3.del

Frane je spal tisto noč bolj slabo kot ne. Obračal se je in nekaj ga je tiščalo po drobovju. Kdo drug bi zjutraj po takšni noči mogoče razmišljal kaj mu je škodilo. Kakšen bi morda celo pogledal v koledar, če je kakšna sakramenska luna zmotila njegov bioritem. A v tem primeru te variante ne bi bile na mestu. Zanj je bil to čisto normalen in vsakdanji pojav. Še bolje bi bilo reči, da se niti sam ne spomne časov, ko je kdaj mirno in trdno spal celo noč. Kaj je nanj delovalo tako moreče in mu ni dovoljevalo, da bi se sprostil v poživljajočem spancu? Katere skrbi so preletavale njegove misli. Ali ni bilo na kakšen ne čisto jasen način že načeto zdravje tega že trdno v srednjih letih zasidranega možakarja ?

Seveda tega ni moč zagotovo zatrditi kar tako iz prve. Saj nismo dohtarji , psihologi pa tudi ne. Vendar pa bi, kljub temu da smo bolj laiki v teh stvareh s precejšnjo gotovostjo domnevali, da tipa matra vsakega po malem.

Ja, skoraj zagotovo so dedca matrale tudi čisto fizične zadeve. Tisto kar ga je vsako jutro črvičilo in napenjalo po njegovem obilnem vampu bi se že dalo razložiti brez kakšnih veleumnih dohtarjev.

Njegov nezdrav način življenja je bil seveda nekaj o čemer bi bilo pametno malo razmisliti. To, da so takšne razvade splošna anomalija med našimi ljudmi seveda ne more biti kakšna posebno olajševalna okoliščina. Ko človeka stisne pri zašpehanem srcu, takrat mu statistika zagotovo ne more kaj prida pomagati. Vendar pa, Franciju je takšen način življenja prišel pod kožo. ni imel moči, da bi bolj zdravo in bolj aktivno poskrbel za svoje zdravje. No, mogoče je kar pogosto v sebi tuhtal nekaj podobnega odločitvi, ampak še tako pametna zamisel se je razblinila ob prvem sendviču ali klobasi, ki jo je zagledal, če ne celo samo zavohal.

Poleg vsega kar vse to prinaša pa je rejenega dedca pri reševanju zdravstvenih težav jako oviralo še nekaj. Večino časa se teh težav namreč sploh ni zavedal. Nad glavo so se mu stalno zgrinjali čisto drugi oblaki. Vsaj sam jih je stalno videl in občutil. In na vseh teh črnih oblakih so bile napisane številke in na vseh je bil napisan evrski znak. Včasih je bil to oblak za neznansko vsoto, drugič spet čisto majhen komaj pet ali deset evrski kumulus!

Vsi poznamo ljudi, ki jih obsede denar. Ponavadi so to ljudje, ki jim tega sploh in nikakor ne bi bilo treba. Gre za neko nerazumljivo razmišljanje, ki neusmiljeno moti vse druge odnose, ki jih ima tak človek. Franetu prav zares ne bi bilo treba čisto stalno razmišljati o denarju. Imel je čisto solidno službo, njegova žena tudi. Oba sinova sta že pred par leti šla na svoje, hiša je bila v dobrem stanju in pred njo je bil parkiran skoraj nov avto.

Ampak Franetu nobena stvar ni pomenila pravega veselja. Če poskusimo dati primer: Vsakič , ko je sedel v za volan, se mu je pred glavo odvil cel račun za avto , mesečni obrok za kredit in celo mesece oddaljen datum, ko bo obvezni servis za nekaj stotakov, mu je obvezno preletel možgane.

No, in tako mu je delovala pamet glede čisto vseh stvari. Povsod je videl le strošek, ceno in neko panično skrb ali bo sploh šlo naprej. Ali ne bo že jutri čisto zbankrotiran pristal nekje v parku in žical mimoidoče za kakšen fičnik.

Njegova velika smola je bila pa tudi ta, da je bil z denarjem strašno nespreten. nekoliko nesmiselno se mogoče sliši, ampak lahko bi rekli tako po ljudsko, da denarja videti ni mogel. V resnici je to izgledalo tako, da je vsako plačo ali vsak drug dohodek takoj spravil v promet. Preprosto ni zdržalo nič na njegovemu računu. Seveda to pomeni, da je velikokrat pognal denar zelo nespametno , nerazsodno in včasih skoraj smešno. Vprašanje sicer, če je bilo kaj zelo komično njegovi soprogi, ko si je nakopal na vse svoje stroške kakšen dodaten nepotreben buf. Ja no, pa saj ga je že poznala in ga jemala takšnega kot pač je in ga poskušala krotiti v njegovi furjasti neracionalnosti.

“Oj, kolega!” je z najbolj prijaznim izrazom na obrazu vstopil v pisarno svojega sodelavca.

“En majhen problem imam!”

In že je odprl usta, da bi to svojo nenavadno težavo pojasnil, ko mu je nagovorjeni brez kakršnekoli razlage že stegoval desetaka in pri tem niti ni odmaknil pogleda od monitorja.

Rahlo presenečen in nekoliko v zadregi je Frane vzel ponujeni denar in hitel z zahvalo in obveznim zagotovilom, da gre le za dan ali dva. Pa mu je kolega le odmahnil, češ da ni problem, da bo že! Če ne bi Franci takrat s hitrimi koraki že zapuščal pisarne bi opazil, da je ob vsem tem tudi pomenljivo zavil z očmi.

Sicer pa je Frane nekje v podzavest vedel, da sodelavci nimajo preveč v časteh njegovega stalnega nadlegovanja in njegovih neskončnih težav. vendar v tem trenutku ni mogel veliko razmišljati o tem. Hitel je po stopnicah in v preddverju je na avtomatu kupil dva velika sendviča , kapučino in pollitrski sok. In mogoče je bil to eden redkih primerov, ko ni s svojimi nervoznimi čustvi pospremil bankovca , ko je le ta izginil v reži. ne, tokrat so se mu preveč zasvetile oči, ko je grabil po hrani in pijači.

Tudi potem , ko je med hitrim žvečenjem drobil kruh po papirjih na mizi, z desnico pa nejevoljno klikal po borznih podatkih, je opazil, da ga iz sosednje kanclije opazuje nekaj parov oči in kar vedel je, da se mu vsi po vrsti vsaj malo posmehujejo. A v tej fazi je bil njegov stil v očeh drugih in s tem tudi njegova samopodoba čisto nepomembna.

Frane je žvečil hrano in tega ni moglo zmotiti nekaj nevažnih mnenj, druga polovica pa je nejevoljno švigala po rdečih številkah, ki očitno spet niso bile v prid njegovim naložbam .

Pa v resnici ni šlo ravno za kakšne ogromne zadeve. Ne, prav tipično majhne eksperimente je imel frane tudi z nekimi papirji , ki so bili samo še ena sanjarija, ki mu brez pametne potrebe ni dala spati.

Še dve uri po obilni malici je delal naš Franci in se potem odpeljal s šihta. Počutil se je , kot večino dni ob takšnam času, povoženega in zdelanega. Tako se je počutil telesno in takšno je imel tudi glavo. Vozil se je tistih nekaj kilometrov in razbijalo mu je v glavi. Tuhtal je o svojem slabem dnevu in pred očmi so mu bezljali detajli iz pisarne in se mešali z utripajočo ulično svetlobo. Prišel je do naselja, kjer je stanoval in pred semaforjem v križišču je skoraj zakinkal. Voznik za njim ga je s trobljo sunkovito vrgel pokonci in Frane je speljal in zavil levo proti domu, potem pa se sunkovito premislil in ob spremljavi ponovnega ihtavega hupanja je nekako speljal v čisto drugo stran. Tam je parkiral pred oštarijo.

Še prej je stopil do bančnega avtomata in vanj vtaknil kartico. Avtomat mu je kartico kaj hitro

vrnil. prekoračen izredni limit in stanje ….saj ni niti pričakoval kakšne lepe slike ampak to. brcnil je v trapasto škatlo in pljunil v tla, da sta mimoidoči babnici kar odskočili in z zgražanjem obšli nejevoljnega dedca.

On pa je planil v lokal. Najprej je obgovoril gospodarja, ki se je ravno motal okoli šanka. “Lojz!” je rekel z nekim pomenjlivim nasmeškom

“Ja, ja, ni problema!” mu je gazda odobril buf , še prej kot ga je karkoli do konca vprašal.

Pri tem se mu je na rdečeličnem obrazu narisal popolnoma enak izraz, kot ga je pred nekaj urami imel Franetov sodelavec, ko je Franetu posojal desetaka.

Z alkoholom naš zaskrbljeni junak ni imel problema, vendar pa je ta večer željno zvrnil pet ali šest velikih steklenic piva. Že po prvi je zaradi občutka hude lakote naročil tudi celo klobaso in kmalu razmišljal že o drugi.

Domov je prikolovratil po enajsti in bil je nekoliko omotičen . Vseeno je brez težav parkiral in tudi vstopil je potiho in takoj je videl, da je v stanovanju temno. Ja, očitno je šla žena že v posteljo. Po ustaljeni praksi je takoj, ko je sezul čevlje zavil proti hladilniku in si natovoril krožnik z večino tistega kar je našel notri za silo užitnega. Pri tej njegovi razvadi ni težko ugotoviti, da Frane ni kakšen posebno gurmanski tip jedca. Ne,kje pa! Glavno zanj je bilo vedno, da si je napolnil vamp in pozabil na hrano za uro ali dve.

Med svojo večerjo je še malo pobrskal po pošti, ki je ležala pred njim na mizi. Reklame , vabilo na koncert in nekaj kuvert s položnicami. Odprl je dve od njih in si jih med žvečenjem ogledoval. Imel je čisto polna usta, ko je stegoval papir z računom . Oba sta imela pod položnico z debelimi rdečimi črkami napisano : OPOMIN , druga , ki jo je pogledal celo takega ¨pred tožbo´.

Hotel je na glas zakleti a se je njegov “Jebemti mater” izgubil v momljanju s hrano nabasanih ust. Težko je dihal in potne srage so se mu nabirale na čelu. Takrat pa se mu je zazdelo, da se je iznenada svet za okoli njega ustavil . V steklu vitine pred sabo je ugledal svojo bedno sliko. Razlezeno živčno podobo s polnimi usti in z razgrnjenim papirjem, ki se je smilila sama sebi. Obstal je tako dolg , dolg trenutek in v njemu je nekaj začenjalo vreti. Po dolgih sekundah strmenja brez diha in zavedanja je planil pokonci, pometel papirje z mize in z gnusom vrgel na tla hrano, ki jo je držal v drugi roki. Stopil je k oknu , se nagnil čez polico in bruhal. Zdelo se je , da se njegova slabost ne bo končala. Kot, da njegov želodec meče iz sebe vso nesnago za leta nazaj.

Ko se je le umiril je šibak , s tresočimi nogami odšel do stranišča, si umil obraz z nekaj mrzlimi pljuski, se obrisal in stopil spet do okna. Tokrat si je ob pihljanju svežega zraka prižgal cigareto. Gledal je nekam v daljavo, nekam nad mesto in razmišljal, razmišljal.

  • Share/Bookmark

27 odgovorov v “Trije možje in pastir (3/5)”

  1. Lucija pravi:

    stopnjevanje napetosti… zanimivo… predvsem pa za žensko razumevanje en čisto drug pogled v moško notranjost… v tja, kjer se fasade nehajo…

  2. daredare pravi:

    @Lucija, nenavadna se mi zdi ta tvoja ugotovitev. Pa tudi zelo prijetno je prebrati, da kdo vidi v tej moji črkariji nekaj globjega. Jaz sem ponavadi, če je že bilo govora o tem kaj (in zakaj) nekaj pišem, rekel, da v bistvu pišem samo tisto kar vsi mislimo!

  3. Lucija pravi:

    ah, to pa ne… sama še nikoli nisem “mislila” na način, kot Frane, ali kot Štefan v prejšnjem delu…
    mislim, da moški in ženske sploh ne razmišljamo enako, niti podobno…
    in če se ti ponudi na vpogled en vidik nekega moškega razmišljanja, lahko to le koristi k nekemu globljemu razumevanju moškega (če si ženska)…
    in kot so velike razlike (po moje) v moški in ženski komunikaciji, so še večje v tistih kotičkih misli, ki so drugim skrite in se skrivajo za fasadami, ki jih nosimo…
    ampak ne oziraj se name… jaz pač tako dojemam svet okrog sebe in mi je dragocen “vpogled” v drugačno…
    ti kar po svoje oblikuj svojo črkarijo, jaz si bom pa vzela, kar mi bo sedlo… brez skrbi :) )))))))))

  4. daredare pravi:

    Lepo! Kaj naj rečem drugega. Saj itak vedno pravim, da se moram tudi jaz še marsikaj naučiti!! Upam , da vodnjak kjer zajemam svoje črke ni še čisto suh. Še bolj pa upam, da vas je čimveč takšnih , ki dojemate stvari okoli sebe in boste še vnaprej našli tukaj vsaj nekaj zase……Dokler bo tako ,bom zagotovo brez skrbi…lp

  5. miri pravi:

    Razmišlja Štefan,razmišlja Frane,čudno,bi bilo,če ne bi istega počel tudi Janez.Pa vsi do pasu v blatu,čeprav niti ne po svoji krivdi.
    Pa Pastir? Potrebuje pomoč?

  6. čivkačivka pravi:

    Prebrala vsa tri dela v “kosu” in me že zanima… le kaj jim bo spremenilo življenje? Se jim je pastir tako “vsedel na dušo”, da jim je premaknil nekaj v njihovih glavah?… torej čakam na nadaljevanje :P ;)

  7. dare pravi:

    @miri
    @čivka, upam, da le nisem preveč predvidljiv. V mojih štorijah namreč ni kakšnih spektakularnih razkritij. Kot sem žem zgoraj nekje omenil, sem želel samo nekaj malega povedati , no zdaj pa to!! Res škoda, da bi bilo celih 14 wordovih strani le malo preveč za eno objavo. :) No, bomo videli, kaj bo s temi tipi!? lp

  8. 1danica1danica pravi:

    Ojej, ta Frane! Pravzaprav ima le do skrajnosti pripeljane slabosti, ki jih pozna marsikdo od nas… Nerodnost z denarjem pa prevelik apetit… pa nobene volje do kakšne velike fizične aktivnosti… hmmm Le kdo nima ene ali dveh od teh slabosti? Ali pa vseh treh? Seveda pa malokomu uspe, da bi si tako prepričljivo lagal tako dolgo – ali pač?

  9. daredare pravi:

    @1danica, meni se kar zdi , da pač ja! Kar pogosto!!

  10. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    ja, ko živiš življenje nekoga in ne lastno, se prej ali slej zaveš, da bi moralo biti drugače.

    In bruhanje pomaga. V resnici pomaga. Če le btuhajoči ve, kaj je izbruhal.

  11. bin pravi:

    Nekaj bom pripomnil, dare. ;)

    Tile tvoji tipi, predvsem pa “Frane”, so resnični! Nič ne laži! :lol: Toliko značilnosti na kupu bi težko pravilno iz več različnih ljudi zložil. Enostavno si ga “zadel” v polno. (Taki ljudje gredo kot rečejo Srbi: “grlom u jagode”. )
    Da bo pa čez tri dni še znal mimo klobase pogledati? Ne verjamem! Lakota je v glavi, ne v vampu! :mrgreen:

  12. daredare pravi:

    @vlatka, vsako takšno streznenje je že v principu dober znak za naprej, a ne!?

  13. daredare pravi:

    @bin, niti najmanjšega namena nisem imel pisati o neresničnih ljudeh. Jaz sicer teh mojih treh ne poznam ravno osebno in ne vem točno kje živijo in kako jim je v resnici ime. Ampak, da ne bi bili resnični?! Ne, česa takega pa res nisem pomislil :) !

  14. lordwales pravi:

    Smo dobili novega Ivala Cankarja?

  15. lordwales pravi:

    Ivana se opravičujem

  16. daredare pravi:

    No , no lord, ne pretiravaj. I.C. je bil umetnik na najvišjem nivoju in globine njegove besede ostajajo po skoraj 100 letih še vedno neznanske.
    Po drugi strani pa, ko poslušam jamranje svojih punc, ko morajo prebrati “na klancu”!…ma ja, lahko pa imam upanje, da moje pisaranje kdo preleti z večjim veseljem :) !

  17. miri pravi:

    Pozdravljen.Če so nadaljevanja na tri dni,je danes zadnji čas za oddajo četrtega dela zelo zanimive zgodbe.
    (Se hecam glede časa).Res pa je,da težko čakam razplet.Lp

  18. daredare pravi:

    @miri, res lepo od tebe :) ! Nekaj me zaje…. povezava in to pišem v baru pod skalco. Če se bo do večera uredilo, dobiš 4. del :) .

  19. lordwales pravi:

    Mi ni preveč jasno -so tiste gospodične tam zgoraj tvoje ali jih samo učiš v šoli?

    Če jih imaš 6 otrok namreč čestitke,
    povprečje je en in pol.

  20. micamica pravi:

    Frane je človek- iz mesa in krvi, tak, kakršne srečujemo ob dveh,ko zatuli sirena in hitijo domov, ali pa do prvega bifeja, še zemraj “dišijo” po znoju in njihova delvna obleka (po navadi) ni videla pralnega stroja že precje časa…..Vmes se ustavijo še pri prvem bankomatu, da še enkrat preverijo, če se niso kaj zmotili, in je na njihovem računu kaj več kot rdeča praznina….
    Dišijo po špehu, morda tudi po jajcu na oko, za ušesi imajo zataknjen zobotrebec, s katerim si povrtajo hrano tudi izza zob….

  21. daredare pravi:

    @lordwales, saj sem poveal , da sem jih dobil na Šlajmerjevi v Lj :) ! Ja, moje hčerkice so ja. A si lahko misliš kakšno bi bilo šele povprečje, če ga nekateri kot sem jaz ne bi vsaj malo popravljali !? :) lp

    @mica, vidim da ga poznaš tudi ti :) !

  22. daredare pravi:

    @lord, sicer pa kovači itak ne poučujejo na šolah :) !

  23. miri pravi:

    Škoda. Mogoče,bi jih pa kovači naučili marsikaj koristnega za življenje.

  24. micamica pravi:

    Dare, njega (iz zgodbe) ne. Poznam pa cel kup njegovih “bratov”
    .-)

  25. BlazzBlazz pravi:

    No…zdej sm se “prebeu” skuz te tri dile…pa nimam kej za dilat, pa se sprašujem kdaj bo ta četrti…a bo hmal?? :)

  26. lordwales pravi:

    Zdaj razumem -vse zgornje so tvoje – pa gre katera
    po tvojih pisateljskih stopinjah.

    Ojunači se in izdaj prvenec. ( Jaz ga imam )

    Šlajmerjeva – porodnišnica?

  27. lordwales pravi:

    6 hčerk zaporedoma – to se ne prav pogosto zgodi
    3 še še,

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !