dare.likar@siol.net

ZNANSTVENA FANTASTIKA

27.05.2009 · 4 komentarjev

Ko smo tam nekje po sedemdesetem letu mulci smrkali po Fari, ki je takrat zgledala precej manj turistično in bohotno kot sedaj, je le redkokdaj kdo omenil leto dva tisoč ali še malo čez. Zadeva je zvenela preveč mistično in metafizično za vsakdanjo obravnavo. Po svoje je bilo sicer jasno, da se bo vsled neusmiljenega toka časa tudi to enkrat zgodilo, vendar šele čez taaakooo strašno veliko časa, da o tem ni imelo smisla izgubljati besed. In, pomislite, smo si rekli, poleg vsega bomo takrat imeli preko trideset let! Fuj!
Tako smo veliko več časa porabili za debate o fusbalu, za izdelavo lesenega strelnega orožja, skrivno kašljanje ob prvih cigaretah in prav tako prvem razmišljanju o skrivnostni različnosti spolov.
Tu in tam pa smo vseeno pomodrovali tudi o tako daljni prihodnosti kot je bilo takrat videti leto dva tisoč. Kdorkoli od nas se je spustil v takšne futuristične misli se je potrudil, da ne bi bil previden ampak kvečjemu pretirano daljnoviden. Modrovali smo o tem, da bo takrat mogoče videti na naših cestah čez dvajset različnih vrst avtomobilov. Najpogumnejši med nami so celo omenili številko petdeset, vendar smo jih neusmiljeno zatrli, češ malo pa le ostanimo na nivoju in na trdnih tleh. Ko je eden kratkohlačnih vizionarjev predvidel , da bo vsak avto imel svoj telefon, kot sta ga imela takrat menda samo James Bond in Blake Carington , ja, ob tej izjavi smo pa bruhnili v smeh. Ta je bila pa res predebela. Podobno neverjetne so se nam v otroških sanjah zdele tiste o barvni televiziji in hi-fi stolpih v vsaki bajti zato smo vsa ta sanjarjenja o bliskovitem razvoju tehnike in dvigu standarda družno opuščali.
O čem drugem v tej smeri pa tako ali tako nismo razpravljali, še posebno o politiki ne. Glede tega nam je bilo vse jasno. Živeli smo v državi, ki se ji menda ni moglo nič zgoditi. Prav tako je kazalo tudi državnemu šefu, ki naj bi menda živel vsaj dvesto let. No, kot že rečeno, okoli teh stvari nismo imeli pretiranih dvomov. Tu in tam smo slišali iz ust kakšnega starega možička, ki mu je alkohol odvezal jezik, da dolgo ne more trajati takšna država, da bo šla kmalu v maloro. Dedcu smo se seveda od srca nasmejali, strinjajoč se , da pač ni čisto pri pravi.
Dejstvo, da nismo posvečali velike pozornosti gledanju v bodočnost pa ne pomeni, da se drugi niso ukvarjali s tem. Če drugje ne, so leta v tretjem tisočletju na veliko obravnavali v znanstveno – fantastični literaturi in filmski industriji. Naj odmislimo nekakšne napovedi postapokaliptičnega stanja, kot na primer v Planetu opic ali Časovnem stroju. Druge knjige in filmi so po večini opisovali “vsakdanjost” v tretjem tisočletju. Skoraj brez izjeme so v vseh glavni junaki v vesoljskih ladjah branili našo zemljico ali tisto, kar je ostalo od nje. Branili so jo pred vsiljivci iz drugih galaksij ali pa kar pred sprevrženimi zemljani, ki so hlepeli po uničevanju.

V takih ladjah so plavo, rdeče, zeleno ali srebrnolasi vojščaki imeli ogromne škatle, ki so opravljale neznanske tisoče računskih operacij vsako sekundo in rezultate z zamolklim glasom posredovale posadki. Le – ta je bila povezana s poveljstvom na zemlji z nepojmljivo tehnično iznajdbo, ki je poleg radio – telefonske povezave premogla tudi ekran, da sta si sogovornika ves čas lahko zrla v oči. Namesto hrane so ti bojevniki prihodnosti jedli koncentrirane energetske in vitaminske tablete. Ko so se utrudili, so namesto spanja in počitka uporabili posebni polnilec, ki jih je v nekaj minutah spravil k sebi, da so bili na voljo za nove operacije. Konec je bil skoraj vedno tak, da je zemljica preživela in čakala novih bitk tam nekje daleč v tretjem mileniumu.
In kaj se je iz vsega izcimilo? Kaj naj vam pravim? Naj grem šteti avte? Ni jih dvajset vrst in petdeset tudi ne. Brez števila jih menda hrumi po cestah in v vsakem je telefon. Če sedi v avtu na drugem sedežu npr. kakšna mozoljasta pubertetnica, potem sta telefona verjetno dva. Barvne televizije ali Hi-fi ropotijo, za kakršno so naši stari dajali več mesečnih plač sedaj ponujajo zraven petih kil pralnega praška.
Ja , vsi napovedovalci prihodnosti ste jo pošteno usrali. Saj ne , da niste uganili zadev le vse vas je prehitelo najmanj za sto let. Vse vas je s svojo modrostjo premagal stari pijanček, ki je očitno edini točno vedel kaj govori. Tista država je šla v maloro in to res v pošteno maloro. (Neumrljivi Jože pa je tudi že trideset let pod rušo.)
Vi ste pa delali znanstveno fantastiko z videofonsko opremo in gromozanskimi računalniki. Tak računalnik, gospodje, je danes težak pol kile, oprema za avdio & video komunikacijo s katerimkoli delom sveta pa stane nekaj evrov in z njo razpolaga ogromna večina mularije.
Če pa vas bo kdaj zanesla pot v kakšno spodobno diskoteko; Tam boste naleteli še na Apokalipso. Prikazala se vam bo v soju stroboskopsko generiranih bliskov in oglušujočega hrupa. Tam nekje v tistem soju in hrupu pa boste naleteli tudi na bojevnike. Imeli bodo rdeče, srebrne , plave in oranžne lase. Namesto hrane za preživetje v svojem okolju uporabijo tableto in………………
Ja, mojstri znanstvene fantastike; Hoteli ste biti tako fantastični, da bi bile vaše knjige večno aktualne. Pa vas je vse prehitelo. Ko se bodo zgodili datumi, kot jih opisujete v svojih delih, bodo vaše bukve dobre kvečjemu še za pouk zgodovine.
Sicer sem hotel o vsem tem le tako, mimogrede, pa mi je spet vse skupaj ušlo z vajeti. Hotel sem zgolj omeniti hitrost napredka v preteklih desetletjih.

Veste, napredek ni tako strašna stvar ( tudi trideset ( in še kar nekaj let) ni več videti tako grozovito), če le človek zna uporabljati vse te pridobitve tam kjer so potrebne in koristne. Z drugimi besedami, dobro je , da jih takrat, ko jih ne rabi , pusti pri miru. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo v bližnji bodočnosti človek čisto zgubljen in paničen, če se bo kdaj v življenju znašel nepriključen, brez signala, brez laserja in baterij! Groza! Za primer; enourno ždenje v sobi brez elektrike in telekomunikacijskih priključkov bo adrenalinski dosežek primerljiv s Humarjevim plezanjem po Daulaghiriju.

Pojdite torej malo v naravo! Lep pozdrav iz Daretovega arhiva !

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



4 odzivov ↓

  • miri // 27.05.2009 11:22

    Saj ravno zaradi tega je bilo naše otroštvo lepše.Lep pozdrav

  • Marko M // 27.05.2009 14:08

    tisto o adrenalinskem užitku še kako drži….sam to preizkušam dokaj redno že od otroštva in to tudi vcepljam svoji mulariji…in ja, res smo imeli lepo otroštvo….ampak, lepo pač ne traja dolgo….kar je tako prav kot narobe….
    zdaj pa čakam samo še bitja iz vesolja, da mi pridejo na večerjo…. :)

  • Gorazd // 27.05.2009 17:01

    To je pa rahlo moderiran post iz enega starega platntafa.

  • dare // 28.05.2009 12:14

    Fajfk je poznavalec , tu nimamo kaj dodati :) :) !! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !