Miru pa ni in ni !!
28.07.2009 ob 19:36»Pok, pok , pok!« je gromko odmevalo na dvorišču. »Mater so otročji ti mulci!« sem sitno zasikal sam pri sebi. Drli so se nekaj okoli NBA košarke in odbijali tisto ogromno gumijasto žogo, da mi je odzvanjalo v možganih. Mislim, saj bi šel k oknu in naredil cirkus, jih povprašal po zdravju in jim zagrozil s škafom mrzle vode… Ampak, res nisem imel časa , da bi se bodel z njimi. Pa še …kako naj se menim s takšnimi otročaji. Niti deset let nima nobeden od njih. Ja, ampak so pa res otročji. Maksimalno.
In kot , da bi slišali moje hude misli, so za nekaj časa odnehali . Mogoče so imeli time out ali pa se je končala liga za tisti dan. V glavnem, zavladala je bistveno bolj mirna in mojemu delu naklonjena klima. Pa ne za dolgo.
»Samo poglej Mici kako je lep!« se je s svojim tankim glasom pod oknom zadrl sosed. No, saj niti ne vem kako je tistemu možicu ime, ampak po glasu ga pa poznam. Vedno me njegovo glasno , predirljivo govorjenje kar prebode skozi ušesa. In zdaj ga kar vidim kaj počne. Babnicam, ki na dvorišču pazijo mularijo kaže kakšen paradižnik ali korenček in modruje kako je treba te stvari gnojiti pa pleti pa zalivati. Stari preživi vsak dan uro ali dve med tisto svojo zelenjavo, drevesci in rožami. Tam puli, striže, obrezuje in je tip, vam rečem, čisto blažen. Posebno zdaj , poleti, ko vsak dan prinese domov kakšen sadež . Takrat kar poskakuje v svoji trapasti evforiji in piska s svojim rezkim glasom. Pa tudi če odmislim koliko tiste sakramenske zelenjave bi dobil v Šparu za ves denar, ki ga zapravi za semena , gnoj in ostalo šaro. Ja, tudi brez tega, mislim, ima stari pa res čas. Pfej!
In le stežka se je poslovil vrtnar od klepetulj, ki so kimale njegovemu korenju in komajda sem si malo oddahnil in se spet posvetil svojemu početju, ko me je spet vrglo pokonci. Spet mi je bilo kar takoj jasno kaj se dogaja. Bila sta soseda. Mlajši par je pribezljal okoli vogala in sopla sta tako glasno, da sem ju slišal v stanovanje. Med sopihanjem sta navdušeno obnavljala svoj današnji trening. Nekaj sta baje izboljšala za osem sekund. Tudi o utripu preko stoosemdeset šusov na minuto je bilo govora. In celo zdaj, ko sta že prispela, sta cepetala na mestu in se nista čisto ustavila. Pa saj se mi je itak zdelo, da se nikoli ne ustavita. Stalno sta imela neke podvige in redko sem ju videl napravljena kako drugače kot v športnih copatih in trenirkah. Saj po mojem modela še ponoči beležita utrip in merita cajt. Ja, si mislim , se jima pa ljubi!!
In ko je že zares zgledalo, da se bom lahko umiril in se posvetil svojemu početju, takrat se je pod oknom vnela vehementna debata mladih mamic. Pa, a ni nekdo pravil, da je nekam slabotna ta naša nataliteta. A so mogoče vse mame našle prostor ravno pod našo bajto. Kokodakale so druga čez drugo in kar naenkrat imele za povedati sto reči. Saj verjetno veste, da so takšne sposobne blebetati o mulariji čisto popolnoma v nedogled. »Pa moj zna to, moj zna ono. Eden že hodi, drugi govori! Tretji , malo večji, si je že uspel zlomiti prst na levi roki. Marija, kako je jokal. !« Vmes pa »pok, pok« ! Očitno se je začel drugi polčas. Piskajoči vrtnar je začel s svojega balkona nekaj pripovedovati sosedi na nasprotni strani. In takrat sta se še športna soseda spet nekam odpravljala. Tokrat z biciklom. Ko sta vlačila tiste svoje rekvizite s kleti, sta zganjala tak hrup. In vsake toliko »pok, in pok« Pa o lepem korenčku. Pa o neki strmi turi. Pa »pok« ! Moj hodi pa že v vrtec in spet pok!«
V glavi mi je začelo šumeti. Nisem mogel razumeti kako so lahko ljudje takšni. Kako ne morem imeti malo miru. Zaradi njihovega bedastega početja bom ob živce. Obrisal sem si pot s čela in se poskusil ponovno zbrati. Hrup se je nadaljeval in takrat sem obupal. Obul sem se in planil iz hiše. Nejevoljno sem ošinil žlobudrarsko , otročjo , zelenjavno, športno druščino in se spravil v avto.
Peljal sem se proti svoji oštariji. Za mojim omizjem se mi bo izboljšalo počutje . A zdaj sem se tresel od jeze in slabega počutja. Misli so mi zmedeno in boleče švigale nekje pod pokrovom.
Oči so me ščemele. Kako tudi ne? Konec koncev sem več kot štiri ure buljil v tisti ekran. Brskal sem po blogih in napisal par komentarjev. Presurfal sem pol spleta, madona. Med tem jeznim razmišljanjem so se mi po glavi poleg vsega podile še kombinacije iz tistih dvainšestdesetih pasjans , ki sem jih odšpilal vmes ….
….pred mano pa neki tip vozi petdeset na uro. »Mater imajo nekateri pa res veliko cajta!« zarobantim sam pri sebi in gromko zatrobim. Tip me pusti mimo. Najraje bi mu pokazal sredinec in mu opsoval kakšno stvar.
Ja, kakšen dan mi gre pa res na živce cel svet …. pa še pol Slovenije zraven!