dare.likar@siol.net

Ko sem prejšnji dan med popoldansko pavzo stal pod nadstreškom pri stranskih vratih fabrike in opazoval rahel dež, ki je močil in ohlajal razgreto zemljo in ozračje, mi je padla na pamet samo ena stvar: » Samo poglej kakšno normalno vreme!«
Sicer imamo ljudje deževja in kislega vremena kaj hitro dovolj in vrh glave, saj nas vedno asocira na dolgočasje in malodušnost, vendar se mi je ta dežek zdel nekaj posebnega. Ko sem namreč prejšnja dva dneva med pavzo prihajal ven na zrak in si brisal potno betico , razmer res nisem mogel oceniti kot normalne. Druga polovica maja , temperature pa trideset stopinj. V bregu nad tovarno je košenina , kjer so pospravili travo že takoj po prvem , mislim da šestega ali sedmega maja, zares nenavadno. Kmalu bomo zalavfali kosilnice že takoj po pustu. Strelova češnja na vasi je tudi že teden dni čisto rdeča, kar bi bilo sicer normalno za Brda ali Vipavo , za Faro pa…… In zvečer sem v travi zagledal majhne lučke. Zdaj tukaj , zdaj malo bolj tam so utripale. Za kresničke sem prepričan, da jih še nikoli nisem videl v maju. Same komajda normalne stvari. In potem se je začelo: viharji, kot krompir velika toča, neko vas na Gorenjskem je zamedlo in same takšne stvari. Ja , iz ene skrajnosti v drugo in skoraj nikoli tako kot bi bilo za pričakovati.
Zdaj pa ta dežek. Prijeten pomladanski , rahel dež.

In jaz stojim pred fabriko. Bogvaruj, da bi to odobraval ampak nisem si mogel kaj , da ne bi pavze podaljšal za nekaj minut. Saj ne bo nobenega. Pred časom so šefi cel dan mešali zrak po fabriki in sekirali ljudi zaradi vsake minute. Zdaj pa jih ni več toliko. Vse je bolj mirno. »No ja, če je govora o denarju, potem se tudi vest in pripadnost drugače obnašata », sem si rekel sam pri sebi.

In spomnil sem se tistega cirkusa. Kupov, ki so se valili po tekočih trakovih. Ko smo odšli na pavzo , so šefi in vzdrževalci naredili še malo zaloge in ko smo prišli nazaj, se je spet vsulo. Neskončna vrsta !
In delali smo sobote in nedelja ni bila nič posebnega, če si jo pol prebil ravno tam za razgretimi mašinami. Včasih smo nabrali tudi osem ali deset šihtov plusa v enem mesecu. Ko tudi to še ni bilo dovolj , smo zalavfali na štiri izmene. To je zgledalo tako, da smo delali dva dneva zjutraj, potem dva popoldne pa dva ponoči in potem smo bili dva dni prosti. Ne glede na dneve v koledarju! To je človeku totalno zmešalo ritem. Nikoli nisem vedel kateri dan je in katera ura. Kolega je enkrat vstal četrt čez šest , bilo je pozimi in zunaj je bila tema. Prepričan , da je zamudil na šiht je hitel po ulici in šele pred oštarijo , kjer je opazil , da so notri ljudje in da nekako ne more biti šest zjutraj, šele tam je začel tuhtati, da se mu je sistem zmotil in to za celih dvanajst ur…Ja , to je bil res živ kažin..!
In zaradi prehitrega tempa so nam kontrolorji označevali gajbe z rdečimi listki in poleg drugega smo še tisto reševali in popravljali ob nedeljah. In v zraku je bilo nekaj , kot : »Dajmo še malo, saj bo bolje! Misliti je treba na prihodnost ! Na otroke!« Kdor je potožil, da ne more več na tak način, da ima v življenju tudi druge stvari, ta je dobil nedvoumen odgovor: » Če ne boš ti , bo pa kdo drug!« Vedno so nam jasno dali vedeti, da cela vrsta čaka na naše delo. Čudna vrsta je bila to. Nihče je nikoli ni videl..!?
Plačani smo bili minimalno, majkemi. Se je pa s tistimi nadurami in nedeljami, dodatki in vsem skupaj nekaj nabralo in naša preprosta ( beri butasta) pamet je to dojemala kot malo boljšo plačo…….

Zdaj pa tak prijeten , rahel dež…

In nihče ne prihiti in me nadere, da se dela kup. Sploh nas je v popoldanski čisto malo. Ponoči ne bo sploh nikogar. Svoje delo bom opravil s pametjo in brez rdečih listkov. Delal bom od ure do ure, vendar bom vse moral razporediti, da mi ne bo zmanjkalo biznisa. In ne bo pet nasršenih tipov bezljalo okoli mene. Petnajstega bom sicer dobil…ma , pustimo to zaenkrat…bom pa vsako nedeljo s svojimi in kakšno soboto bom brez pogajanja lahko šel s svojimi godci na ohcet ali veselico. Aja, pa še v petek bom tudi fraj !!

In opazujem še vedno tisti dež. Zdi se mi prav nenavadno normalen.

Pa pravijo , da je kriza, da je težko , da zaboga ne vemo kako bomo preživeli.

Jaz pa tuhtam o tej situaciji ! Pa tuhtam o dežju. Pa se sprašujem:

” Mater, da pa ni šele zdaj vse skupaj nekako normalno???”

Ko smo tam nekje po sedemdesetem letu mulci smrkali po Fari, ki je takrat zgledala precej manj turistično in bohotno kot sedaj, je le redkokdaj kdo omenil leto dva tisoč ali še malo čez. Zadeva je zvenela preveč mistično in metafizično za vsakdanjo obravnavo. Po svoje je bilo sicer jasno, da se bo vsled neusmiljenega toka časa tudi to enkrat zgodilo, vendar šele čez taaakooo strašno veliko časa, da o tem ni imelo smisla izgubljati besed. In, pomislite, smo si rekli, poleg vsega bomo takrat imeli preko trideset let! Fuj!
Tako smo veliko več časa porabili za debate o fusbalu, za izdelavo lesenega strelnega orožja, skrivno kašljanje ob prvih cigaretah in prav tako prvem razmišljanju o skrivnostni različnosti spolov.
Tu in tam pa smo vseeno pomodrovali tudi o tako daljni prihodnosti kot je bilo takrat videti leto dva tisoč. Kdorkoli od nas se je spustil v takšne futuristične misli se je potrudil, da ne bi bil previden ampak kvečjemu pretirano daljnoviden. Modrovali smo o tem, da bo takrat mogoče videti na naših cestah čez dvajset različnih vrst avtomobilov. Najpogumnejši med nami so celo omenili številko petdeset, vendar smo jih neusmiljeno zatrli, češ malo pa le ostanimo na nivoju in na trdnih tleh. Ko je eden kratkohlačnih vizionarjev predvidel , da bo vsak avto imel svoj telefon, kot sta ga imela takrat menda samo James Bond in Blake Carington , ja, ob tej izjavi smo pa bruhnili v smeh. Ta je bila pa res predebela. Podobno neverjetne so se nam v otroških sanjah zdele tiste o barvni televiziji in hi-fi stolpih v vsaki bajti zato smo vsa ta sanjarjenja o bliskovitem razvoju tehnike in dvigu standarda družno opuščali.
O čem drugem v tej smeri pa tako ali tako nismo razpravljali, še posebno o politiki ne. Glede tega nam je bilo vse jasno. Živeli smo v državi, ki se ji menda ni moglo nič zgoditi. Prav tako je kazalo tudi državnemu šefu, ki naj bi menda živel vsaj dvesto let. No, kot že rečeno, okoli teh stvari nismo imeli pretiranih dvomov. Tu in tam smo slišali iz ust kakšnega starega možička, ki mu je alkohol odvezal jezik, da dolgo ne more trajati takšna država, da bo šla kmalu v maloro. Dedcu smo se seveda od srca nasmejali, strinjajoč se , da pač ni čisto pri pravi.
Dejstvo, da nismo posvečali velike pozornosti gledanju v bodočnost pa ne pomeni, da se drugi niso ukvarjali s tem. Če drugje ne, so leta v tretjem tisočletju na veliko obravnavali v znanstveno – fantastični literaturi in filmski industriji. Naj odmislimo nekakšne napovedi postapokaliptičnega stanja, kot na primer v Planetu opic ali Časovnem stroju. Druge knjige in filmi so po večini opisovali “vsakdanjost” v tretjem tisočletju. Skoraj brez izjeme so v vseh glavni junaki v vesoljskih ladjah branili našo zemljico ali tisto, kar je ostalo od nje. Branili so jo pred vsiljivci iz drugih galaksij ali pa kar pred sprevrženimi zemljani, ki so hlepeli po uničevanju.

V takih ladjah so plavo, rdeče, zeleno ali srebrnolasi vojščaki imeli ogromne škatle, ki so opravljale neznanske tisoče računskih operacij vsako sekundo in rezultate z zamolklim glasom posredovale posadki. Le – ta je bila povezana s poveljstvom na zemlji z nepojmljivo tehnično iznajdbo, ki je poleg radio – telefonske povezave premogla tudi ekran, da sta si sogovornika ves čas lahko zrla v oči. Namesto hrane so ti bojevniki prihodnosti jedli koncentrirane energetske in vitaminske tablete. Ko so se utrudili, so namesto spanja in počitka uporabili posebni polnilec, ki jih je v nekaj minutah spravil k sebi, da so bili na voljo za nove operacije. Konec je bil skoraj vedno tak, da je zemljica preživela in čakala novih bitk tam nekje daleč v tretjem mileniumu.
In kaj se je iz vsega izcimilo? Kaj naj vam pravim? Naj grem šteti avte? Ni jih dvajset vrst in petdeset tudi ne. Brez števila jih menda hrumi po cestah in v vsakem je telefon. Če sedi v avtu na drugem sedežu npr. kakšna mozoljasta pubertetnica, potem sta telefona verjetno dva. Barvne televizije ali Hi-fi ropotijo, za kakršno so naši stari dajali več mesečnih plač sedaj ponujajo zraven petih kil pralnega praška.
Ja , vsi napovedovalci prihodnosti ste jo pošteno usrali. Saj ne , da niste uganili zadev le vse vas je prehitelo najmanj za sto let. Vse vas je s svojo modrostjo premagal stari pijanček, ki je očitno edini točno vedel kaj govori. Tista država je šla v maloro in to res v pošteno maloro. (Neumrljivi Jože pa je tudi že trideset let pod rušo.)
Vi ste pa delali znanstveno fantastiko z videofonsko opremo in gromozanskimi računalniki. Tak računalnik, gospodje, je danes težak pol kile, oprema za avdio & video komunikacijo s katerimkoli delom sveta pa stane nekaj evrov in z njo razpolaga ogromna večina mularije.
Če pa vas bo kdaj zanesla pot v kakšno spodobno diskoteko; Tam boste naleteli še na Apokalipso. Prikazala se vam bo v soju stroboskopsko generiranih bliskov in oglušujočega hrupa. Tam nekje v tistem soju in hrupu pa boste naleteli tudi na bojevnike. Imeli bodo rdeče, srebrne , plave in oranžne lase. Namesto hrane za preživetje v svojem okolju uporabijo tableto in………………
Ja, mojstri znanstvene fantastike; Hoteli ste biti tako fantastični, da bi bile vaše knjige večno aktualne. Pa vas je vse prehitelo. Ko se bodo zgodili datumi, kot jih opisujete v svojih delih, bodo vaše bukve dobre kvečjemu še za pouk zgodovine.
Sicer sem hotel o vsem tem le tako, mimogrede, pa mi je spet vse skupaj ušlo z vajeti. Hotel sem zgolj omeniti hitrost napredka v preteklih desetletjih.

Veste, napredek ni tako strašna stvar ( tudi trideset ( in še kar nekaj let) ni več videti tako grozovito), če le človek zna uporabljati vse te pridobitve tam kjer so potrebne in koristne. Z drugimi besedami, dobro je , da jih takrat, ko jih ne rabi , pusti pri miru. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo v bližnji bodočnosti človek čisto zgubljen in paničen, če se bo kdaj v življenju znašel nepriključen, brez signala, brez laserja in baterij! Groza! Za primer; enourno ždenje v sobi brez elektrike in telekomunikacijskih priključkov bo adrenalinski dosežek primerljiv s Humarjevim plezanjem po Daulaghiriju.

Pojdite torej malo v naravo! Lep pozdrav iz Daretovega arhiva !

Da v oštariji rad posedim,to ni ravno nekaj novega. Mislim, to ni dejstvo, ki bi ob njem kdo onemel, če bi mu to povedal. Še celo ravno nasprotno. Bolj ali manj vsak ve, da rad kakšno uro porabim za reševanje svojih in ostalih težav, lokalnih in svetovnih nejasnosti in vsega ostalega v prijetnem ambientu svoje osebne betule in v družbi modrega omizja.
Namesto ugotovitve, da ta čas porabim bi mogoče marsikdo pomislil, da ga zapravim , ampak temu moram kategorično ugovarjati že kar takoj v samem štartu. Mislim, takšnih neumnosti tukaj ne bomo klatili.
Ko sem se prejšnji dan parkiral za svojo mizo , dogajanje ni bilo čisto po moji meri. Nikjer ni bilo niti sledu o kakšnem od tistih, ki z njimi ponavadi drug drugega razveseljujemo s svojo prisotnostjo. Ne, tam za tisto mizo sem bil sam kot …kot ena…. ma nič, pač sam. Bil sem pač brez družbe in to v okolju, kjer je to še najbolj opazno in najbolj narobe. Seveda sem v upanju na čimprejšnje spremembe kljub vsemu naročil pijačo in se poglobil v svoje razmišljanje. Ja, cel kup dilem in problemov se je nabralo. Ja, seveda saj je konec koncev minilo tudi kar nekaj dni. Bogve če ne celo pet ali šest !?
‘Hop!’ me je na nek višji nivo budnosti vrgel zvok s čisto drugega konca lokala. Tam so sedeli štirje tipi in premlevali neke stvari. Pha! In tip, ki me je zbodel v razmišljujoče možgane je imel piskajoč , zoprn glas. Pa je , zanimivo, ravno ta imel bolj vodilno vlogo v debati. Pametno ali ne, vljudno ali manj vljudno, napel sem nekoliko ušesa. Mislim, beda od polemike. Kar nekaj eden preko drugega. In cvileči tip je na vse vedel odgovor. Ekologijo je eden omenil in tip je samo zamahnil z roko. Lepo je pojasnil, da vse skupaj ni niti približno res. Sama politika!
»Če bi bilo tisto res tako, bi že vsi pocrkali!« je podkrepil svoje radikalno mnenje. In še preden so kakorkoli zaključili s podnebnimi spremembami , so bili možje že pri fusbalu. Hiding nima pojma. Cvilež, ki je imel že temen venček od bogve katerega glaža črnine okoli ust je slavnega trenerja del na hitro in brez milosti čisto v nič . Mislim, tip pojma nima. Zanimivo se mi je zdelo, kako da najslavnejši trener na svetu tako zavozi, medtem pa gostilniški modrec s črno obrobljenim piskalom in nedvomno sposobnostjo, da bi Chelsea pripeljal do tistega plehnatega pokala, ja medtem pa ta sedi v oštariji. Res čudno.
Takrat jim je kelnarca spet prinesla rundo. Mislim, kako mi gre to na živce ko imajo takšni tipi pripombe glede njenih joškov in ostalih oblin. Saj ne , da ni punca luštna ampak , gospodje… kje je stil, kje so manire?
Še sreča, da so takoj planili v domačo politiko in probleme s Hrvati. Začuda je piskec tokrat prepustil rešitev zadeve svojemu sogovorcu, ki je problem z južnimi sosedi takoj rešil. Strategija , ki jo je pojasnil in ki je bila podobna nekakšnemu šokantnemu blickrigu me je navdala s presenečeno grozo, njegovi kolegi pa so se gladko strinjali, da je njegova pot edina prava in mogoča.
Jaz sem se v tisti fazi že tretjič ali četrtič odločal ali bi šel domov ali bi kljub vsemu naročil še eno pijačo. Zmagala ja slednja in tako sem bil deležen še nekaj modrosti tistih možakarjev v nasprotnem kotu.

Ej takrat pa so prišli moji. Sicer ne vsi hkrati ampak zgledalo je ravno tako. Kot bi v se trenutku iz prej samotnega zapuščenca prelevil v veselega člana omizja obkroženega s prijatelji.
Sedli smo in naročili rundo. Fantje so bili zaradi suhega zraka in težkega dne ekstremno žejni in še prej kot je stekla beseda smo naročili že drugo. Na tipe za tisto mizo sem v trenutku pozabil pa naj je oni cvilil kolikor je hotel.
Ne, mi smo imeli druge zadeve. Resda smo tudi pokomentirali nekatere telesne značilnosti naše natakarice ampak, mislim, za to smo imeli stil. Za to smo znali najti besede. Mladenka je sicer malo godrnjala pa ji je eden članov pojasnil, da že preko dvajset let ne pogleda babe najprej v obraz ampak….« a me razumete?« se je obrnil proti nam ostalim.
»Seveda te razumemo….se la vi, se la vi !«
Pozneje pa smo odprli nekaj zelo resnih dilem. Seveda smo govorili tudi o športu in pri tistem angleškem klubu smo točno vedeli kaj je bilo narobe. Ekologijo in podnemne spremembe smo deli pod streho brez težav. Politiko , zunanjo , domačo in vaško smo obvladali, da bi lahko vsak od nas naredil kariero svetovalca v vladi. In vsi smo sodelovali v debati. Na momente celo vsi hkrati.
Za piko na i pa smo obdelali tudi nekaj cvetk. Med drugim je nekdo tudi omenil , da je slišal reklamo za razstavo plazilcev v Ljubljani. Menda imajo dvoglavega pitona. No, eno dilemo smo zaradi pozne ure in osmih ali devetih rund, kdo bi točno vedel, pustili za naslednjič.
Mislim, kako vejo, da je to dvoglavi piton in da nista dva pitona , ki imata samo en rep???
Temu vidite jaz pravim dilema. Temu jaz pravim debata. To, gospodje je omizje.
Ne pa oni tipi tam. Nakladači. Alkoholiki jedni. Bedni.
Lep pozdrav!

Sledile so besede mladeniča v sivi uniformi. Bila je siva obleka brez činov in priznanj. Tudi urejen ni bil kaj posebno. Ne, nasprotno cunje na njem so bile na komolcih natrgane in povsod polne rjavih madežev. Fant je v svoji opravi zgledal kot bi ga privlekli po makadamski cesti ali kot , da bi se pretepen valjal v kakšni kraški jami….

»Ne vem kako naj začnem, saj v bistvu ni prav veliko tega za povedati. V bistvu sem samo ubogal očeta!« Pri zadnjih besedah je s pogledom ošinil starega kmečkega gospodarja in prav tako so storili ostali. Novo dejstvo so spoznali takoj in niso posebej razmišljali o tem.
»Pob, greva!!« je bila takrat njegova komanda. Njegova beseda v tistih časih ni potrebovala nikakršnega argumenta, čisto dovolj je bila sama zase. Pa vendar sem precej razmišljal o njegovih besedah , ko mi je nekako pojasnjeval novo situacijo. Da bodo óni kurili cerkve, pobijali ženske in nič čudno da ne bi bilo, če bodo tudi otroke jedli .
»Pa sem šel. Saj tistega o žretju otrok nisem čisto verjel. Ampak, da pa bi kdo zakuril cerkev? To pa se mi je zdelo nekaj zelo hudega. Mogoče nekaj najhujšega. Pa nisem bil tako hudo pobožen v tistem času. No, malo že . Ampak cerkev!? Cel teden nisem odšel od bajte ponavadi. Delo , živina , gozd in neznansko veliko neznosnega dolgčasa. Skoraj sedemnajst let mi je bilo in v meni so vrele neke nove sile in želje. In vse to sem doživljal gori na tisti samoti. Potem pa je prišla nedelja. Vsi trije zvonovi so doneli hkrati. Slišalo se je vse do naše grape. Čisto jasno se je slišalo. In oddirjal sem takrat med ljudi, pa k maši pa še za špricar mi je že kdaj pa kdaj dal foter. Paa, pa….Rozi sem videl tam doli vsako nedeljo. Malo na skrivaj, malo sramežljivo, malo … Ja , tudi poljubil sem jo že…..
… in nosil tiste vroče ustnice v sebi vsa nalednja leta, ko so delali z mojim mladim življenjem kar so hoteli. Brez možnosti ugovora je bil tisti očetov ukaz, to že. A ukazom pozneje se je pridružila še stalna grožnja. Napihjeni oficirji z vso svojo propagando in vse dogajanje in vse kar so mi obesili kot dolžnost. Vsega se je stalno in povsod držala strašna grožnja , ki bi lahko vsak trenutek končala moje , v tistem času popolnoma brezvredno življenje.
Pričakalo me je v tisti jami. Ne vem niti kako mi je bil zadan smrtni udarec.Ničesar nisem čutil več. Pretepeno , uničeno telo ni več čutilo. Nisem niti čutil ali me je zadel strel!? Ali sem se mogoče zadušil v tistem kupu krvi in drobovja. Ali …………

Gruntar je takrat dvignil svojo brkato glavo. Gledal je ves čas , ko je mladi soldat govoril, v tla in razmišljal.

»Samo na družino sem mislil in na domačijo!« je hripavo začel, se odkašljal in nadaljeval glasno in z jasno štimo: » Grunte sem dobil od očeta in on od njegovega očeta. Zaupane so mi bile tiste njive in gmajna , ker so oče verjeli, da bom vesten in odgovoren gospodar. In res sem bil, naj mi bo vsemogočni priča.
Ko je počilo me ni nihče vprašal kaj si mislim. Nisem vedel ne kdo me bo napadel, ne pred kom naj se branim. Nisem vedel niti kaj je drugega razen moj dom sploh važno pri vsej stvari. Še največ mi je povedal župnik. O tardečih, o revoluciji. Porkaduš, sem takrat rekel, kakšna revolucija? A ni vojska? A nas niso napadli??! Oni pa so mi trobili o krivicah, o izkoriščanju . Da bodo grunte razdelili hlapcem pa tisto o cerkvah pa….Vedno sem bil dober do hlapca. Če je bil marljiv ! Vedno je dobil dogovorjeno in nikomur se ni slabo godilo. Pa tudi pol litra tapocenga je imel dogovorjenega vsako nedeljo po maši. In , da bi hlapec gospodaril na moji domačiji? Zagrabil sem takrat taprvo orodje in zbudil mulca. ‘Pob, greva’ sem rekel. Niso mi šle takrat po glavi države in vojske, politika in revolucije. Želel sem samo, da pustijo na miru moj dom in moje ljudi.
In kakor je tisti večer počilo v naši vasi… tako sem že takoj od enega prvih strelov dobil kuglo v sredino čela. Že kar takoj!
Že kar takoj« je še enkrat polglasno dodal, kot da še po tolikem času ne bi mogel dojeti kako se je vse nesrečno obrnilo tisto noč.

Kmet je stopil zopet tiste pol koraka nazaj in prepustil mesto oficirju, ki je čakal svojih pet minut. Stopil je pred zbrano skupino in zgledalo je kot nekoč, ko je nagovoril borce in jim vlival morale in upanja na zmago , boljši jutri in pravičnejši, prijetnejši svet. Ravno tako je sklenil roki na hrbtu in dvignil ponosa poln in odločen obraz, da mu je zasijal ob blagi svetlobi tiste magične noči.
Ostali so starega moža pogledali z nekakšnimi milostnimi pogledi, kot bi hoteli reči » pa kljub vsemu povej!«
Ali pa se je le meni zdelo tako. Saj očitanja ,sovraštva in neprijaznosti med njimi res ni bilo čutiti.

»Višjo gimnazijo sem končal tako nekako ravno v tistih dneh. Lepi časi so bili to. Pa čeprav težki. Ni bilo lahko v delavski družini šolati gimnazijca. Črna knapovščina ni bila za bel kruh. Le za prebijanje od meseca do meseca je bilo. In vse je bilo še ves čas odvisno od očetovega zdravja, ki je v takšnih razmerah marsikomu zelo zgodaj obrnilo hrbet. Vsak bolj močan kašelj je mater navdajal z grozo in stregla mu je in se bala zanj. Takrat je oče rad navrgel kakšno pikro o krivicah in izkoriščanju. O brezvestnih lastnikih in o tem, da bo takšen svet zagotovo moral vzeti skorajšnji konec. Za njim pa bo vstal nov svetel in tak, kjer bo delavec vedel zakaj vihti svoje orodje in za koga trpinči svoje telo in duha.
Ja, in v takšnem socialističnem vzdušju se je razvijala moja mlada pamet. In verjel sem v vse te ideje in , če sem iskren, še danes verjamem, da bi bil svet lahko takšen.
Takrat pa , razganjalo nas je od adrenalina , od zanosa od silne nergije, ko smo se somišljeniki ilegalno kljub največjim nevarnostim dobivali in snovali ideje za boljšo bodočnost…vseh ljudi.«
Ob zadnjih besedicah so se nekateri vidno zdrznili in zgledalo je, da le stežka ostanejo tiho in ne motijo govorca. Ta je nemoteno nadaljeval:
»Ko je zaropotalo, smo bili prvi v grmovju. Slabo opremljeni , s slabim vojaškim znanjem pa vendar z jasno idejo in z veliko, veliko odločnosti. Stvar je rasla in večinoma smo zrasli tudi mi. Nekdo je pač moral voditi boj in revolucijo. In vedno, ampak res vedno mi je bilo mar za vsako človeško življenje. Res je bilo včasih težko in je bil prenekateri borec lačen in slabo oskrbovan ampak šlo je za stvar, za pravo stvar. Seveda ni bilo vse v redu ampak, zaboga, saj vojna je vendar že sama po sebi en sam zločin!
Pa saj smo ja vendar priborili svobodo! Ja, in potem sem se po svoji moči še vedno boril za idejo in človeka. Za novi čas. Ta je bil poln elana in mladostne moči, prostovoljstva in tovarištva. Zaprisegel sem vsemu kjer sem videl dobrobit za ljudi. To sem delal in v to sem verjel celo življenje. Tudi potem , ko bi lahko brezskrbno užival svoj obilni penzijon, sem še vedno sodeloval v vsaki takšni stvari. In čeprav star, preko osemdeset se jih je nabralo, sem imel občutek , da sem bil zaustavljen sredi borbe, tako rekoč sredi koraka!«

Partizanski oficir je po teh besedah utihnil in hotel stopiti nazaj na svoj prejšnji prostor, vendar ga je eden od ostalih članov čudne druščine kljub vsemu pobaral:
»Ja, in kje je tukaj žrtev!??«

»O, a žrtev!??« je presenečeno reagiral možakar, kot da ne bi sam zasledil neskladja med njegovo in ostalimi pripovedmi.

»Res sem verjel v vse tiste stvari. No, še danes sem prepričan, da bi bil svet , kot smo ga videli v svojih idejah res mogoč. Svet kjer bi bil človek spoštovan in kjer bi bilo življenje lepo! Vsa ta vera je bila pristen in pošten del mojega življenja. Potem pa… potem pa sem začel dobivati udarce. Na glavo so mi začeli zlivati gnoj in korak po koraku uničevati vse dobro in lepo v mojem srcu. Moral sem poslušati o zločinih svojih tovarišev, o zgrešeni poti , o zahrbtni selekciji med pametnimi in poštenimi ljudmi , o zlu..o čistem zlu, tam kjer sem jaz neomajno verjel v dobro. To, spoštovani, je moja žrtev!«

In stopil je nazaj . Tokrat ga ni nihče ustavljal!
Takrat so se vse oči z mojimi vred uprle v krhko žensko med njimi. Na njihov namig je odgovorila z nežnim , milim pogledom, pokazala je z očmi na otroka, ki je spal sladko otroško spanje. Nasmehnila se je kot bi hotela reči, da dete spi, kot ni spalo menda še nikoli. Kot bi na ta spanec čakalo že celo večnost in morda še dlje.
In tudi na vprašanje o njeni žrtvi je odgovorila s prijaznim nasmehom, ki je vsem in vsakemu posebej povedal vse, kar je bilo mogoče vedeti in kar je bilo v tej noči treba razumeti. Prikimali so odobravajoče možje okoli nje , kot bi se hoteli prikloniti materi in njenemu otroku. Kot bi ji hoteli dati nekakšno priznanje. Kot bi hoteli reči, res je kar praviš. Res je kar si povedala pa čeprav brez besed. V tvojih očeh je vse. To noč, noč ki smo jo tako zelo predolgo čakali sta ti in mala deklica v tvojem naročju oprostili daleč največ od vseh.

In objela se je čudna , prijazna druščina . Na sredo so vzeli žensko in otroka in čisto vse roke so se oprijele in stisnile , vsi pogledi so se srečali in odobravali drug drugega. Olajšanje in srečo je bilo čutiti med temi do nedavnega v trpek okrov nesreče in neznosnega bremena ujete duše.

In gosta megla je nenadoma pobelila pokopališki zrak. Začutil sem , da me je zazeblo in da se tresem kot šiba na vodi. Naenkrat ni bilo več svetlobe in ne blage melodije. Le mraz in rezek piš vetra je bril okoli vogala. Nikjer žive duše. Nikjer ne žive ne kakršne koli drugačne.
Skočil sem pokonci in obšli so me strašni občutki. Postalo me je strah. Misli so se mi z veliko brzino menjavale v zmedeni glavi. Nikakor niso mogle doklicati druga druge. Kaj se je zgodilo? Kje sem in kam grem? Kaj so bile tiste zgodbe.
Saj nisem preveč pil! Ali pač?
Ja in ali nismo sinoči spet blebetali o spravi in o krivdi . Kaj nismo spet sodili nekim ljudem in nekim časom? Ali nisem mogoče najbolj modroval od celega omizja. Pa sploh nisem poznal tistih ljudi. Nisem poznal ne njihovih želja, ne njihovih bolečin. In njihovega časa nisem poznal.
Odšel sem proti domu. Še sam nisem vedel točno kako. V glavi so mi odmevale mirne besede , ki so pravile o tistih strašnih izkušnjah. Počutil sem se majhen in brezvreden. Občutil sem slabo vest in nič se mi ni zdelo, da bi to lahko kako popravil.

Le v pogovore o tistih časih se nisem več vmešaval. Nikoli več!

Bajke o praprotnih semenih ali o posebnih učinkih kresnih noči mi ponavadi niso prišle kaj prida do živega. Tako kot vse ostalo vraževerje tudi ne. No, pa tudi ni bila tista noč niti kresna niti kako drugače posebna. Bila je čisto navadna majska noč, lepo obsijana s polno luno, že kar prijetno topla pa vendar ob sapici , ki je s sabo nosila raztrgano meglo še kako sveža in hladna.
V takšni lepi noči sem prišel tam mimo. Nenavaden mir , kar nekako nenaravna tišina , to bi me ponavadi navdajalo s tesnobo. Nimam se za skrajno strahopetnega človeka , pa vendar, ni sredi noči, da bi človek sam samcat kolovratil po samotnih krajih. Takšne občutke bi mi ponavadi prav gotovo povzročil z bršljanom obrasel zid, ki je obdajal vaški britof. Za njim so se drenjali večji in manjši kami in spomeniki, nekateri urejeni , drugi nagnjeni v stran in obrasli s plevelom. Podnevi človek niti ne bi pomislil na pokopališče , ampak tako, sredi noči…

Kljub vsemu pa, kot sem že omenil, ta noč je imela v sebi neko nenavadno spokojnost in prav nobenega nemira nisem občutil , še manj strahu ali celo želje, da bi po čimkrajšem postopku izginil od tam. Prav nasprotno! Vleklo me je nekaj okoli vogala . Sam bog vedi kaj mi je reklo, naj grem skozi obokan porton . V notranjosti me je obšel še bolj močan občutek miru in neke prijazne energije . Vsedel sem se na zglajeno stopnico in se prepustil prijetni majski klimi.

Takrat se je začelo dogajati . Zvokov , ki so napolnili ozračje od prej nisem poznal. Zveneli so kot prijetna , božajoča , nadnaravna melodija. Nisem si želel zbežati. Ne, želel sem , da se vse skupaj ne bi končalo. V naslednjem trenutku je zvočno kuliso osvetlila nenavadno lepa , topla svetloba. Prihajala je z vseh vogalov vaškega britofa in se v prelepih barvah obešala na pramene razpihanih meglic.

In takrat so začeli prihajati. Obstal sem z napol odprtimi usti in komaj da sem še malo dihal. Plitvo in neslišno. Kot bi se bal, da bi prekinil dogajanje , ki sem ga opazoval. Še vedno pa me ni obšla kakšna posebna groza . Nobenega strahu ni bilo. Tega takrat res nisem mogel razumeti.

Prihajali so z vseh koncev britofa. Prišel je tam nekje od groba neznanih junakov raztrgan in razmršen možakar. Cunje so visele z njegovih koščenih udov in na glavi mu je tičalo zmečkano in scefrano , mogoče nekdaj knapovsko ali ajselponersko pokrivalo. Zvezda, ki jo je pred mnogimi let morda z ljubeznijo izvezla ljubeča ženska je bila zamazana in zbledela. Videlo se je , da nosi s sabo težko , neznosno težko breme. Vsedel se je pod lipo, na mlado , mehko , temno zeleno travo in otožno gledal predse.

Komajda se je namestil že je z druge strani prikorakal precej mlajši fant. Imel je jasen pogled, le stisnjeni zobje in tanke ustnice so razkrivale, da tudi mladeniča v sivi uniformi mori nekaj težkega in velikega.

Le par korakov za njim je hodil s počasnim a odločnim in moškim korakom dedec, ki se mu je takoj videlo, da je kmet. Pravi kmečki človek, gospodar. Obraz se mu je mrščil in košati brki so mu vsak trenutek migali v drugo stran in se drugače vihali na njegovem širokem , rdečem obrazu. Dajal je vtis, da bo zdaj , zdaj vzrojil in nadrl mulca pred seboj.

S strani, kjer je bil največji spomenik , precej stran od cerkve, na čisto ločenem kraju je prikorakal oficir. Mislim, čisto očitno je bilo, da je mož velika živina. Skrbno urejena uniforma mu je brezhibno pristajala. Na prsih je imel obešenih kar nekaj medalj in med njimi je izstopala tista, ki je kazala , da jo nosi pravi narodni junak.

In samo še dve bitji sta tiho pristopicljeli izza cerkvenega zidu. Od tam sta prišli kjer so bili grobovi bolj zanemarjeni , zaraščeni in pozabljeni. Bili sta bledi in utrujeni pojavi. Bolečina in krivica se je zrcalila na upadlih skoraj vodenih licih. Svetle vprašuječe oči so utrujeno pogledovale okoli sebe. Suhljata ženska, komaj kaj čez trideset let je morala imeti , je pod svojo utrujeno in upadlo pojavo skrivala lep obraz in pogled poln miline in nekakšne vzvišene modrosti.

Za roko je vodila otroka. Komaj šest ali sedemletna deklica je plašno stopicala zraven nje. Vprašujoče je švigala s svojimi očkami okoli sebe.

In še vedno je vse skupaj obdajal mir. Nikjer ni bilo moč zaslediti slabih misli ali vprašujočih pogledov. Nobene slabe vesti in nobenih namer očitati nekomu svoje žrtve, nič takega nisem čutil v tistem čudnem ambientu. In , to mi je bilo še najmanj jasno, še vedno me ni bilo strah. Še celo pomirjen sem se počutil, mogoče celo bolj kot kadarkoli prej.

In vsedla se je čudna druščina na tisto temnozeleno trato. Blagodejna sapa je še vedno božala okoli ušes in prelepa svetloba je osvetljevala prizorišče. Ženska z otrokom se je vsedla bolj na sredino in drugi so se razporedili okoli nje. Stari , brkati kmet se je namestil malo bolj zadaj , malo više in oficir je izprseno stal še malo dalje za njim.

In začel je svojo pripoved razmršeni , utrujeni partizan. Njegov glas je bil hripav in vodeno šibak. Zatresel se je na koncu vsake besede in vsakič je zgledalo, da bo le stežka nadaljeval.

»Kaj naj rečem o vsem tistem, porkaduš?!« je malodušno začel. »Bolan sem bil, šibak pa še garjav in ušiv, ko sem se vlačil po tistih grapah. Sam bog ve kako sem preživel tista leta. Nikoli prave hrane. Vedno najtežje naloge. Večina mojih tovar’šev je podlegla že davno prej! !«

»Ja, madona!« se je vmešal stari kmet in vsi so se obrnili v tisto smer, kot bi hoteli reči naj pusti možakarjam da pove svoje » a niste bili povsod nahranjeni in sprejeti na toplo, pod streho. A niste imeli podpore pri narodu?!«

»He, narod je trpel tiste čase tako kot smo mi in ko smo prišli v vas, smo bili samo še eni , ki bodo še nekaj pobrali od tiste bede, ki so jo imeli skrito po kevdrih in kaščah! Oficir in tapolitični, tista dva sta že dobila !« in vsi so ošinili rdečega oficirja v ozadju. Ta pa se je le še bolj strumno izprsil , da so medalje obešene na snažni suknji čisto potiho zazvončkljale.
»Onadva sta planila v bajto in gospodinja je morala nekje nagrebsti, da jima je skuhala kosilo. Kakor je vedela in znala. Jaz sem pa stražil zunaj. Kolikokrat sem se kar tresel , tako sem bil švoh. Enkrat , tega ne bom pozabil, sem stikal po svinjskem kotlu in izvlekel par kosov kolerabe in dva ali tri korenje. Pa je ravno takrat prišel iz bajte šest, sedem letni mulc in me zasačil. No, niti ne zasačil, saj se mu je strašno čudno zdelo, kaj sploh počnem. Niti slučajno ni dojel, da sem lačen in da jem tisto oblodvo. In jaz sem prosil malega smrkavca naj nikomur ne pove kaj je videl. Še manj je razumel kot prej. Ej, kako sem se bal…še bolj verjetno kot kakšne hajke ali zasede.«

»Pa za tisto te menda ja ne bi ustrelili?« se je oficir pristno začudeno vmešal!

»Kaj pa vem če me ne bi?!« je v nekakšni bolj na slabo stran nagnjeni dilemi skomignil partizan. No, ustrelili me res niso. Sploh me celo vojno ni nihče ustrelil. Ej, kolikokrat sem na skrivaj zmolil kakšen očenaš, da bi zdrav prišel skozi in da bi se čimprej končalo vse skupaj. In potem…… ja, potem se je končala tista gonja. Hm, nadaljevala se je pa druga. Kmečki ljudje tista leta nismo imeli lahkega življenja. Pa tudi če smo bili nekakšni osvoboditelji. Saj je zgledalo, da so osvoboditelji v resnici bolj tisti, ki so dobili kuhano kosilo, tisti ki so stikali po svinjskih kotlih pa …. ja, tolikokrat sem prosil boga, naj konča tisto sakramensko vojskarijo potem sem pa prišel domov , ves jetičen in garjav. Še dve leti ni bilo po tistem, ko so me prinesli na ta moj britof!«
In sesedel se je utrujeni borec nazaj na svoje mesto in se še bolj stulil v svoj koščeni klobčič.

………konec naslednjič

Da so dolgi naslovi »in« mi je zadnje dni več kot jasno. Mislim, šele zadnje dni. Klasika! Prej kot meni »kapne« gre mimo že tričetrt pomembnega časa. V glavnem, opazil sem kar nekaj zapisov, ki so imeli naslov bistveno daljši od vsebine potem pa sem za piko na i še prebral v časopisu kako se imenuje zadnja pesniška zbirka Tomaža Šalamuna. Naslov se glasi »Zribal sem levu glavo do pol gobca potem sem odnehal!« Mislim, če to človeka ne premakne, da začne pisati daljše naslove, potem ne vem kaj mu še lahko pomaga.

Sicer pa želim danes povedati nekaj čisto drugega. Danes me je presenetil dolgčas. Mislim, Dare, porkaputana prmejduš, kako je mogoče , da ti je dolgčas.Pa sem začel razmišljati. Ker sem slučajno v običajnih solznih mukah zjutraj vstal dovolj zgodaj , sem že pred šihtom prečekiral blog. Mislim , dolgčas, pretiran celo za takšno nemogočo uro. O šihtu ne bom pisal Drugič. Ko sem prišel domov, sem med čakanjem na kosilo spet preletel blogos in pošto. Dolgčas , da bi človek komaj verjel. Dogaja nič. Skoraj nihče ne komentira in popolnoma nobeden ne odgovarja na moje komentarje. Niti toliko mi pogosto ne rata, da bi me komentirani ozmerjal, da sem budala. No, saj sem res napisal par butastih komentarjev. Jebiga!

Potem pa sem odkolovratil v svoj gorski raj. Zaropotal je traktor in zapela je motorka. Že pozimi podrto drevo sem razkosal in ročno scepil. Ko sem mlatil po tistih metrskih kosih, sem se sicer spraševal če še kdo to tako dela pa nič ne de. Ko mi je nekoliko pošla sapa, sem stroj lepo ugasnil in se vsedel pod zeleno bukev. Klima je bila najprijaznejša kar si jih zamislim in med vejami je bilo pestro dogajanje polno žvrgolenja in skritih premikov.
Še enkrat sem zakurblal , še enkrat sem bil ob sapo in odpeljal sem cel kason drv na deponijo. Vsedel sem se pred bajto in odprl piksno alkofrei pira. Ogledoval sem si pomladno zeleno okolico , njivo ki sva jo s sosedom zorala pred dobrim tednom in travo, ki se že pripravlja, da jo bom v kratkem moral pokositi. V njivo moramo tudi še vtakniti nekaj reči. Pa pri bajti bo treba postoriti nekaj stvari. Joj koliko dela, saj ne morem verjet. Poleg vsega moram za vsa ta opravila pripraviti tudi orodje in stroje. Posebno s stroji nimam posebnega veselja. Najraje imam, da vse kar dela. Ampak to tako ne gre. V kosilnicah in traktorju je treba menjati olje in kakšno stvar podmazati. Projekt leta pa je sipova kosilnica , s katero gonim obračalnik in nujno potrebuje novo srce..mislim motor. Niti sanja se mi še ne kako bom to rešil. Da pa bi na roke pograbil(i) 5 ha košenin si pa tudi nekako ne predstavljam.
No, tako si ogledujem stvari okoli sebe in razmišljam. Počutim se super . Sicer utrujen, kot povožena soldatska nogavica ampak nekaj pa lahko trdim. Niti slučajno nisem opazil najmanjše sledi dolgčasa.

Eno uro kasneje se spet parkiram pred kompjuter. Odprem blogos in kliknem na E – pošto. Mislim, ljudje, dolgčas , da spet ne morem verjet. Sicer še nekaj časa klikam vamo – tamo potem pa me prešine. Dare, toliko dela imaš, toliko opravil bolj ali manj prijetnih, vsekakor pa vse v lepem okolju in na svežem zraku. Gledal boš kako rastejo dobre stvari na tvoji njivi in dobro se boš počutil , ko boš pospravil del gozda, kjer je še nedavno ležalo nekaj dreves in grmov drugo prek drugega. In vžgal boš tisto sakramensko kosilnico in jo tri ure gonil, da na vrhu senožeti ne boš več vreden, da bi iz tebe skuhali krepo pasje hrane. Ampak boš pa zadovoljen in garantirano, stoposto zagotovljeno….dolgčas ti pa ne bo.

Spoštovani obiskovalci. Vzel si bom kak teden dopusta. Mislim blogovskega. Oglasim se , ko si bo narava privoščila kakšen zares deževen dan.

PAVZAAAAAAAAAAA

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo , grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.
Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.
In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .
Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?
Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.
In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.
Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.
In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……
…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:
»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«