Z JEAN BEDELOM SKOZI VAS 3.del
27.02.2009 ob 08:17MLEKO IN VINO
Kratkohlačnik kot sem bil, z odrgnjenimi koleni in nekakšnimi zemljevidi umazanije povsod kjerkoli je bilo kaj gole kože, sem stalno hitel. No, dobro , tu in tam sem tudi za kakšen trenutek pozabil, da se mi mudi. Sem pa zagotovo obljubil mami, da bom takoj nazaj. Spisek za v štacuno sem si kar zapomnil. Ni bil dolg. Črn hleb in dva litra mleka. Godoviškega! To je bilo tisto mleko , ki je bilo še naravno, tako da je v loncu potem ko je zavrelo in se ohladilo, napravilo debel klobuk smetane in je bilo pakirano v tiste bele vrečke, ki so tako rade spuščale. Potem sem jih seveda poslušal kje vraga neki sem kolovratil na poti iz štacune.
Prej kot sem zalavfav svoj vratolomni tek po klancu, sem nekaj minut malo postaval s tistim svojim cekarjem okoli sosedove bajte. Moj manever je skoraj vedno uspel. Stari mož, ki je cele popoldneve, če je bilo le vreme primerno, posedal na podestu pred hišo, me je poklical.
»Tu imaš flašo, vrečko in deset dinarjev!« je bilo njegovo vedno isto navodilo. Flaša je bila pollitrska in spotoma , ko sem šel v štacuno , sem skočil še v vinotoč po pol litra za starega soseda. Vino je koštalo sedem dinarjev, tisti trije , ki so ostali pa so bili moj honorar. Pozneje, ko se je vino podražalo na osem, celo na devet, me je jezilo sto na uro, da možakar ni dojel, kako nedonosen postaja ta vinski biznis.
Enkrat se je potem zgodilo, da sem prekršil pa še njegov najpomembnejši zakon. »Pazi, da ne razbiješ flaše!«
Zadeva je bila , milo rečeno, dramatična. Ne vem zakaj se mi je vsak na vsa usta smejal, ko sem pravil kako je bilo!
Ko sem takrat čisto lepo in kot ponavadi prinesel želeno osvežitev, ni zgledalo da bi bilo lahko kaj narobe. Ampak glej, hudiča…malo prekasno sem dvignil tisto boršo in ravno ob zadnjo, zadnjo stopnico sem z njo čisto, ampak res čisto malo zadel. »plenk!« se je zaslišal tanek zvok, ki je kljub svoji tihosti takoj jasno dal vedeti kaj se je zgodilo. No, vsaj stari je dobro vedel kakšno hudodelstvo sem naredil. In takrat bi morali videti možakarja. Vedno počasen in betežen dec je takrat planil pokonci , odbrzel v bajto in v nekaj sekundah pribrzel z veliko kastrolo. Vanjo sva na hitro fliknila tisto flašo z vrečko vred in upal bi si staviti, da nisva izgubila več kot nekaj kapelj dragocene tekočine.
Ampak honorarja pa tisti dan ni bilo. In biznis je tudi šel po vodi. Ne vem ali je sosed takrat dobil drugega dobavitelja ali se je odpovedal vinu. Ne , tega nisem nikoli zvedel.
V štacunah pa takrat ni bilo težav. Čisto lahko se je bilo odločiti katero vrsto kruha boš nabavil. Izbira je bila črn hleb ali bela štruca! Pika! Brez kompliciranja. Ravno tako je bilo seveda z drugimi artikli vendar , kot že rečeno, sem tisti dan imel kot običajno čisto kratek spisek. In seveda navodilo, da moram pohiteti. S to zadnjo mislijo sem hitel preko mostu, ko sem zagledal malo dalje na travniku nekaj prijateljev.
Kako se misli v glavi devetletnega mulca hitro zamenjajo, tega si ne morete misliti. Še celo moja mama tega ni čisto razumela. Vendar tam na Kendovem travniku so trije ali štirje sošolci brcali žogo, v travo sta bili zapičeni dve raklji za gol in dogajanje je bilo napeto, da za to ne najdem pravih besed.
Na hitro sem opravil z dogovori, svojo špezo sem fliknil na obrunek. Pri tem se seveda nisem spomnil kako netrpežne sorte je tista godoviška embalaža. Ja pa mislite , da me je brigalo. Takrat je bilo bistveno bolj važno kaj je rekel Milan. Sošolec za glavo večji od mene in od večine drugih je skomandiral kdo bo napad, kdo bo obramba, kdo bo Džajić in kdo Šurjak. Amen. Če sva bila s kom v dilemi, kdo od naju je boljši fusbaler je zagato tudi rešil Mile. Pokazal je na enega od naju in zadeva je bila rešena. Brez ugovora in celo brez slabe volje. »Komanda je komanda« se je že takrat , kot drobno seme poznejših življenskih spoznanj vsejalo v meni.
»Pet ..tri!« se je zadrl Mile ob enem od spektakularnih zadetkov in ob besedi pet me je spreletelo. Pogledal sem na zvonik nad vasjo in kar zmrazilo me je. Ura je pobegnila čez vsako mejo, ki bi še dopuščala možnost, da bi se kakorkoli pametno izgovoril. Tako dolgih vrst v štacunah niso imeli niti v Rusiji in tako počasi zagotovo ne hodi nobeno bitje pa tudi če ga boli gleženj in še koleno zraven..…pa, ma ni da bi govoril. Pograbil sem cekar , ki je iz njega čisto počasi nekaj kapljalo in zdirjal proti tistemu mojemu klancu.
No, vsaj moj namen je bil tak. Ko sem bezljal skozi špalir drvarnic in zajčnikov, je iz velike stare bajte, ki smo ji pravili konsum, stopil eden mojih strahov. Kar zmrazilo me je. Tip je bil seveda večji in starejši, vendar pa niti slučajno ne tako velik in toliko starejši kot se je to meni zdelo takrat. Vsekakor sem se ga bal kot hudič križa. Če se je le dalo , me je tip odvlekel v staro vlažno bajto, kjer je stanoval v nadstropju. No ,saj kaj prida se mu nisem niti upiral . Kdo bi se upiral velikemu , starejšemu fantu, ki ima v veži postavljene vislice in v roki gumijastega modrasa. No, vendarle sem, zato lahko to tudi pripovedujem, med solzami, kričanjem in njegovim smehom vedno na koncu le pobegnil iz hiše strahov. Kako se mi je smejalo , ko smo komaj leto ali dve pozneje z griča gledali kako bajto rušijo. »TO!!« sem se takrat po navijaško zadrl, ko je dinamit raztreščil temelje in je cela bajturina sedla sama vase.
V klanec sem tekel kot gams. Šele po sto metrih sem se za sekundo ustavil in zajel sapo. Takrat pa je zašumelo med listjem. Točno sem vedel kaj se dogaja in zdirjal sem dalje. Bil je strah številka dva. Iz strešnega okna v svoji bajti nas je rad plašil s svojo zračno puško. Ne vem , če je koga kdaj tudi zadel ampak, kdo bi se bodel s takšnim tipom. Z obveznim dodatkom prtiravanja je bil tisti fant res grozovit. Zbiral je stare stvari , še najraje kaj od orožja. Včasih je koga od nas lovil z nemško čelado na glavi, zelo rad pa je tudi kdaj izgrebel kakšno granato iz Idrijce. Tam je bilo takšne šare takrat kar veliko in enkrat je menda celo dobil poziv s policije, da mora prinesti najdeno zadevo. Ga je že kdo zašpecal.
Tip pa , ne bodi mona, je desetkilsko granato del v cekar in šel na kvesturo z avtostopom. Mož,ki ga je vzel v fičaka, ga je šele na pol poti vprašal kaj nosi. »Granato!« mu je menda mirno pojasnil. Potem pa so škripale gume in avtoštopar s svojim čudnim tovorom je sredi ceste moral izstopiti in nadaljevati peš. No, in kdo se ne bi bal takšnega človeka!?
Zanimivo, o teh svojih težav nisem upal niti slučajno jamrati doma. Pa tudi ne bi kaj prida pomagalo. Zelene črte na majici , samo eno celo mleko in sprejemljiva ura moje vrnitva je bila…..ja, že davno, davno mimo…..vse to je menda vsebovalo do vrh glave dovolj podatkov.
Ja, točno, cmeril sem se , ko mi je mama navila ušesa in malo sem se cmeril tudi potem, ko me je umivala v lavorju in so me vse praske, ki jih čez dan niti čutil nisem , neznosno pekle in bolele. Ko je trikrat zlila stran tisto plavo črno vodo, sem bil nared.
Za počitek in potem za novi dan. Zanimiv in kljub temu, da tega ni znal vsak razumeti, nisem dvomil , da bo po svoje tudi nevaren , napet in težak!