Da je delo v kovačiji bolj tako, kako bi se reklo, bolj težke sorte, tega niti ni potrebno posebej omenjati. Pač spada takšno delo bolj med moška , težka fizična dela. Pa vendar so tudi glede tega zgodbe lahko zelo različne.
Še ne tako davno , vsak kovač v Marinkovi delavnici se tega spomni, še nedavno je bil trušč in ropot med starimi šmitnami in pod počrnelimi napami še čisto drugačen. Zdelo se je, da je imel nek popolnoma drug ritem in da je v sebi nosil neko življenje in elan.
Že navsezgodaj so znali majstri biti dobre volje. Zbadali so se in pravili zgodbe o prigodah izpred let. Včasih so malo pokvantali in včasih pokomentirali dnevne novice. V skupini so si v zato urejenih voglih privoščili črnega kofeta in prižgali prvi jutranji čik. Potem pa so se vsakič, ampak res prav vsako jutro med gromkim kašljanjem katerega od starejših mož zaslišale ene in iste besede. »No, fantje, zdaj pa le!«
In kovači so stopili na svoja mesta , poprijeli za svoje orodje in se lotili. Ni zgledalo , da bi jim bilo delo mučno in včasih je imel človek občutek , da se je komu šiht končal vsaj pol ure prezgodaj. Ja, take čase so imeli kovači v spominu. Samo še v spominu!

Zdaj je bila klima med črnimi stenami čisto druge sorte. Čisto neki drugi odnosi so vladali med temi ljudmi. Ni bilo več jutranje kave in kovaških debat. Ni bilo več ne zbadanja ne kvantanja. Človek, ki bi slučajno prišel v delavnico bi mogoče pomislil, da se ti ljudje sploh ne poznajo med sabo. Vsak izmed njih je mrkega obraza opravljal svojo raboto in vse kar mu je hodilo po glavi je bilo to, kako gre ura počasi in kako daleč je še tista sirena , ki ga bo spustila domov.
Ja, majstrom je delovni dan krojil tisti predirljiv , neznosno zoprn in možgane prebadajoč zvok. Nadomestil je večino drugih odnosov in nihče se ni več zjutraj odkašljal in zanosno zakomandiral:« No, fantje … zdaj pa le !«

Da pa bi dedci to sireno ubogali tako kot je bilo zamišljeno, za to je seveda tudi moral kdo vsaj malo skrbeti. Seveda je po proizvodnji paradiralo tudi nekaj šefkov in takoimenovana red in disciplina sta bila seveda najpomembnejša skrb teh ljudi.
» No, saj red mora bit!« je kdaj kakšen kovač malodušno pripomnil in takoj nato sam pri sebi zamomljal:« pa tudi če je slab!« in temu ne gre kar tako oporekati. Vendar pa je zadnje čase tako želeni in iskani red dobil neke čisto druge lastnosti. Ni bil tam več zaradi svojega osnovnega namena. Ne, zdaj je bil red orodje selekcije.
Kriza , ki je razsajala tudi v teh krajih je med ljudi vnesla tudi nekaj čisto novih prvin. Zasmradila je nekdaj prijetno tovariško okolje z grožnjami in negotovostjo. Vsaka zamujena minuta je pomenila za nekoga nov minus in vsaka spor z napihnjenim delovodjem je bila stopnička bliže nečemu slabemu.

Predvsem pa so bili napori nadrejenih usmerjeni v to, da bi od že tako mizernih in do kraja opuljenih plač odščipnili še kakšen fičnik in zmanjšali stroške dela. Ja, iz tistega zanosnega, zagnanega in ponosnega kovača so ti časi napravili sitne in čemerne dedce, ki so bili nekomu samo še in celo vsak dan v večje breme!

Tako je včeraj opoldne, komaj po desetminutni pavzi odpiskala sirena svojo bedno štimo že je skozi vrata pridivjal pegasti Flavio. V roki je držal listek in hitel nanj zapisovati imena tistih nekaj majstrov, ki so se sicer že odpravljali v delavnico. Očitno so si vse prepočasi naglihovali otrdele sklepe in brez uspeha pojasnjevali Flaviu, da je sirena ravnokar tulila in da ne morejo hitreje.
»Temu je treba narediti konec, tako to ne gre več naprej!« je piskajoče sikal. Temna lisasta rdečica mu je zalila ksiht in vrat. Videlo se je, da mu je to nenadno akcijo nekdo zaukazal in da mu je ob zapisovanju imen možakarjev močno neprijetno. Neprijetno je bilo seveda tudi njim in težko so se zadržali, ko jih je tako kot jato kokoši bednik gnal skozi vrata.

Ko sem se danes , le pet ali deset minut pred koncem šihta ustavil pri Marinku, sem takoj videl, da je stari slabe volje. To se je pri njemu takoj videlo. Vedno je bil, če že ne dobrovoljen pa vsaj nekako flegmatično sprijaznjen s še tako zoprnimi dogodki. Ponavadi se je ob kakšnih takšnih izpadih samo nasmihal in ponavljal že stokrat izrečene besede o tem koliko šefov je že zamenjal v življenju in kako še nobene juhe ni bilo treba posrebati tako vroče , kot so jo prepotentneži skuhali!

»Kaj je stari!? » sem ga pobaral.
»A veš, da me vse skupaj malo mori!« mi je povedal, kar sem sevada že sam na daleč opazil.
»A veš, da so mi zaradi tistega Flaviovega spiska včeraj vzeli pri colengi še en procent! Pa saj tega pa ne vejo, da si ga lahko zaradi mene tisti procent mirne duše vtaknejo v svojo debelo rit, mi je prav vseeno!« Pri teh besedah je še zamahnil z roko in se nasmehnil. Cinično je zvenel njegov govor. Cinično s tistim prizvokom, ko človek nikakor ne more skriti, da ga nekje globje nekaj resnično boli .
»En procent pri tej naši bedi, pha! » je še dodal in nadaljeval: »Ampak nekaj drugega me pa bolj skrbi!«
Radovedno sem prisluhnil! Pokazal je na kišto polno nekakšnih še vročih klamf, ki jih je skoval v današnjem šihtu. Skomignil sem , njegov izdelek mi ni zgledal nič drugačen kot druge dni!
»Dvesto petnajst jih je ! je rekel Marinko in še manj mi je bilo jasno!
»A res ne razumeš!? je nadaljeval stari kovač. »Ko mi je Flavio prišel povedat o tistem procentu, sem mu rekel da ni važno. Še celo praviti , da mu ne bi bilo treba. Saj itak ne bi opazil. Pa me je jezilo, ma …kot sto hudičev me je jezilo. Pa sem si rekel. Bom jaz že kako s tistim usranim procentom. Za en procent pa menda lahko tudi manj naredim!! In sem se lotil delati počasi in sem se nasmihal sam pri sebi. Potem pa sem že pri desetem kosu na vse skupaj pozabil in začel mlatiti tako kot sem vajen. Pa malo sem bil jezen pa sem mlatil verjetno še bolj in jebemumater….!«
»Ja, pa še vedno ne razumem popolnoma!« sem zmajal z glavo.
»Kako ne razumeš !« je vzrojil »Imajo me , čisto me imajo. Notri sem , a ti ni jasno!? V sistemu! Še dvesto jih ne naredim ponavadi. Vsi smo noter. Prepričani, da mora biti tako in nič drugače. Da je to naše delo bogastvo in edina prava pot. Lahko si izmislijo kar hočejo. Še od tega lahko vzamejo pol. Mi smo itak notri, mi delamo naprej…….pfuj, jebem……« je napol izzvenela Marinkova, vsaj zanj nekoliko nenavadna jeza.
In odšel je proti izhodu potem ko je še brcnil v kanto ob ognjišču. Bilo je točno ob zvoku sirene . Niti sekundo prej!

  • Share/Bookmark

12 odgovorov v “No , fantje , zdaj pa le !!”

  1. bin pravi:

    Ne boš verjel Dare, prav tega sem se pri Marinku bal. Tistih petnajst dodatnih klamf.
    Smo, smo, skoraj vsi smo v sistemu. :sad: Pfuj….

  2. Emil pravi:

    Pegasti Flavio… :)

  3. dare pravi:

    @bin, jaz pa sem pričakoval ravno takšen efekt. Marinko je sicer pošten dec, tudi načelen če je treba. Vendar pa je le eden izmed nas in mi smo….

  4. dare pravi:

    @Emil, ja pa še krivonog :) ))

  5. BlazzBlazz pravi:

    U mater, 250 klamf! Tu pa je nikaj ej!

  6. daredare pravi:

    @blazz, mrbet me je malo zaneslo s to številko, vendar pa pri kovanju, kolikor sem imel priložnost opazovati prave kovače, ki so bili že zrutinirani in so uporabljali šablone in te zadeve, so kosi res nenavadno hitro nastajali pod njihovimi rokami. Klamfe ??? Ja to res ni kakšna špica kovaške kariere :) ! V resnici sem jaz, kolikor sem imel prave kovaške prakse ( nekaj ur !!) , moral izdelati ravno eno klamfo. Mislim takšno za zbijanje tramov. Mogoče mi je zato to ostalo kot tipičen primer kovaškega izdelka :) ! lp

  7. miri pravi:

    …v svojo debelo rit? Mislim,da se zanjo tako bojijo,da ji ne pustijo,da bi se odebelila.

  8. dare pravi:

    @miri, se mi zdi , da vem kaj imaš v mislih. Poznam enega takega :) ! Menda žre samo kuhano korenje in zeljnate liste potem ko se pripelje s svojo limuzino. Zgleda, da se boji Matilde. Mu je že jasno, da če nihče drug, ga pa tista lahko ustavi :) :) !

  9. bin pravi:

    Eh Dare, kar malo sram me je.
    Nekajkrat sem se (v mislih) že ujel v Marinkovi koži. Kot bi je bil vreden? :oops: Zato sem se tudi “bal” ponovne podobnosti. Nič ne pomaga, “klamfe” so nas zaznamovale. :evil:

  10. dare pravi:

    Ja, bin, očitno to zleze ljudem pod kožo :) !!

  11. stave pravi:

    Definitivno jim zleze pod kožo. ;)

  12. športne stave pravi:

    Kakopak. Tako to pač je.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !