dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2009

Maturantski ples

29.03.2009 · 20 komentarjev

Ko sem se tretjič ali četrtič zbudil, sem se le prikotalil iz sobe na dnevno svetlobo. Zgrožen sem spoznal, da je ura že zdavnaj odslovila jutro. Ko sem se že nekako sprijaznil s položajem kazalcev , me je prijazen glas s teveja obvestil, da jih moram poleg vsega premakniti še za en krog naprej. O , porkaduš!

Sinoči sem večer prebil na maturantskemu plesu v modri dvorani. To se mi je zgodilo že tretjič. Mislim , tretja naša maturantka se je slavnostno sprehodila po tistem plesišču , zaplesala četvorko in zapela Gaudeamus igitur.

Naj žive profesorji
vsa akademija
ud naj slednji nje živi
naj živijo udje vsi
trajno naj cvetijo

In tretjič sem sem ponosno gledal deklico , ki je praznovala to , da še zdaleč ni več mala deklica ampak punca in pol, ki je prestopila veliko stopnico navzgor.

Sama prireditev je v bistvu zakon, kaj naj rečem drugega. Posebno odkar so pred približno desetimi leti »odgovorni« ugotovili, da ni niti najmanjše potrebe obremenjevati staršev in napihovati zadeve s tem, da se cela stvar organizira v portoroških hotelih ali kaj podobnega.

Tako pa modra dvorana, primerno okrašena in predvsem osvetljena, cathering in dober bend. Po nekajletnem monopolu čukov, so prišli špilat Lukas bend. In to za trikrat manj denarja in s trikrat več muzike. Dobro zašpilane in odpete muzike.

Celega protokola ne bom opisoval. Verjetno tudi zlahka opazite, da nasploh ne nameravam na dolgo pisati reportaže o dogodku. Za to ne čutim nikakršne potrebe pa tudi ne vem , če bi se drugim , posebno maturantki, zdelo to v redu.

Moram pa to na vsak način omeniti. Če drugega ne , moram nadaljevati zgodbo. Poglavje za poglavjem. Pa še nekaj je . Prav pred kratkim sem se malo zapletel v debato ravno okoli maturantskih zadev. Pisal je tip, ki mu je vse to odveč in se ne namerava udeležiti niti plesa niti izleta. Pfej, piflar jedan. No kakorkoli že , to je stvar osebne izbire. Pa vendar me je zbodlo, ko sem prebiral mnenja , da so te stvari tako ali tako precenjene.

Mislim, sinoči sem videl mlade ljudi , ki so zgledali ponosni, zgledali so nenazadnje uspešni in meni so zgledali, posebno ena med njimi, srečni.

Precenjeno!? Ja, pa kaj še !

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Pisanje, mučilno sredstvo

25.03.2009 · 38 komentarjev

Ko se je znani pridigar hvalil, da zna pridigati na čisto vsako témo, so ga njegovi prijatelji vprašali ali je pripravljen na preizkus. Na prižnico naj bi mu dali listek, kjer bi bilo napisano o čem naj bi pridigal. Govornik je izziv z veseljem sprejel. Vendar pa je bila v celi zadevi še ena zanka. Ko je v nedeljo prišel na prižnico in vzel v roke listič, ga je čakalo nemajhno presenečenje. Listek je bil prazen.
Vendar pa mojster besede se ni zmedel. Daleč od tega. Dvignil je beli listič in z jasnim glasom rekel:
»Spodaj nič, zgoraj nič…in vendar je bog iz nič ustvaril nebo in zemljo!«
In po tem uvodu so mu besede stekle , da je komaj končal v približno predvidenem času.

Tako sem se jaz vsedel pred računalnik. Ura je polnoč. Par dni je, kar nisem objavil nove stvari in to mi gre na živce. In zdaj brskam po možganih. Ura je pa , saj saj sem že povedal, polnoč! Ne, polnoč in tri minute! In moji možgani? Spodaj nič, zgoraj nič….., tista o stvarniku ni več izvirna, nič mi ne pade na pamet.

Ko sem se enkrat pred časom udeležil srečanja blogerjev, sem bil tam novinec in tudi s precejšno mero čisto taprave treme sem prišel mednje. Pa sem tremo hitro izgubil. Pozdravili so me kot svojega. In s svojim posebnim pozdravom. Namesto dober dan ali kaj podobnega, so me pozdravljalil s «kje pišeš?« in » kaj pišeš?«

»O, porkaduš!« sem si takrat rekel »a zdaj sem pa kar naenkrat človek , ki piše?!«
Kako se je to zgodilo, tega ne vem in tudi opazil nisem , kdaj in kako je lahko do tega prišlo. Zdaj pa iznenada opazujem to svoje početje. Včasih, mater če ni to ravno zdaj , deset čez polnoč, včasih je to čisto neobrzdano , bezciljno nakladanje. No, mogoče ni čisto brezciljno. Ima namreč bedast namen držati kontinuiteto. Saj, če sem nekaj napisal v nedeljo, potem v sredo pa spet v petek…a ni potem jasno , da je danes zadnji čas?

Da je listek prazen zgoraj in spodaj ravno tako, to sem že povedal. Ko včasih preberem kaj od drugih , tapravih pišočih ljudi, velikokrat pri njihovem pisanju občudujem kakšno stvar. Pri nekomu je to velik obseg njegovega dela, nekdo drug ima dobro zgodbo, tretji pa preprosto dober jezik. Verjetno je najbolje, če se vsi trije elementi združijo in zna pisec zapisati dobro , obsežno zgodbo v lepem berljivem jeziku. Ja, ampak tisti so pa res “tapravi” !

Jaz nimam ta trenutek v glavi nobene zgodbe. Moj jezik je zdaj ob petnajst čez polnoč ….kvečjemu primeren svoji pozni uri. In obseg? Ja, upajmo, da bom čimprej zaključil.

Nasprotno od tega, da se trudim stalno nekaj pisarati pa sem zelo, zelo slab bralec. V življenju preberem katastrofalno malo knjig. Vendar pa sem se pred kratkim lotil razmeroma zelo dolgega romana. v to sem se spustil po naključju. Hčerka je morala zadevo prebrati , ker bo pisala o zgodbi esej pri maturi. Precej je jamrala in negodovala zaradi zoprnega branja in sem se jaz ojunačil, češ da tako grozno pa že ne more biti.

Vendar pa bukvo berem že štirinajst dni. V spremni besedi sem prebral , da je bil pokojni avtor eden od najboljšh slovenskih piscev proze v prejšnjem stoletju. Knjiga pa ….mislim, mučilnica. Po desetih straneh obvezno skoraj zaspim in se potem trudim še z enim ali dvema listoma. Dolgovezni opisi, nepotrebni razvlečeni detajli, večkrat namerno porušen ritem in v končni fazi zelo malo zgodbe. No, vsaj jaz je ne zasledim posebno veliko.
No, pa kritika niti slučajno ni moj namen in tudi knjigo bom v naslednjih dneh pripeljal do konca. Z muko , ampak , ja , bom!

Ko sem objavil nekaj svojih preprostih zgodbic, sem moral že nekajkrat zadevo razdeliti na več delov. In še se vedno najde komentator, ki pojamra da ne more prebrati tako dolgih pisarij. Sicer bi bila primerjava z zgoraj omenjenim romanom skorajda smešna, ampak mi je pa le dalo malo misliti.

Da ni mogoče pisanje, ki sem se ga navadil in se mi je sčasoma tako prikupilo, da opažam že kar nekakšne simptome zasvojenosti, da ni mogoče to dejavnost z veliko bolj črnega spiska kot sem domneval?

Jebenti, da ni to mogoče namenjeno samo nerviranju srednješolcev, mučenju fotrov in živciranju obiskovalcev internetnih strani??

O porkaduš, kar streslo me je ob teh mislih. Pa ne bom veliko tuhtal naprej. Nimam s čim. Ura je polnoč in štiriindvajset minut. Možgani pa na pol na off. V možganih zgoraj nič….spodaj nič…in vendar sem stipkal ….mater mi je odleglo! lp :) Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

DILEMA MOJEGA OMIZJA

18.03.2009 · 18 komentarjev

V zadnjem mesecu dni, kar sem se sprehajal med vaškimi bajtami in svojimi spomini se je seveda zgodilo vsehsort stvari. In še bolj zagotovo je to, da nikakor niso šle mimo mene. Še celo nekoliko preveč sem dovolil, da so se me dotaknile. In glede na to, da velik del svojega globokega razmišljanja delim s svojim modrim omizjem, dogodki tudi njih niso obšli .

Poleg tega imam občutek, da sem bil celo sam tisti, ki je nekajkrat kontaminiral prijetno družbo z mučnimi tematikami, ki so me z njimi zasipali z ekranov , zvočnikov in časopisnih stolpcev. Pretirano sem si dovolil, da so me sprovocirali tako izbrisani kot okostnjaki , tako mediatorji kot tipi na zunanjem ministrstvu, tako recesija kot kriza in njeni bleferski protagonisti , ki smo z njimi kar naenkrat tovariši v isti stiski na isti majavi luknjasti ladji.

Zato sem pa bil ene dileme moje združbe prav res vesel. V sebi ima neko novo svetlobo in nove žarke. Ti žarki so nas iz temačnega štaba privabili na verando , kjer smo zadihali drug zrak, si napolnili pljuča in zvedrila so se nam od dolge turobne zime upadla lica.

In takrat se je zgodilo. Moram še omeniti, da pri nas flora ne cveti še prav dosti. Nekaj telohov in zvončkov, majhnih vijolic in vrbovih mačic, to je pa bolj ali manj vse. To omenjam zato, ker sem bral o sprehodu nekje za malenkost bolj na primorskem in dobil občutek, da bodo tam v kratkem zorele pomaranče . Ne, pri nas je narava še vedno bolj dremava in pusta.

Vendar pa. Mohor je izpred našega hrama uperil prst v breg na drugi strani Idrijce in zastavil dilemo dneva: »Kaj je pa tisto ?!«

Ker se zadeve ne vidi ravno nevem kako dobro…gre za “cvetoče drevesce” med grmovjem in malo niže od smrek…..

Kako znajo dobra omizja na na videz neznatna vprašanja najti veliko modrih odgovorov, to je zgodba zase. Dolga zgodba zase! Pa vendar , nekako smo se uspeli držati téme in nazadnje možnosti skrčili na tri.
Vrba, srobot ali češnja. Zagovorniki češenj so bili sicer opozorjeni, da je za kaj takega prezgodaj in tisti tavrbovi, da toliko više nad reko ne rastejo več vrbe. Vse je že kazalo, da bomo kar tako na lep način popustili srobotovemu lobiju. O, pa ne !!!

Tako sem se drugo jutro odpeljal na tisti kraj in se povzpel do problematične rastline. Da sem tja gor bistveno teže prisopihal, kot bi bilo to za pričakovati na prvi pogled…..o tem niti ne bi govoril. No, v glavnem, ko sem prilomastil tja gor, sem tam našel….drevo prepleteno s SROBOTOM«

srobot

, ki je bil posut z razcvetenimi bombažnimi kepami. Poleg tega je bilo drevo , ki je zajedalca gostilo, pet, šest metrov visoka ČEŠNJA. Sicer bi se o tem dalo debatirati, ampak vsaj tako na videz sem samo jaz s tisto vrbo popolnoma brcnil v meglo.

No, kljub vsemu sem bil z zadevo, kot že rečeno, zelo zadovoljen. In z vsega sem še enkrat , kot že tolikokrat do zdaj, potegnil nedvomno in nedvoumno modrost:

DOBRA OMIZJA IMAJO DOBRE DILEME!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 6. (zadnji) del

11.03.2009 · 56 komentarjev

ZAMRZNJENA HRANA

Na balinišče sem zelo rad zavil. Tja za staro šolo . Ograjen je bil z ograjo in živo mejo in tam sem lahko spustil svoje deklice vsaj nekaj časa z rok. Ena je takoj stekla do peskovnika, kjer se je nemudoma vklopila v igro in ponudila svoje sodelovanje pri izkopih in nizkih gradnjah. druga je le stopicala okoli malih gradbenikov in se očitno za tovrstno dejavnost ni kaj prida zanimala. Tamalo sem , kakopak, pustil v vozičku, kjer je bila očitno popolnoma zadovoljna. Dajala je vtis , da sanja o lepih stvareh. Ali pa lepih krajih.

»Mogoče se ji sanja o balin placu!« sem na glas pomislil in pograbil kuglo . Parkrat sem zamahnil in odbil zarisani cilj. Pripombe o slepi kuri , zrnu, neumnemu kmetu in debelem krompirju sem poskusil preslišati. No, saj kakšen vrhunski balinar res nisem bil. Balinanje je šport, podobno kot strelstvo , ki zahteva koncentracijo , mirne živce in potrpežljivost. Ne, jaz pa že zagotovo nikoli nisem bil takšne sorte. Nikakor mi nikoli ni šlo v račun kako lahko dedci toliko komplicirajo okoli vsake poteze., hodijo gor in dol po stezi in si ogledujejo zmešnjavo balincev z vseh perspektiv. Šele potem, po dogovoru in uskladitvijo znotraj ekipe sprejmejo glede na situacijo način strategije. Potem eden od možakarjev flikne tisto kuglo po peščeni stezi in vedno se mi je zdelo, da bi enako, včasih pa tudi bolje naredil če bi se zaletel takoj , ko je bil na vrsti brez vseh ceremonij in modrovanja.

Pa saj takrat tudi nisem mogel prav veliko časa zgubljati z balinanjem. Celo vedno znova so se vsi odobravajoče čudili kako sploh uspem ukrasti kakšno urico glede na to, da pripeljem s sabo majhen vrtec otrok. Vendar , tamale so greble po tistem pesku in pogosto brez pripomb pustile starega , da srkne kakšno pivce in odigra napeto partijo.

Tudi nasploh so takšni prostori , pa čeprav pridejo v poštev le v toplejšem delu leta, zelo veliko vredni. Saj res ne bi bilo za nikamor, da bi z majhnimi otroki postopal po oštarijah. Da bi pa čepel cele popoldneve sam doma ali se potikal po vasi brez družbe in modrih pogovorov, to pa tudi ne bi šlo.

Kakor sem bil resnično deležen omenjenega miru pa je bil tudi alarm vedno neizprosen in dokončen. Kadar je bilo igre dovolj in je bilo treba odriniti, takrat sem imel vedno le še par minut, da dokončam zadeve, pokadim cigareto do konca in pozdravim kolege ter jih pustim v njihovi igri same, brez svoje blagodejno modre kompanije.

Tisto popoldne, bolj proti večeru je bilo, sem imel s sabo dve hčerkici. Nekam sitni sta me kar malo prezgodaj spravili na pot proti domu. Spotoma smo spet pridobili nazaj nekaj dobre volje in kar nekako se nam ni hotelo domov.
»Še en krog okoli vasi !?« sem malo ugotovil, malo vprašal svoje malčke.
Manjša me je le svetlo gledala in zdelo se mi je, da si misli, da ati pač že ve kaj govori, večja pa je hitela kimati in nadaljevali smo ob glavni cesti.

Na koncu pločnika , kjer se je naša pešpot zožala na stezico smo postali za trenutek in si ogledali situacijo. Kaj, zakaj in kako točno se je takrat vse skupaj dogajalo, tega ne vem . Vem pa , da se je večja prvič in bogve kaj jo je k temu napeljalo, odločila izpustiti moj prst in v spremstvu mojega krika je neustavljivo zakoračila proti sredini glavne ceste.

Večino tistega kar se je zgodilo v tistih sekundah samo domnevam, zagotovo pa se ničesar ne spomnim o razmišljanju ali odločitvah kaj mi je storiti. Punčko, ki sem jo imel v naročju sem položil na zelenico in zdirjal za otrokom.

Spomnim se samo še škripanja gum in ……. B U M !!!

Ne vem koliko časa je minilo, mogoče pet ali petnajst minut, ko sem spet odprl oči in s taprve vprašal : »Kje so punce!«
Nekaj od cele množice ljudi, ki se je zbrala okoli mene, se je odmaknilo in pokazali so mi obe tamali, ki so ju objokani in prestrašeni že pestovali in tolažili nekje ob strani. Ko sem to videl , sem spet spustil glavo na tisto kar so mi pač že položili pod njo in čez nekaj minut so me že nakladali v rešilca. Spotoma sem še videl staro škodo , ki sem ji z glavo razbil šipo in z nogami uničil desni blatnik …in oddivjali smo proti Ljubljani.

Dve leti kasneje, leta 1996 na miren novembrski večer

…sem na oknu stanovanja v prvem nadstropju , tako lepo dvignjen nad glavno ulico v kraju ogledoval to svojo vas in razmišljal o njej. O teti sem razmišljal, ki že desetletje nekje nad oblaki skupaj s Talko, Malko in Zofijo kleklja čipke angelom in kerubinom. Tam na levi sem med platanami videl stekleno avtobusno postajo, kjer je včasih stal zmajani konsum. Spomnil sem se na provizorično igrišče na močvirnem Kendovem travniku . Nasmehnil sem se ob tem in pogledal navzdol. Ja, prav nekje pod temelji tega našega bloka je bil postavljen gol iz dveh lat. Spomnil sem se še stare trafo-postaje. Pogled mi ni nesel tja gor. Vmes so zrasle previsoke stavbe. Cela vrsta jih je bilo. In spomnil sem se trudnih godcev…. Ja , kar samo po sebi mi je še marsikaj padlo na pamet, ko sem tako v jesenskem miru gledal skozi okno. Niti cigarete nisem prižgal . Aja, saj že dve leti ne kadim več! Sem pozabil omeniti. Od tistega ko me je voznik škode počil na bližnjem ovinku nisem več spil alkohola in kmalu za tem sem tudi opustil tobak. Ja , za nekaj je pa res vsaka stvar lahko koristna.

Bil je meglen, miren večer. Daleč naprej po cesti se ni videlo. Pomislil sem , da niti ne vem kako dolga je vas , če greš naprej po cesti. Je konec takoj za ovinkom? Je ta naša bajta nekje na sredini? Je ta moja vas mogoče bolj dolge sorte ?

Za menoj pa se je mami ukvarjala z malo dojenčico. Prijazno in nežno je govorila z majčkenim bitjem, ki še ni vedelo za besede. Na televiziji pa je tip pri poročilih pravil kaj se godi na tem svetu. V neki afriški državi je v zaporu umrl strmoglavljeni diktator. Ko so ga odstavili s prestola so mu baje našteli nekaj deset sort zločinov. Če je verjeti je dedec celo jedel ljudi. Ko so ga zaprli so jih še nekaj našli v zmrzovalnikih v njegovi vili.

Baje mu je bilo ime Jean Bedel Bokassa!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 5.del

7.03.2009 · 17 komentarjev

TADOLGA NOČ

»Ja , je videti, da je bila pa dolga ohcet!« je ponavadi rekel kateri od starih dedcev, ko smo v svojih godčevskih lajpkih in s svatovskim nageljčkom v gumbnici motovilili skozi vas. No ja, ohceti so pač že tako ali tako dolga zadeva. Pa se je zgodilo, da se je katera pa le končala že kmalu tam po tretji , četrti uri. Mogoče se je začela bolj zgodaj, mogoče so bili svatje malo starejši ali pa so se ga malo hitreje napili in utrujeni odnehali kakšno urico prej.

Ja in to noč je bil takšen primer. Ob pol štirih je ženin prišel k naši mizi , zahvalil se je nam in zatrdil, da smo godli sto na uro. Mi smo seveda vsi utrujeni , polni maliganov s svetlečimi očmi z veseljem poslušali njegove besede. Še bolj z veseljem smo od njega vzeli tistih par sto mark. Takoj ko je odšel in nam je nevesta za povrh še hvaležno potalala vsakemu vrečko sladkarij, smo si za potrditev opravljenega dela urno še vsaj dvakrat obnovili vsebino kozarcev. Tudi ko so še zadnji svati zapustili oštarijo, smo še kar posedali in modrovali.

Pa mogoče bi kdo pomislil, da smo se malo zgodnejšega konca razveselili , mogoče celo, da smo z veseljem pohiteli k svojim soprogam , ki so nas verjetno željno pričakovale doma.

Ne, nič takega. Ne le, da se nam ni nikamor mudilo, ne, celo tako očitno smo zavlačevali s svojim delom, da bi to že od daleč vsak opazil. Tiste svoje kište, kitare in činele smo nosili v zunaj parkiran kombi počasi , brezvoljno in zgledali smo kot megla brez vetra.
No, saj ne da nismo bili utrujeni in tudi okolju in svoji dejavnosti primerno okajeni, vendar pa je naše očitno zavlačevanje imelo čisto drug motiv.

Vedeli smo namreč, koliko časa rabimo za pospravljanje in koliko za pot do doma. In še nekaj smo zagotovo vedeli. Brez kakršnegakoli dogovora smo vsi povrsti imeli neko skrb. Senca, ki le ležala nad našimi mislimi je bila, da se bomo pricijazili v domačo vas prezgodaj. Ja, točno to nas je skrbelo. Vedeli smo namreč, da tudi najbolj ranourna krčma ne bo odprta pred , recimo sedmo uro. Da pa bi po prestani muzikontarski noči odšli spat brez poslovilnega kozarca? Nee, kaj takega si pa nismo nameravali dovoliti.

In tako smo brez posebne vneme zaključevali svoje ohcetarjenje in tudi zunaj je sonce že prebadalo meglo. Domov smo prišli kljub vsemu skoraj pol ure pred želeno uro.
»Ampak pol ure pa ni taka reč !« je bila nedvoumna ugotovitev. Par cigaret in malo modre debate in prvi vinski hram to nedeljo je odprl svoja vrata.
»En pir pa domov!« je bil glasno izrečen na bridki propad obsojen trden namen, ki se je zlahka podrl že takoj , ko smo izpraznili prvo rundo. Toliko da pa že lahko še potrpimo, da še tadrug da za eno pijačo. Pa ta tretji pa ta četrti…pa v tadrugo oštarijo.

»Mirno!« je glasno po desetarsko zatulil utrujeni muzikant. Ostali trije smo po svoji najboljši moči upoštevali njegovo komando in strumno stali pred komandirjem.
»Strojevim korakom naprej…..marš!« je bil naslednji iz armade rajnke države znan ukaz in že je trojica od vsega hudega zdelanih muzkontarjev paradirala preko največjega parkirišča v kraju.
»En, dva, tri, štiri…..dva, dva, tri , štiri« je odmevalo v jutranjo nedeljsko tišino. Nekaj penzionistov, ki so počasi prihajali na svoj sprehod ali jutranji kofe v gostilno se nam je muzalo s strani in stare ženice, ki so hitele k maši so z resnimi obrazi zmajevale nad našim početjem.
Pa se nismo kaj prida ozirali nanje. Po vojaško kot smo pot na parkirplacu začeli , smo tudi primarširali do svojega cilja.

V naši štabni oštariji so nas seveda pričakovali. S tem mislim, da nas je pričakoval oštir , kot tudi nekateri gostje. Celo takšni so bili vmes, ki so prav zaradi tega začeli ob nedeljah dopoldne hoditi k Far , ker takrat »tam godejo!« . Ja , godejo ! Hm, se bojim, da je bila ta oznaka za tisto hripavo škripanje kar malo prelepa. Utrujeni so bili prsti in uničeni glasovi. Vsekakor pa je od nekod še prišlo toliko energije, da smo še ure in ure zganjali našo muziko in hkrati popolnoma pozabili na vsako najmanjšo sled domotožja.

Gostje, tudi tisti najbolj navdušeni poslušalci in zakasneli kofetarji so že zdavnaj zapustili veselo nedeljsko matinejo in tudi godci smo počasi usihali pod vsemi bremeni. Zdaj eden , zdaj drugi je naslonil nekam svojo glavo in ulovil nekaj minut dremeža.

Ko sem pricapljal po stopnicah domov je bila ura že….ja, kdo bi vedel koliko je bila ura. Vsekakor sem potrošil dobršen del nedelje in tudi tistega honorarja je večina šla nekam v zrak. Iskal sem le posteljo in se izogibal morebitnim dobrodošlicam

A kljub vsemu je nekje v zraku blodilo vprašanje.

»Ja, kje si pa bil?«

Kljub svoji nedvomni vsestranski utrujenosti sem nekje pod pokrovom pomislil, da bi nekaj pa le moral odgovoriti. Pa ni šlo. Šlo je le tistih nekaj korakov do postelje. Skupaj sem spravil le edini pošteni momljajoči odgovor. Bogve, če ga je kdo slišal:

»Ja, če pa ne vem!«

…konec prihodnjič

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 4.del

3.03.2009 · 17 komentarjev

TRAFO POSTAJA

Transformator čisto na robu ravnine, ki se je v zadnjih par letih spremenila v ogromno gradbišče , je bil objekt, ki je kar klical, da si ga prisvojimo za svojega. Odmaknjen od novega naselja blokov in tam na drugi strani igrišča je bil pač plac, ki je nemudoma postal naš. Naš…. to pomeni, da smo vedeli, da tam najdemo prijatelje , ko popoldne gremo iz bajte in kjer se potem družimo, kar pa seveda pomeni še nekaj. To, da smo tam s časom poleg prijateljev našli še marsikaj drugega.

Ico je prinesel litrco sicer skrito pod vetrovko. Kako tudi ne. Ne more mulc paradirati po vasi z litrom vina v roki. Ampak tam za trafotom , ko jo je privlekel na dan , tam je dajal vtis , kot da mu zadeve niti slučajno ni treba skrivati. Še celo nasprotno, dajal je vtis , kot da je kaj takega zanj čista rutina , predvsem pa nič takega, da bi se zaradi tega koga bal. Flašo je obrnil proti nama z Miletom in zgledalo je, kot da nama predstavlja vrhunsko vinsko sorto. Ja no, saj v resnci mi napis »grajsko črno« ni veliko povedal. V življenju namreč še nisem srknil vina ali kakšne druge pijače, ki je vsebovala zame prepovedane stvari.
Domnevam, da bistveno drugače tudi pri mojima dvema prijateljema ni bilo. Zagotovo ga nista ravno velikokrat poskusila. Bila pa je ena razlika. Onadva si tega nista smela privoščiti samo zato , ker za kaj takega nista bila dovolj stara , jaz pa sem poleg te imel v glavi še eno zavoro.
Prepoved pitja alkohola sem imel zapisano v svoji mladi glavi že leta. Tam notri je bila poleg neke čudne dohtarske diagnoze in je delovala tako, kako bi rekel, trajno. Skoraj se je zdelo, kot da mi hočejo vsi nekako dopovedati, da pač jaz tega v življenju ne bom smel. Vendar pa, če me kdaj v preteklosti otroška dohtarca ni pustila na kakšno taborjenje ali teden dni trajajočo šolo v naravi in sem se potem cel taisti teden kisal doma zaradi svoje nesreče, potem zlahka ugotovimo , da je bila transformatorska situacija čisto drugačne sorte.

Vsi pomisleki, ne glede na to koliko so bili razumni in pomembni so se z velikimi koraki ritensko umikali nasprotnim argumentom.
Fant je pač moral pokazati , da je dec. In ne le , da je bilo treba sodelovati in storiti ta korak. Ne , to je bilo poleg tega treba storiti po moško, tako da je že na daleč moralo zgledati, da to ni za nobenega od nas treh nekaj strašnega ali nekaj česar ne bi že tavžentkrat počeli.

Tako tudi prvi požirek ni smel biti plitek in kratek. Ne, potegnil sem kot stari kosec, ki si med malico moči suho grlo. Tudi ostala dva sta storila enako in litrco smo obrnili, kot da bi bili vina vajeni, ma kaj vajeni, kot bi ga srkali tako ali tako že vsak dan.

In tako kot smo prej z nasmehom pospremljali vsako kapljico, ki je stekla po grlu in tako s težavo tajili, da nam kislo grenka žlobudra vleče usta skupaj in nas sili na kozlanje, ravno tako smo po popiti flaši morali pošteno pokazati drug drugemu, da je storjeno imelo tudi svoj pošteni učinek. Od tistih par decilitrov vina zagotovo nismo bili ravno popolnoma pijani. Bolj bi lahko rekli , da nam je bilo slabo in da bi na vsak način raje bruhali kot vriskali. Vendar pa smo morali biti pijani. Ne moreš menda po moško piti , potem pa po babje vse skupaj prenesti.

Ne, valjali smo se tam po tisti travi, pretirano opletali pri hoji in govorili še za tri številke večje traparije kot ponavadi. Uporabljali smo pač vso koreografijo, ki smo jo videvali pri pijanih dedcih, ki so takrat še dokaj pogosto kolovratili po vasi. Seveda, saj iz svojih izkušenj tega nismo mogli potegniti. Te smo začeli nabirati šele tisti dan!

Nekje sem prebral kako so dohtarji v nekem laboratoriju preizkušali na miših, kako jih zasvoji cigaretni dim. Bele glodalce so zaprli v steklene posode in jim po cevki dovajali majhne količine belega dima. Živali so se na vse pretege trudile zapreti luknjo po kateri je prihajal strup. Za to so se trudile uporabiti vse kar jim je bilo na razpolago v stekleni kleti. Nazadnje so luknje mašile celo s svojimi iztrebki. No, ker je bila zadeva narejena tako, da ji mišja tehnologija ni bila kos, so v bitki s cigaretami izgubile boj. Prav tako z zasvojenostjo. Po tednu dni so tiščale svoje smrčke k luknjici in vdihavale dišeči dim.

Kolikokrat sem si pozneje zaželel, da bi se takrat s takšno ihto upiral cigareti. Nisem bil niti zaprt v kletki, niti ni nihče hotel s silo pihati dima vame. Ne, nič takega ni bilo . Bile so samo tiste enake misli, kot ob grajskem črnem in bela škatlica z napisom lord, ki je zgledala baje tako moško v žepu srajce, da jo je od vseh stvari na svetu posekala samo še tista od marlboro ali camel. Pa za tiste slednje je bilo treba v Italijo pa še prav svinjsko drage so bile.

Kako so prve cigarete nekaj svinjsko ostudnega, to je verjetno brezveze pojasnjevati. Kadilci to vsi po vrsti sami vedo, nekadilci pa ob takšnih besedah dobijo samo še en razlog, da se posmehujejo nespametnim zasvojencem.

Kašljal sem in v glavi se mi je drenjalo par milijonov mravljincev. Vse je kazalo, da bom telebnil po tleh. Ampak , ne . Ni umika! Za svojo odraslost se mora človek pa ja boriti kot dec! Tako sem menda razmišljal ko sem med kašljanjem s solznimi očmi držal čik med dvema prstoma in se na vsak način trudil zgledati, kot da v tem uživam.

In kaj je bolj moškega kot grajsko črno in cigareta v gobcu, sem se verjetno takrat spraševal!?

Ja , takšne se spomnim tiste, mali hišici podobne transformatorske postaje tam na koncu ravnine. Tam kjer smo potuhtali nekaj zadev, večina jih je bila resda potuhtanih čisto brez vsake potrebe. Pa vendar kakšna tu in tam tudi ne. Včasih smo tam raziskovali tudi druge stvari. Kdaj pa kdaj smo tja vlekli svoje razštimane kitare in študirali kako bi iz njih spravili kaj več. In včasih….

……. je kateri od nas tam odkril kako lahko v teh letih kdaj čisto drugače bije mlado srce in kako vroče ustnice ima deklica, ki sta si z njo ravnokar obljubila ljubezen za vse večne čase in še malo dlje ali pa vsaj dokler..

……mala hišica ne bo spet kar klicala, da si jo za svojo prisvoji naslednja runda odraslosti željne mularije. Prisvoji in tam odživi svoje neumnosti, svoje prve ljubezni in samo svoja neponovljiva poletja.

 

….se nadaljuje

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar