Kam so pa senožeti šle ?!

16.08.2009 ob 10:01

Že ob eni prejšnjih mojih objav, ki je bila malo bolj namenjena mojim kmetijsko rekreativnim podvigom, sem v nekem komentarju omenil, da bom v kratkem nekaj napisal o svojih opažanjih kar se tiče košnje v teh naših bregovih in posledično ohranjanja pokrajine.

Kako velike površine travnatih pobočij izginjajo in kako jih požirajo gozdovi sicer že dolgo opažam. K malo globjemu razmišljanju pa me je navedel hecen dogodek prav pred kratkim. Sedeli smo z nekaterimi od mojih na terasi pred oštarijo in opazoval sem svojo rodno vas kako lepo počiva v svojem temno zelenem objemu, ko me je kar naenkrat prešinilo:

“Madona, saj ni več Kunclja!” sem na presenečenje ostalih skoraj planil pokonci. Naj omenim, da je Kuncelj glede na parametre dokaj neugledna vzpetina nad Spodnjo Idrijo in da nima kakšne posebne veljave na svetovni zemljepisni karti. Vendar pa je imel hrib , dokler se ni zaradi poraščenosti zlil z ostalimi griči v ozadju , značilno obliko, ki se je človek navadi in mu pač deluje, kot da nepogrešljivo paše v ambient. Imel je lep zaokrožen vrh, ki je bil od nekje dvajset metrov pod vrhom čisto gol. Hrib je zgledal nekako ( za poznavalce) kot nekakšen pomanjšani Blegoš!
No, v glavnem, grmovje je požrlo tisti goli vrh in zgledalo je, da je vse skupaj izginilo in da je s hribi v ozadju samo ena velika, od pete do glav porasla gora.
Potem so mi nekateri za mizo v mojo nemajhno zadrego pojasnili, da je že kar par let, kar je tisti goli vrh izginil v grmovju.

No pa začnimo kljub vsemu bolj na začetku. Naj samo še omenim, da nimam nič proti gozdu . Celo sem imel kdaj navado reči, da je gozd najbolj brezhibno urejen , lep in meni drag ambient. Poleg tega pa je znano, da v naših krajih travinje, vsaj na večjih površinah, skoraj ni naraven pojav. Ko je pred petsto leti škafar močil svoje izdelke v grapi in se mu je v čeber nepričakovano natočilo živo srebro, takrat je bilo vsepovsod naokoli, dneve in dneve hoje ali ježe eno samo nepregledno gozdno področje. Le tu in tam je to goščo presekal kakšen večji ali manjši vodotok.

Ko so ljudje začeli naseljevati pokrajino so si morali vsak meter zemlje, ki bi jo bilo mogoče bolj kultivirati ali ki bi lahko dajala nekaj krme za žival, priboriti z nedoumljivim naporom in potrpežljivostjo. Večje površine so začele nastajati šele po nekaj generacijah, ki so pustile leta garanja v tistem kamenju in grmovju.

Seveda je to zgodovina, vendar pa še ne tako davna. Še vedno vedo povedati starejši možje o ljudeh, ki so začeli na krajih, kjer ni bilo ničesar razen grmovja in dreves na vseh straneh. Zgodba o enem takšnih junakov mi je še posebno ostala v spominu. Verjetno zato, ker poznam kraje, kjer je ta mož izkrčil gozd in skozi dolga leta uspel narediti nekaj kar je bilo podobno manjši kmetiji. Kmetiji, kjer je poleg bajte ležala njiva in kjer se je dalo nakositi nekaj trave. Možakar se je tam zgaral, vendar pa je kljub vsemu dočakal še kar lepa leta. Tako so mu domači ob osemdesetletnici pripravili praznovanje. Možakarja so pogostili in obdarovali. Eno od hčera, otroci so seveda že zdavnaj odšli s tistega zakotja, mu je ob tej priložnosti uredila vrtiček in vanj posadila nekaj rdečih vrtnic. Sicer zadovoljen možiček je potem, ko je zagledal tisto reč planil pokonci in pred zgroženimi očmi domačih ihtavo razdejal gredico in populil rože.
Potem je baje sedel nazaj in pojasnil presenečenim ostalim: “Celo življenje sem se bodel s trnjem, zdaj mi ga tudi ne boste nosili nazaj gor !!”

Slišal sem še nekaj podobnih zgodbic o takšnih koreninah pa tudi takšne o opitih kmečkih gospodarjih, ki so se v nedeljah na večer , ure po maši, ki je bila enkrat zjutraj vzrok odhoda v vas, zvečer vijugasto vračali domov. Nič nenavadnega ni bilo takrat, če je kateri v svojem zmečkanem nedeljskem gvantu kolovratil po bregu kjer je zagledal kakšno drobno leskovko ali trnjavo robido, ki si je drznila zrasti sredi njegove trave.
“Ne boš ti mene!!” je sikal takrat utrujeni gospodar in jezno pulil nesnago iz zemlje.

No, v današnjem času takšne borbe z naravo ni več. Tudi če ima kdo potrebo, da bi spremenil kos goščave v bolj kulturno površino ima za to veliko hitrejših in bistveno manj napornih načinov. Današnja tehnika opravi v enem dnevu delo celih generacij, ki so se z bregom spopadli z motikami, grabljami in železnimi špicami.

No, pa saj moje tuhtanje niti ni namenjeno kritiki ljudi in njihovemu načinu razmišljanja. Človek je pač bitje, ki išče in si želi lažje poti. Domačije po grapah in bregovih se praznijo, tisti ki ostajajo pa tudi nimajo več motiva in včasih tudi ne moči in energije , da bi se ukvarjali z obronki in globelmi. Ponavadi si takšni lastniki uredijo zgolj samo najbližjo okolico hiše ali pa nasploh zapustijo vse skupaj.
Nekoliko mogoče zavira proces spreminjanja okolice politika države, ki občasno spodbuja obdelavo in ohranjanje krajine s subvencijami. Vendar očitno to marsikje ne deluje. Za karkoli takšnega je še vedno treba nekaj ljudi. In to morajo biti ljudje, ki imajo bolj kot državni drobiž radi svoj kraj in naravo. Takšne, ki so navezani na svoje njive in travnike in želijo , da vse ohrano svojo podobo, ki se je skozi življenje vtisnila v njihovo srce.

Kot pa sem že omenil gozdovi delujejo na moja čutila blagodejno. Nič nimam proti njim in tudi spreminjanje okoli sebe sprejemam kot nekaj normalnega. Človeku pač dajo nekatere stvari malo misliti. Za ilustracijo sem nalepil k objavi dve sliki. Za boljšo ponazoritev bi se lahko sicer precej bolj potrudil in tudi pofotkal še druge podobne dele okolice vendar mislim, da je drastična razlika očitna tudi tako.

No, če je bil kdo nazadnje “Pr Far” pred štiridesetimi leti in ima namen v kratkem priti spet, naj ob prihodu ne misli, da se je zmotil. To je isti kraj. Ne enak, ampak isti pa !

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev na “Kam so pa senožeti šle ?!”

  1. muni pravi:

    Generacija mojih staršev stalno govori, da ko bodo oni enkrat šli, tega ne bo nihče več kosil.

    In ko gremo kdaj v bližnje hribe stalno poslušam: “To se je včasih še vse kosilo, zdaj se pa nič več ne vidi.

    Glej, tukaj smo mi kosili, v koših smo nosili domov, ker je bila zemlja od enih drugih vmes, pa nismo mogli kar potisniti dol.”

    Kdo bo danes še tako nor? :D

    (Pa lih danes grem pomagat grabit. :D )

  2. who? pravi:

    Definitivno je sedaj kraj še lepši. Vsaj za moje pojme.

  3. miri pravi:

    Ne le gozd,tudi gamsi so prišli do naših domovanj.Da ne govorimo o naši kozi,tisti nad Carnom,da se razumemo.Lp

  4. kamper kamper pravi:

    Vidiš,v vsakem slabem je tudi dobro :lol: pogozdovanje ni več potrebno :lol:

  5. bin pravi:

    Hja Dare, tako pač je. :sad:
    Tudi gozd je lep in v tistih strminah danes res ne bi več za preživetje zaslužili. A nekaj me je presunilo. Ne ob tvoji zgodbi, temveč kako leto ali dve nazaj, ko sem jo mahnil po starih poteh v naših krajih.
    Že dolgo je Tičerca zaraščena, pa je dajala sena za pol vasi. Lepi travnati jeziki med z grmovjem poraščenimi skalnimi grebeni… nekoč! Danes je na videz gozd. Na videz! Tam, na mestih, kjer smo včasih s kosami in grabljami božali travo, je zdaj samo kup ostrih skal in krmežljavega grmovja. Nikdar nisem pomislil, da je tista travna ruša držala zemljo v bregu, omogočala rast travinja, pa tudi večjih dreves. Z razrastom grmovja je prišla senca, trava je umrla in dež je odplaknil zemljo.
    Zato so danes gamsi, jeleni, srnjad, … redni gostje v bližini naselij. (Kje naj pa najdejo travo?) Kmalu bodo za njimi prišli tudi plenilci – zveri.
    Ne, vem da ne bomo tako hitro obrnili zgodovine nazaj, vem pa tudi da tisti, ki imajo moč, nimajo znanja. Morda…, morda pa ga imajo in so te naše grape predvideli kot lovski revir Evrope? :evil:

  6. dare pravi:

    @muni, ja še se najdemo takšni modeli vmes :) :) !!

    @who, to pa sploh ni problematično. Sicer bogve kako bi zgledala prva slika, če bi bila posneta v barvah in v pravem letnem času ampak ni se težko strinjati s tvojo ugotovitvijo. Seveda pa sem bolj želel razmišljati o spremenjenih navadah ljudi in takšnih rečeh. Hvala za komentar, še se oglasi in lep pozdrav!

  7. dare pravi:

    @miri, ha , nekateri že razumemo. Mislim tisto o kozi in še posebno tisto opombo … češ da ne bi pomislil na kakšno drugo kozo, ki je tudi zelo značilna za naš kraj … :) !

    @kamper, tako kot praviš. Tudi to smo očitno avtomatizirali :) !

  8. dare pravi:

    @bin, o veliko variantah se očitno da razmišljati … kaj naj dodam. Nič! Počakajmo na dež potem pa v gozd iskat gobe :) !!

  9. Gorazd pravi:

    Nekaj fotk lahko najdeš na naslovu: http://www.panoramio.com/user/2948250

  10. dare pravi:

    @gorazd, hvala za link. Res zakon fotke. Tudi sam bi verjetno lahko posnel malo boljšo panoramo :) , predvsem pa bi moral poiskati boljšo razglednico. Vsaj za eno z boljše perspektive vem. Tista je vsaj še deset let starejša in se vidi gole snežeti nad Svetikom in celo Velikajnevo polje, še nobene hiše ob glavni cest od Grošlja in Rošpa naprej itd. Mogoče jo bom poiskal za naslednji podvig :) ! lp

  11. jovo pravi:

    Dare,
    lep pozdrav,
    se strinjam,da je vse zaraščeno,poglej samo Sv Anton,sama drevesa in grmovje,vmes pa srnjad in to sredi mesta.
    Ampak,če bi mi kdo rekel pred kakšnimi tridesetimi leti,
    da se bo raufnk za fabrko tako lepo zarasel mu ne bi verjel,ni kaj,narava popravi,kar človek pokvari,samo časa rabi.
    Lep pozdrav v Gaso

  12. dare pravi:

    @Jovo, navedel si dva zelo zanimiva primera. Sveti Anton je že zelo drastičen . Verjetno se bo eden naslednjih županov moral spomniti, da bi posekali tisti breg. Ja, ampak tisto potem ne bo več senožet ampak robidovje in leskovo strnišče !! Ja, no!

    Ravfnk je pa zelo nasprotna, mnogo lepša zgodba. Mogoče bo treba dobiti za kakšno bodočo objavo staro fotko in primerjati tisto rjavo puščavo s sedanjim izgledom. Hvala za obisk in komentar. Lep pozdrav!

  13. jovo pravi:

    Bom poiskal po arhivu,pa ti pošljem,lp

  14. dare pravi:

    @jovo : dare.likar@siol.net :)

  15. miri pravi:

    Samo v vednost.Prva slika je bila posneta tam nekje okoli 60-ega leta.”Švica” je že narejena,”Cipra” še ni,za” mizarnico” so pa začeli kopati “fonda”.Vse te spremembe v samo 50-ih letih. No,”samo”???

  16. dare pravi:

    @miri, hvala za koristno informacijo. Jaz sem nekako ugibal, da je posneta nekako najkasneje do 65 ega. Se pravi … niti ne tako zelo mimo. Vem pa za eno nekoliko starejšo razglednico , veliko boljšo in jo moram dobiti.Tam se lepo vidi kendove njive, cel borov grič in Svetikove snežeti. Pa Kendov kozolec še na Koreji, pa celo Velikajnovo polje brez sledi o kakršnikoli fabriki. Ja, moram dobiti. Bom že kaj nakracal zraven :) !!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !