednjo partijo je settebello očitno dobil nekdo drug, saj Frančita ni nič »trešlo«. Je pa Mario takrat že prvič zapel. Star knap , že precej let v penziji je imel čist in močan tenor. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi zadonela v oštariji njegova pesem. Vedno ena in ista. Veseli pastir
»Nikomur tu nisem napoti, napoti ni meni nikdo…!«
Marjo je bil večino časa v tandemu z Ivitom in včasih je s svojim cvilenjem le ta tudi pritegnil zraven, vendar pa Mario nasprotno od njega ni bil tip, ki bi se mu tamladi kaj prida smejali. Tega si nismo upali. Kaj hitro je pozabil , da ni nihče nikomur napoti in te zadeve in se razhudil, da smo vsi utihnili.

Edino Cene se mu je takrat posmehoval pri sosednji mizi. Nenavaden dedec. Velik in zelo močan gospod, ki je imel najpočasnejši in najbolj umirjen korak, kar jih je hodilo po moji vasi. Poleg njegovega posmehljivega pogleda ob trapastih prepirih se spomnim samo in edino tiste hoje. Še veliko kasneje smo kdaj komu, ki je zelo počasi korakal, rekli da hodi kot Cene. Nenavadno, niti sanja se mi ne ali sem kdaj slišal Ceneta , da bi kaj govoril, da bi kaj povedal. Ne, on je skozi slike moje vasi preprosto šel!!

In hodil je skoznjo tudi Tine. Možiček je res večinoma hodil . Vendar pa se je tudi ustavil, izpil kozarček in kakšno povedal. Tu pa ni bilo dileme. Vedno smo vedeli o čem bo tekla beseda in vedno je bilo zanimivo.
Zagotovo pa je bila vsaka njegova pripomba ali zgodba povezana s tistimi stvarmi.
»Dokler lahko hadabečkaš, je še nekako potem pa življenje ni več vredno kaj prida!« je svoje mnenje o seksu s svojimi izrazi že bogve kolikič povedal prej kot je nadaljeval. Sicer je imel mož nekaj čez osemdeset let in , kolikor mu je bilo verjeti do osemdesetega ni razmišljal o takšnih težavah. No, vsaj tako je sam pravil, da jih pač ni imel. In še zdaj toliko let pozneje se mi zdi, da smo mu čisto po pravici verjeli.
»Ja » je rekel …in vedno smo prisluhnili :
So klekljale babe pod parhavzom v Idriji. Štiri ali pet jih je bilo. Pa se začne dec od ene dreti skozi okno. »
Mici, Mici!! Srajce ne najdem!«
» V omari je« mu odvrne baba in preklada tiste klekeljne naprej. »
Ne najdem pa ne najdem !« se spet zasliši in še nekajkrat in nazadnje se babnica nejevoljno odpravi po stopnicah. Čez četrt ure se vrne nazaj vsa skuštrana in rdečelična in mirno kleklja naprej. Šele čez pol ure jo obgovori prva od kolegic:
»A te je ?? A te je?!«
»Ja kaj pa drugega!« se je namrdnila » če pa ni dal miru!«

In Tine je že odhajal. Namesto pozdrava je samo še rekel tisto njegovo, kot že tisočkrat prej :«jebi ga!«
»Jebi ga … se bo že ubrejlo » je včasih dodal …… in šel na nov krog! In odšel je po isti poti tudi Cene. Za vrati je izzvenela še zadnjič Mariova pesem in cvileč z dirigiranjem pospremljeni Ivitov dodatek.

In spet sem hodil skozi kraj. Že mnogo bolj jasno mi je bilo kaj je tisto kar se je tako spremenilo. Govorili smo nedavno o tem, kako so se zarasli bregovi in koliko blokov so zgradili od tistih časov. Zgradili so hotel in obnovili britof. Vendar pa , vsaj meni je čisto jasno kako postane kraj drug, kako izgubi obraz nekega obdobja.

Ja, takih ni več. No, saj mogoče slika , ki se je odvila v mojih možganih ni čisto pravična. Mogoče bi naslednji dan spomin pred moje oči pripeljal še nekatere druge. Hudomušni Francelj bi povedal kakšno mastno, Veseličk bi nategnil svoj meh in Metod bi mi s svojim cviljenjem, ki ga za boga nikdar nisem nič razumel, želel nekaj povedati. Ko sem tuhtal te reči, sem možem hotel dati druga imena, jih poimenovati po svoje . Pa sem si premislil. O teh osebkih, posebnih pa mogoče za tisti čas tudi čisto navadnih ljudi v bistvu nisem povedal nič slabega. Še več. O njih niti ne vem ničesar slabega.

S svojimi mislimi sem se pridružil svojim. Povedal sem jim kakšna posebna nostalgija mi je preplavila spomine. Pritegnili so mojim ugotovitvam. Edini smo si bili, da vaških posebnežev ni več. Da ni več ljudi, ki bi se jim nasmejali in , ki bi pozneje ob šankih govorili; » ta je pa to rekel,oni pa tisto naredil…!«
In hecali smo se pozneje in zganjali vseh sort traparije. Kot vedno, ko smo posedeli skupaj. Pa tudi zapeli smo, če je bilo treba. In včasih je mimo prišlo nekaj mladih . Čudno nas je kateri pogledal, Prejšnji dan sta prišla dva fantalina in ko sta šla že mimo omizja proti notranjosti betule, sem s kančkom ušesa ujel:

»Ampak te tipi so res pa eni modeli!!«

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev na “Vaški modeli !!”

  1. Didl pravi:

    Enkrat mi je pred 3×3 en arhitekt, že kar fajn u rožcah, razlagal, da za čovekom pa mora nekaj ostat, da v življenju mora nekaj nardit, da …. kaj pa vem, si postavi nek spomenik. Takrat zadevi, morda zaradi okoliščin podajanja, nisem dajal kake posebne teže. Pa mi je kasneje dalo misliti… Ja; morda pa ni treba, da je ‘za v roke prijet’, al pa za prebrat :) , morda je pa dovolj že, da ostaneš v spominu…, pa magari kot vaški model.

  2. miri pravi:

    …pa Loli.Krempirjevc,Benčk,Tonk Carnov ,Amerikanc,Stipe,Štrevčk…ljudje,o katerih bi ,če bi znal,lahko pisal zgodbe.Danes,se mi zdi,so vsi dogodki in ljudje povezani samo z alkoholom.
    Krasna zgodba,Dore.

  3. standard pravi:

    ODLIČNO NAPISANO! če pomislimo, so edino vaški posebneži edina stalnica, ki nas obkroža, vse se spremeni le oni ostanejo unikatni in enkratni!Pri nas jih imamo.

    Lp

  4. Blazz Blazz pravi:

    Tineta pa Metoda se še spomnem…o ostalih mi je pa fotr kdaj sigurnu že kdaj kešna povedal.

    Tine je skoz mel kešne hudomušne pripombe..Enkat se spomnem, je razlagal kako se je “grmovje treslo“, pa ko je ena malo manj obdarjena punca šla mimo je reku “lej, ta je pa bel ab stin rasla!!”.. pa še par bi se jih spomnu.
    Metoda pa ja…jes sm se ga prou mal bal dokler sm biu mejhn. S tisto sivo čupo pa svojim cvilečim momljanjem…no, nakoncu sm ugotovu da smo preko sestrinega fanta celo žlahta!

  5. dare dare pravi:

    @Didl, se strinjam. Vsaj kakor jaz to doživljam, je sled , ki jo je v mojem spominu pustil npr. Ivi vsaj enakovredna tisti, ki bi jo arhitekt, ki bi sredi Fare postavil spomenik. Sicer imajo fizične stvari ponavadi pri ljudeh veliko večjo težo ampak , če dobro pomislim …… sredi Fare je spomenik NOB . Vse spoštovanje! Arhitektu, junakom in prisklednikom …..ampak jaz za boga in vraga pojma nimam kdo in kaj so bili !!

  6. dare dare pravi:

    @miri, s tvojega spiska sem “poznal” le Štrevčka, Stipe je bil verjetno Smolič, Benčka , Carna in Lolita bi še nekako uvrstil, za krempirjevca sem slišal , o Amerikancu nimam pojma. Bova že kdaj mrbit kaj pogovorila….

    Sicer pa je tako …. moj zapis se nanaša na vtis, na vtis enega izseka, mogoče celo prav enega dneva. Kakorkoli hočeš te ljudi spraviti v skupen kontekst, jih mora postaviti v oštarijo. Druge ni. Odkar poskušam nekaj pisati je tudi zelo očitno, da sem do alkohola nekako przanesljiv in bil sem nekajkrat tudi deležen kritik zaradi tega.
    Sam sem abstinent in tudi vseh posledic pitja alkohola se zavedam in jih poznam. Po drugi strani pa ljudi , ki so tako živeli (ali živijo) ne ocenjujem ozkosrčno, zgolj kot konzumante, slabiče, ki niso bili sposobni najti drugačne poti. V življenju se jim je pač tako odvilo. To jih je našlo. Za to je bilo verjetno več razlogov, povodov in okoliščin.
    Mojo nostalgijo gradim predvsem na nekakšnem občutku, da so v te slike, ki jih opisujem, preprosto spadali. Taki kot so bili in nič drugačni!

  7. dare dare pravi:

    Aja, Miri, še to sem pozabil. Glede na tvoje odlične, realne in dobro oblikovane komentarje sem prepričan, da bi bila tudi zgodba izpod tvojega “peresa” zagotovo čisto sprejemljiva zadeva :) !

  8. Gorazd pravi:

    Mimogrede, Ivi se je učil igrati kitaro, vendar so bili njegovi kovaški prsti pregrobi za strune ali pa vsaj za tremolo. Metod pa me je resnično spominjal na Einsteina, pa ne po pameti, po njegovi frizuri.

  9. dare dare pravi:

    @standard, pri vas , pri nas in hvala bogu zanje :) !! lp

  10. dare dare pravi:

    @blazz, ja Tine je imel takšnih res veliko na zalogi. Pa tudi , če je katero povedal večkrat, to sploh ni bilo moteče. Vedno ga je bilo fajn poslušat. Metod je bil že druga zgodba. Nerazumljiv in pogosto zelo glasen (celo strašen praviš? :) ), vendar pa je imel tudi on svoje zanimive podvige!

  11. dare dare pravi:

    @gorazd, to kar praviš o Ivitu me malo preseneča. Splošno je bilo znano, da je špilal violino in pozneje bobne. Pa praviš kovač. Ivi? (cici???) Nekaj nama tukaj ne štima, po mojem.

    Metod pa je bil Einstein, definitivno. Njegov žejno cvileči klon !!

  12. Gorazd pravi:

    Drugič pa napiši Cici. Jaz sem imel drugega Ivita v mislih. Tistega, ki je zelo lepo pel in fural pasqualita. Zato mi tudi ni bilo jasno tisto s petimi litri vina. (Čeprav ga je ob priliki tudi ta drugi rad spil kakšen kozarec.)

  13. dare pravi:

    O porkaduš … Polentič. Sori! To bi pa šlo! Kitaro praviš ??? :) Ja, ta Ivi bi si pa tudi zaslužil svoje poglavje !!

  14. miri pravi:

    Se nisva razumela,Dore.Pustiva te naše junake,DANES so vsi…Lepo popoldne ti želim.

  15. dare pravi:

    Ja, sem ga tudi imel. Malo sem rogovilil z motorko po jagrški hosti :) :) pa krompir sem zvozil v hram. Pa še malo češpovcev sem nabral. Kaj bi si lahko želeli še več :) ! lp

  16. jovo pravi:

    Lep pozdrav vsem,
    čeprav sem iz Idrije,sem se tudi jaz ob občasnih obiskih
    Fare srečeval s temi ljudmi in imam nanje lepe spomine.

  17. Mohor pravi:

    Pa Julče, “se jest bom pa tut šou”, je bil tudi ta prav model
    lp

  18. dare dare pravi:

    Ja, Mohor, legendaren, vsekakor. (sori, ker sem si dovolil popraviti… si se malo utipkal!! :) )

    Mogoče , če dovoliš bi samo na kratko pojasnil zadevo. Naneslo je, da je star možakar obsedel v gostilni s precej mlajšim znancem, ki je imel ravno takrat na službenem obisku dva Nemca. Z njima je nekako govoril angleško, za starega pa se seveda ni imel časa kaj prida brigati. Možic pa kakopak tudi ni kaj prida razumel od debate. Mu je pa padlo v ušesa, ko je tip rekel: I will show you (factory….)
    Takrat je Julče vstal in rekel: “Ma ja, saj jaz bom tud šou !!!” Legendarna , res!!

  19. dare dare pravi:

    Zadnji komentar sem zastavil nekoliko nespretno. Moja pojasnila namreč veljajo bralcem, ki teh možakarjev seveda niso poznali. Mohorju in ostalim lokalnim poznavalcem družbeno družabnih razmer teh stvari kakopak ni treba pojasnjevati :) :) :) !!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !