dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2009

Miru pa ni in ni !!

28.07.2009 · 27 komentarjev

»Pok, pok , pok!« je gromko odmevalo na dvorišču. »Mater so otročji ti mulci!« sem sitno zasikal sam pri sebi. Drli so se nekaj okoli NBA košarke in odbijali tisto ogromno gumijasto žogo, da mi je odzvanjalo v možganih. Mislim, saj bi šel k oknu in naredil cirkus, jih povprašal po zdravju in jim zagrozil s škafom mrzle vode… Ampak, res nisem imel časa , da bi se bodel z njimi. Pa še …kako naj se menim s takšnimi otročaji. Niti deset let nima nobeden od njih. Ja, ampak so pa res otročji. Maksimalno.
In kot , da bi slišali moje hude misli, so za nekaj časa odnehali . Mogoče so imeli time out ali pa se je končala liga za tisti dan. V glavnem, zavladala je bistveno bolj mirna in mojemu delu naklonjena klima. Pa ne za dolgo.

»Samo poglej Mici kako je lep!« se je s svojim tankim glasom pod oknom zadrl sosed. No, saj niti ne vem kako je tistemu možicu ime, ampak po glasu ga pa poznam. Vedno me njegovo glasno , predirljivo govorjenje kar prebode skozi ušesa. In zdaj ga kar vidim kaj počne. Babnicam, ki na dvorišču pazijo mularijo kaže kakšen paradižnik ali korenček in modruje kako je treba te stvari gnojiti pa pleti pa zalivati. Stari preživi vsak dan uro ali dve med tisto svojo zelenjavo, drevesci in rožami. Tam puli, striže, obrezuje in je tip, vam rečem, čisto blažen. Posebno zdaj , poleti, ko vsak dan prinese domov kakšen sadež . Takrat kar poskakuje v svoji trapasti evforiji in piska s svojim rezkim glasom. Pa tudi če odmislim koliko tiste sakramenske zelenjave bi dobil v Šparu za ves denar, ki ga zapravi za semena , gnoj in ostalo šaro. Ja, tudi brez tega, mislim, ima stari pa res čas. Pfej!

In le stežka se je poslovil vrtnar od klepetulj, ki so kimale njegovemu korenju in komajda sem si malo oddahnil in se spet posvetil svojemu početju, ko me je spet vrglo pokonci. Spet mi je bilo kar takoj jasno kaj se dogaja. Bila sta soseda. Mlajši par je pribezljal okoli vogala in sopla sta tako glasno, da sem ju slišal v stanovanje. Med sopihanjem sta navdušeno obnavljala svoj današnji trening. Nekaj sta baje izboljšala za osem sekund. Tudi o utripu preko stoosemdeset šusov na minuto je bilo govora. In celo zdaj, ko sta že prispela, sta cepetala na mestu in se nista čisto ustavila. Pa saj se mi je itak zdelo, da se nikoli ne ustavita. Stalno sta imela neke podvige in redko sem ju videl napravljena kako drugače kot v športnih copatih in trenirkah. Saj po mojem modela še ponoči beležita utrip in merita cajt. Ja, si mislim , se jima pa ljubi!!

In ko je že zares zgledalo, da se bom lahko umiril in se posvetil svojemu početju, takrat se je pod oknom vnela vehementna debata mladih mamic. Pa, a ni nekdo pravil, da je nekam slabotna ta naša nataliteta. A so mogoče vse mame našle prostor ravno pod našo bajto. Kokodakale so druga čez drugo in kar naenkrat imele za povedati sto reči. Saj verjetno veste, da so takšne sposobne blebetati o mulariji čisto popolnoma v nedogled. »Pa moj zna to, moj zna ono. Eden že hodi, drugi govori! Tretji , malo večji, si je že uspel zlomiti prst na levi roki. Marija, kako je jokal. !« Vmes pa »pok, pok« ! Očitno se je začel drugi polčas. Piskajoči vrtnar je začel s svojega balkona nekaj pripovedovati sosedi na nasprotni strani. In takrat sta se še športna soseda spet nekam odpravljala. Tokrat z biciklom. Ko sta vlačila tiste svoje rekvizite s kleti, sta zganjala tak hrup. In vsake toliko »pok, in pok« Pa o lepem korenčku. Pa o neki strmi turi. Pa »pok« ! Moj hodi pa že v vrtec in spet pok!«

V glavi mi je začelo šumeti. Nisem mogel razumeti kako so lahko ljudje takšni. Kako ne morem imeti malo miru. Zaradi njihovega bedastega početja bom ob živce. Obrisal sem si pot s čela in se poskusil ponovno zbrati. Hrup se je nadaljeval in takrat sem obupal. Obul sem se in planil iz hiše. Nejevoljno sem ošinil žlobudrarsko , otročjo , zelenjavno, športno druščino in se spravil v avto.

Peljal sem se proti svoji oštariji. Za mojim omizjem se mi bo izboljšalo počutje . A zdaj sem se tresel od jeze in slabega počutja. Misli so mi zmedeno in boleče švigale nekje pod pokrovom.

Oči so me ščemele. Kako tudi ne? Konec koncev sem več kot štiri ure buljil v tisti ekran. Brskal sem po blogih in napisal par komentarjev. Presurfal sem pol spleta, madona. Med tem jeznim razmišljanjem so se mi po glavi poleg vsega podile še kombinacije iz tistih dvainšestdesetih pasjans , ki sem jih odšpilal vmes ….

….pred mano pa neki tip vozi petdeset na uro. »Mater imajo nekateri pa res veliko cajta!« zarobantim sam pri sebi in gromko zatrobim. Tip me pusti mimo. Najraje bi mu pokazal sredinec in mu opsoval kakšno stvar.

Ja, kakšen dan mi gre pa res na živce cel svet …. pa še pol Slovenije zraven!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · črkar

Odgovornost

26.07.2009 · 6 komentarjev

V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi , ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal , nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve. »Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In , verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga , oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo. Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli , pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.
Ko sem obdelal problem do te faze , mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali miljon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka , ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnosti in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš. Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka , njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli , število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto , da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.

V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.
Dobila sta se , čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec slabih petsto evrakov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje , Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej , kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in spodbude. Misliš , da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti , ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste bede, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta , kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”

Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

PANTA REI

22.07.2009 · 20 komentarjev

Poslušal sem pesem! Odhajal je cirkus iz lepega mesta. Nihče ne ve več kje je stal šotor. Suhljati možiček sadi riž do gležnjev v vodi. Ogenj vse naokoli. In v zibelki se malo bitje igra svojo igro z drobnimi prsti. Kriza, kriza totalna. Pograbili so tajkuni vse velike kose bele pogače. In zagorelo je riževo polje. Slinasti starec se sklanja nad zibelko in za trenutek se razleze še drugi brezzobi nasmeh. Pesem pa traja in boža ušesa. Cirkus odhaja in z njim klovni in pajaci. veseli in žalostni. In planejo iz lukenj v zemlji štirje Platooni. »Motherfuckers !!!«
Malo dete je čudež narave. Ima drobcene prstke in še celo življenje. In vse skupaj odplakne cunami. Tajkunov sin je na igli. Ali pa v komuni. Kot bi hotel reči »prav zanimivo!« Niti obrnila se ni nazaj. Starec se sesede, v zibelki dojenček ne ve za stare ljudi. Res zanimivo. Svet se sesuva. Odrežemo vejico, odščipnemo popek in nazadnje celo vejo odžagamo stran! In z napalmom pometemo vse kar ostane. Potem si izberemo nove pajace. Novo žico napnemo! Petnajst metrov je v globino. Spodaj pred tovarno v plavih oblekah stoji dvesto delavk. Riž dozori! Kriza maksimalna, vam rečem. V Bosni pet črnih baretk plane iz zemunice. »Motherfuckers!« Starec umre. Od starosti! Ko je tip stopil na luno je imel že pripravljen znameniti izrek. V afriški vasi ubijejo fanta. Za pol črepinje rjave vode. Oni tip je pa astronavt! Nova, sveža , temnozelena trava požene po naših bregovih. Nostradamus je bil blefer! Nič več ne bomo delali na roke. Pesem še poje, cirkus je šel. Novi pajaci!!
In zaropotajo kosilni stroji. Na senožetih zarumeni dišeče seno. V ponvi na belo kuhan riž za ducat ljudi. Tanki povozijo vso tisto mladino. Neurejene se mi zdijo slike. Nemiren je bil to čas. Čas je vedno bil. Že to sekundo ga ni več. Kriza traja. Papež je Nemec! Achtung, amen! Hripava baba joče in žuga. Mladost in življenje so ji ukradli baje med tistimi fabrškimi zidovi. Debelemu gospodu rumena mast zalije požrešno srce. Mali je itak na igli. Michael je bil vsako leto bolj bel. Zinedine Zidane je bil majster, majkemi!! V Amazonskih gozdovi pa padajo orjaki. Ljudi je sedem milijard. Ponev je prazna. Šotor pospravljen. V zibelki je čisto majhen otrok. Odhajajo stroji in za njimi trava še bolj zeleni.
Že dolgo sem vam želel povedati. Tip je blefer.
Resnica je, da vse teče svojo pot!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

VODA

17.07.2009 · 4 komentarjev

Da bi blogec moral zdržati brez moje nege toliko dni, to res ni prav pogosta praksa. Mislim , cel teden . Saj se mora človek res zamisliti. Predvsem velja malo razmišljati okoli tega , kako bi to nezaslišanost pojasnil ali , bolje rečeno, opravičil.
Naj vam kar takoj povem, da sem bil te dni jako aktiven. Še bolj pravilno: Bil sem tako priden, da sem v bistvu krepko presegel svoje sposobnosti. Ne sprašujte me, kako je kaj takega mogoče, ker čisto natančno tega pač ne vem.
Pa tudi ne gre za kakšne na novo pridobljene inteligenčno , duhovne sposobnosti, ki so se mi kar naenkrat pojavile in sem z njimi zamajal svoj preprosto oblikovan vsakdan.
Ne, gre predvsem in zgolj za veliko skrajno naporno fizično delo. No, našel bi se marsikdo, ki bi znal oporekati, da je tisto moje kobacanje po jagrških bregovih res nekaj tako posebnega, vendar zame je , glede na več parametrov to res podvig in pol. Gre seveda za košnjo in spravilo sena. Zadevo sem vsaj bežno že kdaj opisoval in verjetno bom moje kmetijske podvige še kdaj omenil, ampak danes imam v mislih nekaj drugega.

Danes sem hotel omeniti vodo. Ja, hotel sem omeniti, kako se mi voda zdi neizmerno pomembna. Ja, marička, bi kdo rekel: »Zdaj si pa odkril toplo vodo!«
Ne, ne gre za to. Gre za čisto konkreten, moj odnos. Ko sem prejšnji dan pri petintridesetih stopinjah grabil breg in potem nakladal traktorsko prikolico, sem se pri planiranju,koliko časa mi bo to vzelo po stari navadi spet uštel vsaj za sto procentov. Ma, še več. Prepričan sem bil, da bom priropotal s tistim svojim tovorom nazaj že v eni uri. Vzelo pa mi je dve in pol in še nekaj minut. Zaradi svojega bednega občutka koliko kaj traja, tudi nisem s sabo nesel pijače . Niti vode ne! Mi je pa tam v senožeti nekje na pol opravljenega dela strašna suša napadla grlo in nikakor se mi v ustih ni hotela več proizvajati slina . Bolj sem imel občutel, da imam gobec poln prahu, ki me ob vsakem požiranju grebe po grlu. Ko mi je začelo še nekaj čudno šumeti v glavini, sem potuhtal, da se moram umakniti v grmovje. Spomnil sem se takrat na izvir. Ja, imate prav….kako da se nisem spomnil že prej? Veste, ni to baš neki izvir. Ni, recimo podoben izviru Soče ali čemu podobnemu. V bistvu je to na nek način prav beden in ubog pojav. Čez korenino stare češnje med vejami leske ograjene v bohotno robido kaplja studenčnica. Mislim, skoraj bi težje rekel , da teče. Nekje tam vmes. Včasih se nekaj kapelj drži skupaj. Pokojni tast mi je pravil, da so v tisti grapi v nekih davnih časih med laško prohibicijo kmetje v meglenih zimskih dneh kuhali šnopc. Jaz si v glavnem kar tako z vabljivo vodo nisem mogel kaj prida pomagati. Sem pa zadevo rešil. Od rejšnjega dneva sem v svislih imel flašo od bibite in s koso sem ji odrezal vrh . Podstavil sem jo pod tisto neizdatno kapljanje in počakal nekaj minut. Nateklo se je dober deci vode in zlil sem jo po grlu. Voda!!
Mislim, ne pivo, ne kozarec vina, ne karkoli, deciliter sveže čiste vode. Podstavil sem tisti lonec spet nazaj in šel premetavati seno. Točno sem si določil, kdaj bom spet zakoračil med robidovje. Ko sem pograbil do poti, sem bil spet pri izviru. Nateklo se je cel liter, do vrha in plastična posoda je bila rosna od sveže in hladne vsebine. Žlampal sem kot konj, polovico pa zlil po svoji razgreti lobanji. Upal bi staviti , da je zacvrčalo….

Ta runda mojega kmetijstva je zdaj mimo . Zaenkrat! Ja, letos ga je vreme kapitalno sralo. Madona, saj je že druga polovica junija, jaz pa še nisem pospravil tiste sakramenske trave. Pa še nečesa nisem letos počel …

Tuhtal sem dopoldne, ko mi je švic tekel po čelu, pa po vratu , pa po hrbtu, pa po… No, saj niti ne bi šel v detajle! Tuhtal sem kako zna biti kratko to poletje. Malo bo še slabega vremena, kakšen teden popoldanskih šihtov in evo… Spet sem bil z mislimi pri vodi. Poletje me vedno asocira ravno na to. Pa tokrat ne mislim studenčnice. Ne, spomnil sem se na vodo , ki teče skozi moj kraj. Velik del prijetnih spominov je povezanih z njo. Cele počitnice in pozneje marsikdaj velik del dopusta smo preživeli ob vodi . Zdaj je seveda drugače. Večini mojih znancev niti na kraj pameti ne pade, da bi se kobacali po Idrijci. Jaz pa sem danes v fabriki imel stalno v mislih ravno to vodo in nobene druge.

In prišel sem domov, objavil mladini svoj drzni načrt in povabil morebitne zainteresirane , da se mi pridružijo. Trije smo se odpeljali v Idrijsko Belo. Najprej sem razgrnil neko stvar po tleh in zasmrčal petnajst ali dvajset minut. Ko sem odprl oči, sem stopil do vode. Ko sem v tisto reč pomočil nogo, mi je vzelo sapo. Ups! Kaj zdaj?? Zdaj šele vem zakaj hudiča samo nekaj mulčkov caplja po vodi, ostali pa jo kvečjemu samo opazujejo ali srebajo pivce v senci! Na eno uho ulovim podatek, ki je baje napisan na tabli pri bifeju. A to je to ? Menda ima ta tolmun pod mano šestnajst stopinj !!

»Podatek mi ni popolnoma všeč!«, sem pomislil ……

…in se fliknil noter!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Evolucija pameti

10.07.2009 · 18 komentarjev

V debate o zgodovinskih dejstvih ali pa, še slabše, o politični realnosti se ne bi smel spuščati. Čeprav imam o stvareh svoje mnenje, se v takšnih polemikah hitro zaplezam. Glede na nepozorno prebiranje mojih odgovorov , mimogrede v tem sam nisem nič boljši, hitro pride do situacije, ko zgleda, da se ne strinjam z ničemer ali , še mnogo huje, da se strinjam z vsem.

To se po mojem dogaja zato, ker se ne držim zlatega pravila demokratične internetne razprave. Omenjeno razpravo sicer sam pri sebi imenujem vpitje drug čez drugega pa to zaenkrat ni toliko pomembno. No, to zlato pravilo pa je definitivno predvsem to, da se moramo pri čisto vsaki tematiki obarvati popolnoma črno ali popolnoma belo. Brezkompromisno in brez popuščanja se moramo držati svojih okopov , če hočemo biti resni sogovorniki.

Meni to slednje gre nekoliko slabše od prstov. Smolo imam, da si stvari predstavljam zelo plastično. Če tuhtam o določeni situaciji se mi v glavi odvijejo prizori , slike in zvoki. Vse omenjeno povozi pragmatično razmišljanje, ki mi z njim umirjeno , premišljeno in pogosto pokroviteljsko postrežejo sogovorniki. Takrat v afektu zgubim sled in nisem več dosleden partner v debati. Posebno, če reagiram na hitro in ne dovolim možganom premleti stvari .

Tako sem poskušal razumeti tudi stvari , ki jih je zagrešil popolnoma zablodeli in oboleli um. Prisluhnil sem nasprotnim argumentom, ki so govorili o specifiki nekih davnih časov in o pogojih, ki so bili zelo prikladni, da je taisti um tako nepopisno zbolel. Poskusil sem razumeti čas in preprostega človeka in pri tem sem samokritično izhajal iz tega , da tudi sam nisem imun na manipulacije in vplive okolice. Sprejemal sem pojasnila.

Pojasnila da, opravičil pač ne!

Pogosto pravimo, da se moramo iz najbolj mračnih epizod iz zgodovine nekaj naučiti, da nam morajo biti grozote v svarilo in opomin. Celo tako znamo biti naivni, da nam je kar nekako logično, da se nekatere stvari preprosto ne morejo ponoviti, da smo zdaj ljudje drugi in drugačni in da so naši možgani napredovali na višji in boljši nivo.

Mimo, popolnoma mimo!

Vsake toliko kje preberem o politiku, zvezdniku ali na primer celo škofu, ki zanika ali omalovažuje holokavst . Zamahne z roko , če mu kdo omeni kakšen zgovoren podatek ali pokaže sliko množice uničenih teles in duš.

Zlahka najdemo ljudi, ki v sramotnih pokolih množic ljudi po naših jamah, jaških in breznih ne vidijo nič slabega , nič bolnega in celo nič spornega.

Na blogosu se kar ni hotela končati debata o nekem dokumentarcu, ki govori o strašnem trpljenju otrok s Petrička. Ti otroci, krivi samo….česa so sploh lahklo tako majhni otroci, celo dojenčki sploh krivi, ti otroci so bili posiljevani , mučeni in tisti , ki so preživeli psihično zaznamovani za celo življenje. Pa vendar se najdejo analitični veleumi, ki začnejo ta nadvse kruta dejstva opravičevati, barvati in posploševati.

In vse te stvari, ki so zares samo in čisto samo pravo najhujše človeško zlo, najnižja točka človeškega bivanja na planetu, ki nam je dan v uporabo, početje, ki pameten človek v njem ne bi smel najti ničesar vsaj malo pozitivnega, to nedelo omračenega zverinskega uma še vedno najde opravičevalce, zagovornike in celo simpatizerje.

Mlad fant , »krivec« za to moje razmišljanje, iz krajev, ki sicer šele želijo biti država se mi je zdel prava osvežitev. Parkrat smo posedeli skupaj. Po ničemer se ni videlo, da je iz področja, kjer gospodarstvo le klavrno šepa , ko se pobira na ruševinah vojne pred dobrim desetletjem. Ne, zdel se mi je šolski primer, mladega inteligentnega človeka, ki je presegel neko temno , nerazumno obdobje. Bil je zanimiv in kakor se za pripadnike njegovega naroda spodobi prijetno cinično duhovit. Radi smo posedeli skupaj in popili pijačo ali dve. V politiko nismo hoteli drezati. Vsaj zase lahko rečem, da se za kaj takega pri ljudeh iz teh krajev težko odločim. Ja, kot bi se bal, kaj mi bodo povedali. Vendar pa, kako bi bilo lahko drugače je enkrat debata pa le nanesla na tista leta in tiste stvari. Mogoče je k temu pripomoglo pivce več ali pa je bilo vzdušje pač takšne sorte.

In odgovor se mi je zdel šokanten in naše presenečenje je bilo dovolj veliko, da smo umolknili in debato po kratkem postopku vrnili v sfero športa in muzike.

Mladić junak, Vukovar pretiravanje, Srebrenica konstrukt….predvsem pa Bošnjaki golazen (gamad) , da je ni primerjave.

Da, bi se kdo iz zgodovine kaj naučil? Da bi bilo lahko enkrat zadnjič? Ne, ne, stvari tečejo naprej in nikoli se ne bodo končale .

Postavili smo se na noge in zrasli v višino. Poleteli smo na luno in izumili mikročip. Znamo zamenjati človeku notranje organe in izdelovati robote.

Kako to zmoremo mi ostaja uganka. Z možgani zagotovo ne. Možgani so na evolucijo očitno popolnoma imuni.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Pacient

8.07.2009 · 7 komentarjev

Zgodi se kdaj pa kdaj, da je je človek relativno še kar bolan . Vsled tega ne more drugače kot da se , čeprav jako nerad, odpravi do dohtarjev . Tam naleti na olajšanje. V čakalnici je vsega deset ljudi in v bajti so vsaj trije zdravniki. No ja, si misli ta pacient, pa tudi če bi bil le eden , ne bi smela biti taka reč! Naj omenimo še, da ta pacient zelo, zelo redko uporablja storitve ljudi v belem. Je bolj tiste sorte, da največkrat raje malo potrpi. No, potem pa se kljub odporu zaradi že omenjenih tegob vseeno odpravi v dom zdravja. In potem se mu začetni dokaj ugoden vtis začne podirati. Nič se nikamor ne premakne. Brez pojasnila, brez znanega vzroka in še posebno brez kakšne znane logike. Naš , relativno ne ravno zdrav pacient leze vase , od šibkosti se trese in se drži za razbolelo glavo. Eno uro, dve uri, tri in še naslednjih nekaj.

Kaj se dogaja? No, seveda ni bilo za pričakovati, da bomo zdaj tukaj našli točen odgovor. Pravzaprav sta ponavadi nekje v zraku vsaj dva, nenavadno različna odgovora. Prvi je tisti , ki bega po pacientovi boleči glavini, drugi pa tisti, ki bi ga na moje, bogov neboječe spraševanje skonstruirali dohtarji.

Odgovor pacienta, ki se tisti ustanovi približa zgolj in samo, kadar je tega zares potreben je seveda jezen. Ma ne samo jezen. Jeza se pojavi , ko štirinajst dni pada dež in te jezi, da se vreme ne vede poletno, kot bi bilo treba. V takšni situaciji pa se človek počuti tudi užaljenega in prizadetega. Preprost in pošten človek kot je, si stvari predstavlja drugače. Ko se odpravi k zdravniku se mu zdi, da ga bodo tam sprejeli prijazno in s človeško skrbjo.
Misli si , da bodo zaskrbljeno prikimavali, ko ga bodo zagledali in čimprej poskrbeli za njegove težave. Marička, saj tako redko pride in nikoli brez potrebe. Gospod je zagotovo zares bolan. Opravičili bi se mu, ker bo verjetno moral počakati četrt ali pol ure…Saj konec koncev, dec je na televiziji že večkrat slišal, da so si prištrajkali plače, da ……ja , saj ni vse v denarju …. pa vendar, saj od njegove colenge tržejo že toliko let…verjetno so zdaj , ko se jim je njihov status menda nekako uredil….verjetno so pa zdaj zagnani kot hudič … pa tudi šefi jim verjetno ne pustijo preveč svobodno dihat …. zdravstvo se povsod bori z izgubami … saj za tisto imajo menda veliko dni dopusta….pa pa, pa še druge takšne reči begajo utrujenemu čakajočemu decu po glavi!?!

Odgovor dohtarja bi bil pa seveda drastično drugačen. Njihova preobremenjenost bi verjetno prva bruhnila na dan. Mislim, o tem bi zvedeli veliko. Grenka solza bi nam privrela na oko in zasmilil bi se nam z delom zasuti padar v dno srca. Sram nas bi postalo, da smo dovolili bednemu virusu, da se je naselil v našem telesu in da smo prismradili delat gužvo in dodatno obremenjevati tipa. Potem bi sledila zgodba o neznosnih pacientih. Hipohondri, stalni inventar bolnišničnih čakalnic, sitne ostarele babnice, ki jih stalno vse boli in prežurana mularija, ki hoče izkoriščati bolniško. Uroš Slak bi si ob plazu besed veselo mel roke in še bolj srepo razširil svoje že tako panično izbuljene oči. In plače?? Pa menda se ne bomo primerjali s fabrškim gurbarjem, kot je slučajno naš omenjeni pacient. Ne, ampak na švedskem ima normalen dohtar ena cela petinsedemdeset krat večjo plačo. A si lahko to predstavljate? Kako si ne morete? A da je že to moje zelo veliko??? Joj, preprostež bedni.

In pacient pride na vrsto. Po šestih urah in petindvajsetih minutah. Dohtar se je z njim zamudil enajst minut. Do takrat je v ordinacijo odšlo osem bolnikov. Nobeden ni bil notri veliko več časa. Vse skupaj to znese dobro uro. Verjetno pripada vsakemu še nekaj malega administrativnega dela…ma nič. Saj zdaj je mimo. Robantiti ne sme. Tu se to ne sme. Rabil bo naš pacient kdaj kakšno spričevalo in to je majhen kraj. Saj drugič bo pa raje še malo potrpel doma. Ga pač malo jezi pa kaj potem. Ej, kako ga bo šele jezilo, ko bo enkrat prišel v njihove roke dve leti prepozno. Takrat bodo sočutno zmajevali s svojimi modrimi glavami. Nekaj se je razpredlo po celem telesu. Le kje ste hodili? Prej, veliko prej in večkrat bi morali priti!

In kaj storiti? Ne vem. Ena varianta je, da odprete blog. V blogu si odprete kategorijo »v afektu« in vanjo zapišete nekaj misli. Za trenutek vam bo zagotovo vsaj malo odleglo.

Zaradi tega boste sicer še vedno ostali isti , enak artikel v tej bedni trgovini, ki vas obdaja …. pa vendar… nekaj je pa le!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Zgleda naivno??

3.07.2009 · 15 komentarjev

Ko tako modrujem o delavskih težavah, nizkih colengah in razvrednotenju položaja delavcev v tem našem strašnem kapitalizmu se verjetno komu zazdi, da mora ta Dare pa res biti strašno naiven tip. No, da ne bo pomote, tudi sam bi se pogosto kar strinjal s tem. Pač moji možgani delujejo tako, da pričakujem , da se mora enkrat vsaka stvar postaviti na svoje mesto.
Vendar pa bi morala misel o moji naivnosti biti samo misel. Ljudje smo različni in kakšen je vmes pač tudi tak. Resnica pa je čisto drugačna. Naivnost, pa naj bo to ta že omenjena ali pa naivnost večine populacije ni samo kar tako nekaj, nekaj kar omeniš pri obšankarski debati. Ne, naivnost ljudi je postala orodje , je postala pripomoček in vodilo pri manipuliranju z ljudmi. Še posebno v času , ki so bolj težavni. Ali pa , bolje rečeno, domnevno bolj težavni.

Gre preprosto za to, da človek, ki je vešč dela s takšnimi preprostimi ljudmi, zna stvari prikazati na lep, sprejemljivejši način. Mora dejstva zaviti v lepši papir in jih prikazati prijaznejše in boljše.

No, naj vas sprašam: Kako bi vam izgledal nastop direktorice na zboru delavcev ( malo Krdeljevsko ampak še vedno pravimo tako, kadar se nas v avli zbere cela izmena naenkrat. ) kjer bi baba izjavila.

»Vaše že prej do nagravžno bedne sramote znižane colenge smo znižali še za četrtino. Sicer to ne bi bilo potrebno ampak imamo pri roki izgovor , ki se imenuje recesija. Ravno s tega naslova smo tudi ukinili naš prispevek za dodatno pokojninsko itd. itd. !!«

Mislim, da se strinjamo, da to ne bi bilo za nikamor. Seveda ne! Gospa je znala vsa ta , na nek način neovrgljiva dejstva prikazati bistveno drugače. Delodajalca je pokazala kot žrtev situacije . Naše trenutno nezavidljivo stanje je spretno orisala kot nekaj, kar je daleč najboljše kar smo lahko v tej situaciji iztržili. Pri vsaki besedi je izžarevala bridko razumevanje do žensk, ki so nekaj govoričile o štiristo evrakih po petintridesetih letih dela v firmi. Modro je preslišala, da je to tudi posledica tega, da že v času razcveta niso imele poštene plače. Ja, za tiste bonitete, ki so nam jih odščipnili pa smo, stara zgodba , tako ali tako lahko samo hvaležni, da smo jih sploh kdaj imeli. Tudi namigovanja iz zadnjih vrst o tem kako so nas v tiste »sheme« z zelo agresivnim agitiranjem zvabili, tudi tisto ne pride skozi. Nikakor! Slika, ki nam je bila to jutro namenjena nam je morala biti podana čimbolj neokrnjena in nič je ni smelo razbistriti.

Take slike pa name , kljub moji naivni naravi opisani v uvodu, delujejo tako, da mi drastično razburkajo želodčno kislino. Tako sem tudi po tistem sestanku, kjer so me biriči spet arogantno nazivali s sodelavcem prišel slabe volje. Ker se zavedam kako bedna je situacija, ko robantiš po bitki, medtem ko si bil na licu mesta čisto tiho, sem v tej situaciji molčal in hitel zalavfati mašino . Spotoma sem prižgal tudi radio, da mi par starih melodij popravi ravnovesje med utrujenimi sivimi celicami.

In res so, hvala bogu, zagodli in zapeli in mi medtem, ko sem srebal kofe iz avtomata, blagodejno mirili razburkano množico nevronov. Takrat pa je še nekaj močno pomirilo jutranji stres. Iz radia so mi sporočili, da so zalavfali prvih trinajst patrij . S posadko vred, seveda. Ministrica je pomirjajoče sporočala poslušavstvu vseslovenskem, kako pričakuje, da bodo ti fantje s svojimi dragocenimi stroji lahko v kratkem zagotovili našo varnost.

No, vsaj to , sem si rekel in seveda spet naivno pozabil , da stvari ponavadi niso takšne, kot ti jih takoj servirajo.

Naj vam pojasnim zakaj sem se obregnil ravno ob oklepnike. To sem naredil zato, ker sem enkrat v preteklosti sam v oklepni enoti skrbel za varnost svojih sodržavljanov. Naj vam na kratko opišem kako sem to počel. Predvsem je pomenljiv prvi mesec mojega oklepnega udejstvovanja. Oklepni transporter je bilo potrebno čimbolj obvladati. Šofer se ga je moral naučiti voziti, komandir komandirati in rihtati radio postajo, jaz protiavionski mitraljezec pa sem moral rihtati tisti ror. Poleg nas treh pa je bilo v transporterju še osem vojakov pešakov, ki so morali ob komandi lavfati ven iz vozilain potem ob drugem ukazu spet nazaj .
Da je bila nafta že 86 ega draga kot žafran , tega ne bi niti omenjal. Koliko stane sklopka za takšen goseničar pa je tudi stvar posebne debate.

V glavnem, naša vožnja po poligonu blizu Osijeka z imenom Nabrdje je zgledala zelo drugače kot bi si kdo predstavljal. Zgledala je kot sprehod. Naprej sta dva fanta hodila vštric. Bila sta voznik in desetar. Takoj za njima sem capljal jaz, zadaj pa so prav tako capljali že omenjeni pešadinci. Nekje više na hribu je stal vodnik in se drl »levo« »desno« in podobne reči. Po njegovih navodilih je hecna procesija vijugala po tistih obronkih. Vsake toliko se je zadrl »ispadaj!« in tistih osem vojakov je iz formacije zalavfalo levo in desno po pobočju.
Tako smo se trudili zagotavljati varnost domovine cele dneve in tedne. Bilo je težko , vendar sem bil zadovoljen, da nam ob vožnji ni bilo ukazano, da moramo tako kot majhni mulci, poprdevati z žnabljami. Saj veste, zdaj malo manj, potem pa gas do fula in prdiš malo bolj.
No, čeprav tega ni bilo treba, moram priznati, da bi lahko takrat naše početje marsikomu zgledalo kot dolgočasna , neumna, primitivna otroška igra.

Ampak to je samo tako zgledalo. Ne, spoštovani moji, to je bil Oklepni transporter!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu