Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 5.del

7.03.2009 ob 07:38

TADOLGA NOČ

»Ja , je videti, da je bila pa dolga ohcet!« je ponavadi rekel kateri od starih dedcev, ko smo v svojih godčevskih lajpkih in s svatovskim nageljčkom v gumbnici motovilili skozi vas. No ja, ohceti so pač že tako ali tako dolga zadeva. Pa se je zgodilo, da se je katera pa le končala že kmalu tam po tretji , četrti uri. Mogoče se je začela bolj zgodaj, mogoče so bili svatje malo starejši ali pa so se ga malo hitreje napili in utrujeni odnehali kakšno urico prej.

Ja in to noč je bil takšen primer. Ob pol štirih je ženin prišel k naši mizi , zahvalil se je nam in zatrdil, da smo godli sto na uro. Mi smo seveda vsi utrujeni , polni maliganov s svetlečimi očmi z veseljem poslušali njegove besede. Še bolj z veseljem smo od njega vzeli tistih par sto mark. Takoj ko je odšel in nam je nevesta za povrh še hvaležno potalala vsakemu vrečko sladkarij, smo si za potrditev opravljenega dela urno še vsaj dvakrat obnovili vsebino kozarcev. Tudi ko so še zadnji svati zapustili oštarijo, smo še kar posedali in modrovali.

Pa mogoče bi kdo pomislil, da smo se malo zgodnejšega konca razveselili , mogoče celo, da smo z veseljem pohiteli k svojim soprogam , ki so nas verjetno željno pričakovale doma.

Ne, nič takega. Ne le, da se nam ni nikamor mudilo, ne, celo tako očitno smo zavlačevali s svojim delom, da bi to že od daleč vsak opazil. Tiste svoje kište, kitare in činele smo nosili v zunaj parkiran kombi počasi , brezvoljno in zgledali smo kot megla brez vetra.
No, saj ne da nismo bili utrujeni in tudi okolju in svoji dejavnosti primerno okajeni, vendar pa je naše očitno zavlačevanje imelo čisto drug motiv.

Vedeli smo namreč, koliko časa rabimo za pospravljanje in koliko za pot do doma. In še nekaj smo zagotovo vedeli. Brez kakršnegakoli dogovora smo vsi povrsti imeli neko skrb. Senca, ki le ležala nad našimi mislimi je bila, da se bomo pricijazili v domačo vas prezgodaj. Ja, točno to nas je skrbelo. Vedeli smo namreč, da tudi najbolj ranourna krčma ne bo odprta pred , recimo sedmo uro. Da pa bi po prestani muzikontarski noči odšli spat brez poslovilnega kozarca? Nee, kaj takega si pa nismo nameravali dovoliti.

In tako smo brez posebne vneme zaključevali svoje ohcetarjenje in tudi zunaj je sonce že prebadalo meglo. Domov smo prišli kljub vsemu skoraj pol ure pred želeno uro.
»Ampak pol ure pa ni taka reč !« je bila nedvoumna ugotovitev. Par cigaret in malo modre debate in prvi vinski hram to nedeljo je odprl svoja vrata.
»En pir pa domov!« je bil glasno izrečen na bridki propad obsojen trden namen, ki se je zlahka podrl že takoj , ko smo izpraznili prvo rundo. Toliko da pa že lahko še potrpimo, da še tadrug da za eno pijačo. Pa ta tretji pa ta četrti…pa v tadrugo oštarijo.

»Mirno!« je glasno po desetarsko zatulil utrujeni muzikant. Ostali trije smo po svoji najboljši moči upoštevali njegovo komando in strumno stali pred komandirjem.
»Strojevim korakom naprej…..marš!« je bil naslednji iz armade rajnke države znan ukaz in že je trojica od vsega hudega zdelanih muzkontarjev paradirala preko največjega parkirišča v kraju.
»En, dva, tri, štiri…..dva, dva, tri , štiri« je odmevalo v jutranjo nedeljsko tišino. Nekaj penzionistov, ki so počasi prihajali na svoj sprehod ali jutranji kofe v gostilno se nam je muzalo s strani in stare ženice, ki so hitele k maši so z resnimi obrazi zmajevale nad našim početjem.
Pa se nismo kaj prida ozirali nanje. Po vojaško kot smo pot na parkirplacu začeli , smo tudi primarširali do svojega cilja.

V naši štabni oštariji so nas seveda pričakovali. S tem mislim, da nas je pričakoval oštir , kot tudi nekateri gostje. Celo takšni so bili vmes, ki so prav zaradi tega začeli ob nedeljah dopoldne hoditi k Far , ker takrat »tam godejo!« . Ja , godejo ! Hm, se bojim, da je bila ta oznaka za tisto hripavo škripanje kar malo prelepa. Utrujeni so bili prsti in uničeni glasovi. Vsekakor pa je od nekod še prišlo toliko energije, da smo še ure in ure zganjali našo muziko in hkrati popolnoma pozabili na vsako najmanjšo sled domotožja.

Gostje, tudi tisti najbolj navdušeni poslušalci in zakasneli kofetarji so že zdavnaj zapustili veselo nedeljsko matinejo in tudi godci smo počasi usihali pod vsemi bremeni. Zdaj eden , zdaj drugi je naslonil nekam svojo glavo in ulovil nekaj minut dremeža.

Ko sem pricapljal po stopnicah domov je bila ura že….ja, kdo bi vedel koliko je bila ura. Vsekakor sem potrošil dobršen del nedelje in tudi tistega honorarja je večina šla nekam v zrak. Iskal sem le posteljo in se izogibal morebitnim dobrodošlicam

A kljub vsemu je nekje v zraku blodilo vprašanje.

»Ja, kje si pa bil?«

Kljub svoji nedvomni vsestranski utrujenosti sem nekje pod pokrovom pomislil, da bi nekaj pa le moral odgovoriti. Pa ni šlo. Šlo je le tistih nekaj korakov do postelje. Skupaj sem spravil le edini pošteni momljajoči odgovor. Bogve, če ga je kdo slišal:

»Ja, če pa ne vem!«

…konec prihodnjič

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 5.del”

  1. miri pravi:

    Poznano.Je pa dokaj draga šolnina.Lp

  2. Blazz Blazz pravi:

    No, paglej jih zej kej sa jih biksal!!

    Hehe:)

  3. dare dare pravi:

    @Miri, kaj hočemo….kar se mora , se mora :) !

  4. dare dare pravi:

    Ma ja , Blazz, samo to je bilo pred davnimi , daaavnimi leti :) !!

  5. drmagnum drmagnum pravi:

    V teh časih so ohceti trajale tudi po dva dni.

  6. Mohor pravi:

    Tudi sam sem bil parkrat udeležen pri tistih davnih nedeljskih “mašah”, ampek se ne strinjam, da je bila tista godbe le navadno šripanje.
    Takrat se je špilalo za dušo, to si moraš priznati, Dare!
    LP

  7. dare pravi:

    @drmagnum…naše so že :) :) !

  8. dare pravi:

    @mohor, seveda je bilo v tem veliko duše. Še sreča, da se niti ne spomnimo čisto vsega :) !

  9. kamper kamper pravi:

    Kako gre že tista,ne grem ne grem domov,sem žejna premočno…… :lol:

  10. dare pravi:

    Ja , ta je ena tistih ali pa:
    “u ranu zoru, dok svane dan….ja idem kući sav nakresan!

  11. lordwales pravi:

    Vidim, da recesija pozitivno upliva na tvoje pisanje.
    Pošlji literarni reviji Fontana, naslov dobiš v Ponedeljkovem Večeru ali pa mi pošlji mail ker javno ne bi dajal naslova.

  12. dare pravi:

    Lordwales, lepo da vztrajno verjameš v moje “delo” . Kdo ve, mogoče bom pa kdaj spravil katero od mojih zgodbic kam dlje od mojega kompjuterja. Če se bo to zgodilo, bo del zahvale zagotovo šel tudi tebi :) lp !

  13. lordwales pravi:

    Brez težav:
    http://www.locutio.si

    Gospod Pungratnik ti bo brez težal objavil eno zgodbo na spletnih straneh Mariborske literane družbe.
    Pod kontakt poišči mail in pošlji.

    Dodaj še življenjepis in sliko!

    Z objavo avtomatično postaneš član Mariborske literarne družbe in dobivaš obvestila o literarnih večerih.

    Poskusiti ni greh, greh je grešiti javno!

  14. lordwales pravi:

    Dokaz da zadeva deluje je en klik daleč.
    Pišem se Švagelj……………….

  15. dare dare pravi:

    @lord. pogledal in končno enkrat tudi prebral tvoje stvaritve. Ja, res, veliko misli se ti podi po glavi. Presenečen sem bil tudi nad neskončno vrsto ustvarjalcev. Ko sem malo brskal , sem sicer opazil, da je 90 % poezije pa vendar. Ja, hvala še enkrat. Bom videl. Se mi nikamor ne mudi. Če mi je namenjeno, da za kakšno drobno stopničko kam napredujem, me bo to zagotovo lahko tudi še malo počakalo. lp

  16. lordwales pravi:

    In še lepše novica:

    kultura@vecer.com

    Pošlji tvojega Jean Bedela.

    Če bo urednica Petra V idali dahnila da, bodo objavili, ti poslali pogodbo, in 26 naslednji emsec plačali.
    Za eno zgodbo tja 3ooo znakov lahko dobiš čez 50 Evrov.

    Poskusiti ni greh, greh je če se greši na javnih mestih.

  17. dare pravi:

    Hvala , lord. Bom za hec poskusil nekaj poslati. Vendar pa ti povem, da se mi zdi 50€ za celotno zgodbo o Jean Bedelu dokaj bedna cena. Približno primerljiva s sramoto, ki jo dobim v fabriki. Se mi pa že bolje zdi, če je (zastonj) na razpolago bralcem bloga. Sori, tako mislim! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !