dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2009

Druženje … !?!

28.06.2009 · 21 komentarjev

Dobro bi bilo, če bi za to današnjo pisanje lahko navrgel nekaj zgodovinskih dejstev. Nekaj kar bi nedvoumno dokazovalo, da ne govorim tja v en dan. Še bolje bi bilo mogoče, če bi lahko svoje razmišljanje podkrepil z nedvomnimi biološko prirojenimi lastnostmi, ki govorijo opisani zadevi v prid. Hja, pa nimam na zalogi nič takega. Če govorim o druženju ljudi, moram priznati, da v bistvu izhajam samo iz nostalgije, iz nekih časov ki so bili glede tega drugačni. Tu moram zajeti sapo in pomisliti, kako se pač človeku vedno zdi, da je bila preteklost ne le drugačna ampak tako sakramensko zagotovo tudi neprimerno boljša. Nostalgija je sicer vedno hvaležna tema za nakladanje ampak kakšen poseben argument pa sama po sebi resnici na ljubo ne more biti.
Lahko bi prebrskal kaj o npr. »divjih babah« v Šebreljah. Tam so izkopali ogromno votlino in stuhtali, da so notri živeli neki naši predniki. Očitno je, da jih je živelo precej skupaj, pa tega spet ne gre jemati za neizpodbiten dokaz, da je človek čredno, družabno bitje. Način njihovega bivanja je bil skoraj zagotovo posledica okoliščin , pomanjkanja stanovanjskih enot in aktualnega načina ogrevanja. Mislim, pa pojdite nekam v Cerkljanske hribe in tam probajte preživeti zimo, pa magari ko ni ledene dobe. Stavim, da bi se še tisti najbolj skregani tiščali skupaj. No, tako pa ne vemo ali so se ti praljudje sploh radi družili. Ali niso, če je bilo le mogoče čemeli vsak v svojem kotu votline in srepo gledali izpod svojih kot metla košatih obrvi.

No, pa se poskusimo malo zresniti:

Ne vem natančno kaj me je spodbudilo k razmišljanju o tem zakaj se ljudje nimamo več veselja družiti. Kaj mi je dalo misliti in se spraševati, kaj se je zgodilo z nami. Kaj vraga je bila tista odločilna sprememba.

Mogoče me je k temu napeljala sobotna pogrebna slovesnost za društvo Grča. Društvo smo ustanovili pred petnajstimi leti. Zakaj točno je bilo potrebno naše druženje registrirati in formalno urediti , tega prav natančno ne vem. Verjetno zato, da smo lahko rihtali rekreativne tekme , veselice in podobno. V glavnem pa smo se v tistem društvu, kot že sama beseda pove, družili. Družili smo se na izletih, šli smo v Planico, vsako leto smo organizirali tridnevni koesarski tour in Grčarijado. In dogajanje je bilo res pestro. Novi člani so prihajali in članstvo je naraslo, da so bili nekateri projekti že pravi podvig. Predstavljajte si petdeset kolesarjev s spremstvom, ki jim je bilo potrebno organizirati prenočitve in vso logistiko?!
Poletna grčarijada je bila veselica brez primere, piknik in športne igre. Ma , ni da bi govoril.
In zadeva je trajala deset in več let. Potem pa se je začelo. Ljudje so preprosto odpadali. Pa novih tudi ni bilo. Kaj se je zgodilo? Evo, nimam pojma!
Ljudje niso nehali kolesariti. Niso nehali hoditi v Planico in niso nehali jesti in piti. In niso vsi dobili nekih strašnih služb , da si ne bi mogli privoščiti več časa za druge. Ne, nič takega se ni zgodilo. Le ljudje so si očitno zaželeli početa te stvari sami in sami zase. Nenavadno.
V zadnjih zdihljajih je prišlo celo tako daleč, da smo ljudi dobesedno prosili, da smo nekako napolnili en mali avtobus za Planico ali kaj podobnega. Zadnja grčariada je bila smešna senca tistih pred leti. Ljudem se preprosto ni dalo priti nekaj pojesti, popiti, zaplesati in se pozabavati….s prevozom vred… zastonj ! Res nenavadno!
Pogrebna slovesnost, ki sem jo omenil je bila v bistvu izpraznenje nekaj sto evrov z računa društva pred likvidacijo!

No, mogoče pa me je kljub vsemu k spominom o bolj družabnih časih navedlo kaj bolj pozitivnega. Sinoči smo z mojimi godci odšpilali zelo zanimivo ohcet, ki jo je mladoženja organiziral kar pred svojim blokom in povabil pod šotor cel becirk. Razpoloženi sosedje so mi pojasnevali, da se vsi dobro razumejo in da pogosto organizirajo kakšne zanimive stvari. Le tako naprej, čimdlje in čim bolj veselo sem jim zaželel. Redka vrsta ste !

Mogoče me ravno tako kdaj vzradosti kakšen podeželski fenomen, ko vidim ljudi, ki znajo še stopiti skupaj, še vedno kaj narediti zastonj in držati neko prijazno tradicijo. Tudi tam , če je le mogoče povem , kako odobravam in cenim takšne sorte pristop.

Lahko pa mi dalo misliti celo nedavno srečanje blogerjev, na predstavitvi knjige pesnika Kobilice na turistični kmetiji na Vipavskem. Tam sem spet po dolgem času videl večjo skupino ljudi, ki se mi je zdelo, da so vsi po vrsti veseli in zadovoljni, da so se srečali. Res nenavadno. Mogoče pa je za našo vrsto še upanje!
ena krošnja

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Pa ravno med jagre !!

22.06.2009 · 15 komentarjev

»Pa ravno med jagre!« mi je prešinilo možgane. Ja , če se človek vsede zraven lovcev, pa niti slučajno ni eden izmed njih, potem je to za njegovo samopodobo slejkoprej dokaj slabo izhodišče. Zagotovo lahko trdim, da se niti z enim stavkom ne bo mogel dostojno vključiti v debato. Z vsako minuto druženja s temi ljudmi se bo počutil manj razumno bitje. No, lahko bo pripomnil, da mu je zjutraj srnjak prečkal cesto, ko se je peljal na šiht ali da je videl lisco, ki je čepela ob cesti. Ja, ampak to bo ubogo. Ma kaj ubogo, bedno in brezupno. Zeleni pobratimi bodo zavijali z očmi in neukega pokroviteljsko poučili o stvareh. Takega srnjaka , ma ne takega, najmanj šestkrat večjega oni vidijo vsak dan. Največkrat že ob prvem svitu. Aja, pa še popoldne dva ali tri.
Tako sem se navadil, da se v takšno družbo ne vključujem , če to ni ravno neizbežno. Pa se je zgodilo ravno prejšnji dan. Bil je eden tistih dni, ko me prešine, da je pa res čas, da obiščem malo moje pri modrem omizju. Odpravil sem se proti svojemu prijaznemu hramu in se vsedel na mesto, ki mi glede na naravni red in ustaljene navade tudi pripada. Pa, viš hudiča, tam ni bilo mojih kompanjonov. Le dva jagra sta sedela v kotu in vehementno obnavljala svoje današnje in tudi bolj stare dogodivščine. Seveda se ne bi bilo več pametno obrniti in oditi drugam pa tudi upanja, da bodo moji le prišli nisem kar takoj opustil. Tako sem se vsedel v neposredno bližino tistih dveh lovcev. Pozdravili smo se in pobarala sta me malo o vsakdanjih stvareh. Lepo manirno in prijazno sta to storila. Vedela sta, da ni ravno vljudno, da vpričo popolnega laika meljeta svoje strokovne reči. Potem smo nekaj še navrgli o aktualnih novicah in podobnem balastu in z vsakim stavkom je bilo bolj čutiti, da možakarja ne moreta več zdržati v teh bednih sferah pogovora. Postopoma ampak brez dileme in kakršnekoli druge možnosti sta preklopila nazaj v svoj zeleni svet. Prvi, ki je bil znan po tem, da vsako leto iztroši ene gojzerje je pripovedoval kaj vse je videl to jutro po okoliškem grmovju. Mislim, to je bilo neverjetno! Dogajanje v gošči je bilo očitno pestro in napeto od prve do zadnje sekunde. Drugi je bil bolj teoretično podkovan jager, ki je zanj vaški cinik, ko smo že ravno pri obuvalih, rekel da ima nasprotno od prejšnjega pohodnika, svoje gojzerje še po dvajsetih letih skoraj kot nove. Ta je na vse gozdne in travniške dogodke imel svojo strokovno repliko. Lahko bi zvedel seveda veliko o bolezni srnjadi, navadah divjih prašičev in gonjenju jelenov pa me ni toliko zanimalo. Na tiho sem zapustil oštarijo in se namenil drugam. Mislim, da gospoda nista opazila.
»Pfej !« sem godrnjal sam pri sebi, » teh par zverin, ki kolovratijo po gozdu! Koliko bi vidva šele morala modrovati, če bi vaju spustili za par dni v Kenijo ali kakšno amazonsko džunglo?! Porkaduš, saj ne bi več prišla k sebi! Tu pri nas pa je prav res nek dosežek odpihniti srno na dvajset korakov..benti!«

S temi mislimi sem vstopil v svoje drugo pribežališče. No, prav pogosto nisem obiskoval tistega pajzelca. Betulica velja za nekakšno bolj šofersko postojanko. Tam ob šanku posebno konec tedna visijo tipi, ki po Evropi prevažajo tridesettonske vlačilce. Mislim deci obvladajo zadeve, ki si o njih navaden zapečkarski krajan, kot sem jaz, pri zdravi pameti niti razmišljati ne upa. Mislim, fascinantno! Fantje govorijo po pet , deset tujih jezikov, tekoče. Ne bojijo se prometnih zastojev , ki iz njih nikomur nikakor ne uspe izvleči tvinga ali celo skuterja. Ha, oni takrat z vrha glave na nos pomaknejo svoje rajbanke , pogledajo najprej levi in potem še desni špegu in s čikom v kotičku ustnic hladnokrvno v stilu Clinta Eastwooda ob vsesplošnem občudovanju s spretnim manevrom odpelje svojo dvajsetmetrsko zverino. Saj ne moreš verjet! Suvereno obvladujejo signale in kažipote! V nasprotju z navadnimi bedniki najdejo s svojim občutkom vsako najmanjšo drvarnico, če je treba in s policaji po vseh krajih Evrope so brez problema na ti. Saj takoj vidijo s kakšnimi kerlci imajo opravka.
»Pa cel teden za volanom!« je jamrajoče odkimaval eden od treh takšnih asov. Kot ostali trije je bil že precej utrujen tisti večer. K temu je zagotovo pripomogla vsebina vseh tistih steklenic in štampeljnov, ki so bili v dolgi vrsti razporejeni po šanku. »Cel teden , pa za tak d’nar! ! Pa nobene tople hrane , pa stran od familije! Mislim, ljudje sploh ne razumejo! Pfej!«
Tip je ob bentenju izdatno poplesaval , ogromna denarnica na masivni rumeni verižici ga je tolkla po stegnu in stalno se mi je zdelo, da ga bo snelo iz njegovih kosmatih cokel.
Sledili so dogodki s ceste in velikih mest. To so bile zgodbe o ljudeh in krajih. Poznali so karakter narodov in pokrajin. Bogvaruj, da bi takrat bleknil , kar mi je padlo na pamet, namreč da menda le ne spoznajo toliko vsega na tistih svojih furah, saj morajo le čimprej prišlepati robo do tiste svoje rampe, se tam v treh besedah tistega svojega tujega jezika čimprej zmenijo z vratarjem, ki je najbrž iz Bosne in potem čimprej pripeljejo kamion nazaj. Ne, ne, kaj takega res ne bi bilo modro blekniti.
Malo me je tudi zanimalo, zakaj jamrajo o slabi hrani in ločenem življenju, medtem ko na enega redkih prostih dni pijančujejo v vaški oštariji, premlevajo svoje dogodivščine in robkajo mortadelo, ki jo je eden skočil kupiti v štacuno in potem raztegnil tisti zavitek na šanku.
Ampak te pripombe tudi ne bi zadele v bistvo. Bistva sploh nisem kaj prida razumel. Možje so govorili v svojem višjem jeziku in že sama misel, da bi tudi jaz znal kaj dodati bi bila takoj obsojena na propad!
Ja, spet sem začutil , da sem preprost , neuk , brezupen in sam! S to temno mislijo sem zapustil prostor: Le še del zadnjega stavka: » Mater buh, sem usul gas, pa zamotal na…..!« me je pospremil na sveži zrak!

V tretjem bifeju sem naletel na popolno mrtvilo. No, vsaj sprva je zgledalo tako. deklica za šankom mi tako ali tako ne bi bila kakšna posebna sogovornica. Poleg tega pa je še imela v ušesu slušalke in stalno je nekaj tipkala na telefon. Machiatto , ki mi ga je skuhala je komaj kaj zmotil njeno početje. Pomešal sem tisto žlobudro , da bi jo na hitro izpil in odšel drugam…ali še bolje kar lepo domov. Takrat pa sem opazil, da v separeju v vogalu sedi znanec . Kar takoj sem se odločil, da se mu pridružim. No, saj tip ni bil ne vem kakšen bližnji prijatelj, vendar pa v takšni krizi socialnih odnosov kot je vladala tisti dan ni zgledal tako slaba izbira. Šele ko sem se zvrnil na klopco nasproti njega, sem opazil da ni sam. Seveda mi je bilo malo nerodno, čeprav nista možakarja z ničemer pokazala, da bi jima bil moj prihod odveč. To se je pokazalo šele pozneje.
Mislim, saj ni da bi govoril. Deca sta razpravljala o čebelah. Kot prišlek in seveda kot popoln laik se v zadevo nisem mogel in smel mešati. Da pa bi sama kakorkoli prilagodila besednjak medeno neizobraženega prišleka, ne to jima pa ni padlo na pamet.
Sicer pa čebelam vsaka čast. Imajo res naporne šihte in potem jim gazda še pobere tričetrt prigaranega. Pravzaprav se z njimi na nek način zelo lahko poistovetim. Vendar pa , to so drobna nevpadljiva bitja. Človek bi si mislil, da je zgodba o njih enostavna in kratka, ampak … malo morgen. Daleč od tega. Čebelarjenje je znanost, da si tega laik niti misliti ne more. In če sem se počutil bedak med jagri in morda še večji med šoferji potem za to stanje res težko najdem besede. Ubog in pomilovanja vreden sem se poslovil še preden smo prišli do matice , trotov in tistih reči….

Po glavi mi je ob hitenju v moj matični hram bezljalo samo nekaj:«Kako hudiča so lahko ljudje takšni? Nakladajo v neki latovščini in se delajo pametne. Ali ne opazijo ob sebi človeka, ki pa menda ja tudi ve marsikaj. Ali je človeško , da ga tako zatrejo s svojo specialnostjo??? Banda pokvarjena!

Ko sem vstopil v svojo oštarijo, mi je odleglo in vsa jeza je v trenutku izpuhtela iz moje razgrete glave. Tam so bili kot šopek okoli mize razporejeni moji . Butnil sem se mednje in zlahka so opazili, da sem jih vesel.
Takoj smo navrgli nekaj pomebnih tem, ki so bile bolj po mojem okusu. Že ravno se je razprava nameravala razvneti, ko sem nenadoma pri sosednji mizi opazil blogerskega znanca. Tip piše pesmi in kakšno zanimivo zgodbo tudi kdaj stipka. Kar takoj sem ga povprašal o zadnjih objavah. Potem sva govorila o komentarjih. Moja druščina se v najin pogovor seveda ni mogla vmešavati. Midva pa sva nakladala in premlevala stvari. Pa urednike, pa administratorje sva obdelala in neko babo, ki se stalno krega v debatah. Moji fantje so eden po eden začeli odhajati. Komaj sem uspel koga povprašati kaj je narobe , že sva bila z mojim blogerjam sama. Še tri ure sva premlevala vse okoli najinega hobija in se nazadnje le odpravila domov.

Med vožnjo proti domu pa me je malo zaskrbelo zaradi mojega omizja:
»Le kaj jim je bilo!? Ma, ja saj verjetno ni nič. Verjetno so imeli samo slab dan !«

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · črkar

ZARES velik politik !!

13.06.2009 · 16 komentarjev

Obveščenost , to ni kar tako nekaj. Novicam je treba slediti. Glede na to s kakšnim tempom in intenzivnostjo nas mediji z njimi zasipajo pa je potrebno tudi veliko zbranosti in modrosti, da iz njih izluščimo resnico in bistvo.
Jaz se z aktualnostmi napajam največ kar med šihtom. Na stružnici imam postavljeno nekajvatno prdalico, ki je stalno prižgana. Nikakor pa ne morem dopustiti, da bi ta moj stik s svetom tam zunaj stalno samo godel in preigraval staro muziko in kvečjemu še pozdravil kakšno staro teto in zdrdral horoskop. Ne, nikakor. Frekvenco zato vedno nastavim na resen , državni radio . Poročila, posebno tista bolj podrobna nikakor ne smejo mimo mene.

Seveda pa je v fabriki tudi s spremljanjem radijskih postaj nekaj težav. Predvsem imam seveda v mislih hrup. Tistemu stalnemu trušču, se vsake toliko pridruži bridko udarjanje po nič hudega slutečemu plehu ali uho parajoče piskanje pnevmatičnega šravfencigarja. Ti dodatni zvoki iz stavkov kradejo pogosto ključne besede in prepuščajo presojo kako so zvenele v originalu zgolj našim delavskim možganom.

Zato pa se še posebno in najbolj posvetim tistim prvim sekundam , za primer, dogodkov in odmevov. Saj poznate!? Najprej kukavica , potem pip, pip in ura je pol štirih …Potem pa trararara in Golobič se bo odločil čez štiri dni, trarara Real je kupil fusbalerja Kakaja za šesteset milijonov, trarara še ena kao pomembna novica in tako dalje.

Ta uvodnik nam pove kaj je v celi oddaji sploh pomembnega oziroma vrednega poslušanja. To z ministrom me je sicer malo presenetilo. Kako bo morala biti šele odločitev pomembna, če je tip že štiri dni prej v napovedniku. No dobro Kaka je pa res drag kot žafran. Za šestdeset miljonov bi menda lahko pokupili vse slovenske fusbalerje z gledalci vred.
Potem se poročila nadaljujejo. Prav veliko ne slišim pa tudi zbranost mi po omenjenih najpomebnejših novicah malo pade. Vmes je sicer nekaj očitno nepomembnih novic o osemsto ljudeh, ki so ostali brez službe in neki nesreči avtobusa pa temu ne bomo na lastno pest dvigovali rejtinga!!

Drugi dan po kukavici sem bil nemalo presenečen. Trarara…minister Gregor bo svojo odločitev povedal čez tri dni. O marička. To pa bo nekaj. Le kaj se plete v njegovi modri glavi. In tisti fusbaler za šestdeset miljonov evrakov je bil drugi najdražji vseh časov. Samo Zinedine je bil še nekaj malega bolj zasoljen. Vmes sem na pol slišal obrobne vesti o neki ogromni fabriki , ki je najavila stečaj. prisluhnil sem delavki, ki je govorila. Sodelavcu je hvala bogu crknil tisti piskajoči šravfenciger. Baba je jamrala, kako ne more živeti. Imela je nek naglas in pri tretjem stavku je bruhnila v jok. Ni se mi zdelo primerno, ne za dogodke in ne za odmeve.

Tretji dan je bila napetost že blizu vrelišča. Prva novica je spet pripadla Golobarju. Porkaduš, kar roka se mi je zatresla. Le kaj bo. »Čez dva dni bo povedal svojo odločitev!« je povedal dramatičen zlovešč glas spikerja. To je bilo že skoraj preveč zame. Le kam pelje stvar. In potem še Real. Kot , da ni še dovolj zagonil za tistega Brazilca, so šli še enkrat v nabavo . Kupili so Christjana za tak denar, da je zinedinova tarifa zgledala, kot da bi ga kupili na razprodaji. Nič mi ni bilo jasno. Kaj to odštevajo tiste dni. Grizel sem si nohte in se živčno praskal po pleši. »O porkajuda materbuh!« sem brezkompromisno zaklel, » pa menda ga ne bodo izstrelili na luno??«
Vmes so novinarji, verjetno za mašilo, nekaj pleteničili o nekem invalidskem podjetju. Sto kripljem gre tako za en drek od rok njihov biznis, da niso dovolj dobri niti za stečaj. Joj , novica. Mislm!!

In prišel je dan D ! Šravfenciger je spet delal in nekomu je bilo veliko do tega, da bi poglihal nek kos očitno dodobra deformirane pločevine ravno v času pomembnih informativnih oddaj! Komaj sem izluščil iz novic dneva, da minister ostaja. »Aga!« sem si rekel »očitno si je premislil. Porkaduš, pa ne bi bilo slabo , če bi imeli astronavta!! Mislim, promocija pa to ! !«
Tudi o tistem kristjanu so nekaj blebetali spet. Kot, da je pri fusbalu važno a je tip kristjan , jud ali mormon. Naj špila kot se gre pa bo! Viš hudiča , oni majster pa kljub celotedenskemu odštevanju sploh ni bil izstreljen. Pa tudi kupil ga ni nihče. Ne za šestdeset miljonov , ne za šest. Pa Manchester špila v premier ligi . Aja, pa še v polfinalu lige prvakov je bil. Minister se je pa usral zaradi ene ušive rakete. Zdaj ga pa res ne bo nobeden hotel!

Zvečer sem za pojasnitev vsega pogledal televizijo. Doumel sem, da je kljub vsemu velik človek. Pa čeprav ni bilo poleg Milančka, je zgledal za glavo višji od drugih. Mislim, model ima dva metra! Res velik politik.

Ja, dobro je če je človek obveščen!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Subvencija in te stvari….

10.06.2009 · 18 komentarjev

Naj kar takoj povem, da za pisanje niti slučajno nimam časa. No, mogoče je tudi , da nimam idej ampak o tem bom razmišljal kdaj drugič. Zakaj sem se vseeno lotil tipkanja je menda pa tudi jasno ! Nisem več mogel gledati teh svojih strani v takem klavrno pasivnem stanju. Brez dogajanja, brez obiska , brez komentarjev in brez smisla.
No, torej, kaj se dogaja!?? Dogaja se tole! Ne bom znova ponavljal kako se to odraža na mojem počutju, posebno kadar obdelam kakšno ekstremno senožet, ostal bom kar pri že omenjeni posledici, se pravi, pomanjkanju časa za blog in podobne skrajno pomembne zadeve. Tej situaciji je poleg težavnosti terena pripomogla seveda tudi narava, ki se ji gladko jebe za moje košnje in spravilo sena. Prejšnji dan je napoved kazala same sončke in sem vžgal kosilnico brez dvoma, da bo tako tudi v resnici.
Seveda so se poleg sončkov že takoj drugi dan pojavili oblački, zdaj pa so taisti oblaki že tudi lepo črni in ponovno obračanje, spravljanje v kupe in podobni podvigi so neizbežni. Dvakrat več dela. No, seveda moram po opravljenem delu še lepo , meni nič tebi nič , odkorakati na šiht. Kljub vsemu se moram v fabriki narisati vsaj štirikrat na teden.
In ko obdelamo to jamranje in opisovanje te strašne košnje, domnevam da se marsikomu pojavi vprašanje zakaj to počnem!? To je v bistvu kar dobro vprašanje. Odgovorov je kar nekaj. Kot prvo naj omenim, da sena doma ne jemo! Niti slučajno. Mislim, nam pač ne gre. Živali zaenkrat tudi nimam. Zaenkrat pravim, ker sem imel lepo čredico koz in upam , da bom imel še kdaj v bodočnosti priložnost za to.
Razlogov zakaj pa res obdelujemo tistih šest hektarov košenin je kar nekaj. Kot prvo velja omeniti, da je tam gori veliko, veliko preveč lepo, da bi to pustili zarasti. Ko se loti leskovje in robida požirati travnike, ki so si jih naši predniki mogoče v par stoletjih priborili v boju z naravo, ja to je res žalostna slika. Dve ali tri leta zgleda, da se ne dogaja nič, potem počasi začnejo poganjati mlade enoletne šibe in po nekaj letih tako bohotno plane vse na dan in požre travinje, da ni več enostavne poti nazaj.
No, drugi razlog je kljub vsemu krma. Seno pridejo iskat okoliški kmetje, ki pač zadevo rabijo. Posebno kakšno leto, ko je trave zaradi suše ali česa drugega manj. Kateri da za nakladalko sena nekaj evrov, po večini pa se gremo brezgotovinsko trgovino. To pomeni, da za seno nekdo pripelje prikolico gnoja, drugi potegne iz gozda kakšen hlod in podobno.
Tretji razlog ‘Ja, ta je pa tudi vreden svojega d’narja. Gre za državne subvencije. To je nekaj sto evrov denarja, ki ga dobim, če oddam vlogo in pokosim omenjene površine. S tem denarjem kupim gorivo in kakšno rezervno klino in če imam srečo, da ne zlomim kosilnice ali zaribam kakšnega motorja, potem mi nekaj stotakov tudi ostane.
Sicer pa je možno, da bi plačali tudi kakšno nasprotno podporo. Poslušal sem namreč neki dan razpravo o subvencijah za »zeleno trgatev« ! Gre za evropska sredstva, ki jih namenijo vinogradnikom, ki so pripravljeni grozdje še zeleno potrgati in na ta način pač vnaprej uničiti pridelek. Zanimiv način boja proti milijonom litrov tržnih viškov vina. Mislim, če je meni kaj jasno. Sicer mi tudi ni jasno, ko kakšen bednik na televiziji robanti kako vse več in vse bolj pijemo….pa jasno mi ni , da država plačuje , da nekdo meliorira krš in breg, nekaj kilometrov stran pa dovoli , da se gradi sredi najlepših njiv na vipavskem polju, jasen mi tudi ni primer, ko dobiš državno podporo ko posadiš hektar smrečic , potem pa jih nalednje leto populiš in dobiš za to subvencijo z nekega drugega sklada. No, zdaj sem pa res zašel. To so že stvari za posebno obravnavo. Toliko v glavnem sem uspel na hitro zmetati skupaj. Upam, da bo dovolj za vsaj začasno oživitev ubogega blogca.
Sicer pa , glede na to, da niti slučajno nimam časa za pisanje, niti ni tako slabo, a ne ?! Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

No , fantje , zdaj pa le !!

4.06.2009 · 12 komentarjev

Da je delo v kovačiji bolj tako, kako bi se reklo, bolj težke sorte, tega niti ni potrebno posebej omenjati. Pač spada takšno delo bolj med moška , težka fizična dela. Pa vendar so tudi glede tega zgodbe lahko zelo različne.
Še ne tako davno , vsak kovač v Marinkovi delavnici se tega spomni, še nedavno je bil trušč in ropot med starimi šmitnami in pod počrnelimi napami še čisto drugačen. Zdelo se je, da je imel nek popolnoma drug ritem in da je v sebi nosil neko življenje in elan.
Že navsezgodaj so znali majstri biti dobre volje. Zbadali so se in pravili zgodbe o prigodah izpred let. Včasih so malo pokvantali in včasih pokomentirali dnevne novice. V skupini so si v zato urejenih voglih privoščili črnega kofeta in prižgali prvi jutranji čik. Potem pa so se vsakič, ampak res prav vsako jutro med gromkim kašljanjem katerega od starejših mož zaslišale ene in iste besede. »No, fantje, zdaj pa le!«
In kovači so stopili na svoja mesta , poprijeli za svoje orodje in se lotili. Ni zgledalo , da bi jim bilo delo mučno in včasih je imel človek občutek , da se je komu šiht končal vsaj pol ure prezgodaj. Ja, take čase so imeli kovači v spominu. Samo še v spominu!

Zdaj je bila klima med črnimi stenami čisto druge sorte. Čisto neki drugi odnosi so vladali med temi ljudmi. Ni bilo več jutranje kave in kovaških debat. Ni bilo več ne zbadanja ne kvantanja. Človek, ki bi slučajno prišel v delavnico bi mogoče pomislil, da se ti ljudje sploh ne poznajo med sabo. Vsak izmed njih je mrkega obraza opravljal svojo raboto in vse kar mu je hodilo po glavi je bilo to, kako gre ura počasi in kako daleč je še tista sirena , ki ga bo spustila domov.
Ja, majstrom je delovni dan krojil tisti predirljiv , neznosno zoprn in možgane prebadajoč zvok. Nadomestil je večino drugih odnosov in nihče se ni več zjutraj odkašljal in zanosno zakomandiral:« No, fantje … zdaj pa le !«

Da pa bi dedci to sireno ubogali tako kot je bilo zamišljeno, za to je seveda tudi moral kdo vsaj malo skrbeti. Seveda je po proizvodnji paradiralo tudi nekaj šefkov in takoimenovana red in disciplina sta bila seveda najpomembnejša skrb teh ljudi.
» No, saj red mora bit!« je kdaj kakšen kovač malodušno pripomnil in takoj nato sam pri sebi zamomljal:« pa tudi če je slab!« in temu ne gre kar tako oporekati. Vendar pa je zadnje čase tako želeni in iskani red dobil neke čisto druge lastnosti. Ni bil tam več zaradi svojega osnovnega namena. Ne, zdaj je bil red orodje selekcije.
Kriza , ki je razsajala tudi v teh krajih je med ljudi vnesla tudi nekaj čisto novih prvin. Zasmradila je nekdaj prijetno tovariško okolje z grožnjami in negotovostjo. Vsaka zamujena minuta je pomenila za nekoga nov minus in vsaka spor z napihnjenim delovodjem je bila stopnička bliže nečemu slabemu.

Predvsem pa so bili napori nadrejenih usmerjeni v to, da bi od že tako mizernih in do kraja opuljenih plač odščipnili še kakšen fičnik in zmanjšali stroške dela. Ja, iz tistega zanosnega, zagnanega in ponosnega kovača so ti časi napravili sitne in čemerne dedce, ki so bili nekomu samo še in celo vsak dan v večje breme!

Tako je včeraj opoldne, komaj po desetminutni pavzi odpiskala sirena svojo bedno štimo že je skozi vrata pridivjal pegasti Flavio. V roki je držal listek in hitel nanj zapisovati imena tistih nekaj majstrov, ki so se sicer že odpravljali v delavnico. Očitno so si vse prepočasi naglihovali otrdele sklepe in brez uspeha pojasnjevali Flaviu, da je sirena ravnokar tulila in da ne morejo hitreje.
»Temu je treba narediti konec, tako to ne gre več naprej!« je piskajoče sikal. Temna lisasta rdečica mu je zalila ksiht in vrat. Videlo se je, da mu je to nenadno akcijo nekdo zaukazal in da mu je ob zapisovanju imen možakarjev močno neprijetno. Neprijetno je bilo seveda tudi njim in težko so se zadržali, ko jih je tako kot jato kokoši bednik gnal skozi vrata.

Ko sem se danes , le pet ali deset minut pred koncem šihta ustavil pri Marinku, sem takoj videl, da je stari slabe volje. To se je pri njemu takoj videlo. Vedno je bil, če že ne dobrovoljen pa vsaj nekako flegmatično sprijaznjen s še tako zoprnimi dogodki. Ponavadi se je ob kakšnih takšnih izpadih samo nasmihal in ponavljal že stokrat izrečene besede o tem koliko šefov je že zamenjal v življenju in kako še nobene juhe ni bilo treba posrebati tako vroče , kot so jo prepotentneži skuhali!

»Kaj je stari!? » sem ga pobaral.
»A veš, da me vse skupaj malo mori!« mi je povedal, kar sem sevada že sam na daleč opazil.
»A veš, da so mi zaradi tistega Flaviovega spiska včeraj vzeli pri colengi še en procent! Pa saj tega pa ne vejo, da si ga lahko zaradi mene tisti procent mirne duše vtaknejo v svojo debelo rit, mi je prav vseeno!« Pri teh besedah je še zamahnil z roko in se nasmehnil. Cinično je zvenel njegov govor. Cinično s tistim prizvokom, ko človek nikakor ne more skriti, da ga nekje globje nekaj resnično boli .
»En procent pri tej naši bedi, pha! » je še dodal in nadaljeval: »Ampak nekaj drugega me pa bolj skrbi!«
Radovedno sem prisluhnil! Pokazal je na kišto polno nekakšnih še vročih klamf, ki jih je skoval v današnjem šihtu. Skomignil sem , njegov izdelek mi ni zgledal nič drugačen kot druge dni!
»Dvesto petnajst jih je ! je rekel Marinko in še manj mi je bilo jasno!
»A res ne razumeš!? je nadaljeval stari kovač. »Ko mi je Flavio prišel povedat o tistem procentu, sem mu rekel da ni važno. Še celo praviti , da mu ne bi bilo treba. Saj itak ne bi opazil. Pa me je jezilo, ma …kot sto hudičev me je jezilo. Pa sem si rekel. Bom jaz že kako s tistim usranim procentom. Za en procent pa menda lahko tudi manj naredim!! In sem se lotil delati počasi in sem se nasmihal sam pri sebi. Potem pa sem že pri desetem kosu na vse skupaj pozabil in začel mlatiti tako kot sem vajen. Pa malo sem bil jezen pa sem mlatil verjetno še bolj in jebemumater….!«
»Ja, pa še vedno ne razumem popolnoma!« sem zmajal z glavo.
»Kako ne razumeš !« je vzrojil »Imajo me , čisto me imajo. Notri sem , a ti ni jasno!? V sistemu! Še dvesto jih ne naredim ponavadi. Vsi smo noter. Prepričani, da mora biti tako in nič drugače. Da je to naše delo bogastvo in edina prava pot. Lahko si izmislijo kar hočejo. Še od tega lahko vzamejo pol. Mi smo itak notri, mi delamo naprej…….pfuj, jebem……« je napol izzvenela Marinkova, vsaj zanj nekoliko nenavadna jeza.
In odšel je proti izhodu potem ko je še brcnil v kanto ob ognjišču. Bilo je točno ob zvoku sirene . Niti sekundo prej!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar