dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2009

Užalil me je rdečkar in ozmerjal ustaš!!

31.08.2009 · 13 komentarjev

Kaj točno si sam mislim o svojem pisanju, tega res ne bi znal povedati. To imam za nekakšen hobi, ki ga z veseljem delim z drugimi. To pravim zato, ker nisem med tistimi, ki zatrjujejo, da pišejo zgolj in samo zase in da jih boli ta ali oni del telesa zaradi tega kaj si cel svet misli o tem. Ne, jaz sem , mi ni težko priznati, prav po otročje vesel vsake pohvale, povečanega obiska pa tudi kritike, če je takšne sorte , da se da o zadevi sploh debatirati. No, če me kdo ozmerja tudi ni panike. Do zdaj sem zbrisal samo en komentar. Tam je neki model zmerjal poleg mene še moje domače in to brez vsakega meni znanega razloga.
Ravno zaradi mojega odnosa do teh zgodbic pa čutim tudi neko majhno dolžnost , mogoče odgovornost. Do sebe in vseh ostalih, ki me obiščejo. Na vsak način si želim biti vedno znova po svojih močeh izviren. Koliko mi to uspeva, to je seveda še neraziskano! Včasih me kakšen ravnokar napisani stavek zbode v oči in klikerji se zavrtijo z vso hitrostjo. »Že videno, Dare!! Deja vu!!!«
Celo se zgodi, da začnem brskati po arhivu in iskati kje sem uporabil podobne besede ali enako razmišljanje. Ne, tega res ne maram, da bi polnil te strani z vedno istimi »modrostmi«!

Seveda se tukaj poraja vprašanje kaj me je navedlo na to razmišljanje. Gre za pojav , ki se v nasprotju s pričakovanji celo širi, namesto da bi seveda že zdavnaj mrknil. Gre za avtorje , ki neumorno razpravljajo in rogovilijo čez akterje zgodovine. Po večini čez tiste pred pol in več stoletja. Pravo leglo takšnih analitikov je RTV jev blog, vendar pa zadnje čase zasledim takšne teme tudi na SIOL u. Pa nisem bil pretirano pozoren na zadevo, dokler so se tisti, ki so mislili, da so eni in tisti, ki so mislili da so tadrugi, kregali lepo med sabo. Lepo so se zmerjali in si lepili nazive, ki si jih zaslužijo samo in nihče drug kot najpodlejši, najkrvoločnejši in najnizkotnejši primerki ljudskega rodu. Tudi dokler je vse skupaj zadevalo zgodovino je bilo še nekako znosno.
Vendar pa takšnim, ne vem od kod toliko teh tipov, ni nikakršna ovira če zmanjka zgodovinskih dejstev. Takrat se obregnejo ob karkoli aktualnega in to povežejo s svojo kao ideologijo. Predvsem pa ti »avtorji« brez težav in predvsem brez slabe vesti ponavljajo in pleteničijo vedno znova eno in isto. Ni problema.

Če propade fabrika so tega mimogrede krivi belogardisti. Kar verjeti ne morem kakšenkrat. Le kako so jih dobili. Pa zakaj nam jih ne pokažejo na teveju!? Prav zanimivo bi bilo pri dnevniku videti njihove okrvavljene roke in srepo buljenje njihovih zlobnih vranje črnih oči!! Spet nekje drugje so problemi z neko vrlo važno cestno povezavo. To so pa gladko zakuhali komunajzarji. To so tisti, ki jejo otroke in poštene ljudi najprej potolčejo s kladivom , potem pa jim s srpom porežejo ušesa !!

Če sem bolj natančen… konkretno me je zbodlo v oči nakladanje o Aljaževem stolpu. in grozovito hudi dilemi o tem ali naj se v aktih planinske zveze slovenije imenuje obiskovalce hribov in gorá planince ali gornike. Sploh nisem mogel razbrati iz vsega skupaj ničesar drugega kot to, da so neki predsedniki in tajniki čisto navadni komunist. »O porkaduš« , sem si rekel » torej je resnica! Zarote , ki jih kdaj gledamo v ameriških akcijskih filmih so resnica! Joj, joj. In vse te podtalne, tajne organizacije, vsi ti agenti in brezobzirni morilci, vsi slepi pripadniki brezsrčne ideologije so se spravili nad nas, nas hočejo poimenovati planinci in se vtikati v rjast , železen stolp. To pa niso heci.

Ma ja , malo sem naložil. V enem prejšnjih postov sem dobil nekaj hecnih komentarjev glede tega , kako sem zavedel obiskovalce bloga z nekoliko provokativnim naslovom. A greste stavit, da bom danes imel še nekaj klikov več?

Očitno vzbudi nerazumljivo veliko pozornosti, če brezvsebinsko robantiš čez ljudi zaradi njihovih davnih prednikov , cele kraje sodiš samo po nekih davno minulih dogodkih in ne znaš niti pri najbolj vsakdanjih stvareh razmišljati brez teh zapor v svojih razrvanih možganih.

Veliko bolj dolgočasno je, če kdo razmišlja kako nam gre zdaj in , še bolj pomembno, kako nam kaže za naprej.
Ne, to pa res ni za nikamor.

Vse kar nam v življenju gre narobe potrebuje krivca, mu mater!!! Če me kdo užali, mora to biti zaradi tega, ker je komunist ….. če se slabo počutim, ma ni vrag , da mi niso tega zakuhali tabeli ….
In če nimam navdiha za pisanje česa bolj pametnega?!?!? Malo kolebam kdo je tega! kriv… imam pa osumljence!! lp

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Pogled skozi moje okno

26.08.2009 · 7 komentarjev

(Spis na vnaprej določen naslov)

Skozi moje okno gledam čisto vsak dan. Ja, saj vem, kot stara opravljiva baba, ki ji ne sme uiti nič, kar se dogaja na drugi strani. No, pa saj niti ne želim videti čisto vsega. Resda se dogajajo neskončno dolge zgodbe in neverjetni dogodki se vsak dan odvijajo tam. Pa meni ni več do teh reči. Ne, pogledati hočem kaj je novega . Vsaj toliko da sem na tekočem.

Ja, je pa lepo veliko moje okno. Svojčas sem imel čisto majhnega in motno se je videlo. Posebno če nisem prišel čisto zraven. Če nas je bilo več se sploh ni dalo spodobno videti kaj se godi. O, pa sem nabavil takšnega, da zdaj pa res ni zadrege. Široko je in svetlo. Vsi imamo veselje z njim!

Tako sem se ta dan zazrl skozi njegovo steklo v svet. Le kaj se novega godi sem se vprašal. Na široko sem odprl oči in napel tudi ostala čutila. In imel sem kaj videti.

Ja, moram pa reči, da moj pogled ne more biti vedno čisto realen. Okno je resda široko a to kar vidim je stisnjeno v ozki ulici. Ujeto je med stene in nikakor ne morem videti cele slike. Tako vidim le tisto kar prav pred moje oči prinese dan. Ponavadi del slike ostaja zastrt in nikoli ne zvem zagotovo kakšna je pravzaprav resnica. Včasih je zaradi tega polepšana in svetlejša, spet drugič je prikazana pretirano tragično in kruto.

Pa vendar gledam vedno znova in znova….. in danes …

Na dvorišču so se kregali na žive in mrtve . Krivice , same krivice. Zgledalo je, da se ne bo dalo nič urediti. Bolj daleč tam za trgom se je ravno takrat črn dec zagonil s svojim avtom v bajto. Počilo je in bogve kakšno škodo je naredilo. Zanimiv se mi je zdel tip, ki je na travniku tam zadaj metal neko reč in jo je fliknil dalje kot kdorkoli drug. Volitve so spet take kot ponavadi se sliši. Spet vsi trdijo, da so zmagali. Madona, se bojo kregali. Bencin je pa drag. Pa dol v Arabiji ga prodajajo precej ceneje kot pred časom. Bogve kdo se redi od našega dnarja!? Lepotec v brezhibno urejeni obleki nekaj bluzi o tem, da je vse to potrebno zaradi okrevanje naše uboge Slovenije in njene ekonomije. Japajade! To že ni nič. Šivilje se pa potikajo po dvorišču brez dela. Ena si celo briše solze.

»Porkamadona, prmejduš, putana , šit sakramensk!« spremljam dogajanje na svoj običajen način.

Takrat pa kar naenkrat ne vidim nič več . Presenečeno pogledam okoli sebe in zagledam mojo drago, ki drži v roki daljinec in se mi smeji: »Dragi , pazi na živce! A ti je treba gledat te traparije!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Vaški modeli !!

21.08.2009 · 19 komentarjev

Ko sem tako šel skozi vas, z nekakšnimi koraki nekje med hojo in rahlim drncem, sem se moral komu zazdeti vsaj malo čuden. Ali pa vsaj hecen. Videlo se je , da nisem čisto pri stvari. Recimo raje, da nisem bil čisto pri hoji. Nekaj je begalo moje možgane in lahko bi se zaletel v presenečenega pešca ali kakšen objekt, ki bi se znašel na moji trasi.
No pa se ni dogajalo nič tako posebnega. Takšen pač sem, ko se zamislim nad svetom okoli sebe. Včasih je ta moj svet večji , včasih manjši. Kdaj pa kdaj se stisne čisto skupaj in to takrat, ko se najbolj varen in gotov znajdem med svojimi.
Ta dan pa sem tuhtal o ravno tem kraju. Kakšen kraj je to? Marsikdo bi v tej fazi natresel podatke o številu ljudi , o bajtah in lokalih. Meni pa so spomine med koraki polnili prav posebni ljudje. Ljudje, ki o njih pogovorimo kdaj , ko se spominjamo preteklih časov. Vedno, ampak res vedno v takih debatah govorimo o njih. No, mogoče kdaj začnemo s kakšno stavbo kakšna je bila, kdaj so razširili ovinek okoli oštarije ali kako so menjavali cerkveno streho . To že, ampak zagotovo slejkoprej nadaljujemo z imeni in obrazi. S tistimi,ki so pa res dali našemu kraju, našim preteklim letom in vsemu dogajanju obraz in obliko.
»Ja, zagotovo, danes takšnih ni več!!«

Vstopil sem skozi na pol odprta vrat v oštarijo. Ivi je stal takoj za vrati. Malo težje se je držal na nogah. Za njim je bil pač čisto navaden dan. Dan kot vsak drug bi lahko rekli. Ravno tako kot včerajšnji ali tisti še prej je bil razpet med desetinami kozarcev namizne črnine in posedanja z ostalimi dedci, ki so spadali v tisti ambient. Ja, spadali. Hočem reči, tam so bile mize, tam so bili stoli, šank, pozabljene marele, polica s kartami za briškolo in …. tam so bili ti možje. Dan za dnem in celo leto in nalednje leto prav tako.

»Kako Ivi? » sem pozdravil rdečeličnega možica »danes si ga pa že dober liter, a ?«

Njegov odgovor je bil posebna reč. Možakar je poleg tega, da je v trenutnem stanju vso svojo pamet izjemno težko skoncentriral v smiseln odgovor, vsako svojo besedo vedno pospremil z zelo zanimivo mimiko in telesno govorico. Izrekel je besede po dolgem premisleku, odrezavo in na videz strogo. Zgledalo je najprej, kot da rabi za to veliko zraka in nazadnje , da je jezen , da ga je nekdo prisilil v ta napor. Pri govorjenju pa je tudi zakrilil po zraku s svojimi rokami. To je storil v bistvu zelo elegantno. Zelo unikatno. Nekako virtuozno je zarisal črte po zraku in ob besedah zraven tresoče zastrigel s prsti. Pravili so nam , da je bil dec pred leti muzikant. Menda je znal zaigrati na violino. Instrument , to je večkrat povedal , je pozneje »pretopil«! Ja , točno tako je rekel.
In res, če prav pomislim, so bili tisti njegovi gibi res mogoče podobni gibanju prstov goslača, ki prebira Paganinijeve dvaintridesetinke!

»Kaj?? » je v mojo in našo zabavo na videz jezno bevsknil »Kakšen liter?? Pet litrov, cepec svetovni!!«

Mladinci smo se Ivitu sicer pogosto nasmejali. Včasih ko je cvileče prepeval kakšen evergreen, kot na primer »la polona adju« ali pa ko je virtuozno obračal svoj kozarec . Imel je natuhtano spretno sukanje polnega kozarca, ki ga je v najvišjem položaju malo izpil in se vsedel nazaj na stol. Pogosto smo ga dražili , da nam je pravil kako je bilo , ko je še delal v fabriki. Zadnja leta je tam rihtal metlo in se z njo prebil do penzije. Takrat je včasih povedal kako je moral kdaj na zagovor k šefu ali celo direktorju. Prekršek je bil vedno isti in vedno enak. Ja , velikokrat nas je zabaval s svojimi traparijami, ne spominjam pa se, da bi bilo v nas kaj nespoštovanja do malo posebnega moža. Živel je pač svoje dni na svoj način. Od kozarca do kozarca.

In ko je bil neki dan za šankom čisto nov natakar, Bosanec je bil , Pero, mu tudi to ni zgledalo problematično. Sicer je moral za razliko od drugih dni svojo pijačo naročiti. Tip za šankom pač ni vedel iz glave kakšne so Ivitove navade. Najprej je ta sicer poskusil s tisto »Kot ponavadi!« a Pero si ni mogel s tem nič kaj dosti pomagati. Ko ga je tip tretjič vprašal :« Šta češ pit!« pa je Ivi stopil na sredino, pred presenečenim kelnarjem izvedel svojega Paganinija in jasno in odrezavo zaukazal: »Nero, maestro!!«

Tako ali drugače je kljub vsemu svojo črnino že nekako dobil. Vsedel se je takrat zraven drugih, ki so kmalu po deveti uri zjutraj že prvič zamešali karte. Takrat so bili še bolj tihi in niso se še kaj prida kregali. Edino Franči se je že v prvem krogu izdal, da je med njegovimi kartami tudi dinarska sedmica. Settebello!! »Hoj!« je čisto potiho zavriskal in poskočil na svojem stolu, ko je dobil najvrednejšo in že po imenu najlepšo igralno karto. Ostali kvartarji so zavili z očmi in se spogledali. Vedno eno in isto ! In se mu ne da dopovedati. Kako , da mu pade na pamet, da vsem da vedeti kakšne karte ima v roki. Možiček, sicer invalid, ki je zaradi veliko krajše okvarjene noge težko hodil in si je penzijo prislužil kot vratar, pa je jeznim kolegom s katerimi je premetaval karte že zares veliko let, gladko pojasnil. »Jaz si ne morem pomagati !« je rekel »mene…ma, mene kar potreše!« Ta njegova govorna posebnost okoli šumnikov je bila tudi kriva , da smo mu vsi pravili Franči, čeprav je menda jasno, da je bilo njegovo ime vsaj za majhno malenkost drugačno.
Živel je možakar v starem delu vasi v precej zakotni luknji z ozkimi stopnicami. Mladi smo ga poznali predvsem kot žnidarja, krojača, ki nam je ožal kavbojke, ki smo jih kupovali v Stari Gorici. V tistih letih so morale biti hlače oprijete, da se je videla skoznje vsaka posamezna žila in kita. Če ne…ja, drugače nisi bil »in« in pika. »Na petnajst ali šestnajst« je bila vedno znova naša zahteva. Da bo »šešnajšt« preozko in da je škoda novih hlač pa je bila vsakič njegova ugotovitev. Pozneje je res naredil za kakšen centimeter po svoje pa še vedno smo se vsako jutro matrali spraviti tisto reč na rit, za vse skupaj pa nam je računal par dinarjev. Naslednjič pa spet.

Naslednjo partijo je settebello očitno dobil nekdo drug, saj Frančita ni nič »trešlo«. Je pa Mario takrat že prvič zapel. Star knap , že precej let v penziji je imel čist in močan tenor. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi zadonela v oštariji njegova pesem. Vedno ena in ista. Veseli pastir
»Nikomur tu nisem napoti, napoti ni meni nikdo…!«
Marjo je bil večino časa v tandemu z Ivitom in včasih je s svojim cvilenjem le ta tudi pritegnil zraven, vendar pa Mario nasprotno od njega ni bil tip, ki bi se mu tamladi kaj prida smejali. Tega si nismo upali. Kaj hitro je pozabil , da ni nihče nikomur napoti in te zadeve in se razhudil, da smo vsi utihnili.

Edino Cene se mu je takrat posmehoval pri sosednji mizi. Nenavaden dedec. Velik in zelo močan gospod, ki je imel najpočasnejši in najbolj umirjen korak, kar jih je hodilo po moji vasi. Poleg njegovega posmehljivega pogleda ob trapastih prepirih se spomnim samo in edino tiste hoje. Še veliko kasneje smo kdaj komu, ki je zelo počasi korakal, rekli da hodi kot Cene. Nenavadno, niti sanja se mi ne ali sem kdaj slišal Ceneta , da bi kaj govoril, da bi kaj povedal. Ne, on je skozi slike moje vasi preprosto šel!!

In hodil je skoznjo tudi Tine. Možiček je res večinoma hodil . Vendar pa se je tudi ustavil, izpil kozarček in kakšno povedal. Tu pa ni bilo dileme. Vedno smo vedeli o čem bo tekla beseda in vedno je bilo zanimivo.
Zagotovo pa je bila vsaka njegova pripomba ali zgodba povezana s tistimi stvarmi.
»Dokler lahko hadabečkaš, je še nekako potem pa življenje ni več vredno kaj prida!« je svoje mnenje o seksu s svojimi izrazi že bogve kolikič povedal prej kot je nadaljeval. Sicer je imel mož nekaj čez osemdeset let in , kolikor mu je bilo verjeti do osemdesetega ni razmišljal o takšnih težavah. No, vsaj tako je sam pravil, da jih pač ni imel. In še zdaj toliko let pozneje se mi zdi, da smo mu čisto po pravici verjeli.
»Ja » je rekel …in vedno smo prisluhnili :
So klekljale babe pod parhavzom v Idriji. Štiri ali pet jih je bilo. Pa se začne dec od ene dreti skozi okno. »
Mici, Mici!! Srajce ne najdem!«
» V omari je« mu odvrne baba in preklada tiste klekeljne naprej. »
Ne najdem pa ne najdem !« se spet zasliši in še nekajkrat in nazadnje se babnica nejevoljno odpravi po stopnicah. Čez četrt ure se vrne nazaj vsa skuštrana in rdečelična in mirno kleklja naprej. Šele čez pol ure jo obgovori prva od kolegic:
»A te je ?? A te je?!«
»Ja kaj pa drugega!« se je namrdnila » če pa ni dal miru!«

In Tine je že odhajal. Namesto pozdrava je samo še rekel tisto njegovo, kot že tisočkrat prej :«jebi ga!«
»Jebi ga … se bo že ubrejlo » je včasih dodal …… in šel na nov krog! In odšel je po isti poti tudi Cene. Za vrati je izzvenela še zadnjič Mariova pesem in cvileč z dirigiranjem pospremljeni Ivitov dodatek.

In spet sem hodil skozi kraj. Že mnogo bolj jasno mi je bilo kaj je tisto kar se je tako spremenilo. Govorili smo nedavno o tem, kako so se zarasli bregovi in koliko blokov so zgradili od tistih časov. Zgradili so hotel in obnovili britof. Vendar pa , vsaj meni je čisto jasno kako postane kraj drug, kako izgubi obraz nekega obdobja.

Ja, takih ni več. No, saj mogoče slika , ki se je odvila v mojih možganih ni čisto pravična. Mogoče bi naslednji dan spomin pred moje oči pripeljal še nekatere druge. Hudomušni Francelj bi povedal kakšno mastno, Veseličk bi nategnil svoj meh in Metod bi mi s svojim cviljenjem, ki ga za boga nikdar nisem nič razumel, želel nekaj povedati. Ko sem tuhtal te reči, sem možem hotel dati druga imena, jih poimenovati po svoje . Pa sem si premislil. O teh osebkih, posebnih pa mogoče za tisti čas tudi čisto navadnih ljudi v bistvu nisem povedal nič slabega. Še več. O njih niti ne vem ničesar slabega.

S svojimi mislimi sem se pridružil svojim. Povedal sem jim kakšna posebna nostalgija mi je preplavila spomine. Pritegnili so mojim ugotovitvam. Edini smo si bili, da vaških posebnežev ni več. Da ni več ljudi, ki bi se jim nasmejali in , ki bi pozneje ob šankih govorili; » ta je pa to rekel,oni pa tisto naredil…!«
In hecali smo se pozneje in zganjali vseh sort traparije. Kot vedno, ko smo posedeli skupaj. Pa tudi zapeli smo, če je bilo treba. In včasih je mimo prišlo nekaj mladih . Čudno nas je kateri pogledal, Prejšnji dan sta prišla dva fantalina in ko sta šla že mimo omizja proti notranjosti betule, sem s kančkom ušesa ujel:

»Ampak te tipi so res pa eni modeli!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija · omizje · črkar

Kam so pa senožeti šle ?!

16.08.2009 · 16 komentarjev

Že ob eni prejšnjih mojih objav, ki je bila malo bolj namenjena mojim kmetijsko rekreativnim podvigom, sem v nekem komentarju omenil, da bom v kratkem nekaj napisal o svojih opažanjih kar se tiče košnje v teh naših bregovih in posledično ohranjanja pokrajine.

Kako velike površine travnatih pobočij izginjajo in kako jih požirajo gozdovi sicer že dolgo opažam. K malo globjemu razmišljanju pa me je navedel hecen dogodek prav pred kratkim. Sedeli smo z nekaterimi od mojih na terasi pred oštarijo in opazoval sem svojo rodno vas kako lepo počiva v svojem temno zelenem objemu, ko me je kar naenkrat prešinilo:

“Madona, saj ni več Kunclja!” sem na presenečenje ostalih skoraj planil pokonci. Naj omenim, da je Kuncelj glede na parametre dokaj neugledna vzpetina nad Spodnjo Idrijo in da nima kakšne posebne veljave na svetovni zemljepisni karti. Vendar pa je imel hrib , dokler se ni zaradi poraščenosti zlil z ostalimi griči v ozadju , značilno obliko, ki se je človek navadi in mu pač deluje, kot da nepogrešljivo paše v ambient. Imel je lep zaokrožen vrh, ki je bil od nekje dvajset metrov pod vrhom čisto gol. Hrib je zgledal nekako ( za poznavalce) kot nekakšen pomanjšani Blegoš!
No, v glavnem, grmovje je požrlo tisti goli vrh in zgledalo je, da je vse skupaj izginilo in da je s hribi v ozadju samo ena velika, od pete do glav porasla gora.
Potem so mi nekateri za mizo v mojo nemajhno zadrego pojasnili, da je že kar par let, kar je tisti goli vrh izginil v grmovju.

No pa začnimo kljub vsemu bolj na začetku. Naj samo še omenim, da nimam nič proti gozdu . Celo sem imel kdaj navado reči, da je gozd najbolj brezhibno urejen , lep in meni drag ambient. Poleg tega pa je znano, da v naših krajih travinje, vsaj na večjih površinah, skoraj ni naraven pojav. Ko je pred petsto leti škafar močil svoje izdelke v grapi in se mu je v čeber nepričakovano natočilo živo srebro, takrat je bilo vsepovsod naokoli, dneve in dneve hoje ali ježe eno samo nepregledno gozdno področje. Le tu in tam je to goščo presekal kakšen večji ali manjši vodotok.

Ko so ljudje začeli naseljevati pokrajino so si morali vsak meter zemlje, ki bi jo bilo mogoče bolj kultivirati ali ki bi lahko dajala nekaj krme za žival, priboriti z nedoumljivim naporom in potrpežljivostjo. Večje površine so začele nastajati šele po nekaj generacijah, ki so pustile leta garanja v tistem kamenju in grmovju.

Seveda je to zgodovina, vendar pa še ne tako davna. Še vedno vedo povedati starejši možje o ljudeh, ki so začeli na krajih, kjer ni bilo ničesar razen grmovja in dreves na vseh straneh. Zgodba o enem takšnih junakov mi je še posebno ostala v spominu. Verjetno zato, ker poznam kraje, kjer je ta mož izkrčil gozd in skozi dolga leta uspel narediti nekaj kar je bilo podobno manjši kmetiji. Kmetiji, kjer je poleg bajte ležala njiva in kjer se je dalo nakositi nekaj trave. Možakar se je tam zgaral, vendar pa je kljub vsemu dočakal še kar lepa leta. Tako so mu domači ob osemdesetletnici pripravili praznovanje. Možakarja so pogostili in obdarovali. Eno od hčera, otroci so seveda že zdavnaj odšli s tistega zakotja, mu je ob tej priložnosti uredila vrtiček in vanj posadila nekaj rdečih vrtnic. Sicer zadovoljen možiček je potem, ko je zagledal tisto reč planil pokonci in pred zgroženimi očmi domačih ihtavo razdejal gredico in populil rože.
Potem je baje sedel nazaj in pojasnil presenečenim ostalim: “Celo življenje sem se bodel s trnjem, zdaj mi ga tudi ne boste nosili nazaj gor !!”

Slišal sem še nekaj podobnih zgodbic o takšnih koreninah pa tudi takšne o opitih kmečkih gospodarjih, ki so se v nedeljah na večer , ure po maši, ki je bila enkrat zjutraj vzrok odhoda v vas, zvečer vijugasto vračali domov. Nič nenavadnega ni bilo takrat, če je kateri v svojem zmečkanem nedeljskem gvantu kolovratil po bregu kjer je zagledal kakšno drobno leskovko ali trnjavo robido, ki si je drznila zrasti sredi njegove trave.
“Ne boš ti mene!!” je sikal takrat utrujeni gospodar in jezno pulil nesnago iz zemlje.

No, v današnjem času takšne borbe z naravo ni več. Tudi če ima kdo potrebo, da bi spremenil kos goščave v bolj kulturno površino ima za to veliko hitrejših in bistveno manj napornih načinov. Današnja tehnika opravi v enem dnevu delo celih generacij, ki so se z bregom spopadli z motikami, grabljami in železnimi špicami.

No, pa saj moje tuhtanje niti ni namenjeno kritiki ljudi in njihovemu načinu razmišljanja. Človek je pač bitje, ki išče in si želi lažje poti. Domačije po grapah in bregovih se praznijo, tisti ki ostajajo pa tudi nimajo več motiva in včasih tudi ne moči in energije , da bi se ukvarjali z obronki in globelmi. Ponavadi si takšni lastniki uredijo zgolj samo najbližjo okolico hiše ali pa nasploh zapustijo vse skupaj.
Nekoliko mogoče zavira proces spreminjanja okolice politika države, ki občasno spodbuja obdelavo in ohranjanje krajine s subvencijami. Vendar očitno to marsikje ne deluje. Za karkoli takšnega je še vedno treba nekaj ljudi. In to morajo biti ljudje, ki imajo bolj kot državni drobiž radi svoj kraj in naravo. Takšne, ki so navezani na svoje njive in travnike in želijo , da vse ohrano svojo podobo, ki se je skozi življenje vtisnila v njihovo srce.

Kot pa sem že omenil gozdovi delujejo na moja čutila blagodejno. Nič nimam proti njim in tudi spreminjanje okoli sebe sprejemam kot nekaj normalnega. Človeku pač dajo nekatere stvari malo misliti. Za ilustracijo sem nalepil k objavi dve sliki. Za boljšo ponazoritev bi se lahko sicer precej bolj potrudil in tudi pofotkal še druge podobne dele okolice vendar mislim, da je drastična razlika očitna tudi tako.

No, če je bil kdo nazadnje “Pr Far” pred štiridesetimi leti in ima namen v kratkem priti spet, naj ob prihodu ne misli, da se je zmotil. To je isti kraj. Ne enak, ampak isti pa !

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ti pa tako !!

10.08.2009 · 8 komentarjev

Kladiva so pela tisti dan še nekako bolj kot ponavadi. Nasploh je bilo ozračje še bolj pestro. Vsi so dirkali nekaj sem in tja in zgledalo je , da se vsem mudi. Marinku ni bilo posebno jasno vse skupaj. Kriza, ki je vladala v svetu, v državi in celo v črni kovačiji je imela vsaj v tej slednji zelo čuden obraz. Dela je bilo več kot marsikdaj prej in prav nič ni zgledalo, da bi ga imelo v kratkem zmanjkati.

Predvsem našemu kovaču ni šlo v račun tisto z delovnim časom, ki so ga vpeljali vodilni in , ki je veljal že dva ali tri mesece. Potuhtali so takrat modri šefi, da bo treba v delavnici uvesti dvaintrideseturni teden in seveda tudi plačati le tistih ravno toliko ur.
»Porkaflika!« je sam pri sebi mrmral Marinko, » kam bomo z vsemi temi urami!? Odkar imamo tako skrajšano zadevo, sem še vsako soboto moral priti in tisti panični cepetavček od tanovega šefka me je že parkrat prepričal, da sem zvečer potegnil še uro ali dve!«
Seveda je sam pri sebi dobro vedel, da je glavni hakeljc v tistih subvencijah, ki jih podjetje dobi od države za take primere. Le s temi urami, ki so se nabirale in nikakor niso šle skupaj s tem državnim ukrepom, mu ni bilo jasno kaj bo.
»Verjetno jih bo treba skriti. Verjetno jih bodo pred inšpektorji in nami skrili tako dobro, da se bodo za vedno in popolnoma izgubile!« je pomislil stari in se sam pri sebi kislo nasmehnil.

Na živce mu je šlo vse skupaj tudi zato, ker bo v petek nujno rabil prosti dan. Dopusta in vseh dodelanih ur je imel na pretek dovolj in preveč, vendar ta tanovi …. ja, ta pa res paše med tiste tapreplašene. Sam sebe se boji.

Pa je mislil, da bo lažje potem, ko so ga pred kratkim fliknili v tisto papirnato invalidsko firmo. Madona, saj kripelj pa ja rabi kakšen dan počitka več kot drugi ljudje. Pa še tisto v petek. Ma ja , pa taka nerodna reč! Saj je jasno tudi za invalidsko podjetje je vedel, da je zadeva nastala zato, da je firma potegnila iz nekih skladov denar za vsakega, ki so ga vtaknili noter .
»Jej, jej! Ja nič, grem zrihtat za v petek, pa naj jamra tip kakor hoče«!

Ko je tako šel proti pisarni je pozdravil fante na prešah ob steni. Vsi sami pogodbeniki. Takoj na začetku tiste strašne krize so jih drugega za drugim fliknili na cesto. Pa so bili eni kar precej obupani. Imeli so kredite in vsak mesec cel kup položnic. No, zdaj pa so spet vsi tukaj. Kvečjemu je še kateri več. Zgleda, da so po štirinajstih dneh že izgubili status tehnološkega viška.
Sicer pa se govori, da so potem , ko so fante po kratkem postopku sprejeli nazaj od nekega sklada , ki spodbuja zaposlovanje počrpali za vsakega kar precej denarja. Hecna reč!

»No, tako je..« je Marinko začel ob vprašujočem pogledu delovodja » v petek imam nujno zadevo in res potrebujem dan dopusta. !« Ob zadnjih besedah je šefek že odkimaval in nekaj kazal okoli sebe, kjer so po mizi ležale mape s plani in razporedi.
»Ampak povem ti , da je nujno in res moram dobiti fraj!« je še bolj poudaril »in dopusta še nisem letos nič koristil in res veliko viška ur imam!«
»Ne bo šlo, glej, moraš razumeti. Takšno stanje je in ne moremo pogrešati nobenega …niti en dan! Sicer pa ..« tukaj je tip naredil precej nesramno vzvišen fris » Kaj pa bi bilo lahko takega?!«
Na to zadnje mu Marinko ni odgovoril. Samo jasno in razločno mu je rekel, da gre za osebno reč in da bo že uredil tudi brez njegove odobritve.

Med tednom zadeve ni več omenil, v petek pa je odšel k zdravniku, kamor je kljub zadregi tista reč tudi sodila.
Medtem, ko se je peljal proti mestu na pregled je poklical na firmo, da ima ta dan bolniško. Šefovega nergajočega odgovora sploh ni poslušal.

Moral pa ga je poslušati v ponedeljek. Poklical ga je v pisarno. Poleg njega je tam notri sedela tudi okrepitev v obliki šefa proizvodnje in očitno je bilo, da sta mu pripravila pridigo. Mahala sta s svojimi okončinami in spreminjala barve . Očitno je Marinko storil neko precej podlo nemarnost. Tudi bolniški list, lepo poštempljan in podpisan ni kaj prida zalegel. Šefi so bili hudi in pika.

Iz zatohlega pajzelca je Marinko prišel precej razburjen. No, saj niti ni bil jezen ali kaj takega. »naj kar bevskata!« si je mislil sam pri sebi. Ne , naš kovač je zgledal nekako zaprepaden. Presenečen do amena!! Verjetno je zato tudi v velikem loku obšel svoje ognjišče in se, pa disciplina gor ali dol, napotil po drugi poti. Na avtomatu si je skuhal lonček črnega kofeta in se napotil proti štibeljcu skladiščnika Cvetota. Tam je imel za takšne primere svoj kotiček. V magazinu, takoj za vrati , kjer so na pod vodile strme železne stopnice je Marinko kadar mu kdaj vse skupaj zares ni bilo jasno posedel svojih pet minut in si bistril možgane.

Tam se je Marinko razkomotil , pomešal črno žlobudro in iztegnil utrujene noge. Cveto se je nasmehnil, ko je videl njegov razcefran čevelj. Ožgan je bil in ob strani luknjast.
»Pa letos ne bo drugih !« je pripomnil in na smeh mu je šlo. »Pred krizo se je štelo, da pripadajo po nekih zakonih vsako leto eni čevlji in vsa ostala zaščitna šara. Zdaj pa so mi poslali papir, da so nekaj prekvalificirali, pa na novo ovrednotili..pa..!«

»Saj ni važno!« je zamahnil z roko Marinko »Briga me za čižme. Pa za vse skupaj tudi! Ampak jasno mi pa res ni. Mora že biti, da nisem posebno odprte glave. A veš kaj sta mi onadva pajaca tam notri rekla??
Tisti moj dan bolniške!! Porkaduš, prvi po več kot petnajstih letih!? Ob vseh stvareh, ki se godijo…pa skrajšan urnik, pa odpuščeni pa na novo zaposleni, pa kripljevska firma. Ja no, nazadnje še ti tvoji škrpeti…. rekla sta mi :

Marinko, od tebe pa tega nismo pričakovali. Od vedno lojalnega in pridnega sodelavca. Ti si pa zdaj v teh težkih časih na tak način iskal … luknje in stranpoti !!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Nekaj vročega !!

6.08.2009 · 8 komentarjev

Uvod:
Tokrat moram napisati majhen uvodek. No, mogoče bi šlo tudi brez ampak … za vsak slučaj. Povabljen sem bil v skupino, ki piše “proste spise” na določen naslov. Seveda sem se odzval. Tokratna téma je bila “nekaj vročega” . Naklofal sem sledeče:

NEKAJ VROČEGA

Marinko je brez dvoma dokaj miren možakar. Kljub temu, da je njegov posel vse prej kot tih. Kovača kar nekako vidimo pred seboj kot deca, ki je bolj ihtave ali pa skorajda malo divje sorte. Ko mlati po tistem rdečem železu in vihti dvokilsko kladivo, mu iskre odsevajo v očesu in ogenj po pločevinastih okrovih meče zdaj takšno in že nalednji trenutek čisto drugačno, pošastno senco.

Vendar pa je naš junak ravno nasprotno od tega zelo neagresiven in dobrodušen. Celo do te mere, da mu marsikdo to zameri. Posebno v teh časih , ko se nekaterim, zlasti mlajšim kolegom zdi, da bo treba slejkoprej stisniti svoje kovaške pesti in povzdigniti glas. V časih, ko postaja očitno, da je delavec pa le predolgo že tiho in posluša blebetanje vodilnih pajacov in njihovo sprenevedanje.

In tako se ti “tamladi” včasih tudi obnašajo. Ko prihajajo iz sestankov ali ko preberejo na oglasni deski kakšno neprijetno novico o ukrepu, ki bo še poslabšal njihov položaj, takrat preklinjajo šefovsko golazen , jim psujejo bridko mater nesrečno in kažejo svoje črne pesti. Takrat še posebno grdo gledajo našega Marinka, ki se mirno loti svojih opravil, kot da je vse na svetu v najlepšem redu. Kakšenkrat je Marinko v bolj napetih trenutkih tudi deležen pikre pripombe ali dveh, pa čeprav ga sicer sodelavci spoštujejo in do njega ne upajo biti nesramni.

“A ti si pa zadovoljen z vsem, a ?? A ti pa nimaš ničesar premalo!? A ti pa ne vidiš kaj se dogaja??!” , je včasih letelo proti njemu.

Njegovi odgovori, ki so ponavadi njegove že dobro znane modrosti o tem , da itak ne bo “nikoli za vse glih”, ali pa tista, da bosta tako ali tako na koncu “dobila on in menedžer en kubik zemlje” , stanje v takšnih situacijah samo še poslabšajo. Marinko se ima takrat samo svojemu senjorskemu renomeju za zahvaliti, da ne pride do hujšega prepira.

Pa tamlade po svoje tudi dobro razume. Tudi sam se je pred leti včasih tako repenčil. Kadar ga je kaj res zelo jezilo ali pa tudi kar tako , ko je to storil tako nekako, zase , za svojo dušo. Včasih se je pozneje počutil zelo bedasto in tudi kakšno zamero je znal tako zakuhati. Z leti je tako opustil takšno vmešavanje v vsakdanje neumnosti, ki jih je občutil v svoji okolici. Ni se mu zdelo vredno in tudi nekaj tiste naivne misli mu je še ostalo, da se bo menda nekako pa le moralo obrniti na boljše. To se mu je zdelo logično in normalno!

No, kdor ga je bolje poznal, je pa le vedel, da je Marinko le na zunaj tako sprijaznjen in neprizadet. Znotraj je možu pogosto vrelo in bolečina zaradi vsega, kar je bilo tako neprijazno do njega in njegovega dela, se mu je zažirala v dušo. Takrat je bil še bolj tiho kot ponavadi , le še bolj moško ja zavihtel kladivo in le poskakujoča izboklina na ličnici je dajala vedeti, da ga nekaj grize.

In danes je bil ravno takšen dan. Delavski sestanek je postregel z novimi kriznimi ukrepi. Spet so dedci izvedeli, da so prevelik strošek in, med vrsticami, da so breme in nebodijihtreba. Nekako so jim uspeli odščipniti še dva procenta od kovaške plače, ker baje “drugače ni mogoče”!

Mlajši možje so s sestanka prirobantili in slišalo se je kletvice. Marsikdo je že na sestanku siknil kaj brezplodnega, tadrugi so pravili, da je čisto malo manjkalo, da niso povedali tega ali onega.

Marinko pa je šel za svojo črno šmitno in se lotil dela. Ostali so ga lahko le jezno opazovali potem pa še sami prijeli za svoje orodje , kot ponavadi, kot da se pač ni zgodilo čisto nič.

Takrat pa je zaropotalo. Pa ne le to. Zaropotalo je ravno pri Marinkovem ognjišču. Med pleharijo , ki je ščitila šmitno, se je razlegel neznanski trušč in slišati je bilo jezne kovačeve psovke :” Jebemti sunce porkamadona prmejskurjenkovaškduš”

Vsi so obstali z odprtimi usti. Ropotanje pa se je nadaljevalo in naenkrat se je ena od predelnih pločevinastih sten prevrnila, po zraku pa je priletela najprej macola, takoj za njo pa še, na začudenje vseh, Marinkov delavski čevelj. Potem je bilo nekaj sekund popolnoma tiho. Ostali kovači so le strmeli ob čudnem dogajanju in kimali drug drugemu. Kot bi hoteli reči, kako normalno je, da je enkrat pa le prekipelo tudi njemu. Tako je to, pravijo, če predolgo tiščiš stvari v sebi.

Lojze in Franc sta takrat pa le stopila do besnega dedca, da ga malo pomirita. Ko sta s strahom pogledala okoli vogala ognjišča, pa sta tam zagledala čisto mirnega in vsakdanjega tovariša. Tudi leteči škrpet , ki mu ga je vajenec v tem času že prinesel, si je natikal na nogo.

“Kaj je , Lojze?! “ je začudeno vprašal.

“Smo se malo ustrašili” mu je ta hitel pojasnjevati “ da je s tabo nekaj narobe, da se ti je malo …..!”

“A zmešalo hočeš reči??” se je zasmejal Marinko “Ne, ne , nič takega ni bilo. Le v čevelj mi je nekaj padlo. Kapljica taline ali žlindra, kaj pa vem …… vsekakor …. nekaj vročega….. zelo vročega!”

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Vse je golo !!

2.08.2009 · 22 komentarjev

Kadar pade frekvenca mojih objav, seveda to ne pomeni, da mora za tem stati kakšen grozno velik razlog. Saj pri tej svoji kišti konec koncev nisem na šihtu pa tudi moja utrujena betica kdaj pa kdaj kakšen teden nima niti ideje , niti pretiranega veselja za klepanje besed in stavkov.
Vendar pa je v zadnjih tednih razlog kljub vsemu znan.

Gre za to, da smo do zadnje pokosili vse njive in senožeti na našem ranču. To pomeni, da je trava padla na vseh, njivah , ki so , kot je pri njivah v navadi dokaj ravni in lepi kosi travnika

njiva

, vendar njive imajo v teh krajih še to lastnost, da jih je malo. Namesto njih se daleč v breg raztezajo senožeti, ki so nekatere dolge, da po nekaj urah ropotanja in švicanja že malo pozabiš, kje si se lotil

senožet

ali pa so strme, da se na tistem bregu še gamsov loteva bridka vrtoglavica

strmi breg

No, vmes so še takšne z grbinami , skalami , štori ali pa preprosto, porasle z drevesi. Vendar , ne glede na vse to smo z vsem opravili. Kako je ta podvig velik je nekoliko težko razložiti z navadnimi besedami :) !!

Kakorkoli že, za letos je to mimo. seno je v šupi in v kozolcu

v kozolcu

veliko večino krme pa so, hvala bogu, odpeljali kmetje s svojimi nakladalkami. In, juhu, vse je golo, vseh šest hektarjev tako da ti dve mrhi:

mrhi

lahko bolj ali manj počakata na naslednje poletje ….

Bravo naši !!!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks