4 del

Janez je bil ta teden še posebno zamišljen.. Nasploh so ga pogosto begala vprašanja o svojem življenju. In vsako svojo ugotovitev je zaključil vedno enako. Zatrl je v sebi misli o stvareh, ki so ga mučile in neprepričljivo ugotavljal, da je lahko še srečen, da je tako, da ni na svetu čisto sam, da ima službo in da mu sploh pač ne gre tako slabo.

Še največ samokritike je premogel , ko se je kdaj spraševal kako je pristal v tem sakramenskem računovodstvu, med suhoparnimi številkami, ki so mu vse pogosteje do fizične bolečine polnile glavo. Ja, mogoče je res v svojih šolskih letih obvladal številke in se je z lahkoto prebijal skozi šolanje z najboljšimi ocenami v matematiki in sorodnih zadevah, ampak po značaju res ni spadal med dolgočasne podatke in pred tisti računalniški ekran. Vedno isto , vedno enako in vsako leto bolj odveč in bolj težko. Saj pred časom je še zmogel vsaj neke zagnanosti, tiste ki jo večina ljudi premore v začetku, ko se v delo uvaja s tistim sladkim elanom , takrat ko so šihti prekratki in nobena dodatna ura in izredna naloga ni nikoli odveč.

Ja, ja , ampak kje so že časi, ko ga je tudi tisti majhen zametek veselja do tega dela minil.

Res bi lahko rekli, da Janez ni človek za takšno delo. Po značaju romantičen , melanholičen človek, željan sprememb in raziskovanj, človek ki je bral poezijo in ljubil naravo. Ne , takšen karakter po nobeni logiki ne bi smel trohneti v tisti pisarni, obdan z računalniki, printerji , kabli in tiho brnečimi neonskimi lučmi. Vendar pa z leti mu je delo postalo rutina med celimi štrenami številk, ki so zdaj črne, drugič spet rdeče kazale pomembne podatke o stanju firme in o stanju na računih njihovih strank. Ta rutina mu je dovoljevala, da je med nezmotljivimi operacijami z dolgočasnimi podatki še bolj vrtal po sebi in svojih vse bolj zavrtimi čustvi.

In v skladu z njegovim mehkim karakterjem so bila takšna tudi njegova čustva. Željna pozornosti, nagnjena k temu , da se smilijo sama sebi in že v štartu problemom podpisujejo brezpogojno vdajo. In tudi končevale so se vse žalostne misli , kot že rečeno, s tisto vedno eno in isto lažjo:” Saj ni tako slabo!”

“Saj imam kam iti!” mu je prešinilo možgane . Ob poti skozi manjši park je vsak dan srečeval dva ali tri klošarje. Ob tem času je kateri že popolnoma opit ležal na klopci ali naslonjen na stari kostanj vlekel svoj čik. Včasih je kakšnemu vsul v nastavljeno roko malo drobiža ali pa dal cigareto. Včasih jih je s kretnjo , ki je pomenila, da nima ničesar pri sebi ,odvrnil od tega da bi motili njegovo razmišljanje. Bili so ga že vajeni in so ga takrat pustili pri miru.

In vsakič mu je šla spet skozi glavo ista misel: “Saj imam kam…pa sam tudi nisem!”

No, saj ne bi mogli reči , da ni imel kam. Stanovanju , ki ga je pred leti kupil ne bi mogli ničesar očitati. Bilo je lepo in dovolj veliko in v lepi soseski. A tam je bilo hladno. Hlad, ki je vel iz njega je bil za Janeza vse bolj očiten in vse težje ga je prenašal. Njegovo srce si je želelo topline in že skoraj pozabljenih , nekje v globini zapisanih sladkosti, ki jih je užival pred časom in ki so že davno ugasnile v pozabi. Ostala mu je samo sprijaznjenost in vse globja otpelost.

Sporočilo na mizi je komaj bežno preletel. Da je zvečer ne bo doma! Nje, Ženske, žene , babnice? Sploh ni vedel kaj naj bi bil njen pravi naziv. Živela je svoje življenje. Sploh se ne spomni kako se je vse skupaj odvijalo. Le čisto kratko obdobje prave , mlade zaljubljenosti mu krasi spomine. Po tistem pa ima zapisano le še dogajanje, ki ne more doumeti, kako je lahko dovolil, da je obšlo vse njegove želje. Kako sta že davno zaživela popolnoma drug mimo drugega. Kako je to popolnoma nemočen in vdan dopuščal. Nekaj let si je vlival lažne upe. Upe na normalno družino , na otroke. Saj se jih ne izogiba si je lagal, samo da se ji malo uredi v službi, saj bo, saj bo! Po tistih nekaj letih je svoj poraz začel priznavati z ugotovitvami, da je za kaj takega prepozno, da ni več ravno mlad in” da ima kam in da ni sam ! Ja, in zaboga se ni spomnil kdaj je upanje postalo obup!

Tako je obsedel sam tudi ta večer, samo še eden od neznansko velikega števila osamljenih večerov! Sedel je v tistem velikem prostoru, gledal na ekranu slike, ki jih ni videl in čutil v prsih tisto že tako dobro poznano breme. Breme vsega , kar je hotelo iz njegove duše in zaživeti svoje leta zatrto življenje. Zdelo se mu je , da bi rad stopil na teraso in kričal! Zdelo se mu je, da je ranjen, jezen in užaljen. A težka opeka v prsih ni hotela na plano. Tlačil jo je nazaj , kot je to počel že pol svojega življenja. Njegova mlahava neodločnost je branila priti bolečini na dan .Saj ni tako slabo…….je zadrževal vse v sebi s svojimi ponižnimi kriteriji!

Odpravil se je spat. Pod tušem je ostal dolgo časa, kot bi spiral vse tiste msli iz glave. Kot bi mislil, da tokrat bo pa le vse skupaj odplaknilo nekam stran , nekam……

Ko se je spravil v svojo posteljo, ki je bila že dolgo res samo to, samo njegova postelja, je kot skoraj vsak dan dolgo še gledal strop nad seboj. Včasih je trajalo uro , včasih celo več,da se je sprostil in uspel odpoditi misli in dočakati blagodejni spanec.

Tokrat spanca ni bilo, premetaval se je in ni izgledalo , da se bo umiril . Prižgal je mali televizor in začel preklapljati med programi. Nič ga ni zanimalo in ustavil se je na kanalu z erotiko. Ne slučajno. Čisto vedno se je v takem primeru zgodilo tako. Vse tisto prej je bil brezpotreben , nesmiseln blef. Preslišal je , ko si je nekje pod zavestjo govoril.”Ej, oseminštirideset jih imaš!” Ne , niti misliti si ni dovolil o svoji bedni situaciji. Izpod postelje je izvlekel brisačo, ki jo je imel tam za takšen slučaj in se s stisnjenimi zobmi lotil svoje potrebe………

….in med bizarnim stokanjem telovadcev na ekranu in med svojo ubogo pozo se je iznenada zavedel in planil pokonci.

“Janez , jebemti boga!” je naglas nagovoril sam sebe. Potegnil nase gate , ugasnil aparat in z gnusom stlačil brisačo nazaj pod posteljo. “Ne , ne, ne …!” je momljal sam pri sebi, ko je v samem spodnjem perilu lomastil nazaj proti dnevni sobi. Tam je široko odprl na teraso in zdaj pa zares zakričal. “Janez, jebemti boga pička ti materina, Janez……!”

Nekaj luči se je prižgalo v sosednjih stanovanjih a to ga ni motilo. Še nekaj minut in sočnih ihtavih psovk so slišali sosedje. Še nekaj krikov, ki je zanje Janez dobro čutil, da jih mora izkričati. Da bi jih moral spustiti na prosto že davno , že zares davno pred tem.

Potem pa se je le ustavil. Prižgal je cigareto in miren , celo na nek način srečen….razmišljal in razmišljal.

  • Share/Bookmark

14 odgovorov v “Trije možje in pastir (4/5)”

  1. daredare pravi:

    Če komentiraš sam sebi je pa res bedno, ampak res ne vem zakaj se naslov objave ne pojavi na prvi strani, kot je to običaj. Mislm !! :(

  2. BlazzBlazz pravi:

    Ahahaha, dobra!!! Zaenkat ti gre odličnu, le tak naprej!!

  3. miri pravi:

    No,pa smo pri Pastirju.
    Umazan kozarec,prepih pod oknom,črna kuhinja proti lepi obleki s kravato,računalniku,limuzini…
    Na koncu mu bodo (bomo)celo zavidali.
    Življenje jim bo pa teklo dalje,kakršnokoli pač bo.
    Se slišimo ob peti zgodbi,do takrat pa lep pozdrav.

  4. Lucija pravi:

    Puščaš me v nekih čudnih mislih, razmišljanjih… vidiš, Janezov karakter pa lahko podoživim, ga razumem, zelo podoben je nekemu drugemu življenju… 48 let, vsakdanje delo med rdečimi in črnimi številkami, enak prostor za lastne misli, daleč stran od vsakdanjosti…, kjer je veliko tistega, kar ne bi, rutine…

    pravzaprav ne vem, kaj temu botruje bolj… socialno okolje? neizpolnjeno hrepenenje? zanimivo! še toliko bolj čakam na sklepno dejanje… morda pa najdem celo tisti kamenček v mozaiku, ki še manjka :)

  5. 1danica pravi:

    Mene pa samo zanima, koliko ljudi dejansko doživi tak trenutek prebujenja in razsvetljenja. Bolj se mi namreč zdi verjetno, da mnogi dobro vedo, kaj jim manjka in kje grešijo, celo to, kako bi si lahko naredili življenje polnejše in bolj zadovoljno, pa se jim enostavno ne ljubi dovolj. Seveda pa večina ljudi dosti bolje ve, kako bi si življenje lahko izboljšali drugi.

    Dobro napisano!

  6. daredare pravi:

    @blazz, še en kos bom pa že probal zdržat!

    @miri, kot praviš, se slišmo !

  7. daredare pravi:

    @Lucija, kaj naj rečem ? Mogoče pa res ! :)

    @1danica, verjetno je to res redko. Pa še tak “triple disclosure!” !?! Ja , res skoraj neverjetno :) !

  8. bin pravi:

    Dobro jim ubiraš profile, dare! :)

    Brez težav bi vsakega od dedcev postavil v kožo kakega svojega znanca. Le v moji koži se nihče ne počuti dobro. :lol: Kdo ve zakaj? :mrgreen:

    Zdaj me pa res zanima, kaj si bodo imeli povedati v petem delu? :) :)

  9. lordwales pravi:

    zakaj tvoj literarni junak kadi?

  10. daredare pravi:

    Ja, viš Bin, taki so :) !

    Lordwales, mogoče bodo pri tem razmišljanju tudi tej razvadi namenili kakšno misel?! Bogve!

  11. miri pravi:

    Sam ne kadim več,paše mi čist zrak v lokalih,vendar mislim,da so kadilce le malo preveč stisnili v kot.Bojim se,da bodo nekaj takega v prihodnosti storili z eno drugo skupino odvisnikov.Počasi,a vztrajno,da se ne bomo niti zavedli.Lp kadilcem in nekadilcem.

  12. Mohor pravi:

    Dare!
    Upam, da se bodo ti tvoji junaki zbrali vkup!
    Upam, da si jim namenil srečen konec zgodbe!
    Upanje je pač v teh časih najbolj popularno čustvo.
    Upam, da bo lep vikend!
    LP

  13. daredare pravi:

    @miri, jest tud ne (več)….. preko deset let!

    @mohor, upajmo skupaj :) !

  14. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    najbolje je izkrićati, ali se postaviti pred ogledalo. Poslati vse v tri krasne in zaživeti tako kot se tebi zahoče…..

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !