5.del

In tako so trije možje v istem trenutku obrnili pogled vase , v svojo notranjost. Trije ne več ravno mladi možje, ki bi za vsakega lahko rekli, da so nekaj takšnega kot je to nocojšnje tuhtanje odlašali dolgo, veliko predolgo časa. In niso bili ti trije takšne sorte , da bi verjeli v čudeže in pravljice. Nobeden od treh ni niti razmišljal o metafizičnih , nadnaravnih zadevah. Daleč od tega.

Pa vendar so točno ta isti večer in ta isti trenutek vsi trije končno prvič zares pomislili nase. Zrli v isti črni jesenski večer, v glavi pa se jim je risala ista slika nekega svobodnega, drugačnega življenja.

Zjutraj so možje vstali z drugačno mislijo kot vse pretekle dni. Miren nasmeh se je zarisal na njihovih obrazih in pokončno samozavestno so prikorakali vsak na svoje delovno mesto. In nikogar od treh tam ni bilo za spoznati. Štefan je mirno obsedel za svojo mizo in se cinično smehljal vsem sodelavcem , ki so ga gledali skozi zastekljena vrata kot čudo še nikoli videno. Ko je videl njihovo presenečenje jih je povabil v pisarno , sam pa odšel do avtomata in prinesel v kanclijo pladenjček kapučinov. Zadrega in presenečenje zaradi neobičajno navadnega obnašanja sodelavca je bila kvečjemu še za stopnjo večja.

Štefan je gledal presenečene frise in rekel milo, kot bi se opravičeval:

” Se mi zdi , da sem jaz na vrsti !”

Frane je odšel na delo s kolesom. Kako je bilo to videti v očeh vseh ostalih, o tem ni da bi govorili. Vendar pa je kljub nenavadnosti dogodka zgledalo, da mu je ta jutranji podvig kar prijal. Smejalo se mu je do ušes in niti ni bilo videti, da bi bilo zanj to zelo naporno. No, mogoče je bil malo zaripel in imel je nekaj debelih kapelj na čelu, ampak ta njegov zadovoljni smehljaj……. Vtis so imeli, da je nekako strašno srečen. Stopil je tudi do kolegov in nekaterim vrnil po dva ali tri desetake. Od kod mu navsezgodaj denar, tega ni nihče razumel.

Z vsakim je tudi poklepetal potem ko je vrnil sposojeni drobiž. In ni govoril ne o hrani in ne o denarju. Spomnil se je, da s temi ljudmi dela že dolgo časa in da jih pozna bolj kot je o tem kdaj razmišljal. Vprašal je torej tega nekaj o muziki, z drugim pa pokramljal o nogometni tekmi, ki si jo bo na vsak način treba ogledati zvečer. Ko se je končno namestil na svoje mesto je vzel v roke telefon in mirno brez običajne nervoze opravil nekaj klicev. Naročil je prodajo nekih papirjev in dogovoril se je , da prekine leasing za Audija. Vzel da bo manjšo kripo………..

…….Ja, Frane je bil to jutro čisto drug.

Janez je v službo poklical in naročil, da bo zamudil uro ali dve. Že to njegovo sporočilo, posebno če pomislimo, da ga je povedal odločno brez čakanja na odgovor, že to je bilo kar precej nenavadno. In predvsem se je kaj takega zgodilo prvič. Ja,čisto prvič!

Zapeljal se je do centra in vkorakal v stavbo. Kaj natančno je tam notri počel , tega ne moremo vedeti. A obiskal je matični urad in odvetnika , ven pa je prišel , to pa lahko brez težav trdimo, odločno in ponosno! Imel je še nekaj opravkov , ustavil se je v trafiki , tam kupil časopis z oglasi najemniških stanovanjih in podobnim potem pa se je še mirno ustavil v kavarni in si privoščil dišečo kavico. Na banko je prišel ,ko je bilo mimo že dobrega pol šihta. Šef ga je sicer hotel povprašati zakaj gre, a ga je Janez odpravil že v vratih.

“Štiri ure dopusta mi piši!” mu je mirno rekel in delovodja je informacijo sprejel brez besed, popolnoma nevajen takšne komunikacije s svojim uslužbencem. Še posebno s tem uslužbencem . “Ja, še posebno s tem!” si je vprašujoče momljal v brado , ko je odhajal nazaj na hodnik. Pri tem je na drobno odkimaval , kot da je za vrati videl prikazen!

In takrat je Janez poklical Štefana. Pozvonilo je samo enkrat. Upal bi si celo trditi, da telefon ni uspel odzvoniti celega signala. Štefan je odgovoril. “Janez , živijo. Poklicati sem te že hotel! Pa s Franetom sva tudi že govorila . Istih misli je kot jaz. Sva se že na pol zmenila. Zdaj, ja, ne vem…a boš tudi ti zato!”

In seveda je bil za to. Prej kot je komurkoli sploh uspelo povedati kaj bi rad in o čem sploh govori, sta se prijatelja dogovorila:

 

“V soboto..na istem kraju !”

In obšlo je tri stare prijatelje tisto pozabljeno, zatrto, otroško čustvo preproste drobne sreče. Veselili so se snidenja in tiste sobote in nič niso spraševali drug drugega, ko so se tisto jutro dobili. Hlad jim je polnil pljuča in želeli so čimprej zapustiti mestno meglo in odriniti v hrib. Kaj se jim je zgodilo, da so po tako kratkem času spet skupaj, medtem ko je prej moralo miniti tako veliko časa, da so našli čas za srečanje? Ne, nič niso spraševali dedci drug drugega.

Samo zakoračili so v breg. Točno so vedeli kam so namenjeni in nič kaj dolga se jim tokrat ni zdela pot. Kar kmalu so zadihano stopili na ravan in pred njimi se je pojavilo tisto zaraščeno dvorišče, ki jih že enkrat pričakalo ravno tako zadihane in rdeče vse do ušes. A tokrat je bilo drugače. Tokrat je bil to njihov cilj. In tako so svoj prihod tudi občutili. Kot svoj dosežek, svojo težko izpolnjeno željo. In zmagoslavno so se napotili proti podrtiji , ki je gledala iz visokih kopriv in prepletenega slaka.

Bili so to možje, ki še pred dnevi niso mogli razumeti kako lahko nekdo živi tukaj, na samoti , kako lahko preživlja svoje dni ob preprosti hrani, kako je mogoče biti brez uglednega dohodka in kako lahko zdrži sam brez družbe in brez gospodinje. Še pred dnevi so imeli to njegovo življenje za bedo, za popolno dno, za primer tega kako je nekomu življenje obrnilo hrbet.

A tokrat je bilo drugače. Možje so stopali proti pastirju , ki se jim je že brezzobo smejal izza rdečkastih razmršenih kocin in jim mahal z napol prazno flašo tropinovca , vendar v mislih niso imeli vseh tistih vprašanj.

 

Samo želeli so sesti spet z njim, ga povprašati še kakšno reč in mu nekaj pokazati.

Ja, saj veste o čem govorim. O čisto navadnem človeškem spoštovanju!

  • Share/Bookmark

29 odgovorov v “Trije možje in pastir (5/5)”

  1. 1danica pravi:

    Spoštovati sebe – to najprej, a ne?
    Spoštovati sebe pa ni težko, če te spoštujejo drugi. Včasih pa moraš doživeti ravno nasprotno – nespoštovanje dan na dan – potem ti nekega dne “kapne” da tako malo vreden pa že ne moreš biti. In iz tega lahko rasteš.

    Mnogi bi morali spoznati, da v Janezovih, Franetovih in Štefanovih letih še ni prepozno.

    Upam, da nisem preveč naložila, in da se da razumeti, kaj mislim s tem. Saj ne, da bi tvoje (že spet odlično!) pisanje potrebovalo ta komentar. Tudi brez njega je čisto “kompletno”.

  2. miri pravi:

    Ja,lepo si jih prignal do Pastirja.
    Še kar zgodaj so vsi trije prišli do spoznanja,da tako ne gre več naprej.Osebno mislim,da do tega velika večina ljudi pride šele,ko so v penziji.
    Težko je potegniti črto in reči,da boš od danes naprej nekaj naredil samo zase.
    Odlična zgodba,Dare.

  3. bin pravi:

    Dobro si to izpeljal Dare! :) :)

    O čisto navadnem človeškem spoštovanju vse premalo razmišljamo. :sad:

  4. daredare pravi:

    Joj, Danica ti kar naloži! Čimvečkrat in čimveč ! :) lp

  5. daredare pravi:

    Hvala Miri, hvala Bin,

    malo me je skrbelo zaradi nekaterih komentarjev, saj je bilo čutiti, kot da pričakujejo nekakšen spektakularen akcijski zaključek. No , pa zgleda, da sem vendar zadovoljivo speljal zadevo. Pravzaprav je to zelo blizu tistega kar sem imel v mislih. lp

  6. bin pravi:

    Zelo lepo si speljal zadevo dare! :)
    V četrti “epizodi” sem sicer že vnaprej vedel, da si bo na balkonu prižgal cigareto, zato pa si v zaključku pustil mislim odprto pot.
    Dobro pišeš, predvsem pa “življenjsko”! Vsaj za nas, ki smo bolj kmečko – kovaškega porekla. ;)

  7. daredare pravi:

    To o kmečko – kovaškem poreklo pa tudi ni slabo. Pa še zelo široka publika je to.
    Sodelavec na šihtu je moj blog ocenil na zelo podoben način in z zelo zanimivimi besedami. Ko sem mu omenil še kakšnega drugega avtorja , mi je odvrnil: ” Ne, jaz berem samo tisto tvoje, to pa zato ker ti napišeš tako kot je!”
    Mislim, a ni lep kompliment?! :)

  8. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    mene je to sedaj spravilo v solze, bemumiša, bi rekla čivka.

    Ja, točno to, človeško spoštovanje.

    Super si izpeljal stvar! Bravo. Čestitke.

  9. daredare pravi:

    Bemumiša?? Tud ta ni slaba!

    Pa praviš v solze, da te je to spravilo. Meni pa se zdi zaključek vesel in optimističen :) !

  10. lordwales pravi:

    Najboljši je predzadnji odstavek.
    Kdaj bomo to brali v knjigi?

  11. lordwales pravi:

    Dinamičen slog, sicer linearni,
    berljivo, dogaja se okoli glavnega junaka in stranskih.
    Mogoče bi veljalo združiti odstavke, največ trije na stran.

    Dobro ti gre.
    Si literarni dec

  12. daredare pravi:

    @lordwales, v knjigi ? Tega pa ne vem. Ko se bom začel poigravati s kakšno podobno idejo, bom moral dobiti še precej informacij glede tega kako to gre, ali si kaj takega lahko privoščim in , seveda, ali sem tega sploh sposoben.
    Takrat bo pa treba zvedeti tudi kaj okoli tehnike, odstavkov in podobnih detajlov. Pa tudi tega kaj je linearni slog ne vem :) !
    Sem pa vesel vsake takšne pripombe in naslednjič bom zagotovo pomislil na to. Lep pozdrav in še se oglasi!

  13. Mohor pravi:

    No, zaželel sem si srečen konec in kaj si mi ponudil? Najboljše kar kar si mi lahko! Saj je vendar največja sreča, ko se človek osvobodi tega groznega vpetja v ta moderni tok in najde samega sebe in svoje drage okoli sebe.
    Bravo Dare!

  14. daredare pravi:

    Ja, Mohor, hvala. Sem že mislil, ko je bilo govora o napetosti in ko so nekateri razmišljali kam zadeva pelje, da bi na koncu moral opaliti en tak akcijski zaključek. Da bi na primer stari skočil pokonci in bi se izkazalo, da je v resnici Čarls Bronson in bi zaključil zgodbo tako, da bi odkril zaroto in postreljal vse tri tipe in še pol vasi zraven. Potem pa sem raje napisal tako kot mislim, da je bilo tudi res :) !

  15. Mohor pravi:

    Nekoč, nekje,pa tudi zdaj, se take zgodbe zagotovo dogajajo, samo upam, da imajo podoben konec
    LP

  16. miri pravi:

    Se zna zgoditi,da boš z leti konkurent Kosmaču.Ali ga boš pa celo presegel.Kar razmišljaj o knjigi,ti druge neumnosti ne bodo šle po glavi.(Drugi del stavka je hec,brez zamere.)Lp

  17. daredare pravi:

    @mohor, upajva :)

  18. daredare pravi:

    @miri, s Kosmačem si verjetno mislil Tomaža !?

    http://daretovblog.blog.siol.net/2008/04/06/pogovor-s-pisateljem/

    http://daretovblog.blog.siol.net/2008/05/17/literarni-vecer/

    Mislim, da si s Kosmotom ne bova zlepa kakšna konkurenta, vsaj glede na to ne , da delava zelo različne stvari. Sicer pa jemljem to kot kompliment. Zaradi tega ker je že izdal tri bukve, pa tudi zaradi tistega kar lahko prebereš na zgornjih linkih. lp

  19. miri pravi:

    Ja,ja.Tomaža sem imel v mislih in njegovo pisanje.Zgolj pisanje. Lp

  20. daredare pravi:

    Ja, seveda. Tudi jaz sem mislil s tem, da “delava” različne zadeve samo pisanje. Saj ostalo je pa ja (še bolj) čisto njegova stvar.
    V mislih sem imel, da se pripovedi loteva čisto drugače, z drugega konca. (Zadnje knjige sicer še nisem prebral, čeprav mi jo je podpisal pri črnem orlu na predstavitvi. :) ! )
    To pa tudi ostaja edina primerjava, saj je Kosmo v veliki prednosti , poleg tega pa niti nimam v planu loviti njegovih dosežkov. Če pomislim, da sem pred dvema letoma načrtoval maksimalno sto blogerskih objav. :) :)
    A si predstavljaš koliko še manjka do treh štirih samostojnih knjig ?? :)
    Ampak…jebenti..cajta ima pa več kot jaz :) ! lp

  21. Lucija pravi:

    Brala sem že včeraj, a sem imela previsoko temperaturo za komentiranje… Brala danes dopoldne, pa me je preveč bolelo grlo… no, berem tretjič – o zdravstvenem stanju ne bi več… Pravzaprav ne vem, kako naj povem, iščem prave besede…

    konec je sicer speljan vrhunsko in kaj pravzaprav je več v življenju… a vmes mi nekaj manjka… manjka mi tista odlučojoča misel, ki je moške, drugega za drugim odpravila k cilju… pričakovala sem “tisto nekaj”, kar bi mi olajšalo razumevanje moške duše…

    ampak ne sekiraj se… ko se spravim skupaj, komplet sprintam in ne dvomim, da bo papirna celota podala drugačno mnenje…

    sicer je pa imela Mica prav. nisem ostala praznih rok in sem hvaležna, da je temu tako.

  22. daredare pravi:

    @Lucija, hvala za komentar. Mislim, ne za kakršenkoli ampak prav za takšen komentar. Redko imam namreč občutek, da je kdo našel v mojih črkarijah , kako naj reče, nekaj več.

    To, da celi sliki kaj manjka je pravzaprav po mojem logično. Celo prav se mi zdi ,da je tako. Odgovor je včasih ravno toliko vreden kot novo vprašanje. Saj , če tako pomisliš, da bi kar naenkrat razumela moški svet :) …..v bistvu je na svetu samu še ena stvar težja od tega !

    Aja, predvsem pa čimprej opravi z gripo alikarže te je napadlo. Lep pozdrav! dare

  23. Lucija pravi:

    Dare, :) kar naenkrat razumeti moške se seveda ne da… a odkar se zavedam, da bi nam bilo v sobivanju mnogo lepše in polnejše, če bi se medsebojno razumeli… in da bi ženske imele tako rekoč vse, če bi znale sprejeti tisto, kar nam moški lahko date, namesto da vedno hočemo “nekaj”, največkrat še same ne vemo kaj in posledično vi še toliko manj… predvsem pa, da bi medsebojno komunikacijo “morali” začiniti z razumevanjem izrečenega, povedanega v smislu – povej, kako to pravzaprav misliš, da bo jasno, da govoriva o isti stvari… z vsem tem v zakupu mi je tolikanj bolj do tega, da bi zmogla “razumeti”…

    Štefan, Frane in Janez so takorekoč moji sovrstniki. Tipi dedcev, ki so se praktično igrali v istem peskovniku z mano… in takrat smo se še dobro razumeli… Kaj se je zgodilo kasneje?

    Prav zanimiv tip moškega je Štefan (zame)… Poznam kar nekaj takšnih “Štefanov” in pri njemu mi najbolj manjka “tisto nekaj”… In takšni tipi me najbolj privlačijo :) Vem, kriza!

    Janez je tip moškega, ki mi je nekako najbližje, njega tudi najlažje razumem… ujetega v en kvazi, navidezni zakon… in številke v službi… Mogoče temu botruje to, da njegov “svet” precej bolje poznam… Vsekakor mislim, da “poznam” ujetost njegovega svobodnega duha v funkcioniranje bančnega sistema (se lahko poistovetim ;) ). Ampak to, da takšnega tipa lahko razumem, ne pomeni, da me tudi privlači…

    Frane je pa po mojem tip moškega, ki se mu kaj veliko v resnici ne da uporabljati svoje glave… Sprejel je način življenja, ki mu ga je na pladnju servirala njegova žena, s čemer seveda ni zadovoljen, zato se baše s hrano, da ima zase nekakšno opravičilo. Je ujet vase in svojo neodločnost… Hm. Z njim bi morda lahko bilo zanimivo potem, ko je odvrgel fasado… A kaj je bilo tisto nekaj?

    Razumljivo mi je, da jim je nekega dne “tiltalo”, da so odšli, ker bi se sicer zadušili v lastnem dreku ujetosti… Ujeli so poslednji vlak, to je jasno… In da si jih “pripeljal” do tega preprostega spoštovanja, s katerim zaključiš, je res vrhunsko…

    Katera misel konkretno se je utrnila Štefanu? Franetu? Janezu? Vidiš – TO mi je zmanjkalo. Samo to. Sicer je pa zgodba odlična, vsakdanja, tako prepoznavna… a vendar je med nami še toliko Štefanov, Franetov, Janezov, ki ne bodo nikoli zmogli njihovega koraka :)

    Lepo te pozdravljam. Je že mnogo bolje. Antibiotiki delujejo ;)

  24. kamper pravi:

    Iz te moke pa bo nekaj kruha :lol:

  25. daredare pravi:

    O Kamper, živio. Iz te moke je že kruh. Če malo pisarim in če mi potem še kaj kolikortoliko rata, se namreč zelo dobro počutim. Kaj bi pa sploh želeli še več ?? :) lp

  26. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    ja, je vesel, ampak tisto o spoštovanju me je pa ganilo :)

  27. daredare pravi:

    Ja, saj sem opazil, da si zelo pesniška zadnje čase :) !

  28. nevenkanevenka pravi:

    Lepo si napisal. Prav do živega mi je šel stavek:” Veselili so se snidenja in tiste sobote…”
    Verjetno zato, ker je meni veselje postalo tako tuje.

  29. daredare pravi:

    Nevenka, hvala. Tudi meni je všeč, da se zadeva odvije veselo in optimistično. Še lepše bi bilo, da bi bil sposoben komu drugemu vliti upanje in mu osvetliti pogled naprej.
    Vendar to so domišljave in nerealne misli. Bolečina , ki jo vidim v besedah in v verzih , ki so spleteni iz njih , je videti velika in globoka.

    Vseeno pa lep pozdrav in pridi še kdaj na kakšno drobtinico sreče !

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !