dare.likar@siol.net

Sprava, končno sprava 2.del

17.05.2009 · 15 komentarjev

Sledile so besede mladeniča v sivi uniformi. Bila je siva obleka brez činov in priznanj. Tudi urejen ni bil kaj posebno. Ne, nasprotno cunje na njem so bile na komolcih natrgane in povsod polne rjavih madežev. Fant je v svoji opravi zgledal kot bi ga privlekli po makadamski cesti ali kot , da bi se pretepen valjal v kakšni kraški jami….

»Ne vem kako naj začnem, saj v bistvu ni prav veliko tega za povedati. V bistvu sem samo ubogal očeta!« Pri zadnjih besedah je s pogledom ošinil starega kmečkega gospodarja in prav tako so storili ostali. Novo dejstvo so spoznali takoj in niso posebej razmišljali o tem.
»Pob, greva!!« je bila takrat njegova komanda. Njegova beseda v tistih časih ni potrebovala nikakršnega argumenta, čisto dovolj je bila sama zase. Pa vendar sem precej razmišljal o njegovih besedah , ko mi je nekako pojasnjeval novo situacijo. Da bodo óni kurili cerkve, pobijali ženske in nič čudno da ne bi bilo, če bodo tudi otroke jedli .
»Pa sem šel. Saj tistega o žretju otrok nisem čisto verjel. Ampak, da pa bi kdo zakuril cerkev? To pa se mi je zdelo nekaj zelo hudega. Mogoče nekaj najhujšega. Pa nisem bil tako hudo pobožen v tistem času. No, malo že . Ampak cerkev!? Cel teden nisem odšel od bajte ponavadi. Delo , živina , gozd in neznansko veliko neznosnega dolgčasa. Skoraj sedemnajst let mi je bilo in v meni so vrele neke nove sile in želje. In vse to sem doživljal gori na tisti samoti. Potem pa je prišla nedelja. Vsi trije zvonovi so doneli hkrati. Slišalo se je vse do naše grape. Čisto jasno se je slišalo. In oddirjal sem takrat med ljudi, pa k maši pa še za špricar mi je že kdaj pa kdaj dal foter. Paa, pa….Rozi sem videl tam doli vsako nedeljo. Malo na skrivaj, malo sramežljivo, malo … Ja , tudi poljubil sem jo že…..
… in nosil tiste vroče ustnice v sebi vsa nalednja leta, ko so delali z mojim mladim življenjem kar so hoteli. Brez možnosti ugovora je bil tisti očetov ukaz, to že. A ukazom pozneje se je pridružila še stalna grožnja. Napihjeni oficirji z vso svojo propagando in vse dogajanje in vse kar so mi obesili kot dolžnost. Vsega se je stalno in povsod držala strašna grožnja , ki bi lahko vsak trenutek končala moje , v tistem času popolnoma brezvredno življenje.
Pričakalo me je v tisti jami. Ne vem niti kako mi je bil zadan smrtni udarec.Ničesar nisem čutil več. Pretepeno , uničeno telo ni več čutilo. Nisem niti čutil ali me je zadel strel!? Ali sem se mogoče zadušil v tistem kupu krvi in drobovja. Ali …………

Gruntar je takrat dvignil svojo brkato glavo. Gledal je ves čas , ko je mladi soldat govoril, v tla in razmišljal.

»Samo na družino sem mislil in na domačijo!« je hripavo začel, se odkašljal in nadaljeval glasno in z jasno štimo: » Grunte sem dobil od očeta in on od njegovega očeta. Zaupane so mi bile tiste njive in gmajna , ker so oče verjeli, da bom vesten in odgovoren gospodar. In res sem bil, naj mi bo vsemogočni priča.
Ko je počilo me ni nihče vprašal kaj si mislim. Nisem vedel ne kdo me bo napadel, ne pred kom naj se branim. Nisem vedel niti kaj je drugega razen moj dom sploh važno pri vsej stvari. Še največ mi je povedal župnik. O tardečih, o revoluciji. Porkaduš, sem takrat rekel, kakšna revolucija? A ni vojska? A nas niso napadli??! Oni pa so mi trobili o krivicah, o izkoriščanju . Da bodo grunte razdelili hlapcem pa tisto o cerkvah pa….Vedno sem bil dober do hlapca. Če je bil marljiv ! Vedno je dobil dogovorjeno in nikomur se ni slabo godilo. Pa tudi pol litra tapocenga je imel dogovorjenega vsako nedeljo po maši. In , da bi hlapec gospodaril na moji domačiji? Zagrabil sem takrat taprvo orodje in zbudil mulca. ‘Pob, greva’ sem rekel. Niso mi šle takrat po glavi države in vojske, politika in revolucije. Želel sem samo, da pustijo na miru moj dom in moje ljudi.
In kakor je tisti večer počilo v naši vasi… tako sem že takoj od enega prvih strelov dobil kuglo v sredino čela. Že kar takoj!
Že kar takoj« je še enkrat polglasno dodal, kot da še po tolikem času ne bi mogel dojeti kako se je vse nesrečno obrnilo tisto noč.

Kmet je stopil zopet tiste pol koraka nazaj in prepustil mesto oficirju, ki je čakal svojih pet minut. Stopil je pred zbrano skupino in zgledalo je kot nekoč, ko je nagovoril borce in jim vlival morale in upanja na zmago , boljši jutri in pravičnejši, prijetnejši svet. Ravno tako je sklenil roki na hrbtu in dvignil ponosa poln in odločen obraz, da mu je zasijal ob blagi svetlobi tiste magične noči.
Ostali so starega moža pogledali z nekakšnimi milostnimi pogledi, kot bi hoteli reči » pa kljub vsemu povej!«
Ali pa se je le meni zdelo tako. Saj očitanja ,sovraštva in neprijaznosti med njimi res ni bilo čutiti.

»Višjo gimnazijo sem končal tako nekako ravno v tistih dneh. Lepi časi so bili to. Pa čeprav težki. Ni bilo lahko v delavski družini šolati gimnazijca. Črna knapovščina ni bila za bel kruh. Le za prebijanje od meseca do meseca je bilo. In vse je bilo še ves čas odvisno od očetovega zdravja, ki je v takšnih razmerah marsikomu zelo zgodaj obrnilo hrbet. Vsak bolj močan kašelj je mater navdajal z grozo in stregla mu je in se bala zanj. Takrat je oče rad navrgel kakšno pikro o krivicah in izkoriščanju. O brezvestnih lastnikih in o tem, da bo takšen svet zagotovo moral vzeti skorajšnji konec. Za njim pa bo vstal nov svetel in tak, kjer bo delavec vedel zakaj vihti svoje orodje in za koga trpinči svoje telo in duha.
Ja, in v takšnem socialističnem vzdušju se je razvijala moja mlada pamet. In verjel sem v vse te ideje in , če sem iskren, še danes verjamem, da bi bil svet lahko takšen.
Takrat pa , razganjalo nas je od adrenalina , od zanosa od silne nergije, ko smo se somišljeniki ilegalno kljub največjim nevarnostim dobivali in snovali ideje za boljšo bodočnost…vseh ljudi.«
Ob zadnjih besedicah so se nekateri vidno zdrznili in zgledalo je, da le stežka ostanejo tiho in ne motijo govorca. Ta je nemoteno nadaljeval:
»Ko je zaropotalo, smo bili prvi v grmovju. Slabo opremljeni , s slabim vojaškim znanjem pa vendar z jasno idejo in z veliko, veliko odločnosti. Stvar je rasla in večinoma smo zrasli tudi mi. Nekdo je pač moral voditi boj in revolucijo. In vedno, ampak res vedno mi je bilo mar za vsako človeško življenje. Res je bilo včasih težko in je bil prenekateri borec lačen in slabo oskrbovan ampak šlo je za stvar, za pravo stvar. Seveda ni bilo vse v redu ampak, zaboga, saj vojna je vendar že sama po sebi en sam zločin!
Pa saj smo ja vendar priborili svobodo! Ja, in potem sem se po svoji moči še vedno boril za idejo in človeka. Za novi čas. Ta je bil poln elana in mladostne moči, prostovoljstva in tovarištva. Zaprisegel sem vsemu kjer sem videl dobrobit za ljudi. To sem delal in v to sem verjel celo življenje. Tudi potem , ko bi lahko brezskrbno užival svoj obilni penzijon, sem še vedno sodeloval v vsaki takšni stvari. In čeprav star, preko osemdeset se jih je nabralo, sem imel občutek , da sem bil zaustavljen sredi borbe, tako rekoč sredi koraka!«

Partizanski oficir je po teh besedah utihnil in hotel stopiti nazaj na svoj prejšnji prostor, vendar ga je eden od ostalih članov čudne druščine kljub vsemu pobaral:
»Ja, in kje je tukaj žrtev!??«

»O, a žrtev!??« je presenečeno reagiral možakar, kot da ne bi sam zasledil neskladja med njegovo in ostalimi pripovedmi.

»Res sem verjel v vse tiste stvari. No, še danes sem prepričan, da bi bil svet , kot smo ga videli v svojih idejah res mogoč. Svet kjer bi bil človek spoštovan in kjer bi bilo življenje lepo! Vsa ta vera je bila pristen in pošten del mojega življenja. Potem pa… potem pa sem začel dobivati udarce. Na glavo so mi začeli zlivati gnoj in korak po koraku uničevati vse dobro in lepo v mojem srcu. Moral sem poslušati o zločinih svojih tovarišev, o zgrešeni poti , o zahrbtni selekciji med pametnimi in poštenimi ljudmi , o zlu..o čistem zlu, tam kjer sem jaz neomajno verjel v dobro. To, spoštovani, je moja žrtev!«

In stopil je nazaj . Tokrat ga ni nihče ustavljal!
Takrat so se vse oči z mojimi vred uprle v krhko žensko med njimi. Na njihov namig je odgovorila z nežnim , milim pogledom, pokazala je z očmi na otroka, ki je spal sladko otroško spanje. Nasmehnila se je kot bi hotela reči, da dete spi, kot ni spalo menda še nikoli. Kot bi na ta spanec čakalo že celo večnost in morda še dlje.
In tudi na vprašanje o njeni žrtvi je odgovorila s prijaznim nasmehom, ki je vsem in vsakemu posebej povedal vse, kar je bilo mogoče vedeti in kar je bilo v tej noči treba razumeti. Prikimali so odobravajoče možje okoli nje , kot bi se hoteli prikloniti materi in njenemu otroku. Kot bi ji hoteli dati nekakšno priznanje. Kot bi hoteli reči, res je kar praviš. Res je kar si povedala pa čeprav brez besed. V tvojih očeh je vse. To noč, noč ki smo jo tako zelo predolgo čakali sta ti in mala deklica v tvojem naročju oprostili daleč največ od vseh.

In objela se je čudna , prijazna druščina . Na sredo so vzeli žensko in otroka in čisto vse roke so se oprijele in stisnile , vsi pogledi so se srečali in odobravali drug drugega. Olajšanje in srečo je bilo čutiti med temi do nedavnega v trpek okrov nesreče in neznosnega bremena ujete duše.

In gosta megla je nenadoma pobelila pokopališki zrak. Začutil sem , da me je zazeblo in da se tresem kot šiba na vodi. Naenkrat ni bilo več svetlobe in ne blage melodije. Le mraz in rezek piš vetra je bril okoli vogala. Nikjer žive duše. Nikjer ne žive ne kakršne koli drugačne.
Skočil sem pokonci in obšli so me strašni občutki. Postalo me je strah. Misli so se mi z veliko brzino menjavale v zmedeni glavi. Nikakor niso mogle doklicati druga druge. Kaj se je zgodilo? Kje sem in kam grem? Kaj so bile tiste zgodbe.
Saj nisem preveč pil! Ali pač?
Ja in ali nismo sinoči spet blebetali o spravi in o krivdi . Kaj nismo spet sodili nekim ljudem in nekim časom? Ali nisem mogoče najbolj modroval od celega omizja. Pa sploh nisem poznal tistih ljudi. Nisem poznal ne njihovih želja, ne njihovih bolečin. In njihovega časa nisem poznal.
Odšel sem proti domu. Še sam nisem vedel točno kako. V glavi so mi odmevale mirne besede , ki so pravile o tistih strašnih izkušnjah. Počutil sem se majhen in brezvreden. Občutil sem slabo vest in nič se mi ni zdelo, da bi to lahko kako popravil.

Le v pogovore o tistih časih se nisem več vmešaval. Nikoli več!

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



15 odzivov ↓

  • kula // 17.05.2009 21:21

    zanimivo

  • kamperkamper // 17.05.2009 21:29

    Razmišljal sem kaj manjka v tej zgodbi,potem se mi je pa posvetilo :lol: do sprave bo prišlo,ko se bodo tej druščini na britofu pridružili še tisti,ki se še vedno trudijo,da do sprave ne pride :lol:

  • daredare // 17.05.2009 21:40

    @kula, potem pa v redu :) !

  • daredare // 17.05.2009 21:42

    @kamper, pojma nimam. Kot prvo o tem nikoli (več) ne debatiram, kot drugo pa so zadeve itak rešene. Zame in zanje! Vsi ostali pa ….. hja, nakladanje in blebetanje. :) lp

  • miri // 17.05.2009 22:18

    Še vedno stojim za komentarjem,ki sem ga napisal po prvem delu zgodbe.
    Lepe misli si spravil skupaj v zadnjh treh odstavkih.

  • nish // 17.05.2009 23:28

    Nikoli dokončana zgodba.
    /zadnja stavka sta fajn…ampak mene včasih še zanese, da ne morem držati jezika/

  • dare // 17.05.2009 23:37

    @miri

    @nish,

    Prav dobro , da se vama zdi konec dober. Mislim , vsaj nekaj :) ! Ma se hecamo :) ! Hočem reči, da s celotnim izdelkom tudi sam nisem stoprocentno zadovoljen. Posebno posamezne zgodbe …No, saj ni važno. Te stvari mi delujejo tako, da se mi pač stipkajo. Včasih na horuk in na kratko , včasih kako drugače. V glavnem o tem sem želel napisati točno to, čeprav , kot že rečeno, mogoče sem želel napisati malo drugače. Mogoče bom kdaj v bodočnosti osvojil sposobnost, da kdaj kaj spremenim , kaj dodam ipd. Za zdaj tega še ne znam.
    Hvala obema za obisk in komentar.
    Nish, šlo je verjetno ravno za to, za odločitev , da me ne bo več zaneslo. Se tega ne grem pa pika. A ni ajnfok??
    Miri, normalno, da stojiš za svojimi besedami. kako naj bi bilo drugače??

  • miri // 18.05.2009 10:08

    Oja,če bi se zgledoval po politikih,bi imel za vsako priložnost drugačno mnenje.

  • bin // 18.05.2009 14:32

    Posamezne zgodbe Dare?
    Mogoče pa je prav v tem, v nepopolnosti posameznih zgodb ključ do uspeha celote? Zelo lepo si napisal zgodbo z britofa “tam nekje v hribih”. Tam, kjer imajo (vsaj nekateri) ljudje še vedno občutek soodvisnosti, pripadnosti eni sami družbi.

    Vsekakor sta oba dela zapisa vredna naziva “umetnost”. :)

  • dare // 18.05.2009 20:56

    @miri, ja politiki, to je pa druga reč. Mi smo pa ja pošteni ljudje :) !!

  • dare // 18.05.2009 20:56

    @bin, a umetnost ??? Velike besede uporabljaš za moje črkarije :) !!

  • bin // 18.05.2009 21:26

    Ne gre samo za “črkarije” Dare! Za pogled na življenje gre, za zmožnost zamišljanja sveta brez “good guys – bad guys” brez “naši – vaši”. Če pa to znaš še lepo napisati, je pa že umetnost!! :)

  • barb_i // 19.05.2009 10:32

    Res je najbolje, da vsak svoje čevlje nosi in res znaš lepo napisat. Tako “intimno spoved” in odločitev bi morali vsi naredit za lahko noč – vsak dan :)

    ajnfok :)

  • 1danica // 19.05.2009 20:57

    Veliko je odvisno od zornega kota, od informacij, ki so bile komu na voljo in ljudi, ki jim je dotlej zaupal in jih spoštoval. Lahko je danes biti pameten in pravičniški in se postavljati na eno ali drugo stran. Lepo, da v tem zapisu ti tega ne počneš. Ja, strani obstajata (obstajajo), in niso bile vse enako prave. Še zdaleč pa ne moreš človeka soditi le po tem, kje se je znašel. Kaj pa vem, zakaj je bil ravno tam in kaj bi storila sama na njegovem mestu! Škoda, da tisti, ki bi morali biti najbolj razumni, pogosto razmišljajo drugače!

  • mile // 22.05.2009 19:32

    Dober ta tvoj horor, ampak je pa tud že pet dni :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !