Dober dan

28.01.2009

(iz Platntafovskih arhivov)

Stopil sem po svoji stari navadi do mojega ljubega prostorčka. Omizje je bilo prav takšno kot včeraj ali pa kakšen dan prej. Spregovorili so člani o tem in onem in o strašnih novicah zadnjih dni. Žalostno, ja, najmanj kar lahko rečem, žalostno se mi je zdelo, da se takšna stihija nasilja in nerazumljivih tragedij uvršča v obravnavo šele enkrat po športu, vremenu in novejših vaških razprtijah. Verjetno sem sam tisti s premehko dušo, ki vidi v suhoparnih reportažah ljudi in stiske ne številk, statistik in političnih mahinacij.
Možje za mizo so vendar pošteno obdelovali problematiko. Eni so bolj pritrdili pacifističnim prvinam, drugi spet so navijaško dali prav trdi roki polni visoke tehnike.
Tako prvim, ki so sicer lepo govorili le pomenilo tisto govorjenje ni kaj dosti, kot drugim, ki so tudi lepo pleteničili z običajno gostilniško modrostjo a so imeli za svoje besede bolj slabe argumente bi imel kaj pripomniti pa me je prehitel stari možak , ki je s svojega temnega kota z jasnim glasom spregovoril:

»Fantje«, je dejal, »zastonj je modrovati. Sedaj je prepozno. Lepe so pesmi mirovnikov le sliši se jih ne in občudovanja vredna je visoka tehnika velesil a ta ne dela miru. Otroke ubija. In samo nekaj bi bilo treba, ko je bil za to čas…treba bi bilo znati reči dober dan.«
Ponavadi razna gobezdala s temnega gostilniškega kota kaj hitro zvedo, da jih ni prav nihče ničesar vprašal, tokrat pa temu ni bilo tako. Možiček je imel nekaj v svojem glasu in v svojih besedah kar je pritegnilo pozornost ostalih mož.
»O čem pa ropotaš, stric? », je tako, le na videz neprijazno, bevsknil tip, ki mu je bil najbljižji.
»Lahko vam povem štorijo o tem, če vas zanima.« , je rekel in pri tem kar nekoliko zrasel in naenkrat je dajal moder, celo vzvišen vtis. Možje so molče odobrili ponudbo, le poplaknili so suha grla, se obrnili v njegovo smer in prisluhnili:
»V našem mestu je stanoval starejši možak, mislim da upokojeni dohtar ali pa še bolj verjetno profesor, to niti ni tako važno. Vsekakor je bil mož uglajen in prijazen, prijazen do okolice in ljudi. Pravili so da je tudi nekoliko čudaški, bogve zakaj. Sicer pa ljudem njegove sorte itak pritiče tudi malo čudaštva. Zjutraj, ob kar zgodnji uri, polni ptičjega čebljanja in rosne svežine, je možak vsak dan šel na sprehod. Njegov sprehod je bil za ostale ljudi nekaj tako vsakdanjega kot sončni vzhod. Bil je vedno brezhibno urejen, oblečen v eno svojih dveh ali treh enakih, svetlo sivih, vedno snažnih oblek, ki so dneve svoje modnosti doživele že pred desetletji. Na glavi je imel sivi klobuk in v roki sprehajalno palico. Z njo je malo pobrkljal po listju na pločniku ali včasih potrkal po kakšni ograji. Vedno pa je rad pozdravil s svojim prijaznim ‘dober dan’. Pozdravil je mlekarja, trafikantko , smetarje in poštarja.

Tako je enkrat po svojem jutranjem sprehodu v veži stavbe kjer je gospod stanoval, srečal svojega soseda. Možak je bil nov v hiši in v mestu prav tako. Imel je veliko družino in samosvoje življenske navade. Verjetno z njimi ni motil drugih , vseeno pa je tu in tam rad kdo navrgel kakšno pikro o “onih”.
“Dober dan”, je gospod prijazno pozdravil. Pri tem se je nekoliko priklonil in nasmehnil. Nič se ni opazilo, da je to že njegov petdeseti ali pa bogve kateri pozdrav ta dan. Sosed, zanimivo, pa mu ni odzdravil. Še več, ni niti zamrmral ali pokimal. Preprosto je starca ignoriral . Mogoče je imel slab dan, mogoče ni vedel kako naj se odzove, mogoče je bil vzrok kje drugje. Kdo ve! Vsekakor je bil gospod šokiran. Še celo njemu samemu ni bilo jasno, da ga je lahko nekaj tako malenkostnega tako vrglo s tira. Zdelo se mu je, da bi v tistem trenutku lahko nekaj razbil s svojo sprehajalno palico na primer…glavo….na primer.
Pa tega ni storil, kje pa! Na videz mirno je nadaljeval do svojih vrat, le korak je nezavedoma malenkost pospešil. Vstopil je hitreje in drugače kot ponavadi. Njegov preko tridesetletni sin , ki mu je to jutro že močno podišalo po žganem iz ust je to seveda takoj opazil. Na njegovo vprašanje glede njegove očitne slabe volje ni odgovoril. Le z roko je zamahnil in se posvetil svojim rutinskim opravilom. Vse je namreč opravljal po natančno urejenem urniku. Vsakodnevni red je gospodu veliko pomenil, kot je pogosto pri starejših vdovcih. Tak miren in predvidljiv vsakdan in urejen bioritem je takšnim ljudem pogoj za dobro počutje in zadovoljstvo.
Čeprav bi glede na njegovo mirno obnašanje tega dne in predvsem zamah z roko glede domnevno strašno nepomembne stvari lahko mislili, da je možu vseeno, da se je pomiril in pozabil, pa temu ni bilo tako. Še kako močno je zameril in sklenil to tudi pokazati. Vsakič ko sta se gospoda srečala v preddverju, je starejši visoko dvignil nos in nedvoumno pokazal, da goji močno zamero. To se je nadaljevalo še tudi potem, ko niti nista več vedela od kod njuna težava. Postala sta pač soseda, ki se ne marata. Dva izmed mnogih. Pri tej nepomembni situaciji bi tudi ostalo, če se jima ne bi pripetila hudo nerodna stvar.
Eno izmed njunih srečanj se je zgodilo na zelo neprimernem mestu. Vrata glavnega vhoda so bila bolj starinske sorte, težka in visoka. Ponavadi so imela odprto le eno krilo, drugo pa zaprto in zapahnjeno, tako da je ostal za prehod dokaj ozek prostor. Sprta soseda pa sta se srečala ravno v tej ozki luknji. Profesor je hotel čimprej iz te situacije , sosed pa ravno tako. Namesto čim hitrejšega srečanja pa sta se moža nerodno zagozdila in vsled truda in hitenja je stari mož izgubil ravnotežje in telebnil vznak kolikor je bil dolg in širok. Tako nerodne in poniževajoče situacije ni mogel prenesti. Hitro se je skobacal pokonci in odhitel proti svojemu stanovanju. Ni imel časa ne pobrati očal, ne poravnati sicer brezhibno urejene obleke. Planil je v stanovanje se naslonil na steno, si brisal vroče čelo in skozi zobe sikal besede, ki jih običajno njegov besednjak ni poznal.

Tokrat se njegov z maligani podprti potomec ni dal odpraviti in je hotel na vsak način izvedeti kaj muči starega. Na koncu mu je le povedal glede zapleta s priseljencem iz sosednjega stanovanja in glede današnjega neljubega dogodka . “Pa le pusti zadevo pri miru!”, ga je še poprosil.
Mladi je to vsekakor obljubil, le sam pri sebi si je mislil svoje. Enega naslednjih dni pa se je pripetilo. Profesorjev sin je prikolovratil s svojega pivskega večera in zagledal v predverju prav tistega soseda.
“A ti si tisti!”, je nekako zmomljal in v naslednjem trenutku v svojih pijanih mislih pogruntal, da je najboljša akcija. Takoj je napadel in možakarja kresnil po njegovem vohalu, da je le ta omahnil pred svojim pragom. Potem je seveda odtaval domov in do jutra vse skupaj pozabil.
Mogoče je bila ta njegova pijanska pozabljivost tudi eden vzrokov za začudenost , ko ga je nekaj dni pozneje v temi pred vhodom počakala skupinica treh ali štirih črnolasih brkatih dedcev in mu jih naložila, da se je komaj privlekel do svoje postelje.
Drugi dan je otipal buške in modrice in komaj sestavil konce v svoji zmedeni glavi. Kar je mogel najhitreje se je odvlekel do svoje druščine in jadrno raportiral kaj se je zgodilo. Napol namerno je zgodbi dodal dvakrat toliko napadalcev, jih spremnenil tudi v roparje in pri svojih kameradih zelo uspešno vzbudil ogorčenje nad tistimi tipi. Prvi od njih, ki je prišel v gostilno na kavo, je to tudi občutil. Potem pa še naslednji in še naslednji, tako da ni trajalo posebno dolgo in óni niso več obiskovali te gostilne. Prav tako je bilo s temi, kar naši jih imenujmo! Tí niso več hodili v one oštarije. Če se je ta ali oni spozabil, je rado prišlo do konfliktov in, zanimivo, spet ni nihče več vedel prav dobro zakaj.
Iz gostilniških omizij se je vse skupaj nakako razširilo tudi na druge stvari. Tako so eni raje hodili v ene trgovine, drugi v druge. Tovarnarji so raje zaposlovali svoje sorte delavce kot tiste, ki menda zadnje čase niso bili več njihove sorte.
Med ljudmi je nastajal zid, visok in vse višji. Neprijetna, včasih prav mučna situacija. Vseeno pa je življenje teklo naprej. Vse je nekako šlo, dokler so vsi lahko dokaj solidno delali in živeli. Pa so prišli malo težji časi in ni bilo kruha za vsa usta. Posebno so to občutili tisti “tadrugi” s svojimi številnimi družinami in slabimi službami.
In prišel je dan, ko je šlo čez rob.
Šli so lepega dne tisti svojo lačno mularijo na ulice in zahtevali svoj pravičen kos kruha. Zahtevali so delo in stanovanja. Občinski možje in tisti državni so prišli in jim obljubljali. Obljubljali so zavzeto, da so se jim nabirale penaste šleve na kotičkih ust in kapljice so se jim bleščale na spoliranih plešah.
A od obljub ni bilo nič. Še isti večer, pravzaprav pozno v noč so vzeli junaki red v svoje roke. Zagorelo je na par mestih in počilo je nekajkrat. Zgorelo je nekaj hiš in nekaj mladih življenj. Zgorele so z visokimi plameni sanje in želje. Izgubile so se v žerjavici in dimu, in tiste niso nikoli več oživele. V novo zlo so vodile in v sovraštvo in v nov ogenj, ki je nezadržno širil svoje kremplje.”

Izpil je požirek in nadaljeval. Nenavadno se mi je zdelo, da ga pri tem ni nihče motil. Nikoli do sedaj ni bilo dovoljeno nikomur, še posebno pa ne neznanemu gostu, tako dolgo nemoteno govoriti.
“Grozotam , ki so sledile tista leta ne vem imena. Mlada srca, ki so tam izgubila svojo vero v življenje tudi ne bi smela vedeti. Vendar so zvedela in se napolnila s strašnim zlom in še dolgo potem, ko so ugasnili plameni in so le še črne sledi pepela in oglja tu in tam spominjala na preteklost, je bilo to zlo v sovraštvu , ki se je vraslo pod nekdaj mehko površino. Ni bilo več prijaznosti, ni bilo več starega profesorja in ni bilo več tistega blagega “dober dan” . Vse je šlo. In mislim, da za te stvari ni poti nazaj.
Tako vidite je to! ”
“Pa ja ne boš trdil, stric, da bi lahko oni odzdravil staremu pa bi bilo vse v redu?? ”
Mož je samo malodušno skomignil, prijazno pozdravil in odšel.
Vsi smo odzdravili. V en glas.

  • Share/Bookmark

8 odgovorov v “Dober dan”

  1. miri pravi:

    Pravijo,da se zgodovina ponavlja.Se bojim,da je res.

  2. Lucija pravi:

    mislim, da je tule potrebno dodatno branje /moje/ in se povrnem s spočitimi možgani…

    na prvi pogled pa zanimivo…

  3. daredare pravi:

    @Miri, vedno bo res, zagotovo !

  4. daredare pravi:

    @Lucija, možgane je vedno dobro malo odpočiti….sicer pa preprost spis…tako malo, ma ja , paše kdaj ! lp

  5. bin pravi:

    Prijazno pozdravljam! :)

    (Vedno se bo našel kdo, ki mu ne uspe odzdraviti. :sad: )

  6. daredare pravi:

    @bin, dober večer :) !!

  7. darja pravi:

    ….. DARE… DOBER DAN….

  8. dare » Blog Archive » POZDRAV pravi:

    [...] tem kako je čisto navaden »dober dan« lahko v nekem trenutku zelo pomembna reč, sem že nekoč pisal. Vendar pa običajno, moramo [...]

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !