dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2009

Nasilnež

28.04.2009 · 27 komentarjev

Milče kot so mu prijatelji pravili je bil kar pravi naziv zanj. Bil je res kar mila pojava, manjše postave in dobrodušnega obraza. Bil je prijazen do okolja, do sosedov, do prijateljev, do matere dokler je bila še živa in sploh do vseh, ki so ga obdajali. Marsikdaj je seveda kdo znal izkoriščati njegov neborben odnos do življenja in zastonj so mu prijatelji svetovali naj se ne pusti in naj udari kdaj pa kdaj po mizi, saj je vendar dedec in ne baba.
Ne, Milče ni poznal neprijaznih besed in dejanj. Krivico, ki se mu je zgodila je znal požreti. Takrat se je opravičeval sam sebi in iskal izgovore za svojo nepokončno držo. Ko mu je bilo najbolj težko je našel uteho pri svoji veliki ljubezni. To so bile njegove čebelice. Imel je majhen čebelnjak in tam je bil skrben gospodar. Tam je pozabil na stvari, ki so ga morile in zazdele so se mu majhne in nepomembne.
Bil pa je, ne pozabimo omeniti, priden in sposoben možak. Izučil se je in redno je hodil na šiht. Nikoli ni zamudil ali drugače zanemarjal svojega dela. Sodelavci so radi delali z njim in on z njimi . Kaj malo mu je bilo mar, če je kdo kdaj zahteval, da opravi kakšno njegovo delo, če je moral kar prepogosto skuhati kavico ali pometati okoli strojev. Še celo nesramnosti šefa Flavia si ni pretirano gnal k srcu, le tu pa tam ga je imelo da bi…….. takrat je požrl slino in sam pri sebi zamahnil z roko. Se bo že potolažil, si je mislil. Resda, tolažbe bi bil bolj potreben sam.
Tako so minevali dnevi, meseci in leta. Milče si je uredil dom, kupil si je soliden avto in tudi na knjižici je bilo vedno kar nekaj rezerve. Tudi v družbo je rad šel, saj mu prijateljev ni manjkalo. In, seveda, imel je svoje čebelice. Lahko bi rekli, da mu je kar dobro šlo. Vendar pa! Ja Milče je ostal v svoji hiši sam. Precej let po očetu ga je zapustila še mama, ki je skrbela zanj do svojih poznih let. Po tistem je Milče pogosto tuhtal o svoji osamljenosti, ko je stopal po mrzlih praznih sobah. Ja, ni bil več ravno rosno mlad naš junak, bolj štirideset kot trideset jih je že imel. “Ampak ženska? “, se je pogosto vprašal, “kje bom jaz kakšno dobil?”. Po svoje je bilo to res vprašanje. Če smo rekli, da je bil fant plašen in naiven, je to glede žensk veljalo kvečjemu še dvakrat bolj.
“Ta bo prej zbrcal šefa in mu sprašil nemarno rit, kot pa pošlatal babo !”, so ob neki debati pomodrovali njegovi sodelavci.
Ampak, glej vraga, tudi to se je zgodilo. Kako točno je prišlo do tega ni znano. Pravili so, da je Milče iskal ženo preko oglasa, celo to je bilo slišati, da so mu jo preko cajtengov zrihtali brez njegove vednosti. Vsekakor, začel se je dobivati z Zofko. Nekje s Štajerskega konca je prišla. Ni bila posebno privlačna in nekoliko robato je delovala, znala pa je biti prijazna in se prikupiti naivnemu ženinu. Milče je, kot vedno, porinil na stran negativna, neprijazna čustva. Ni se preveč obremenjeval z njeno zunanjostjo in ni dajal posebne cene temu, da Zofka bolj gleda njegovo hišo in avto kot pa njega. Sicer pa Zofa je bila očitno izkušena ženska in kaj kmalu je znala omrežiti Milčeta s svojo pestro ponudbo hinavščine in zlaganih nežnosti. Njuna zveza je v kaj kratkem času privedla Milčeta pred oltar. Vsi njegovi prijatelji in znanci so bili na poroki in menda so zgledali kot bi opazovali športno prireditev in močno dvomili v izid. Od njenih je na poroko prišla samo njena Mati, stara neprijazna babnica, ki je s svojimi namrščenimi očmi še bolj švigala okoli sebe kot njena novoporočena hčer. Imela pa je za mladoporočenca zelo zanimivo in izvirno darilo. Sebe namreč. Tašča se je meni nič tebi nič, odločila ostati pri Miletu in svoji hčeri in ničesar se Milče ni mogel domisliti s čimer bi to upal preprečiti.
Kmalu po sklenitvi njune zveze so se vse slutnje ljudi okoli njega pokazale za upravičene. Zofa je ob podpori stare kmalu oblekla hlače in Milče je bil v svoji hiši vsak dan bolj hlapec in manj gospodar. V začetku je v svojem presenečenju poskusil kaj urediti pa ni šlo. Ko je prvič poskusil s pogovorom, sta obe bruhnili v ponarejen neutolažljiv jok in par dni ju ni več upal obgovoriti. Še enkrat si je pozneje drznil povzdigniti glas. Takrat si obe ženski nista več trudili s pretvarjanjem, ampak sta planili na možička in komaj se jima je umaknil. Ja celo bežati je moral pred ženo. Pravili so celo, da je baba že takoj drugi dan po poroki obrnila ključ v spalnici in da Milčeta ni več spuščala vanjo. Siromak si je tako postlal v drugi sobi. Moral je ubogati odljudni babnici in vse več časa je prebil pri čebelnjaku in tam premišljeval kako neprijazno je življenje do njega.
Pa nikar ne mislite, da je imel pri čebelah mir. Kaj rada ga je Zofa tudi od tam spravil kakor hitro je pogruntala, da mu to veliko pomeni. Ampak ravno glede taga se Milče ni popolnoma vdal in kmalu je opustila namero, da ga odvrne od nepomembnega hobija. Je pa zato v kaj kratkem času imela po svojem okusu urejene vse ostale hišne zadeve. Nase je imela prepisano vse ostalo imetje in pooblastila za Milčetove knjižice.
Ja, naš prijazni neodločnež je postal bednik, da mu ni bilo primere. Imel je ogromno hišo a je bil praktično brezdomec. Počasi tudi prijateljev ni bilo več, saj nesrečnik ni smel in ni več upal odhajati v družbo. Njegovo delo je tudi postajalo vse bolj mučno. Poleg pokvarjenega Flavia se je tudi marsikateri sodelavec rad delal norca iz njega in njegovih težav.
Nekaj pa se je v nesrečniku le začelo spreminjati. Saj je bil še vedno miren in poslušen. Tudi če so se kovači med krohotanjem grobo šalili z njim; “Če ne boš priden, bomo Zofki povedali !”in podobne neslanosti , Milče ni zgubil živcev. Le nekje globoko v njem ga je začelo nekaj razjedati in načenjati njegovo dušo.
In kakor je postajalo njegovo bivanje bolj neznosno in bolj bedno, bolj je postajal miren, zagrenjen in vase potegnjen. Tista stvar v njem pa je vrela in čakala, da bruhne na dan. In zgodilo se je. Nekako slabo se je počutil Milče in kmalu po malici je odšel s svojega šihta in se namenil domov. Tam ga je po vseh dosedanjih čakalo še eno presenečenje. Ko je stopil v hišo, je ugledal nepričakovani prizor. Zofa se je na njegove, kavču valjala z močnim, brkatim dedcem. V svoji strasti ga niti nista takoj opazila. Ko je Zofka uvidela situacijo je zakričala: “Izgini!” Milče je skorajda podzavestno zbežal,a ga je nekaj držalo na mestu. Skozi možgane so mu brez reda in nadzora bezljale misli in spomini na vsa leta, ko mu je življenje jemalo še tiste male radosti. Gledal je Milče široko in stekleno, v resnici pa je gledal nekam vase. “Kdo si , Mile?”, se je spraševal. “Dom so ti vzeli, prijatelje tudi, čast in dobro ime. še kri ti bodo popili. Kakšen človek, za vraga si, Mile moj?” Takrat se je v njem nekaj pretrgalo. Z neverjetno močjo je ustavil visokega dedca, ki se je brez posebnega strahu, ležerno poskusil obleči in odstraniti iz neprijetnega okolja. Milče je spustil nečloveški krik, tipa podrl na tla, ga nekajkrat s pestjo udaril po glavi. Človek se še ni uspel začeti braniti, ko mu je milče planil v črno grivo in mu med strašnim renčanjem odgriznil célo uho z dobršnim delom skalpa vred. Ranjeni prešuštnik je čisto nag kriče zbezljal iz hiše preko celega trga do svojega avtomobila.
Milče je, čeprav krvav in raztrgan, čisto mirno odšel iz hiše. Imel je odločen korak in nenavaden izraz na obrazu. Ja, z Miletom ni bilo nič več v redu. Iz neznanega razloga je odcapljal nazaj proti fabriki. Tudi ko je prispel tja, je kot izgubljen obstal sredi delavnice in niti pripomb in obgovarjanja delavcev ni slišal. Zaslišal je šele Flavia, ki se je približal za njegov hrbet. “Kaj postopaš tod okoli, cepec? Ali nisi nekaj cvilil, da te šraufa po vampu? A te je Zofa poslala nazaj?”, je v svojem slogu zabavljal Milčeta. Ta je takrat na njegovo presenečenje siknil:”Flavio, peder zagamani, jebemti mater pasjo!” in se obrnil. Ko je slišal Milčetovo nenavadno govorjenje in zagledal njegov okrvavljeni obraz, se je sicer prestrašil a je vseeno spregovoril:”No, Mile, besed pa ravno ne izbiraš danes!” “Motiš se,” je hladno odgovoril “ravno danes sem jih dobro izbral”, in zamahnil. To ni bila več tista ubogljiva Milčetova roka. To je bila težka, močna roka, ki je nosila s sabo desetletja žaljivk in krivic. V naslednjem trenutku je počilo, brizgnilo in Flavio se je nezavesten sesedel ob zidu. Zgledal je, kot bi mu sredi obraza zrasel rdeč zmečkan brokoli.
Milče je zapustil tovarno, kot da bi opravil pomembno delo z istim počasnim korakom in pogledom drogiranca. Ko se je približal domu, ga je najprej pričakal nov šok. Na vrtu njegove hiše je gorelo. Bil je čebeljnjak. Takoj je uvidel, da je prepozno, da bi kaj storil in stopil je proti hiši. Zaklenjena vrata ga niso zadržala. Razbil jih je s kosom cevi v nekaj sekundah. Babnici je našel v sobi. Najprej se mu je na pot postavila stara, ki je nekaj poskušala storiti s prošnjo in jokom. Z nekaj potezami je staro spravil skozi zaprto okno in pristala je z zlomljeno hrbtenico nadstropje niže. Zofka se je tresla v kotu in nase vlekla odejo. Bledo in prestrašeno je Mile prijel za dolgo grivo in z njeno glavo razbil veliko ogledalo. Podrl jo je na tla in obsedel na njej. Z roko je poiskal enega izmed velikih kosov stekla, ki so ležali naokoli in ga z nečloveško močjo celega zabil med njena rebra, ga izvlekel in zabil in zabijal še in še ter ga nazadnje pustil v njenem trebuhu in se opotekel do zidu. Zofa je medtem, ko je spuščala svojo pokvarjeno dušo v kosu špegla po katerem so polzeli koščki njenih jeter še lahko videla svoj agonični ksiht. Čisto na robu je še videla Milčeta, ki je sedel pri zidu, se bedasto smehljal in si z drugim kosom stekla mrcvaril žilo na roki.
Policija in reševalci z Milčetom niso imeli težav. Odpeljali so ga iz mesta in nikoli ga niso več videli. Brez težav so mu rešili roko, glave pa mu menda niso mogli. Na Milčeta so ljudje počasi pozabili. V njegovo hišo so prišli tuji ljudje in pogorišča, ki je ostal za čebelnjakom ni bilo več.
Le redkokdaj, leta kasneje se je kdo spomnil nanj. Tako so enkrat možje v gostilni omenili njegovo ime. Bil je december, mesec boja proti nasilju v družini. Po radiu, televiziji in v časopisih so razglabljale dohtarice in učenjakinje o teh nemarnostih in devale v nič može, ki robantijo v svojih domovih in ustrahujejo svoje ženske. Ja, takrat so omenili tudi strašnega Milčeta in niti eden se ni več spomnil, da je bil kdaj prijazna in mila pojava. Ne, on je bil eden izmed njih. On je bil nasilnež brez primere.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Hvala bogu in šefu

22.04.2009 · 24 komentarjev

Marinko je že zdavnaj doumel, da se mu v kovačiji še najbolje godi, kadar stvari potekajo strogo po pravilih in je vzdušje popolnoma neobremenjeno z raznimi čustvi. Seveda je takšno razmišljanje še kako logično, če imamo v mislih sovražne , neprijazne odnose, nadutost in bedasto aroganco pompoznih malih šefkov, ki zlepa ne morejo pristati na trdnih tleh, kamor še kako spadajo. Tudi skreganost med sodelavci ima razumljivo zelo negativen vpliv na vzdušje na šihtu. Ampak !?

Tokrat pa je našemu kovaču bolj padlo v oči, kako mu znajo celo vsaj na videz lepa in plemenita čustva zagreniti njegove že tako pogosto mučne delovne dni. In te dni je v kovačiji na vsakem koraku razsajala » hvaležnost«!

Ni se še niti mogel dobro spraviti k sebi od jutranjega šoka. Že takoj po osmi uri so v kadrovsko poklicali njegovega kamerada Jožeta. Jože je eden tistih, ki ima poleg Marinka najdaljši kovaški staž.
»Majster in pol« , so pogosto rekli ostali delavci , ko so ga omenjali v debati . Poznal je materiale in obdelave tako dobro kot nihče drug. Menda je samo potrkal po odlitku pa je že točno vedel za vsak lunker in morebitno razpoko.
»Za takega bi se v Švabariji direktorji stepli!« je znal malo pretirano, pa spet ne čisto neresnično kdaj v debati pripomniti kateri od kovačev.
In tako je Jože zjutraj pricaplajal po stopnicah nazaj v proizvodnjo. No, saj so zadnje čase skoraj vsak dan koga poklicali gor in mu povedali kakšnega ukrepa bo deležen. »Kriza, kaj moremo!« je bilo pojasnilo , ki je grozeče viselo nad utrujenimi , črnimi glavami nekje med dimom, ki se je vil nad starimi ognjišči.
»Ja, kriza že kriza, amak menda ja ne Jože!« je nemo razmišljal Marinko, ko je le ta prihajal po stopnicah. O ja, pa je že kar takoj videl, da ni vse čisto v redu. Poznal je takšne stvari in v tovariševih očeh je takoj pogrešil tisti njegov običajni lesk.

»Kaj so ti rekli, stari?« ga je kar naravnost povprašal .
Ta ga je pogledal z nekakšnim zmedenim izrazom. Ne bi zlahka opisal kaj je njegov pogled izžareval tisti trenutek. Bil je videti prestrašen, nebogljen, mogoče malo užaljen, nikakor pa ni kazal jeze . Ne , hud pa res ni zgledal.

»«Joj, Marinko, kaj naj ti povem. Saj sploh ne pridem, k sebi. Saj sem pravzaprav menda še hvaležen!
Ja, hvaležen naj bi bil!« je ponovil ob Marinkovem presenečenju.
»Najprej me je kadrovski sprejel z najbolj pomilujoče prijaznimi besedami, kar se jih je lahko spomnil. Zrecitiral mi je cel spisek težav v gospodarstvu in nekem finančnem sektorju. Potem, ko se mu je zdelo tistih nepotrebnih litanij dovolj, je pa kar naenkrat sočutno in komaj slišno povedal, da sem na spisku za na cesto. O marička, kako sem ga pogledal. Ampak je tip nemaren, da bi ga ti samo videl, je naredil tak svetniški fris, mislim kot Mati Terezija in… potem je nekaj blebetal o mojih zaslugah pa znanju pa kaj vem o čem še. In nazadnje je rekel, da so mi kljub vsemu omogočili, da ostanem tukaj. Ja, le mojster ne bom več. Dodatek mi bodo vzeli. Na začetku bom spet, kot pred tridesetimi leti. Vse kar sem dosegel je izpuhtelo v enem samem dnevu. In jaz, Marinko moj, in jaz sem za vse skupaj menda lahko pa še hvaležen!«

In takšne sorte hvaležnost je poslej vsakodnevno zaposlovala misli kovaških mojstrov, vajencev in tudi vseh ostalih do zadnje čistilke. Celo marsikateri šefek ni več zgledal tako samozavesten pa če je še tako poskušal reševati svojo negotovost s pretiranim repenčenjem in pompoznim govorjenjem.

In skoraj vsak dan je delavce na oglasni deski pričakalo kakšno novo obvestilo. Enkrat so odščipnili vse stimulacije, drugič skrajšali teden za en dan in za deset procentov zmanjšali plače. Neki dan je tam visela objava, da bo uprava prisiljena ukiniti potne stroške in del nadomestila za prehrano. Vedno pa je, pa če je bila vsebina še tako neprijazna in mučna, sledilo pojasnilo, ki je bralcu vzbudilo simpatijo, privrženost in hvaležnost do podpisanega. Kljub temu, da je ukrep delavcem nekaj jemal je bilo glede na pripisano jasno, da je delodajalec šel krepko čez sebe in svoje zmožnosti in sprejel odločitve, ki so na skrajni meji njegovega preživetja samo, da bi delavec v spodnjem štuku fabrike preživel strašne čase. Ja,
direktorjem ni bilo moč ničesar očitati. In tudi gledali se ljudje te dni niso grdo. Ko so se v kovačiji srečevali, delavci in direktorji, niso gledali mrko v tla ali kujajoče mrmrali svojih doberdanov. Ne, prijazno so se pozdravljali in si prikimavali. Direktorji in taveliki šefi so s svojo mimiko izžarevali sočutje in razumevanje, delavci pa niso mogli kaj , da niso vsaj poskušali pokazati nekakšnega priznanja in …ja, vsaj nekaj hvaležnosti.

»Dragi sodelavci!«
Tak začetek kriznega sestanka je Marinka kar stresel. Nikakor mu to s sodelavci ni šlo v račun. Spominjal se je zelo dobro časov , ko so nek drug zelo podoben izraz enako nemarno zlorabili in degradirali. Sodelavec, kamerad, tovariš, človek , ki mu zaupaš, ki predihaš skupaj z njim ogromen del življenja, veš za njegove težave in on za tvoje. In to so sposobni spraviti na tako beden nivo! Jej, jej!

Hvala bogu Marinko ni slišal veliko od tistega, kar je blebetal kadrovski, ali pa recimo , vsaj vseeno mu je bilo,. Vsedel se je bolj v ozadju na tisto črno zasmojeno tnalo, ki mu je vedno pripadalo v takšnih situacijah. Niti pomislil ni nihče drug, da bi mu zasedel tisto mesto. Tisti starinski kos kovaške opreme, ki mu je pripadal že tri desetletja je Marinko imenoval »moj privilegij«!
»Ja, točno!« je pojasnil začudenemu » eni imajo mercedese, eni položaje, jaz imam pa svoj čok, a ni v redu ?!«

In tam je sedel tiste pol ure kriznega sestanka in bil je kljub resni situaciji tisti dan zelo dobro razpoložen. Vedel je sam pri sebi, da bo tudi ta cirkus enkrat minil tako, kot so vsi drugi. Ja, pa tudi petek je bil. Konec tedna, dva dni prosto in cela družina bo spet zbrana doma.

In čisto mimo njega je šlo nekaj kriznih ukrepov. Za tisto dodatno pokojninsko, ki ga je plačevala firma se bo treba obrisati pod nosom in dodatno zdravstveno bodo tudi obesili na neto plačo. Pa saj tudi do sedaj tega ne bi bilo treba plačevati firmi. Ja , sreča, da so tazgornji tako hitro reagirali in lahko smo še …….

»Kaj se pa ti smehljaš tu zadaj, a si v tem dreku še vedno zadovoljen »! ga je neprijazno prekinil Flavio. Videlo se je , da je slabe volje in pri njemu to ni bilo kar tako nekaj. Očitno je celo njegovo neomajno lojalno šefkovo dušo nekaj spravilo s tira. Ja, ko ti začnejo šariti po denarnici, takrat marsikatero prej trdno čustvo rado izgubi svoj naboj.

»A veš , dragi Flavio, da sem pa res kar zadovoljen! Zadovoljen in hvaležen !« je odgovoril presenečenemu bossu.
»Poglej kakšna je zadeva. Zanemariva dejstvo, da so me že pred to sakramensko krizo spravili skoraj na nago rit in , da sem imel že prej plačo nekje na meji med bedo in sramoto, to pustimo zaenkrat. No, potem pa so prišli ti težki časi in so mi še tisto bedo oklestili enkrat pa še enkrat, pa so degradirali mene, moje delo in moj že tako pičli zaslužek! A razumeš!«

Ni bilo videti, da bi Flavio karkoli razumel:
»Pa kje hudiča vidiš tukaj vzrok za hvaležnost, porkaduš hudičev?!«

»Ja Flavio » je Marinko mirno nadaljeval »zaupanje imam! Vem, da niso pozabili name. Vem, da komisije delajo. Prepričan sem, da bodo prvi dan, ko se zadeva obrne na bolje pomislili na starega kovača tu spodaj. Ej, kar vidim kako bodo peli telefoni in kako bodo vsi vprek hiteli, da mi čimprej povrnejo vse kar mi zdaj jemljejo! Kako vraga človek ne bi bil hvaležen??«

Težko bi kdo kadarkoli trdil, da je imel Flavio bister ksiht. Ne tega zanj res nikoli ne bi mogli reči. Ampak tokrat, ko je z na pol odprtim gobezdalom odhajal stran od starega mojstra je zgledal zagotovo še trikrat bolj govedasto. Ja, prav nič mu ni bilo jasno.
Kovačeve bodice pa ne bi razumel, če bi mu jo ta z največjo macolo zabil v lobanjo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · črkar

projekt za “en tavžent” 5(zadnji) del

17.04.2009 · 17 komentarjev

Franc je pač že dobro vedel, da je župan bolj malo kriv cele kolobocije. Pa vseeno se je zjutraj mrščil in dajal vtis tiste otročje užaljenosti, kot jo pogosto kažejo takšni stari mački, če kdo pokaže dvom v njihovo znanje in izkušnje. Stiskal je zobe in strašno resno se je držal. Mirč se s tem seveda ni obremenjeval. Vedel je , da se bo stari unesel in , da bosta lepo v miru opravila svoje delo tako kot ga pač vedno opravita.

In spet sta tako kot pred poldrugim letom spet postavila v travo tisto mizico in iz karavana zložila orodje in tesarske priprave. Motorko in sekire sta položila na tla, miza je morala ostati prazna kajti danes naj bi se zadeve lotila po načrtu.

»Strogo po načrtu!« je sinoči vztrajal župan potem ko se je le malo ojunačil. Takoj zatem je opravičeval svoje besede in zahteve.
»Prosim vaju za božjo voljo! Držita se načrta in navodil, da se še enkrat vse skupaj ne zakomplicira! Joj, še pomisliti ne smem, da bi se vse še enkrat ponovilo. saj je konec koncev le trapast načrt!«

Nazadnje je Franc pograbil tiste papirje. No, lahko kar rečemo, tisti kup papirjev. Mapa je bila zajetna in niti sanjalo se ni nikomur kaj bi bilo lahko tisto kar je vsebovala . Na srečo je bil vsaj tisti sakramenski načrt posebej zapakiran, skrbno zložen in postavljen čisto na vrhu. Zelo pomemben je zgledal tako čist in še po tiskanju je dišal. Sicer so pa itak že vsi vedeli, da je strašno veliko vreden. Zraven so bile še neke menda nepogrešljive določbe glede uporabe avtentičnega materiala in celo glede postopka popravila. Še sreča , da stari majster ni čisto razumel, kaj tisto zadnje pomeni.

Tako je zjutraj z odporom raztegnil tisto plahto od načrta na svojo terensko mizo.
»A zdaj na stara leta se bom začel še s temi zemljevidi jajcati , porkaduš hudičev?! Poruštal sem več streh, kot jih je tisti škric sploh videl v življenju, zdaj bo pa on meni nekaj risal .«

Franc je godrnjal , pri tem pa na vse viže obračal papir po mizi in ko še ni mogel ugotoviti s katere strani naj se ga loti ogledovati je zraven še smešno zvijal glavo, tako da je bilo počasi več kot jasno, da se mu tudi sanja ne kako je stvar obrnjena in kaj naj si s tistimi čačkami dedec sploh pomaga. Pri svoji telovadbi je bil preprosto smešen in če ne bi postajal v obraz vse bolj ihtavo vijolične barve, bi se Mirc zagotovo na glas zarežal. Vendar, tokrat se je pa zaradi ljubega miru raje zadržal.
Raje je prekinil mučno in jezljivo vzdušje in iz kupa izpulil naslednji dokument in ga pomolil mojstru. Franc se je naravnal iz svoje čudne poze in jezno vzel tisti papir.

»Na..či..ni obde..lave, vrste materi…alov! Lužen hrast…. leseni za…tiči. Ročno skoblanje« se je okorno lotil branja opomb. Pri vsaki besedi je sunkovito dvignil obrvi . Vmes je preskočil po cele stavke, ki so se začenjali z nekimi dolgimi nepoznanimi besedami. Očitno je bilo, da je bilo vse kar je prebral zanj zelo nenavadno. Očitno je bilo tudi, da je bil dec v neki že zelo nervozni fazi. Pravzaprav je zgledalo, da bo eksplodiral. Vendar pa se je takrat , kot bi bil za to zadnji čas, ustavil in vzravnal. Porinil je od sebe vse tiste trapaste papirje in obmiroval . Le malo globje je dihal in gledal je nekaj trenutkov Mirca, potem spet par sekund načrte in ravno tako kratek čas poškodovani kozolec. Ko si je tako izmenično ogledoval te reči in pri tem očitno nekaj globoko tuhtal se je mlajši tesar že malo ustrašil kaj to Francovo obnašanje pomeni.
»Nič me tako ne glej, mulc ! Tega pač ne razumem prav posebno dobro. A veš zakaj ne!? Zato, ker je mišljeno tako, da naj ne bi razumel. Tako je to narejeno. Od nekdaj že preprost človek ni smel razumeti, kaj blebetajo oni cepci tam gor. Niso se smeli navadni ljudje počutiti, kot da sami karkoli vejo in znajo. Če bi razumeli , potem bi znalo zgledati , da je tudi delo preprostega mojstra kaj vredno!? A razumeš ti mene?!«
»A mislite , da je to približno tako kot kakšne latinske maše ?!«
»Zelo podobno, fant, zelo podobno!« je pokimal stari in pri tem še vedno dajal vtis, da je zelo jezen in nejevoljen!
Takrat pa se je možakarju ustavil pogled ravno tam , kot se mu je to zgodilo predlanskim na neko zelo podobno, takrat pomladansko jutro.

Tja gor je pogledal tudi Mirč in potem sta se pomenljivo spogledala oba:
»Meni se zdi, da oba misliva enako!« je s pomirjenim izrazom in nasmehom rekel Francelj in mlajši kolega je samo pokimal, se zarežal do ušes in pograbil motorko in cepin. Stari je samo še vzel sekiro in skupaj sta zakoračila v breg. Edino vse tiste bedaste papirje z vsemi navodili vred je stari prej še stlačil nazaj v mapo. Nič kaj pazljivo in spoštljivo ni zlagal tistega načrta. Le na hitro je vse pospravil na kup!

Od trenutka, ko je predirljivo zapela motorna žaga je bilo vse skupaj pozabljeno. Delo je steklo tako, kot sta bila tega možakarja pač vajena. Kmalu jima je po čelu pritekla kakšna kapljica , vendar se zaradi tega nista ustavljala. Še z nekim večjim veseljem sta zgrabila svoje orodje. Ko je najprej prva potem pa še druga smreka s treskom padla na tla se je celo Francu na obraz prikradel pobalinski nasmeh. Da se je tamlad smejal na vsa usta seveda nima smisla praviti.
Narabutani, no recimo raje na črno posekani drevesi, predvsem pa čisto mimo kakršnihkoli strokovnih navodil sta že čez dobro uro oklestila in obžagala.
Spretno sta vse skupaj pripajsala do ravnine in se lotila tesanja. Da bo že nekomu pokazal lužen hrast in ročno oblanje je vmes zasikal Franc sam pri sebi in pljunil v raskavo dlan.
Delo pa je tekom celega dneva potekalo brez težav in pod nočjo sta ugotovila, da sta naredila še bistveno več , kot sta tudi sama pričakovala.

»Saj se držita vsega tistega iz papirjev !?« ju je previdno pobaral župan zvečer, ko sta si v oštariji privoščila zasluženo malico in liter črnega. »Ne skrbi! Do zadnje črke!« sta oba hkrati pomirjujoče zatrjevala dedcu, ki je več kot zadovoljen z njunim odgovorom že hitel po nekih drugih opravkih. Prav nekako oživel je zadnje dni in bolj zdrav je zgledal.

Drugi dan je bil kozolec vsaj na grobo pocimpran. Dobro sta dedca očistila vse kar je bilo gnilo in zmetala z odra tudi vso plesnivo slamo in vse deske, ki so bile zaradi dolgotrajnega puščanja preperele . Skratka, vse kar je bilo slabo sta zamenjala. Nabila sta že tudi late na špirovce in zgledalo je, da bi skoraj uspela že drugi dan tudi pokriti tisti vogal s skodlami in zaključiti delo. Vendar pa je mojster kaj takega odločno zavrnil. Če mora delo trajati tri šihte , potem naj traja tri. A je to jasno ?!

Tretji dan sta tako zelo počasi in natančno še pribila tiste skodle in zaključila s tem največjim vaškim problemom zadnjih let. Imela sta še čas in sta ne glede na to, da to ni bilo njuno delo, še pospravila ograjo, razmajane kole in evropsko tablo , ki je visela na lipi. Ni bila več tako sijoča kot prvi dan. Bila je nekoliko zvita in stolčena. Verjetno so jo vaški mulci imeli za tarčo in so jo ciljali s kamni. Še celo malo rjaveti je začela na oglih.

Sedla sta oba na obronek in si ogledala svoje delo. Kozolec je bil tak kot včasih. Le tisti del , ki je bil nov je seveda imel nekoliko bolj svetlo , bolj svežo barvo. Pa to se kmalu, po nekaj deževjih ne bo več videlo. Prav nekakšno veselje sta oba občutila , ko sta počivala in opazovala svoj rezultat.

Takrat se je pripeljal na polje še županov golf. Župan je izstopil in videti je bil čisto drugačen kot zadnje čase. Umirjeno zadovoljstvo mu je kar sijalo z obraza. Kimal je celo pot do obeh mojstrov in na vse načine skušal kazati kako odobrava njuno delo, kako velika strokovnjaka in kako pridna delavca sta v njegovih očeh.

»Samo , da je vendar enkrat konec!« je z olajšanjem izjavil medtem ko jima je točil iz steklenice, ki jo je prinesel s seboj. Prinesel je liter taboljšega, da vsaj malo proslavijo zaključek »projekta« !
Ko je omenil projekt je Franc zastrigel z ušesi in sunkovito uperil pogled v župana.
»Mislim, da sta naredila, da sta pocimprala!« je hitel popravljati svoje besede in Franc je pomirjeno izpil svojo pijačo.

In potem je pojamral župan o vseh stroških , ki so se nabrali v tem letu in pol. Za arhitekta, je rekel , da si še povedati ne upa.
»Saj zdaj ni več važno !« je rekel Franc« glavno , da sva imela načrt!«
Mirča je kar stresalo in komaj se je zadržal, da ni bruhnil v smeh.
»Saj sta se držala vsega , kar piše tam notri?!« je prav tako kot prejšnji dan še enkrat vprašal župan.
»Do pikice in črtice !« mu je spet zatrdil mojster.
In še enkrat se je krajevni šef oddahnil. Da lahko pride kontrola od muzeja ali pa gradbena inšpekcija, je rekel. No, vsaj od tiste Evropske zadeve zagotovo ne bo nobeden hodil, saj so itak vse zavrnili. Premajhna reč je bila to za njih in tudi vsi papirji in vse ostalo bi koštali več , kot bi bile vse subvencije skupaj.
»Ja , samo da sta se vsega držala, a vesta, če kdo pride!« je še enkrat zadovoljno rekel župan in nazdravil s tesarjema.

Pa ni bilo nobenega. Nobenega iz mesta ni vaški kozolec brigal nič več. Le vaščani so spet imeli svoje kresovanje in svoje gasilsko lovske veselice. In pazili so od takrat, če so na strehi kaj opazili in so hiteli popraviti prej kot se je zgodilo kaj večjega. Popravili so takšne reči vedno na hitro, brez besed, nestrokovno in predvsem tako kot je treba.
Z vodovodom in popravilom ceste pa so morali počakati za nekaj let. Je ves tisti denar požrl projekt. In beseda projekt je v vasi postala nekaj kar so uporabljali le za zelo velike stvari, ki jih ne zna vsak in , ki predvsem zelo veliko stanejo.

»Poslušaj , gospod župan!« je Franc narejeno strogo pobaral župana za šankom vaške oštarije. Od popravila je minilo že tri ali štiri mesece.
»Ja , ja , saj vem, da zamujamo!« se je hitel izmotavati nagovorjeni »saj bosta dobila. Ves čas mislim na to!«
»No saj v resnici ni tako važno!« je prijazno nadaljeval nenavadno dobro razpoloženi Franc , Mirč pa jasno prav tako » samo da bo !«

»Ja bo, ja bo. Nekaj bo že. Samo da pride denar z občine . Takrat bo pa že , nič ne skrbita!« je župan smešno hitel s svojim blebetanjem in hkrati naročal pijačo za cel šank. In takrat je hotel še nekaj povedati tesarskemu mojstru, pa se mu je kar naenkrat nekaj zazdelo strašno smešno. Sploh ni mogel več do besede. Ostali dedci za šankom so župana gledali začudeno, skorajda z odprtimi usti. Resda je dec že kar nekaj popil ta večer ampak , da ga kar tako zlomi smeh.
»Sem se spomnil« je komaj povedal skozi smeh in že ga je spet zlomilo. Kar stresalo ga je in uprl je roke ob šank in nanj naslonil glavo. Obilen trebuh mu je poskakoval nad tankimi nogami in če že ne drugega je bil vsaj sam pošteno smešen.
»Pa na arhitekta….pa na kredit..!« in župan se je začel neobvladano krohotati in vsi ostali dedci, ki so še malo prej zabodeno gledali , prav tako.
»Pa na projekt in Evropo sem se spomnil!« je skozi solzne oči med krohotom siknil in na vsa usta se je začel smejati celo vedno smrtno resni Franc.
Z njimi se je na glas smejala tudi oštirka in celo iz drugega prostora so prišli gostje pogledat to nepričakovano zabavo.
»Potem sem pa pomislil !« je nekoliko pomirjen nadaljeval župan in si brisal solzne oči »Potem sem pa pomislil na vaju. Edina sta res nekaj naredila. Ne nekaj , vse sta naredila sama….. kaj sem že hotel reči? … Aja , že vem. Bosta že zagotovo kmalu dobila denar … ne posebno veliko ampak …

….En tavžent pa menda že bo!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

projekt za “en tavžent” 4.del

15.04.2009 · 8 komentarjev

Ravno tako kot se je zgodilo s kresovanjem je bilo pozneje tudi z gasilsko in lovsko veselico. Vse skupaj se je zreduciralo le na kratek občni zbor in malo popivanja za vaškim šankom. Kozolec pa je sameval in čakal boljših časov. Ja , zgledalo je da je z našo vasjo vse čisto narobe.

»Kako je gospod župan, kako kaj projekt!« so dedci zbadljivo dregali ubogega krajevnega šefa. Saj skoraj ni več nikomur odgovarjal na take pikrosti. Že zdavnaj je minil čas , ko ga je kdo vsaj za silo resno spraševal kaj okoli zadeve. To pa je bilo preveč očitno zbadanje. Še posebno na takšen sobotni večer , kot je bil današnji je bilo tega veliko in ta , ki ga je dregnil je bil že tretji ali četrti danes. Za povrh pa se mu je še od mize stalno posmehovala kakšna druščina mladih fantov ali pa vsaj kakšen na pol pijan stric.

Ja, možu res ni bilo lahko. Z vseh strani so ga nadlegovali in ni več obvladoval stvari. Vedeli so povedati celo, da je zadnje mesece precej bolj osivel kot prej v nekaj letih. Če pa že to ne, to je vsak zlahka opazil, je pa vsaj veliko bolj pogosto obvisel zvečer ob šanku in šele zelo pozno in s težkim korakom odkolovratil domov.

Kozolec pa je stal tam, kot da ni nič. Spomladi je skozi polomljene skodle tekel pomladanski dež in pozneje je poletna vročina nekoliko posušila nastalo plesnavo. A tudi pred jesenskimi nalivi se ni nič spremenilo. Ne, še celo nasprotno. Le še bolj mirno je bilo tam okoli. Nič več se ni dogajalo . Ne tam , ne v vasi nasploh. Ljudje se niso več trudili iskati nadomestnih rešitev in so na druženje in veselice za leto dni lepo pozabili.

Pa leto včasih zna biti hitro naokoli in tudi drugo se je lotevalo mesecev z enako hitrostjo. Odpadlo je že drugo kresovanje in že druga veselica. Nihče ni smel ničesar ukreniti , le ograja se je nagnila tam na levo , tam na desno in na dveh mestih je padla čisto po tleh. In modra tabla je nekoliko zgubila lesk.

Župan je tudi ostajal bolj ali manj isti. Vedno so krajani vedeli kje ga lahko najdejo in vedno
je bilo jasno kaj jim lahko pove novega. No, novega , se razume ni mogel povedati nič. Le odkimaval je nejevoljno in gleda okoli sebe z utrujenimi krvavo rdečimi očmi , ki so počivale na rjavih naborkih otečenih podočnikov.

Dokler se ni neki dan vse skupaj nekoliko spremenilo.

Ko so dedci za šankom neko jutro posmehljivo spomnili župana na tisto reč, le tako so zadevo namreš še imenovali, je le ta namreč za spremembo in v splošno začudenje reagiral popolnoma drugače. Obrnil se je sunkovito naokoli in z vso močjo počil kozarec ob tla, da so črepinje letele po celi oštariji.
»Kot bi bili na srbijanski ohceti!« so pravili prisotni pozneje.
Po tej nepričakovani gesti, ki je spravila vse prisotne ob sapo je v popolni tišini ihtavo zapustil oštarijo in se vsedel v svojega starega golfa in odbrzel proti mestu. Tisti dan ga potem ni bilo več na spregled. V gostilno je spet prišel šele zvečer. Že pri vhodu je stegoval vrat in očitno je bilo , da nekoga išče. Pa ga nobeden od navzočih ni upal nič povprašati. Tudi zbadali ga to pot niti slučajno niso.

Takrat pa je ugledal tista dva , ki ju je iskal. V delovnih oblekah sta slonela pri šanku. Saj je zagotovo že na dvorišču videl starega karavana. Župan se je Francu in njegovemu mlajšemu pomočniku približal previdno, počasi. Nerodno mu je bilo in očitno ni vedel kako naj se loti neprijetnega pogovora.

»Kako sta majstra?!« je poskusil z na videz sproščeno prijaznostjo.
Franc mu sprvi ni namenil niti pogleda, Mirč pa je dvignil obrvi in se nasmehnil. Zgledal je kot , da čaka , da bo nekdo do konca povedal dober vic.
»Ja posluš’ta vendar, saj ni razloga, da bi me grdo gl…..!«
»Kaj bi rad , jebemti sunce?« je zarenčal stari in župan je stopil pol koraka nazaj. sledilo je nekaj dolgih trenutkov tišine in tudi županov odgovor je bil precej tišji kot je bilo obšankarskemu vzdušju primerno:
»A bi…a bi vidva popravla kozolec!« je izdavil z veliko težavo in debelo požrl slino.
»Aaa!??« je obnemel majster takoj potem pa začel neobvladano vpiti na ubogega župana, ki je kar nekako lezel sam vase , medtem ko je poslušal litanije.
»A midva? A midva , da ti bova cimprala na vaškem kozolcu. A je tisto sploh vaška reč. A ni evropska. A ni tisto kot neki ajflov stolp ali pa , ali pa , jebemti boga, da niso mogoče tisto nekakšne piramide. A midva ti bova tisto rihtala. Saj nisva pooblaščena , saj ne smeva nič tikat, da ne bo nestrokovno. Menda sva le vaška šušmarja! Porkaduš pa tvoj kozovc!«

Župan je vso upravičeno jezo starega majstra ponižno in sprijaznjeno poslušal. Očitno je bil pripravljen še prositi in prepričevati. Oštirki je namignil naj vsem trem še natoči in potem je vmes med Francovimi kletvicami in Mirčevim hihitanjem poskušal nekako pomiriti pogovor.
Da ne prosi zase je ponavljal in vil roke, da ni sam kriv, da se je tako odvilo. No malo že, ker je takrat stegnil jezik in omenil tisto reč na sestanku. Kje pa je vedel, da bo koga brigalo. Pa pooblastilo ni problem . So rekli na občini, da vama lahko napišemo začasno pogodbo. Saj se na razpis tako ali tako in hvala bogu , ni nihče javil. Premajhen posel , da je. Dajta vendar pokažita malo srca. Porkaduš saj vendar gre za našo lepo vas.
In res ! Kot bi odstrigel je utihnil njihov prepir. Franc je udaril po mizi , strupeno pogledal in z jasnim glasom rekel:
»Šla bova in porihtala tisto streho. Kot si rekel . Za vás. Saj konec koncev še mene boli srce , ko gledam podrtijo. Takoj jutri bova šla! Potem me na sprašuj po nobeni reči več, a ti je jasno!«
Župan je hitel s kimanjem in videlo se je, da se mu je odvalil od srca ogromen kamen. Še enkrat je hitel naročevati pijačo. Tokrat je pokazal tudi k mizam, kjer je sedelo še nekaj žejnih dedcev :
»Vsem natoči !« je ukazal in smejalo se mu je do ušes« čisto vsem! Župan plača!«

konec (menda) naslednjič

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Projekt za “en tavžent” 3.del

10.04.2009 · 12 komentarjev

Pa sta morala že prej kot sta prišla do ceste zapeljati na stran. Nasproti jima je prišla namreč cela delegacija, vsaj pet vozil. In , kakor je tudi normalno, sta ugasnila vozilo in izstopila. To sta pač morala videti.
Ja, dogajanje je bilo res zanimivo.
Iz osebnega avta je stopil občinski predstavnik za investicije in se rokoval s prešvicanim županom. Ta je stal pred vsemi prišleki kot polito ščene in ni vedel kam bi se obrnil. No, vedel je že kam bi rad šel. Na vsako vprašanje je s svojimi suhimi usti komaj odgovarjal in pogled mu je stalno uhajal v smeri oštarije, kjer se je oštirka zagotovo že spraševala kje hodi to jutro.

Občinski predstavnik je govoril o zadevi kot o projektu in pol. Upoštevati da je treba vse značilnosti tega objekta, ki je posebna slovenska značilnost in je treba pristopiti strokovno in odgovorno k delu.
Kustos grajskega muzeja je pristopil naslednji in zabičal, da se ne smejo ničesar dotikati. Treba je dobiti stare fotografije in slike. Pobrskati, da bo treba po arhivih , aja pa v farovž bo treba skočiti in povprašati stare ljudi tudi.
Potem je bila tam še neka mladenka, ki je piskajoče gonila nekaj o evropskih skladih in črpanju sredstev. S svojimi napiflanimi pripombami se je vtikala med občinarja, kustosa in župana, da kmalu vse skupaj ni več imelo ne repa ne glave. Medtem pa so štirje delavci iz kombija že izvlekli oranžno mrežasto ograjo, zabili deset ali petnajst kolov in ograjevali objekt, ki je kar naenkrat postal središče takšne nepričakovano velike pozornosti.
Vse skupaj je trajalo komaj dobre pol ure in nazadnje sta samo še dva tipa na lipo nabila veliko plehnato tablo. Bila je modre barve in na njej so bile narisane v velik krog sklenjene rumene zvezde. Pod njimi je pisalo nekaj o evropski uniji …….

Franc in Mirc nista v resnici niti dobro zaprla ust od začudenja , ko se je začela karavana že nakladati v svoja vozila. Že so vžigali motorje in župan je spet kot kup nesreče ostal na sredini. V vsesplošnem direndaju je siromak komaj prišel do besede:
»Kdo bo pa naredil? Eeeej, kdo bo pa popravil cimper??«
»Razpis prjatu, razpis, kako misliš, da bi bilo lahko drugače!« ga je še pokroviteljsko poučil občinar skozi odprto okno svojega avta. »Pa pooblaščena firma mora biti , ne kakšni vaški šušmarji!«
Kako je ob zadnjih besedah streslo mojstra Franca, tega raje ne bi omenjali. Celo Mirc se je resno zdrznil in stisnil široko pest.
In potem je bilo pri starem kozolcu spet mirno in tiho. Le trije deci so bili še tam. Pa tudi oni so po čimkrajšem postopku ubrali eno in isto smer. Žeja jih je napadla od vsega nerazumljivega dogajanja.

Čeprav je bilo dogajanje okoli vdrte strehe na osrednjem vaškem objektu tisto jutro intenzivno in pestro in je napovedovalo hitro in učinkovito akcijo je bilo naslednje dni, tedne in še naprej tam okoli vse mirno. Nihče se ni ničesar dotaknil. Enkrat je prišel nek arhitekt z mesta. Moral je biti strokovnjak in pol . Pa ne zaradi drugega , le limuzina ki jo je vozil, ni mogla biti od kakšne navadne colenge. Arhitekt je na hitro poslikal sporni objekt z vseh strani , potem pa se je odpeljal. Menda so morali priti drugi delavci , ki so kozolec tudi malo pomerili . Arhitektu se namreč ni zdelo, da bi se v svoji salonski opravi sam kobacal tam okoli. Blatno je bilo po poti in prah se je vsuval s poda, če si vstopil v notranjost objekta. Samo in zgolj še o »objektu« so namreč vsi govorili kar naenkrat. Besede kozol’c se med temi visoko strokovno podkovanimi ljudmi ni slišalo.

Tudi nekaj novinarjev je prišlo in vsak je na hitro tudi stekel do polja in pritisnil nekaj fotk. Ostalo, to je intervju in nekaj informacij od naključno vprašanih so vsi po vrsti raje poiskali v oštariji.
Ja, tam se je pa kar dogajalo tudi v naslednjih dneh in tednih. Vsake toliko se je tam zbralo ogromno omizje vsehsort ekspertov za takšne zadeve. S seboj so prinesli aktovke in prenosne računalnike. Po mizah so razprostirali papirje in od župana in nekaterih drugih domačinov zahtevali poročila.

Posebno župan je očitno vse slabše prenašal pestro dogajanje, ki se je zanj vse pogosteje spraševal komu in čemu je namenjeno. Stalno so od njega zahtevali neke informacije, dokumente in pojasnila. Možakar je postal vidno živčen in še sreča, da je zaupal domačim zdravilom, vaška oštirka pa jih je imela vedno obilo na zalogi.

Sicer pa se tudi ostali akterji v teh visokih oštarijskih delegacijah niso branili polne mize in polnih flaš. Še celo lepo so se vedno zahvaljevali , ko so odhajali. Bolj redko, se pravi bolj ali manj nikoli, je kateri vprašal če je za požrte dobrine kaj dolžan. Mislim, saj se pa ja ve kdo je tukaj za dobro kraja!

»Ja, gospod Janez!« so tisti večer ostro poprijeli občinarji. »Bo treba le bolj resno s temi stvarmi. Evropska sredstva se ne bodo kar sama počrpala. Pa kako je z razpisom. A že imate izvajalca. Načrti so narejeni. To bo tudi treba plačati. »
Občinski referent je ob teh strogih besedah odkimaval in negodoval, kot da se meni z neposlušnim mulcem , ki mu niti slučajno ne rata ničesar narediti prav.
»Pa o vsebini se je treba pogovoriti !« se je vtaknil v pogovor kustos, se malo odkašljal in nadaljeval:« Ne vem kako komu pade na pamet v takšnem objektu rihtati veselice in bedaste parade. V takšen objekt najvišje vrednosti sodijo etnološke prireditve in zbirke starih orodij, ne pa vriskanje, moderna glasba in pijančevanje. »

Župan ni niti slučajno prišel do besede, da bi vprašal kdo bo kaj od tega plačal, kje bodo po njegovem imeli svoje prireditve in ali res misli, da bo kdo obiskoval njihov kraj zato, da bi so ogledoval stare rjaste pluge in črvive slamoreznice.

Prej kot je karkoli vprašal je že pri koncu mize začela cvileče vpiti ekologinja in žugati kako ne bo soglasja in kako bodo nekaj, nihče ni točno vedel kaj, javili naprej. » To!« in spet ni bilo jasno kaj »to je namreč nezaslišano in tega ne moremo tolerirati!!«

Tako so potekale te takoimenovane akcije okoli nesrečne podrte strehe vaškega kozolca in nikamor se ni nič niti za ped premaknilo. Edino iz krajevne blagajne je odtekalo še tisto malo sredstev , ki so jih tam premogli. In niti fičnika še niso porabili pri kozolcu. Velika večina je šla oštirki, ki je bila edina od vseh v vasi zelo naklonjena takšnemu načinu popravila starih ostrešij. Za elegantnega arhitekta je bilo treba vzeti kredit, da so se županu na banki ob podpisovanju zasolzile oči in vsake toliko je prišel na krajevno še kakšen račun, ki mu največkrat nihče ni vedel točnega razloga.

Prve tedne po tistem , ko so naša dva cimpermana zadnji trenutek ustavili, da ne bi nestrokovno popravila tiste strehe, je bil cel projekt tudi medijsko zelo odmeven. Pa ne le lokalno. No, ja , tudi lokalni radio je objavljal novice o zadevi, vendar pa ne smemo pozabiti, da so članki izhajali v najpomembnejših časnikih in na državnem radiu so ljudje lahko poslušali oddaje na to temo in intervjuje z občinskimi veljaki, etnologi in tistim tipom iz muzeja.
Krajanov in župana ni nihče skoraj nič vprašal. Edino v reportažo za televizijo so vtaknili intervju z najstarejšo krajanko. Julči , petindevetdesetletna ženica, je povedala nekaj besed o tem kako so včasih spravljali seno v kozolec in kako je že takrat kdaj tam zagodel godec, tamladi pa so zaplesali. Potem je že močno senilna ženička med hihitanjem nerazločno še nekaj blebetala kaj da so tam takrat tamladi še radi tam počeli pa jo je novinar prekinil in dal tehniku znak, da ima dovolj posnetega. Ja, precej pompa je bilo okoli teh vaških dogodkov. Menda je bila slika razmajanega kozolca objavljena celo v neki tuji strokovni reviji.

Kozolec je pa stal tam , ograjen z živobarvno plastično ograjo in na lipi je bila nabita temnomodra evropska tabla. Ob kresovanju so sicer mladci zvlekli na obronek vejevje in zakurili kres, vendar ljudje niso imeli veselja tisto leto. menda so le malo postavali tam okoli in že kmalu začeli odhajati domov. Tisti najbolj razočarani so se spotoma še ustavili v gostilni in tam pojamrali nad klavrnim stanjem v vasi. Ja, vedeli so povedati, da tisto leto niti kres ni hotel goreti kot ponavadi.

… se ( normalno da :) ) nadaljuje ….

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Projekt “za en tavžent” 2.del

7.04.2009 · 14 komentarjev

Zjutraj sta se cimpermana že zelo zgodaj pripravila na akcijo. No, ravno tako zgodaj tudi ne. Vsaj oštirka je morala prej odpreti svoja vrata, da sta si v miru privoščila črno kavo in da sta malo podebatirala okoli dela , ki ju čaka. Pa nista kaj prida komplicirala in modrovala. To popravilo vaškega kozolca konec koncev ni bilo kakšno gromozansko delo. Mojstra, ki sta bila vajena vezati ostrešja na največjih objektih, hlevih ali zvonikih, lani sta pokrila štalo s petinšestdesetimi pari špirovcev, nista bila ravno obremenjena s tem današnjim opravilom.

»Tisto bova pa že poflikala!« je Franc zamahnil z roko in Mirc se je samo nasmehnil. Dobre volje je bil že ob šestih zjutraj. Bil je simpatičen fant, kot so simpatični vsi, ki so večino časa vedri in nasmejani. Ampak, da si dobre volje že tako zgodaj…
»Če se lotiva danes in porihtava vse okoli materiala in jutri zveževa vse skupaj potem ni hudič, da ne bo pojutrišnjem zvečer zadeva rešena!«
Franc se je redko uplaniral. Bil je realen dec in primerno svojim letom umirjeno razsoden! Če je rekel da bo nekaj trajalo tri dni, potem je bilo za pričakovati, da bo to res , ne dva in pol ali štiri ampak res tri dni.

Ko sta zaužila črno grenko okrepčilo, sta se naložila v starega karavana in se od oštarije zapeljala po poti mimo cerkve in potem po kolovozu proti kripljastemu kozolcu. Tam je Franc parkiral svoje vozilo, izstopila sta in takoj začela skladati orodje iz prtljažnika. Motorna žaga, tesarske sekire , obliče in pajserje sta vajeno in brez tuhtanja razporedila na montažno mizico, ki sta jo prej raztegnila in postavila v travo. Ko je bil ta del priprave mimo, se je mojster Franc vzravnal in pogledal proti kozolcu.

Seveda se mu je celoten postopek kaj hitro zasnoval v glavi. To je delal rutinsko in malokrat se je srečal s kakšno zagato, ki je o njej moral kaj več tuhtati. Takoj je ocenil koliko bosta morala podreti in kaj zamenjati.
»Dva špirovca, late imam že narejene, šinkeljne bom že nekje dobil pa….«
Takrat mu je pogled obstal malo više nad obronkom. Zakaj je njegovo pozornost pritegnilo gosto smrečje na robu vaške gmajne ni bilo takoj jasno. A ko se je v isto smer obrnil tudi mlajši tesar je tudi njemu takoj kapnilo. Nad gosteje poraslim obrunkom , tam kjer se je že vse skupaj redčilo in kjer se je med redkimi vitkimi brezami bohotila praprot sta rasli dve smreki. Ravno prav sta štrleli iz vsega skupaj, da sta majstru takoj padli v oči.
Vajeno oko je takoj ocenilo, da imata obe drevesi ravno prave mere za njun namen, dobrih dvajset centimetrov v prsni višini pa tudi dovolj stari sta obe in dovolj goste letnice imata.

»Pob, ukurbljaj !« je zakomandiral tamlademu in skoraj prej kot je povedal do konca je motorna žaga že ropotala in divje parala jutranji mir, ki je do tistega trenutka skupaj z raztrganimi meglicami pokrival malo vasico.

Že sta stopila proti obronku , da se lotita te svoje na pol pobalinske akcije. Ni namreč težko ugotoviti, da bi tisti dve smreki padli bolj tako, kako naj rečem, ja seveda čisto na črno bi ju odbila naša dva tesarja. Sta že vedela kako je s tistim grmovjem na tisti strani. Nekaj je bilo farovško , nekaj vaško ali državno, kdo ve! Zagotovo pa sta vedela, da ene ali dveh smrek ne bi nobeden pogrešal. Kje pa , še opazil ne bi nihče. Pa koliko poti in stroškov bi jima to prihranilo.

In tako je Mirc koračil z vžgano motorko po bregu in nekaj korakov za njim je korakal nekoliko bolj počasi Franc . Vsake toliko je malo zasopihal ali uprl roko v križ in se vzravnal. Mirc pa je prav po otročje skakal po vresju in vsake tolliko čisto brez potrebe navil gas . Zaradi predirljivega zvoka sta čisto preslišala vpitje moža, ki ju je klical od nekaj deset metrov oddaljenega spornega doplarja. Slučajno se je takrat Franc obrnil in tam zagledal župana, ki je mahal z rokami in zgledalo je, da je nekaj strašno hudega in zelo , zelo nujnega.

»Konec, ustavita se, nič ne bo s popravilom!« je hitel praviti med piskajočim hropenjem župan. Kljub svežemu jutranjemu hladu je imel na srajci že velik prepoten venec in redki lasje so se mu v pramenih lepili na vrhu glave. »porkaduš, ne smemo, vse pustita tako kot je !«

»Ja, kaj se je pa zgodilo, Marija madona?« ga je spraševal Franc » a se bojiš. da ne bova znala, al kaj?!«

Med odkimavanjem in lovljenjem sape je župan z roko pokazal na bližnji tram in vsi trije so se usedli. Ko je vaški šef prišel do normalnega dihanja je začel pojasnjevati svojo paniko. Kako se je vse skupaj zakomliciralo in kako je brez potrebe stegoval svoj trapasti jezik. Glede tega sta se majstra samo pomenljivo pogledala in zavila z očmi. Župana sta , kot nam je že znano , pač videla sinoči in opazila kako mu je teklo vinsko odvezano žlobudralo.
No, in po tistem njihovem pogovoru je imel še sestanek na občinskem svetu. Saj tudi njemu ni jasno kaj je treba takšne stvari rihtati ob devetih zvečer. Ja , in tam so govorili o cestah in o kanalizaciji in o kulturnem domu.
»In jaz bedak žegnani!« je pojamral župan« sem se takrat pohvalil s svojim projektom!« Ob tej besedi se je Mirc na glas zarežal in oba deca sta ga grdo pogledala, da se je moral vsaj za silo zresniti.
»Pohvalil sem se, kako bomo sami rešili zadevo, z majhnimi stroški , v kratkem času in brez pomoči občine!
Mislil sem ,da bom deležen pohvale in podpore. Takrat pa, da vidita reakcijo. Planil je pokonci tisti inženir od investicij in takoj za njim ona baba, ki zmeraj nekaj lomi jajca okoli ekologije. Pa grajski kustos je pravil nekaj, da vsaj pol nisem razumel. In kako so potem nergali. Etnologija, razpisi, Evropa…nič mi ni bilo več jasno. No ja , edino to mi je bilo jasno, da sem naredil nekaj popolnoma narobe, da sem izpadel kapitalen bedak in da vaju moram priti ustaviti prej kot se česarkoli dotakneta!«

»Neumnost!« je zarenčal Franc » a se boste zdaj še norca delali iz naju!?«
Seveda je bil možakar malo hud. Ni bil vajen , da se mu dogajajo takšne stvari. Njegova obrt je bila spoštovana in povsod je bil sprejet tako kot je treba. No,tukaj pa zaradi klavrnega kozolca takšna neumnost. Kot da nimata z Mirčem drugega dela. Pfej!
Pa zlahka trdimo, da majster ni bil v resnici tako jezen. Zares je imel dosti drugega dela in tudi kakšnega prostega vikenda je bil zelo vesel. Pa tudi tisti usrani tavžent, ki ga je župan tako na pol obljubil , tudi tisto ni bil ravno motiv in pol. Tri dni bi šlo k hudiču, pa za dva , pa ves material , pa gorivo. No , okoli materiala je namerno malo pozabil, kako sta nameravala priti do špirovcev. Le malo je pošpegal v smeri, kjer sta iz grmovja štrleli vitki petnajstmetrski smreki.
»Neumnost neumna !« je zarobantil še enkrat in z Mirčem sta na hitro zmetala orodje v karavana in se vsaj na videz ihtavo odpeljala z vaškega travnika.
»Pa ne sprašuj naju več po kakšni stvari!« je še zavpil Franc skozi odprto okno.

… se ( kakopak :) ) nadaljuje ……

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

PROJEKT ZA »EN TAVŽENT«

4.04.2009 · 10 komentarjev

Da se bo streha na kozolcu slejkoprej vdrla je bilo že kar nekaj časa jasno. Na tisti strani je veter razmajal skodle in par let je streha v vogalu malo puščala . Voda je curjala po ogelnih tramovih. Tam je potem zaudarjalo po plesnivih deskah in stari gnili slami. In tako je bilo enkrat treba samo par sunkov prave pomladanske burje in dva ali trije krajni tramovi so popustili. Vse skupaj se je vdrlo na zgornji oder in stari doplar je pokazal svoja rebra. Povrh vsega je bilo to ravno na tisti strani , ki se jo vidi od cerkve in s trga, tako da so vaščani že takoj drugi dan zmajevali nad njegovo novo podobo.
Pa zunanji izgled ni bil edini problem, ki se je ob tem pojavil. Ne, še zdaleč ne. Objekt je bil z vsemi svojimi pritiklinami, s svojim izgledom in glede na pomembno lokacijo za vas zelo ključnega pomena. Tam so se dogajale vse pomembne kolikor toliko množične prireditve v kraju. Že spomladi so tam pripravili kresovanje in v kozolec postavili šanke in oder za muzikante, medtem ko je ogromen kres gorel na hribčku poleg njega. Menda so bili vsi kresovi daleč okoli smešno zanikrni v primerjavi s tistim za kozolcem.

No, čez leto so tako opravili še s kakšno gasilsko ali lovsko zadevo. Enkrat so se delali tam pametne tisti v zelenem , si talali priznanja in držali govore, drugič so podobne stvari počeli gasilci v svečanih uniformah s spoliranimi paradnimi čeladami na osivelih glavah. Vedno pa se je vse skupaj v večer nadaljevalo enako. Vedno so vaščani zvečer zaplesali in zavriskali ob polkah in valčkih, si privoščili kakšno klobaso in liter vina. Ponavadi je veselica trajala do dveh ali treh ponoči,marsikateri veseljak pa je utrujen kolovratil po trgu, ko je sonce že veselo sijalo na vas. No, če je kakšen v kozolcu tudi prenočil, ne , tudi to ni bilo kaj posebno nenavadnega!

»Posluš’ta!« se je Francu in Mirčetu približal župan. »Posluš’ta, nekaj se moramo zmeniti!
Župan, kot so vsi vaščani imenovali gospoda Janeza je bil v resnici le nekakšen predsednik krajevne skupnosti in to je bil že zelo dolgo časa. Ljudem se je kar nekako zdelo, da od nekdaj in kar čudna se jim je zdela misel , da bi bil kdaj župan kdo drug.
Prisluhnila sta torej mojster Franc in njegov pomočnik Mirc, kaj se ima veljak z njima za meniti. Prisluhnila?! Ja, to pomeni, da se je stari majster sitno obrnil proti decu, ki se mu je videlo , da se je ta dan zmenil že polno pomembnih stvari, očitno pa je bilo tudi, da je večino tega rešil kar pri šanku v vaški betuli, mladi cimperman pa se je nasprotno od majstrove sitnobe skorajda režal županu v obraz.

»Za vaški kozolec gre!« je pomembno , kot je pač njegovi pomembni funkciji v kraju primerno, začel župan. »Saj sta sama videla , da je zadeva resna. »

»Ja, no , resna!« je kimal stari «Jaz sem videl , da je polomljena, koliko pa je resna pa že ti bolje veš!«

»Saj sama vesta, da bo kmalu kresna noč pa še druge zadeve bodo sledile prav kmalu za tem! Pa…pa ljudje že zdaj govorijo, da se v vasi nič ne naredi pa nič ne ukrene. Saj sama vesta kakšni so ljudje. »

Potem je župan še nekaj premleval vsehsort vaške težave in vse skupaj je postajalo podobno mencanju in napeljevanju na nekaj. Majstru in tamlademu se ni ljubilo preveč sodelovati v tej šankarski debati. Cel dan sta bila na strehi , oblala sta tramove in nabijala late . Niti malo želje nista imela zdaj, da bi tolažila deca , ki so ga mučile neke težave. Težave, ki poleg vsega zanje nista imela občutka , da bi ju morale kaj prida skrbeti.

»No, kaj potem!?« je Franc že nekoliko nejevoljno prekinil županovo z močno vinsko sapo oplemeniteno govoranco !

»Ja, samo to sem mislil…a bi se dalo dogovort, da bi, a bi vidva…a bi..!«
Franc je udaril z dlanjo po šanku in zgledalo je , kot da bi Janeza udaril po hrbtu in ga rešil njegovega kolcanja:
»A bosta popravla kozolc?!«

»Ja, pa bi takoj povedal! A misliš , da imava cel večer čas poslušati tvoje mencanje! Lahko, lahko popraviva tisto reč. Ta teden sva svoje končala in takoj jutri lahko stopiva tja in porihtava zadevo. Dobra dva dni bo nama vzelo!«
Franc je kar naenkrat govoril zelo hitro in odločno. Pri tem se je mrščil in vihal brke, da je bilo že na daleč očitno, da gre za resno in pomebno reč. Mirč se je le trapasto režal. Fantu je bilo pač večina stvari smešnih in dobra volja ga je le redko zapustila. No, pa tudi par pirov je že požlampal ta večer. Človek pri delu na strehi ne sme piti in potem mora vse zamujeno pač čimprej in čimbolj pošteno nadoknaditi.

»Ja, dobra dva dni bo trajalo. Material bova zrithtala sama in pomoči tudi ne bova rabila! Mislim, če ..« je čisto malo zastal majstrov govor, » mislim, če nama mislita ti in tvoja krajevna tudi kaj plačati!«

»Ma ja, nekaj se bo pa ja dobilo, saj vem kakšno delo je to » je nekoliko v zadregi jeclal župan in potem moško odločno zaključil: « En tavžent bo pa menda že!«

… se ( seveda :) ) nadaljuje

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

BUKVA

1.04.2009 · 19 komentarjev

Strašno bukvo sem, priznam, pričakoval s prav otročjim veseljem. No, saj vem , da ni nek ogromen literarni uspeh priti v takšen blogerski zbornik. Pa kaj si morem? Sem pač človek, ki je zadovoljen tudi z majhnimi stvarmi. Mislim, majhnimi, to pa tudi ne vem če je pravi izraz. Prvič sem namreč svoj tekst videl natiskan v takšni , pravi obliki , v pravi bukvi. Prej se je nekaj tega sicer valjalo po nekih lokalnih cajtengih ampak, to vseeno ni bilo to!

Moram priznati, da me je jako zanimalo, kako bo to zgledalo. Predvsem si nisem prav dobro predstavljal, kako dolge so te moje zgodbice, čez koliko strani se stegne ena Marinkova štorija!? Z veseljem sem ugotovil, da z lahkoto zapolni dva lista, čeprav je tisk dovolj droben in format dovolj velik.

No, kakšen bo izgled knjige , sem vedel že vnaprej. Prvo izdajo sem namreč lani dobil v dar od blogerja, ki so mu notri objavili prispevek. Pričakoval sem edino, da bo v drugi knjigi nekaj več proze, glede na to, da se mi je zdelo, da je imel skoraj vsak kolikortoliko literarni prispevek na RTV blogih obkljukan tudi literarni natečaj. Pa temu vseeno ni tako. Zgleda, da smo kljub vsemu predvsem pesniki in da je le tu in tam komu v veselje napisati kakšno daljšo stvar z vsakdanjimi besedami in navadnimi stavki.

Naj še omenim, da sem bil (kot vsi ostali avtorji) tudi povabljen na predstavitev bukve v neko LJ kavarno. Zadeve se zaradi čudne ure nisem mogel udeležiti. Tega mi je malo žal. ker bi tam srečal nekaj zanimivih ljudi. No, pa naslednjič. Mislim pri BLOGOZIJI 3 . Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks