dare.likar@siol.net

MLEKO IN VINO

Kratkohlačnik kot sem bil, z odrgnjenimi koleni in nekakšnimi zemljevidi umazanije povsod kjerkoli je bilo kaj gole kože, sem stalno hitel. No, dobro , tu in tam sem tudi za kakšen trenutek pozabil, da se mi mudi. Sem pa zagotovo obljubil mami, da bom takoj nazaj. Spisek za v štacuno sem si kar zapomnil. Ni bil dolg. Črn hleb in dva litra mleka. Godoviškega! To je bilo tisto mleko , ki je bilo še naravno, tako da je v loncu potem ko je zavrelo in se ohladilo, napravilo debel klobuk smetane in je bilo pakirano v tiste bele vrečke, ki so tako rade spuščale. Potem sem jih seveda poslušal kje vraga neki sem kolovratil na poti iz štacune.

Prej kot sem zalavfav svoj vratolomni tek po klancu, sem nekaj minut malo postaval s tistim svojim cekarjem okoli sosedove bajte. Moj manever je skoraj vedno uspel. Stari mož, ki je cele popoldneve, če je bilo le vreme primerno, posedal na podestu pred hišo, me je poklical.

»Tu imaš flašo, vrečko in deset dinarjev!« je bilo njegovo vedno isto navodilo. Flaša je bila pollitrska in spotoma , ko sem šel v štacuno , sem skočil še v vinotoč po pol litra za starega soseda. Vino je koštalo sedem dinarjev, tisti trije , ki so ostali pa so bili moj honorar. Pozneje, ko se je vino podražalo na osem, celo na devet, me je jezilo sto na uro, da možakar ni dojel, kako nedonosen postaja ta vinski biznis.
Enkrat se je potem zgodilo, da sem prekršil pa še njegov najpomembnejši zakon. »Pazi, da ne razbiješ flaše!«
Zadeva je bila , milo rečeno, dramatična. Ne vem zakaj se mi je vsak na vsa usta smejal, ko sem pravil kako je bilo!

Ko sem takrat čisto lepo in kot ponavadi prinesel želeno osvežitev, ni zgledalo da bi bilo lahko kaj narobe. Ampak glej, hudiča…malo prekasno sem dvignil tisto boršo in ravno ob zadnjo, zadnjo stopnico sem z njo čisto, ampak res čisto malo zadel. »plenk!« se je zaslišal tanek zvok, ki je kljub svoji tihosti takoj jasno dal vedeti kaj se je zgodilo. No, vsaj stari je dobro vedel kakšno hudodelstvo sem naredil. In takrat bi morali videti možakarja. Vedno počasen in betežen dec je takrat planil pokonci , odbrzel v bajto in v nekaj sekundah pribrzel z veliko kastrolo. Vanjo sva na hitro fliknila tisto flašo z vrečko vred in upal bi si staviti, da nisva izgubila več kot nekaj kapelj dragocene tekočine.
Ampak honorarja pa tisti dan ni bilo. In biznis je tudi šel po vodi. Ne vem ali je sosed takrat dobil drugega dobavitelja ali se je odpovedal vinu. Ne , tega nisem nikoli zvedel.

V štacunah pa takrat ni bilo težav. Čisto lahko se je bilo odločiti katero vrsto kruha boš nabavil. Izbira je bila črn hleb ali bela štruca! Pika! Brez kompliciranja. Ravno tako je bilo seveda z drugimi artikli vendar , kot že rečeno, sem tisti dan imel kot običajno čisto kratek spisek. In seveda navodilo, da moram pohiteti. S to zadnjo mislijo sem hitel preko mostu, ko sem zagledal malo dalje na travniku nekaj prijateljev.
Kako se misli v glavi devetletnega mulca hitro zamenjajo, tega si ne morete misliti. Še celo moja mama tega ni čisto razumela. Vendar tam na Kendovem travniku so trije ali štirje sošolci brcali žogo, v travo sta bili zapičeni dve raklji za gol in dogajanje je bilo napeto, da za to ne najdem pravih besed.

Na hitro sem opravil z dogovori, svojo špezo sem fliknil na obrunek. Pri tem se seveda nisem spomnil kako netrpežne sorte je tista godoviška embalaža. Ja pa mislite , da me je brigalo. Takrat je bilo bistveno bolj važno kaj je rekel Milan. Sošolec za glavo večji od mene in od večine drugih je skomandiral kdo bo napad, kdo bo obramba, kdo bo Džajić in kdo Šurjak. Amen. Če sva bila s kom v dilemi, kdo od naju je boljši fusbaler je zagato tudi rešil Mile. Pokazal je na enega od naju in zadeva je bila rešena. Brez ugovora in celo brez slabe volje. »Komanda je komanda« se je že takrat , kot drobno seme poznejših življenskih spoznanj vsejalo v meni.

»Pet ..tri!« se je zadrl Mile ob enem od spektakularnih zadetkov in ob besedi pet me je spreletelo. Pogledal sem na zvonik nad vasjo in kar zmrazilo me je. Ura je pobegnila čez vsako mejo, ki bi še dopuščala možnost, da bi se kakorkoli pametno izgovoril. Tako dolgih vrst v štacunah niso imeli niti v Rusiji in tako počasi zagotovo ne hodi nobeno bitje pa tudi če ga boli gleženj in še koleno zraven..…pa, ma ni da bi govoril. Pograbil sem cekar , ki je iz njega čisto počasi nekaj kapljalo in zdirjal proti tistemu mojemu klancu.

No, vsaj moj namen je bil tak. Ko sem bezljal skozi špalir drvarnic in zajčnikov, je iz velike stare bajte, ki smo ji pravili konsum, stopil eden mojih strahov. Kar zmrazilo me je. Tip je bil seveda večji in starejši, vendar pa niti slučajno ne tako velik in toliko starejši kot se je to meni zdelo takrat. Vsekakor sem se ga bal kot hudič križa. Če se je le dalo , me je tip odvlekel v staro vlažno bajto, kjer je stanoval v nadstropju. No ,saj kaj prida se mu nisem niti upiral . Kdo bi se upiral velikemu , starejšemu fantu, ki ima v veži postavljene vislice in v roki gumijastega modrasa. No, vendarle sem, zato lahko to tudi pripovedujem, med solzami, kričanjem in njegovim smehom vedno na koncu le pobegnil iz hiše strahov. Kako se mi je smejalo , ko smo komaj leto ali dve pozneje z griča gledali kako bajto rušijo. »TO!!« sem se takrat po navijaško zadrl, ko je dinamit raztreščil temelje in je cela bajturina sedla sama vase.

V klanec sem tekel kot gams. Šele po sto metrih sem se za sekundo ustavil in zajel sapo. Takrat pa je zašumelo med listjem. Točno sem vedel kaj se dogaja in zdirjal sem dalje. Bil je strah številka dva. Iz strešnega okna v svoji bajti nas je rad plašil s svojo zračno puško. Ne vem , če je koga kdaj tudi zadel ampak, kdo bi se bodel s takšnim tipom. Z obveznim dodatkom prtiravanja je bil tisti fant res grozovit. Zbiral je stare stvari , še najraje kaj od orožja. Včasih je koga od nas lovil z nemško čelado na glavi, zelo rad pa je tudi kdaj izgrebel kakšno granato iz Idrijce. Tam je bilo takšne šare takrat kar veliko in enkrat je menda celo dobil poziv s policije, da mora prinesti najdeno zadevo. Ga je že kdo zašpecal.
Tip pa , ne bodi mona, je desetkilsko granato del v cekar in šel na kvesturo z avtostopom. Mož,ki ga je vzel v fičaka, ga je šele na pol poti vprašal kaj nosi. »Granato!« mu je menda mirno pojasnil. Potem pa so škripale gume in avtoštopar s svojim čudnim tovorom je sredi ceste moral izstopiti in nadaljevati peš. No, in kdo se ne bi bal takšnega človeka!?

Zanimivo, o teh svojih težav nisem upal niti slučajno jamrati doma. Pa tudi ne bi kaj prida pomagalo. Zelene črte na majici , samo eno celo mleko in sprejemljiva ura moje vrnitva je bila…..ja, že davno, davno mimo…..vse to je menda vsebovalo do vrh glave dovolj podatkov.

Ja, točno, cmeril sem se , ko mi je mama navila ušesa in malo sem se cmeril tudi potem, ko me je umivala v lavorju in so me vse praske, ki jih čez dan niti čutil nisem , neznosno pekle in bolele. Ko je trikrat zlila stran tisto plavo črno vodo, sem bil nared.

Za počitek in potem za novi dan. Zanimiv in kljub temu, da tega ni znal vsak razumeti, nisem dvomil , da bo po svoje tudi nevaren , napet in težak!

CENTER OBVEŠČANJA

Iz središča vasi me je teta Angela peljala do hišice, kjer je živel stari mojster, ki je znal nabrusiti škarje. To mi je na poti povedala najmanj desetkrat , čeprav mi je bilo to dejstvo že tako ali tako znano. Sem pa tudi komaj čakal , da prepotujeva tistih par sto metrov. Šla sva namreč po glavni cesti in teta je držala mojo drobno ročico, da sem se vsake toliko zadrl, da me boli. Takrat me je poučila o strašnih kamionih in v parih minutah mi je povedala nekaj primerov , ki so se pripetili čisto samo zato, ker se kakšen otročaj ni hotel držati za roko skrbne tetke. »Ja, » je dodala pri zadnjem najhujšem slučaju in glas ji je skoraj malo zadrgetal« celo življenje bo ostal revež!«

Sicer pa sem , kot sem že omenil, poznal takšne pomembne lokacije kot je bila tista kačura. Ravno tako sem dobro vedel, da Jakob v Skirc najbolje našopa bulo za klekljat z žagovino in tudi kdo edini orenh popravi jerbas ali kolovrat.
Vedel sem tudi kje stanuje Krlina in kje Zofija, saj sem vse te klekljarsko obveščevalne javke zelo pogosto obiskoval.

Še najmanj me je presenetilo, da so bile pri brusilcu škarij takrat zbrane bolj ali manj vse vaške klekljarice. Niti se nisem spraševal ali se je začuda res vsem hkrati skrhalo nepogrešljivo klekljarsko orodje ali je kaj drugega vzrok , da so tako usklajene pri tem opravilu. Še manj me je zanimalo, kako da si imajo babe toliko za povedati, da je bilo v bajti kot v čebelnjaku. Pa vsaj to slednje bi se res lahko spraševal, saj so se bolj ali manj vse zadnjič videle že večer prej pred, med in po večerni maši. Ampak, kaj naj bi šestleten mulc vedel o vaških novicah. Vsaj glede na zagnanost sogovornic so bile to stvari povečane važnosti.

»Ja , Talka je pa slaba!« so pridušeno, na pol šepetajoče sikale sogovornice in pri tem tako resno kimale in zmajevale, da me je kar spreletelo. Kaj je tako slabo nisem dojel, vendar ni moglo biti kaj malenkostnega. Tudi za Golnik in Valdoltro nisem vedel ali je tisto arest ali kaj drugega takega, kjer imajo take slabe ljudi.

Pa so ženske , prej kot se je s kakšnim pametnim zaključkom končalo moje razmišljanje, s Talke že preklopile na Zofko!

Zvedel sem, da se nekaj drži zase, da se dela nekaj fina in da še k maši cel teden ni šla in čisto uvele rože ima na grobu! Aja, pa še isto kiklo ima oblečeno že štirinajst dni.

V svoji otroški naivnosti seveda nisem povezal dejstva, kako je Zofija padla v nemilost s tem da je omenjena starka tam poleg tiste obolele edina manjkala. Ravno tako naslednjič nisem opazil, da je bila za seciranje na vrsti katera druga, ki je , začuda, tudi ravno takrat ni bilo zraven.

Pravzaprav zna biti, da me je kaj malo brigal sistem babje komunikacije. Tam sem bil pač samo zaradi tega, ker sem bil deležen takšnega otroškega varstva. To varstvo pa je pač vsebovalo tudi pogoste turneje od ene starke do druge, od ene do druge stare bajte. In povsod so neumorno tekle cele reke žlobudrajočih besed, ki sem jih bolj malo razumel. Vtikati pa se mali mulc seveda tudi ni smel. Če sem se kaj oglašal, so mi ponavadi v roke potisnili suh piškot ali jabolko in me preskrbeli za nekaj časa. Posebno pomembno je bilo moje mirovanje takrat , ko so si ob kakšnih cerkvenih praznikih ženske omislile kakšne skupne molitve ali pa celo zapele cvilečo božično pesem. Ena od žensk je takšne pevske podvige spremljala z brenkanjem na citre.

Pa vaški sprehodi, to moram priznati, le niso bili edini podvigi, ki sva jih imela z mojo drago teto. Ne, kje pa.. Vsake toliko me je vzela s seboj v staro Gorico, kjer je za nekaj malega prodala čipke, ki jih je sklekljala v verjetno pol leta ali pa še več. Takrat mi je vedno tudi kaj kupila poleg tega pa sem bil že tako ali tako ves trapast, ko sem si ogledoval tisti vonderland okoli Stande in v njej.

Tu in tam sva odkolovratila tudi na kakšno romanje. Tako sem se vsaj trikrat peljal z žičnico na Sveto goro in tudi na Brezju sva bila vsaj enkrat.

Ja , teta Angela je bila v tistem obdobju zame zelo pomebna oseba. Zagotovo pa takoj za mamo in atijem. Ko sem jo gledal s svoje drobne perspektive se mi je vedno zdelo, da obvlada zadevo. Če je bilo treba biti kje strog, če bilo treba kaj urediti ali bognedaj, če je bilo treba biti zares hud. Ej , takrat je nadela tisti generalski fris, ki se mu ni bilo moč kar tako postaviti po robu.

Ja , tudi to moram povedati, bila je Angela očetova teta in torej precej stara . Zdelo se mi je , da verjetno kakšnih sto let. No, ravno toliko ne, ampak za sabo je imela celo zgodovino. Nisem sicer kaj prida razumel, kaj je delala že pred vojno v Italiji, kaj in kdo je bil tisti financar in kako se je zgodilo, da je morala od tam bežati in tam pustiti dva otroka. Aja, zato je zdaj vsake dve, tri leta šla za dva tedna na obisk. Marička, kako sem težko čakal , da pride nazaj. Takrat mi je prinesla avtomobilčke ali kakšno drugo igračo, ki jo je njen italijanski vnuk že zavrgel in z veseljem podaril svojemu daljnemu otročjemu sorodniku, ki živi nekje daleč, v neki čudni državi.

Majster brusilec je tistih nekaj škarij že zdavnaj nabrusil. Celo se mi je zdelo, da je kakšne samo malo prekladal po rokah in jih ni bilo treba kaj prida obdelovati. No, v glavnem, babnice so mu dale za opravljeno delo nekaj drobiža in kar naenkrat se jim je tako strašno mudilo, da so se komaj dogovorile še nekaj stvari. Seveda je bilo večina teh stvari samoumevnih in že vnaprej jasnih. Pa vendar, treba je bilo doreči kje vse se bodo v naslednih dneh videle in se zopet izčrpno pogovorile. Pri Talki, pri Malki, Zofiji in Krlini…pa pri maši , seveda.

In spet me je močna roka odvlekla preko ceste, da sem le stežka dohajal vse skupaj ko sem se pri svojem stopicanju s prsti komaj vsaj malo dotikal tal.

(se nadaljuje )

JEAN BEDEL

Medtem ko mi je teta Angela vlekla preko glave temno plavo gumijasto pelerino se je hihitala in tudi njenih pripomb nisem posebno dobro razumel. Govorila je nekaj o črncu pa o zelo pomembnih tovariših , pa o povorki in slavnostnem sprejemu. No, saj tudi ni bilo potrebno , da bi ne vem kako dobro razumel, za kaj gre. Že to , da se nekaj dogaja je bil dovolj dober razlog, da nisem spraševal. Še najmanj pa mi je bilo odveč odcapljati ven in na dež .
Teta me je dovolj trdno prijela za drobno ročico, da sem se počutil varen in mi je bilo jasno, da ne greva kar, kako bi rekel, kar tako nekam.
Ko sva prišla na vas, se je tam že kar trlo ljudi. Tam so bili tudi gasilci v svečanih uniformah pa Francelj v uniformi krajevne skupnosti, pa Jože , ki mu je na vratih zraven vrtca pisalo SZDL , KS pa še nekaj . Nekaj decov je imelo na roki trak civilne zaščite in zgledali so strašni in pomembni.
Ko me je moja varuška oddala, so me tršice razporedile med druge otroke na dolgem stopnišču pred vaško štacuno. V roko so mi potisnili majhno zastavico. Plavo, belo in rdečo. Z zvezdo! Da moram mahati in pozdravljati z njo , so mi strogo naročili. Ko bodo rekli, ne prej!
In tako smo čakali , da se nekaj strašno pomembnega zgodi in to celo v naši vasi, kjer takšnega cirkusa še svoj živi dan nisem videl. Ja, saj če sem prav pomislil, smo bili čisto vsi tam. Ma kaj vsi, še več nas je bilo.
Pa policaji, pa tiste plave luči so se vrtele na strehi plavega hrošča. In stena stare zadruge je bila tudi odeta v plavo. Ogromna sinje modra plahta je prekrivala oluščeno rjavo steno. Na plahti je bil stiliziran maršalov portret, pod njim pa njegov eleganten enopotezni podpis.
Takrat je završalo in ob vsej napetosti sem v trenutku otrpnil in s strahom čakal kaj se bo zgodilo. Tršice so nam strogo požugale naj začnemo mahati s svojimi zastavicami. Ena je poleg tega še smešno kazala kako naj stojim . Tako pretirano izprseno se je držala! Če bi si kaj takega upal sploh pomisliti , bi mi mogoče šlo celo malo na smeh.
Vendar, takrat se je začelo. Oglušujoče zavijanje siren je najavilo nekaj policijskih vozil, ki so kot spremstvo prva prišla okoli ovinka. Za njimi pa so se pripeljali trije , štirje črni mercedesi in tisti, tisti so bili očitno šele pomembni. Vsi pomembneži, vse učiteljice , ravnatelj in hišnik, zbrana mladina in mularija, vsi so se zresnili in navdušeno pozdravljali povorko. Celo penzionisti in vaške klepetulje so za trenutek umolknili in pozdravljali te pomebne ljudi.
Ko sem tako stal v svojih rumenih škorenjčkih kolikor se je dalo na prstih in vehementno mahal z malo trobojnico še nisem dobro vedel, kaj se tako pomembnega dogaja. Takrat pa sem ga zagledal. Madonca, čisto črn dec! Sedel je na zadnjem zicu v mercedesu in imel je največjo in najbolj globinasto črno glavo kar sem jih kdaj videl. No, saj do takrat črnca še sploh nikdar nisem videl. Ampak ta je pa bil. Pa še babo je imel zraven. Ravno taka glavonja je bila kot on. Pozneje so pravili, da je bila tudi nasploh široka kot omara in , da je imela res opraviti, da je zlezla iz avta , da ne bi niti govorili, da je bilo ponovno vkrcanje še za spoznanje težje.

V vaško lesno tovarno je zaradi gospodarskega sodelovanja s Centralno afriško republiko tisti deževni pomladni dan v spremstvu pomebnih slovenskih gospodarstvenikov , politikov in svoje soproge prišel pomeben obisk.

Menda mu je bilo ime Žan Bedel Bokassa!

(se nadaljuje)

Golobič je sinoči pri odmevih imel za Marjana Podobnika pripravljeno res učinkovito izjavo. Orisal ga je kot klovna, ki si domišlja, da predstavlja državo in državljane. Predvsem pa , da je nesrečni Marjan že dobil »zaupnico« ljudstva,ko ga je le-to fuknilo ven iz politike slovenske.
Zdi se mi , da je Podobnik junior zelo primerna figura za takšne oznake. V bistvu lahko rečeš o njem karkoli . Na TV ju lahko potegnejo iz arhiva marsikateri smešni posnetek ali hecno prepotentno izjavo. Celo lahko rečemo, da je bil Marjanček verjetno res marsikdaj komična figura.
Zelo mogoče je, da je takšen tudi tokrat. V okviru nekega društva s pomenljiim datumskim imenom se žene za mejo naše domovine. To dela tako zagnano, da mi kar sapo jemlje. Sapo pa jemlje tudi njemu, saj stoji na barikadi v vetru in nevihtah. Ali pa mu burja nosi okoli glave mrzle snežinke ko s svojimi pristno iskrenimi solznimi očmi in hripavim glasom ponavlja svoje patriotske zahteve.

Ja , tako se da opisovati Marjančka. Ali je tak opis ciničen ali samo realen, to pa ocenite sami.

Nekoliko se to sprašujem tudi sam. Ker:

-Če se naši politiki zdi njegovo početje na tako nizkem nivoju, zakaj se kdo drug ne loti te borbe na boljši in bolj sofisticiran način.?
-Zakaj nihče vsaj ne pove na meni razumljiv način, kaj je sploh nesprejemljivega v njegovih zahtevah?
- Zakaj hudiča ne morem nikjer zvedeti ali sploh kje obstajajo države, ki imajo morsko obalo, izstopa na odprto morje pa ne?!
-Zakaj me imajo lahko za takega cepca, da mi trobijo, da je zaradi marjančkovega ropotanja cel NATO destabiliziran in na nogah od silnega razburjenja.
-in zakaj zaboga Rosvita ni vprašala Golobiča, če ni nemara tudi on kdaj dobil kakšne nezaupnice, da ga nekaj let nismo videli in je zdaj prismrkal nazaj v politiko, ker je pač zašnofal svežo kri v povezavi z ostalimi mesijami levega trojčka (ali petorčka…ne vem!)

Nikoli nisem svinjal tega mojega bloga s politiko in tudi tokrat sem to naredil bolj tako, v afektu. Hotel sem le pokomentirati na nekem drugem blogu, vendar imam ravno tam , kjer teče nekakšna debata o tem, vključeno ignoriranje avtorja.

Ja, kaj sem že hotel reči? Prosim za kakšno misel,ki bi kaj pojasnila. Veste, niti glede politike ni lahko biti nevednež!

Mogoče je marsikdo, ki je prebral poste o moji muziki dobil vtis, da špilam v “kartakoenem” bendu. Mislim, temu moram kategorično ugovarjati. Sicer je res, da ne špilamo kvalitetno, da skoraj nimamo vaj, da se včasih lotimo kakšnega komada, ki šele nekje na sredini kateri od nas presenečen ugotovi, da je zelo v zadregi z melodijo, solom ali besedilom. res je tudi, da nas včasih izdajo naši baržunasti glasovi in še kaj bi se našlo . Ampak , z gotovostjo lahko trdim , da so to samo malenkosti, ki komaj kaj zmanjšujejo dejstvo, da smo dober bend. Evo, težko ampak šlo mi je z ust !

V soboto smo igrali v manjšem mestu, kjer imajo (še vedno) kino Svoboda in dom Partizan. Sicer nimam s tem namena česarkoli povedati ampak tako pač je. In v Partizanu smo odšpilali Valentinčkov ples! Organiziral ga je tamkajšnji klub študentov in to že petič, torej že tradicionalno. Moram reči, da me v teh časih, ko je število takšnih prireditev zreducirano na minimum in se dobesedno nikomur nikjer ne ljubi in ne zdi vredno ukvarjati se s takšnimi stvarmi, takšne poteze navdušujejo in lahko jim samo zaželim , da jim to veselje do druženja in aktivnosti ne usahne zlepa.

Pohvaliti moram tudi to, da so nas nadvse prijazno sprejeli in pogostili. Mladenki, ki je z nami kontaktirala sem sicer povedal, da tega res ne bi bilo treba ampak sem dobil pojasnilo, da imajo tako navado in da so pač take, prijazne sorte. Ja, lepo in zares hvala.

Sam “prvi vtis” , ki sem ga dobil , ko sem špegal izza backstagea, me je sicer navdajal s tradicionalno grozo. Sprva sem se nekoliko neprijetno počutil zaradi skoraj prazne dvorane ( ob 21 h ) in sem se zato posvetil občudovanju prizorov, ki so skriti “navadnim ” ljudem.
Takšen je npr umetelno povezan rack:

ali pa Francijevo delovno mesto:

Drugi delni šok me je doletel že čez pol ure, ko se je Partizan do konca napolnil in sem videl, da nas je prišla poslušat popolnoma čisto sama mladina! Tukaj me je imelo , da bi napisal “mularija” ampak, ne, mladina. Saj ne, da bi bilo s tem kaj veliko narobe, ampak kar videl sem , kako nam bodo težili za neke komade, ki se mi spet niti sanjalo ne bo o čem govorijo . Kar zdelo se mi je , da bo moral Milan skriti harmoniko in še nekaj podobnih misli mi je švigalo skozi glavo.

Pa sem imel čisto nepotrebne skrbi. Mladina se je očitno prišla na Valentinčkov ples zabavat. Plesali so od prve do zadnje runde. Celo eno edino govejo rundo so čisto z veseljem prenesli in tudi, ko mi je vzelo glas pri Proud Mary v D-duru , so to stoično prestali. Poleg tega pa so vmes med rundami organizirali program, ki je bil sestavljen z raznih plesnih točk.

Vsekakor, žur smo zlahka in v zadovoljstvo nas in domnevam , da tudi večine od ljudi v Partizanu pripeljali do konca. Pospravili smo oder in transportirali kište do kombija mimo gostov, ki se niso mogli sprijazniti , da ni več muzike in so zato prepevali sami.

Na koncu bi še enkrat pohvalil organizatorje (klub žirovskih študentov) za organizacijo in jim zaželel, da se tega držijo še naprej. Ples in veseljačenje in podobne zadeve niso najpomebnejše od vsega, ampak če se od pomembnih stvari vsake toliko ne znamo odvezati in se malo znoreti potem pa tudi ni v redu. In tega je ratalo v teh časih zelo premalo. lp

O reklamah in podobni šari in o tem kako nas prekomerno zasipajo s tem , sem prav te dni prebral na blogu. Zato ob obisku Akvarija tudi nisem nameraval napisati ničesar kar bi bilo podobno oglasu. Poleg vsega je bilo te dni ob otvoritvi napisanih in povedanih že kar veliko stvari. Tako lokalno kot tudi na državnem radiu in verjetno še kje.

Glede na to , da me akvaristika ni nikoli ne vem koliko zanimala tudi ni pričakovati, da bi o zadevi napisal karkoli strokovnega. To mogoče pomeni, da v kakšnem od štiridesetih akvarijev, kje v kakšnem temnem kotu miglja čisto majhna ribica neuglednih temnih barv, ki je za vzreditelja veliko večji dosežek , kot ogromna pisana ribetina, ki je največji magnet za obiskovalce. Samo za primer.

No , glede na vse to in tudi glede na to, da sem si kljub vsemu celo stvar tudi zares z občudovanjem ogledal, sem se odločil omeniti nekaj drugega.

Omeniti želim zanesenjaštvo, zagnanost in trdno voljo. Vse to , kar je bilo nedvomno potrebno , da je lastnik objekta (ob nedvomno veliki pomoči prijateljev in znancev) stvar pripeljal na tako visok nivo. Seveda zanj samo sam ve kakšen velik projekt pomeni in koliko let nabiranja znanja in izkušenj je zahteval. Pojma seveda nimam o zahtevnosti investicij, vendar ne dvomim, da je bilo potrebno za celo stvar tudi zelo zelo veliko čisto tapravega poguma.

In kar mi je najbolj padlo v oči. Človek se je očitno odločil, da bo v življenju delal delo, ki ga veseli in ki ga ima rad. In očitno je do te točke prišel. Uspeha in rezultatov mu seveda želim tudi sam. ne dvomim, da si tega zasluži.

(napisano enkrat ob….eni priložnosti)

Sivka so pravili Francovi kravi. Bila je sive barve in taka imena se pač dajejo kravicam v teh krajih. Že nekaj let je minilo kar so jo privlekli s sejma. Bila je takrat še mlada telica. Velikokrat se je z veseljem spominjala tistih dni. Prevoz s sejma je bil pravzaprav njen še najmanj lep spomin. Privezana na kamionu se je pretresena cijazila proti novemu domu. Ure in ure je trpela žejo na parkirišču pred oštarijo medtem ko sta šofer in njen novi lastnik izdatno zalivala zadovoljstvo nad uspešnim nakupom. Še toliko lepši pa se ji je zato v goveje možgane vtisnil spomin na njen prihod v Franceljnov hlev.

Bil je urejen, snažen hlev in lepo je dišalo v njem po sveži stelji in slastnem senu. Tudi ostali stanovalci njenega novega domovanja so bili prijazni in je niso grdo gledali. Pravzaprav se niso niti kaj dosti ozirali nanjo in Sivke to ni motilo. Govedo ima pač takšen značaj. Po goveje gledajo in ravno tako po goveje cele dneve prežvekujejo zaužito seno in to jim je ravno dovolj, da jim ni treba misliti na druge neumnosti. V hlevu se je dobro počutila in vse se ji je zdelo zanimivo. Vedno se je razveselila, ko se je nad njo odprla loputa in je v jasli priletel zajtrk ali večerja. Z radostjo je vsak dan čakala, da jo je Franc peljal k koritu in jo napojil s sladko studenčnico. Še najlepše doživetje je bilo, ko je spoznala bikca. Pravzaprav njegovega imena niti ni vedela in če prav pomisli, ga niti ni nikoli videla v obličje, vendar pa ji je bil nekako pri srcu. Imela sta prekrasne otroke. Po tistem so jo začeli molsti in tudi to ji je bilo kar všeč. Posebno se ji je zdela fletna Franceljnova žena Mica, ki je bila brbljava ženska in ji je med molžo povedala vse aktualne informacije, ki so ji prišle tiste dni na uho.

Skratka, Sivka je živela čisto dostojno kravje življenje. Potem pa se je začelo. Prvi šok je doživela, ko so ji v hlev napeljali vodovodne cevi in ji pod jasli montirali napajalnik. Ko je bila žejna, je morala vanj pritiskati s svojim smrkavim gobcem, da je pritekla voda, ki pa ni bila niti senca tiste studenčnice, ki ji je pred tem gasila žejo. Imela je okus po ceveh in še bogve čemu, fuj. Poleg tega pa so bili še vsi prepričani, da so ji storili s tem strašansko veliko uslugo. Lepega dne se je podobno zgodilo z molžo. Namesto informativno molznega sestanka z gospodinjo, se je zgodilo, da so ji na seske nataknili nekega vraga, ki je sesal mleko iz njenih vimen. Tudi namesto sena, ki ji je tako dišalo, je začela pogosto dobivati skisano zelenje in včasih neko še bolj smrdljivo šaro. Pogosto ji je šlo na jok. Začela je upadati in zdravstveno ni bila več tista Sivka izpred leta ali dveh. Potem se je zgodilo najhujše. Neko pomlad, ko se je veselila obiska njenega bikovskega prijatelja, je namesto njega prišel nek v belo oblečen tip in začel z gumijasto rokavico stikati po njenem občutljivem drobovju. Ja, takrat je Sivka izgubila živce. Začela je gledati stekleno in jezno. Nikogar ni več marala spustiti k sebi. Opletala je z glavo in nervozno brcala. Poklicali so dohtarje in izsledki slednjih so bili strašni: ubogi kravi se je zmešalo. Diagnoza:norost, terapija pa……..ni da bi govoril.

In ravno v tistih dneh se je zdravje bistveno poslabšalo tudi Francu. Vendar pa, pojdimo lepo po vrsti!

V letih, ki so bistvenega pomena tudi za začetek Sivkine goveje kariere, je bil Franc na višku delovnih moči. Vso to svojo energijo je uspešno porabljal na svoji kmetiji. Takrat je bil to čisto v redu grunt, osem, devet govedi, vsako leto trije prašiči, kokoši in kunci. Obdelana je bila sleherna ped Francovih njiv. Vsak travnik je bil redno gnojen s hlevskim gnojem in vsako drevo v sadovnjaku je bilo vsako pomlad obrezano in na jesen je bil z njega pobran do zadnjega vsak sadež. Sadje sta Franc in Mica stisnila v mošt, primerno količino pa sta ga godila za žganje, ki ga je gospodar scmaril v zimskih dneh, ko ni bilo veliko drugega dela. Pozimi so domači s pomočjo kakšnega soseda zavihteli na stol zrejena pujsa in iz njiju so napravili klobase, pršute in ostale slastne koline. Še ob košnji je znal marsikateri kosec povedati, da boljših salam, kot so Francove ni še jedel. Sicer je mogoče isto dejal tudi pri drugih kmetih, vendar to sedaj ni bistveno. Vsekakor, Franc je bil, naj se tako izrazim, trden kmet in pošten, delaven možak. Vstajal je zelo zgodaj zjutraj in vsak dan sproti dokazoval, da drži tisto kar sam toliko poudarja. “Dela na kmetih nikoli ne zmanjka” je bil njegov priljubljeni stavek. Pri tem je pomenljivo iztegnil kazalec v zrak ali pa si pogladil košate skrbno pristrižene črne brke. V smislu svoje ugotovitve je Franc zares zelo marljivo opravljal vsa potrebna dela na domačiji. Cele dneve je delal in si skoraj ni privoščil počitka. Razen seveda v nedeljo. Takrat je šel gospodar k maši. Pa se je tista maša kaj rada zavlekla in Franc je proti večeru prikolovratil domov s težkim korakom in nerazumljive besede so mu sikale iz ust. Domači so takrat radi dejali:” Ata, je danes pa zmatran”.
Vendar pa je Franc tudi med tednom kdaj rad pod večer spil kozarček in si privoščil tobaka. Takrat se je sprehodil na vzpetino za hišo. Od tam se je lepo videlo na domačijo, sadovnjak in njive. Kar milo se mu je storilo. Pod strogo površino je bil namreč nežna in ljubezniva duša. To je dobro vedela predvsem žena Mica. Bila je prav pridna gospodinja, vendar je opravljala druga dela. Takrat so se dela še dosti bolj delila na tista za dedce in tista, ki to niso. Tudi druge stvari so bile urejene še tako, kako bi rekel…..po starih navadah in Franc bi se jih z veseljem držal še naprej, pa mu splošni napredek tega ni dopuščal. Moral je menjati konje za traktor in namestiti nanj obračalnik , čeprav se mu je tožilo po časih, ko so še prišli sosedje, hlapec in domači s kmečkim orodjem na ramenih in je bilo živó in veselo po njegovih senožetih. Moral je uporabljati vse več strojev, zgraditi silose, upoštevati vse več paragrafov in, to mu je bilo še najbolj odveč, potresati po njivah in travnikih smrdljive kemične zvarke. Vse tehnične pridobitve je sprejemal, podobno kot Sivka, z močno mešanimi občutki. Zdelo se mu je, da z vsakim starim kmečkim pomagalom in z vsakim, kot radi rečemo, starokopitnim običajem odhaja tudi del njega in del tistega kar ima rad. Počasi, počasi je Franc tako začel izgubljati tisti svoj žar in ponos nad vsem kar mu je še nedavno v hladnih jutrih iskrilo oko. Počutil se je vse bolj nepomemben in začel je gledati bolj temno in ispod čela. Zvečer ni več hodil na hribček za bajto. Mu pogled ni bil več tako drag.

Počasi a vztrajno je začelo njegovo čudaštvo preraščati v bolezen. Zapiral se je vase in ni več hotel govoriti z domačimi. Ni več hotel gledati televizije ali poslušati poročil. Niti pošte ni hotel več odpreti. Povsod je videval le prepovedi, opozorila in spremembe. Ko so mu zavrnili mleko, češ da notri gomazijo nekakšne drobčkane žverce, je izgubil dar govora za več dni. Ko so napovedali, da bo moral prijaviti svojo zimsko žganjekuho, je nekaj večerov zapored zaspal kar za mizo razmišljujoč o tem ob svoji žganici. In na vso to njegovo žalostno počutje se je zgrnila vest o nesrečni kravici Sivki. Ko so jo naložili na tovornjak, je menda kot vkopan stal in gledal nekam daleč predse in nekaj mrmral. Vozilo je odpeljalo in nekaj je preskočilo v Francovi glavi in dogodkom, ki so sledili ni nihče našel prave razlage in težko jih je opisati.

Še nekaj časa je nemo zrl v smer kamor so odpeljali živinče, naenkrat pa se je sunkovito obrnil in s počasnimi a odločnimi koraki odšel proti hiši. tam je v shrambi vzel flašo sadjevca, jo odprl in na dušek izpil dobršen del vsebine. Nazaj grede je v veži pograbil motorno žago jo vžgal in tako oborožen planil na dvorišče. Tam je najprej požagal nekaj starih jablan in hrušk zatem pa z žago uničil starinska hlevska vrata. Na dvorišče je nagnal krave in prašiče, ki so zmedeno tavali sem in tja in se čudili obnašanju gospodarja. Ta je po opravljeni izselitvi prebivalcev štale sedel na traktor in se z njim jadrno trikrat ali štirikrat zaletel v zid. Ko se je vidno omotičen skobacal s traktorskega sedala, si je prižgal cigareto, neugašeno vžigalico pa vtaknil v kup slame pri vratih.
Hlev je že prasketal v mogočnih plamenih in gasilci so se že na vso moč borili z njimi, ko sta Franca dva močna fanta spravljala v reševalno vozilo. Poklicala ju je Mica, ki je vsa trda od groze opazovala kaj se dogaja.
Naslednji dan so ubogo žensko poklicali, naj pride na obisk na psihiatrijo. Boječe je vstopila v moževo sobo. Sedel je na svoji postelji z rokama zvezanima na hrbtu. Bil je videti pol manjši kot ponavadi. Izgledal je žalosten in prestrašen. Drobne vlažne oči so jo gledale z otroško skesanega obraza polnega sivih in rdečkastih kocin, ki so štrlele na vse strani kot bi bile podaljšek njegovih razmršenih misli.
“Ja Francelj, za božjo voljo, kaj je s tabo?” je milo zastokala. Pri tem je vila roke in šlo ji je na jok.
“Mici, saj ne vem!” ji je hripavo in otožno odvrnil:” ………………. Zdi se mi” je rekel in požrl slino…………..” da sem Evroskeptik!”

Človeška vrsta ima poleg raznoraznih drugih , tudi to navado, da si določa praznike in dneve, ko se spominja stvari in dogodkov. Pa ravno tako kot nisem prepričan, da je to slabo tudi v pozitivnost tega pojava nisem popolnoma siguren.

Tudi s prihajajočim praznikom kulture ne vem dobro kaj početi. Na predstavo ali v opero tudi te dni ne bom šel, tako kot , resnici na ljubo , ne grem na take prireditve na noben dan v letu. Prav tako si ne bom privoščil večernega poglobljenega razmišljanja ob prebiranju poezije in nežni klavirski glasbi kakšnega ruskega depresivca. Tudi tega, na žalost ali ne, nikoli ne počnem

V soboto , ko bi lahko pogledal proslavo in podelitev Prešernovih nagrad, kar običajno če je mogoče pa tudi res naredim, pa bom kulturnemu dnevu pripeljal še največjo zaušnico. Namesto, da bi oplemenitil svoje večerno teve visenje ob forenzikih in urgenci z malo kulturnejšim programom, bom še celo »spustil » svoj nivo na dogajanje v neki oštariji , kjer bom proizvajal nizkocenovno vriskajočo muziko za veselo , plešočo, na smrt žejno nekulturno rajo.

Ja, žalostno. Kako človek lahko dovoli, da se stvari polne estetskih in umetniških presežkov dogajajo mimo nas in komaj , da bežno vemo zanje. Za kaj takega preprosto ni časa. treba je stalno hiteti in skrbeti, treba se je za nekaj gnati in sto stvari ne smemo zamuditi, rezultat, ki ga pogosto po takem dirkanju skozi življenje lahko pokažemo pa je ob občasnih inventurah tako zelo nepričakovan.

Neredko namreč zlahka , če le premorem malo samokritike, priznam , da sem zapravil in preležal cel mesec,celo zimo in bognedaj, še kakšen daljši termin. Kako sem ob tem, da se je stalno tako mudilo, to uspel , tega pa mi še ni uspelo potuhtati.

Pri kulturi , posebno v tistem širšem smislu, ki vsebuje tudi vsakodnevni način obnašanja človeka, me seveda marsikaj moti. Posebno moteče se mi zdi vedénje ljudi, ki si kulturen videz in celó kulturno pamet nadenejo le občasno. Potem ko v svojem vsakdano z ljudmi komunicirajo arogantno, brezosebno in brez oziranja na osnovne postavke iz bontona, se v določenih pogojih spremenijo v blagonežne , omikane , kulturo sevajoče osebke. Ja, takšni me malo motijo. Pa niti ne toliko, da bi me jezili. Ne , celo malo na smeh mi gre ob njih. Tudi še potem, ko se vrnejo nazaj v svojo pravo kožo.
O snobih sem že enkrat poskušal pisati na svoj način. Najraje bi prilepil tisti zapis še enkrat na blog pa to verjetno ne bi bilo v redu.Ponovitev ? Madona, saj bi moj blog počasi začel zgledati kot filmski program na POP teveju.

Predvsem pa ni moj glavni namen kritiziranje drugih. Tako kot sem začel, tudi končujem s samokritiko. Premalo, preredko in ohinsploh! O tem moram res razmisliti.

In če o tem nisem znal razmišljati v preteklosti, lahko rečem , da sem dobil v zadnjem času kar nekaj spodbud, ki bi morali pognati moje možgane v tej smeri. Če sem se spodbudi lahko odzval, sem spoznal kako nekateri ljudje v ukvarjanju s kulturo in umetnostjo najdejo precej smisla in lepote. Ob tem pa uporabljajo ogromno energije in zagnanosti , toliko da jo je na ostajanje in zvrhano dovolj še za druge.

Ja, jaz imam pa še vedno občutek, da sem presmrčal to sakramensko zimo!

To da sem se odpravil na tričetrt urni sprehod je komajda téma za zapis na blogu. Vendar pa je ta sprehod kljub vsemu nekaj posebnega. Poseben je na primer zato, ker je plod odločitve. Ta odločitev je namenjena predvsem temu, da za božjo voljo že enkrat zmigam svoje truplo, ki sem mu v teh zimskih mesecih zares preveč dovolil, da se je uspavalo in polenilo. Začutil sem namreč že kar alarmantne simptome nikakršne kondicije in psihofizične otopelosti. Poleg vsega me je prav nemarno začela opozarjati hrbtenica , ki poleg vsega za svoje bolečine niti nima pravega oprijemljivega razloga.
Druga posebnost mojega sprehoda je v tem, da je to prvič , da se mi je kaj takšnega zgodilo v Idriji. Ja, točno. V kraju kjer živim že dve leti in pol se je prvič zgodilo, da sem šel iz bajte in se odpravil po neki poti ven iz središča kraja in se napotil v breg.
Sicer se mi to tudi PrFar (Spodnja Idrija) ni zgodilo prav pogosto ampak tam sem poznal vsako stezo in vsako grapo že tako ali tako. Poleg tega pa sem iz svoje selitve v drug kraj sam pri sebi naredil pretirano, kako bi rekel , celo reč. Pretirano verjetno vsaj v očeh drugih.
V časih , ko so ljudje vsakodnevno mobilni, ko so razdalje postale majhne in ko so migracije v bistvu vsakodneven in življensko nujen pojav je bluzenje o nekaj kilometrski preselitvi res malo smešno.
Tukaj bi sedaj skoraj moral nekaj napisati o tam kako velika je zame razlika med Idrijo in mojo vasjo. Lahko bi opisal nekatere čustvene vidike te spremembe v mojem življenju. Lahko bi si omislil lekcijo o tem kako drastično se razlikujejo naša narečja in navade. Lahko bi celo spomnil na politične konflikte in delitve na področju gospodarstva.

Ampak ne! Predvsem sem si omislil ta svoj zapis , kot vtis ob tem ko sem si prvič vsaj bežno ogledal mestece, kjer živim. Za ta podvig sem odšel malo više in si ga ogledal od tam, kjer se vidi bolj ali manj v celoti.

Zaključil sem, da je Idrija v bistvu kar lepo mesto. Dokaj urejeno in čisto. Večina starih zgradb ima obnovljene fasade in v starem delu deluje kraj dokaj atraktivno in zanimivo. Če smo že pri arhitekturi (o kateri nimam blage veze) lahko tukaj pripomnimo, da celo podobo kazi nekaj plehnatih grdob. Verjetno prva v nizu takšnih je stara Merkatorjeva blagovnica, sledi vrtec, ki je poleg svoje kiosk podobe še lociran poleg štiristo let starega gradu, potem pa so tu še nova OŠ, policija in modra dvorana. Verjetno tega nisem prvi opazil, arhitekti omenjenih konstrukcij pa so bili zagotovo že zdavnaj nagrajeni.

Sicer pa prvo kar pade človeku na pamet, ko pogleda Idrijo z vrha je nekakšna stisnjenost v kotlini. Hiše in celo bloki so ponekod stisnjeni na že skoraj nerazumljivih mestih. Nekakšna rdeča nit je tudi knapovska tradicija, ki je vidna vsepovsod. To je seveda tudi nekoliko posledica obnavljanja in obujanja vsega knapovskega v turistične namene.

Pika na i in središče vsega pa je mestni trg. Večina Idrcev ima, vsaj kolikor sem jaz o tem obveščen o tem placu bolj slabo mnenje. Veliko imajo povedati o astronomski ceni projekta in tudi o tem, da je »novi plac« pobral nekaj deset parkirišč in še kakšna pripomba bi se našla.

Glede parkirišč, vsaj takšnih, kjer ni treba od avta do štacune pet minut peš, seveda ne morem ugovarjati. To je menda povsod vse večji problem. Zato pa sem vsaj glede vsebine in vizuelne podobe na Podreccov mestni trg kot arhitekturno delo poskušal gledati na distanciran in neprizadet način. Glede na stisnjenost ulic zgleda tlakovana ploščad res nekako velikanska. Sama vsebina pa je zasnovana kot spravna in kompromisna. Na trgu je ostal partizanski spomenik, dodano pa je cerkveno obeležje in tudi knapovski pridih je seveda prisoten.
Ali so takšen pristop vsi sprejeli na tako spraven in prijazen način, to pa je seveda drugo vprašanje.

Poseben je tudi spodnji zaključek ploščadi, ki se izteka v veliko stopnišče, kjer (razen pozimi) poseda mladina in sprehajalci. Vse pa se konča v zelenju parka, ki je tam že od prejšnjih časov vendar seveda zdaj na novo in drugače urejen.

Jaz sem si svoje mnenje glede placa ustvaril lani poleti. Na placu sem bil nekega avgustovskega večera. Tam je bil koncert dalmatinske klape. Med starodavnimi stavbami se je ubrano petje slišalo na še prav posebno lep način. Tudi osvetlitev stavb , reflektorji so osvetljevali pročelja od spodaj , je delovala zelo učinkovito.

Ja, takrat sem se poskusil deti v kožo naključnega prišleka, ki ne pozna kraja, ljudi , njihovih težav in skrbi.

»Ja », sem si v tisti koži rekel takrat » madona, saj tukaj imajo pa lepo!«