O kateremkoli delovnem dnevu , ki ga je v tednu po izletu začel Štefan bi težko povedali kaj novega. Vsaj zanj ni bil drugačen. Ob petih , pa to mislim točno ob petih nula nula, mu je zaropotalo zraven glave. Budilka še ni uspela do konca oddrdrati svojega signala, ko je dedec že stal pokonci in minuto za tem si je že pljuskal mrzlo vodo v obraz. Že takoj od prve minute se je obnašal, kot da ne sme zamuditi nobenega trenutka. Da se je njegov šiht vsaj uradno začel šele ob sedmih, to se mu ni zdel pomemben podatek. Da bi lahko vsaj še eno uro več drnjohal med rjuhami, ne na kaj takega pa še pomislil ni. Pljusk mrzle vode, britje, šalica črne kave in cigaret. Protokol je bil dodelan, vsak dan enak in vsak dan hiter.

Uradni začetek šihta smo pa le tako omenili, brez potrebe, saj je Štefan pridivjal vsak dan pred firmo vsaj pol ure prej. Še najbolj zadovoljen je bil, če je bil tam točno ob pol sedmih. Pa še vseeno, kljub zgodnji uri se je zapodil med načrte in papirje. Točno in hitro mu je bilo pač pri srcu. bolje rečeno s temi nepotrebnimi detajli je bil nekako zasvojen , kar zagotovo ni bilo vedno pametno in zdravo. Neredko je bil pravi živčnež sredi kakšnega križišča in pozneje divjak, ko je hotel na vsak način nadomestiti izgubljeno minuto ali dve.

Že drugo kavo to jutro je srebal in vlekel bogve katero že cigareto na tistem še edinem kadilskem kotičku, ko so začeli prihajati sodelavci. Kaj hitro je bilo opaziti, da ga le bežno pozdravljajo in nobeden ne spregovori z njim kakšnih odvečnih besed. Kakšen mlajši je celo nekoliko zavil z očmi, ko je Štefana zagledal tam že vsega budnega in svežega. Če sta prišla mimo dva takšna je skoraj zagotovo eden drugemu kaj pripomnil glede tako hudo vestnega dedca.
»Ja ta pa misli, da se dan ne bi začel brez njega!« je že bila ena takšnih.

Takih stvari se je deloholični možak že navadil. Bolje rečeno moral se jih je navaditi. Da bi kaj spremenil ni bilo niti misliti. Niti trenil ne bi, če bi mu direktor naložil več dela, ali zahteval da še prej začne in kasneje konča. Ampak, da bi moral zaradi česarkoli skrajšati svoj delavnik. Ja, to bi pa zamajalo njegov sistem. Pa bi se kar lahko reklo, da je ta sistem zelo sam vzpostavil. Prav nihče ni nikdar zahteval takšne marljivosti od njega. Še celo nasprotno. Vsem bi bilo ljubše , da bi se malo umiril.

Tiste svoje razvade je edine še obdržal , zato pa je tudi z njimi opravil zelo na hitro. Kofe so pravili, da je še čisto vrelo zvrnil v grlo in tudi čik je le parkrat potegnil in potem skoraj ihtavo zmečkal ob rob pepelnika. V naslednji minutio pa je že tlačil načrte v zdelano rjavo aktovko in se odpravljal do svojega terenca. Neredko je kakšen od malo kasnejših šele prišel na šiht, ko je Štefan že oddirjal okoli ovinka. Spotoma se je ob pogledu na takšnega zamudnika še rahlo namrdnil in še bolj pritisnil na gas.

S tisto svojo škatlo je ponavadi potem cel dan brzel po okoliških makadamskih poteh , kjer so potekala kakšna delo po načrtih , ki jih je zrisal on sam ali pa kateri od kolegov. Ko se je pripeljal na delovišče je ponavadi zelo na hitro povedal delovodji nekaj podatkov in hotel čimprej zopet speljati, da zaboga ne bi prekinil svojega bojevitega ritma. Vedno, ampak res čisto zmeraj so ga šefi, ki seveda vseh njegovih navodil niso mogli dojeti v parih besedah kot si je Štefan to zamislil, zadrževali in spraševali. On jim je sitno odgovarjal, ponavadi tako da je bil z eno nogo že v avtu in je bilo res več kot očitno, da se mu , pa čeprav edinemu pri celi firmi in edinemu pri celemu projektu, prav nemarno mudi. In vsi so se tega očitno že navadili. Nihče ni niti poskušal več navezovati z njim stikov in ga kdaj malo zaustaviti in z njim reči besedo ali dve.

In tako so potekali njegovi dnevi. Podobni drug drugemu, kot je podobno eno jajce vsem ostalim. Štefanu se je preprosto mudilo. S postelje na šiht, na teren in nazaj, mudilo se mu je pokaditi cigareto in popiti tisto godljo iz avtomata, ki jo je namesto pravega kofeta nekajkrat na dan na hitro še na pol vrelo izpil iz plastičnega kozarčka. Tudi za normalen obrok mu je komaj kdaj ostajalo dovolj časa. Večkrat je na hitro , kar med vožnjo zaužil sendvič ali par jabolk. In dnevi so leteli kot bi jih streljal mimo njega. In tedni in leta….vselej isto in….

Domov se je Štefan, kakopak vrnil vedno že bolj pod večer. Stanovanje ga je pričakalo prazno in hladno. Tako je bilo že precej let. Saj družine si ni nikoli uspel ustvariti. Ja, prav ste ugotovili, tudi časa ni imel za to. Ženska , ki je bila z njim še največ časa je zdržala nekaj več kot pet let. Potem je odšla. Štefan si ni nikoli zares vzel časa, da bi dojel zakaj so se mu stvari odvijale na tak način.

Z večerjami in podobnim se samec blizu petdeset kot je bil naš Štef seveda ni veliko ukvarjal. No, saj konec koncev, možakar je bil tudi utrujen. Saj to menda niso več leta za delo s takšnim neusmiljenim tempom. In tako je dan za dnem končeval dan na en in isti način. Sesedel se je na svoj kavč ,iz gole navade prižgal televizor in si v skledo stresel nekaj za grizljanje. Lotil se je gledanja nekega programa, ki se je včasih že čez četrt ali pol ure izgubil med njegovim smrčanjem.

Vedno se je po nekem času sunkovito predramil in planil pokonci. Sledilo je nekaj svari okoli higijene in premik v spalnico. In ravno tako je bilo seveda tisti dan. In prijel je utrujeni Štefan v roke tisto budilko, da si jo naštima za tisto vsakdanjo piskanje ob peti uri zjutraj. In držal jo je tako v roki, ko je kar naenkrat malo zastal. Zelo čuden se je zazdel za trenutek. Zastrmel se je nekam predse s tisto vekarco v roki in kot , da se je ravno takrat v njegovi glavi nekaj preklopilo. Kot, da se mu je neka misel ravno tisti trenutek zabodla prav v sredico možganov.

»Tresk!« je priletela ura ob tla in koščki plastike so leteli po vsem prostoru. Štefana pa ni brigalo kaj prida kam frči kakšen kos, ne on je še vedno brezizrazno buljil v praznino pred seboj. Tako je obstal še nenavadno dolgo časa potem pa se je iznenada globoko oddahnil. Zgledalo je kot bi dedec s hrbta snel koš kamenja ! Takšno očitno olajšanje je preplavilo utrujenega Štefana, da ga sploh ni bilo za spoznati. Kot da za njim ne bi bilo dolgega težkega dneva, kot da ni bil še pred nekaj trenutki zdelan in potreben samo še globokega spanca.
Ne, zdaj se je Štefan nekako svež vzravnal, odšel v kuhinjo , iz hladilnika vzel pločevinko piva in si prižgal cigareto. Tako oborožen in po tistem še nepojasnenem šoku osvežen in nekako drugačen se je naslonil na okensko polico. Vdihnil je mrzel večerni zrak , izpil par požirkov mrzle pijače …in nekaj zelo globoko razmišljal.

  • Share/Bookmark

18 odgovorov v “Trije možje in pastir (2/5)”

  1. lordwales pravi:

    Lordwales ne vstaja pred osmo – mimogrede imaš že prvenec oziroma svojo knjigo. Če imaš z veseljem kupim 1 izvod.

  2. daredare pravi:

    Lordwales. Verjetno to misliš kot vprašanje?? Nee nimam. Mogoče kdaj v bodočnosti. Zaenkrat se z mislimi o čem takem niti nisem kaj prida poigraval in o teh stvareh tudi ničesar ne vem ( (samo )založništvu ipd.!)

    Sicer pa hvala za kompliment :) !

  3. 1danica1danica pravi:

    Malo me spominja ta tvoj Štefan na ljudi v knjigi Momo, ki so jih sivi možje prepričali, da morajo s časom varčevati in ga vlagati v banko, potem ga niso imeli za otroke itd., od banke ga pa seveda tudi niso dobili nazaj – gladko so jim ga ukradli. Kdove kam je Štefan mislil, da gre NJEGOV čas?

  4. daredare pravi:

    Še sreča. da sem bolj klavrn bralec in da mi ni treba tuhtat od kod so prišli moji Štefani in Janezi :) !
    Ja, dober nasvet ta z banko. Pa verjetno precej neučinkovit. Da bi se ozdravili od tega našega norenja bi bilo treba dobiti kakšne močnejše arcnije od dobronamernega nasveta. lp

  5. 1danica1danica pravi:

    Hja, saj! Goljufija je bila to, že od vsega začetka! Sicer otroška knjiga, ampak jaz sem jo par let nazaj še enkrat vzela v roke – ta ideja s časom me je tistih… powhno… let nazaj čisto facinirala.

  6. daredare pravi:

    Jebenti, da ne gre za kakšne sorte piramido ??? :)

  7. 1danica1danica pravi:

    :) A-a! To ne.

  8. bin pravi:

    /…in nekaj zelo globoko razmišljal…./ :)

    Taka globoka razmišljanja se včasih končajo s padcem skozi luknjo v dnu! :lol:

  9. Lucija pravi:

    prav radovesna sem, kaj se je v Štefanu zgodilo v tistem trenutku z vekarco v roki…
    prebrala v enem dahu in zdaj bom čakala nadaljevanje…

  10. miri pravi:

    Če bi v tej državi lahko živel od pisanja ,takega,ki seveda nekaj pove,ti bi svetoval,da menjaj službo.
    Me pa prav zanima kam bo pripeljala zgodba.H pastirju?Lp

  11. daredare pravi:

    No, no , Miri :) , tako hudo pa spet ni……
    ki nekaj pove praviš. Ja , to je pa ravno tisto , kar sem želel slišati, to pa priznam! In upam, da bom znal še kdaj kaj napisati o tem kar se mi zdi, da imam za povedati. Kam nas bodo zgodbe pripeljale tega pa ne vem natančno. Ja , včasih bi bilo pa res dobro, če bi se vrnili kakšno svetlobno leto nazaj. H kovačem in pastirjem :) ! lp

  12. nevenkanevenka pravi:

    Me prav zanima tisto “NEKAJ razmišljanje”.
    Tudi jaz bi včasih odložila kakšno breme, vsaj za trenutek in kaj treščila nekam.

  13. daredare pravi:

    Ja , za kaj takega se človek redko in težko odloči. Zgleda, da mora to priti samo od sebe. Je pa res, da pozneje človek vedno obžaluje, zakaj ni treščil vekarce ob tla že mnogo prej !

  14. bin pravi:

    Me prav zanima, kdaj bo Štef novo vekarco kupil? Ali pa bo mogoče kar že zvečer v službo hodil, ko pride k sebi? K sebi pa mora priti, če ni dare “prevelik umetnik” in je že izgubil stik z realnostjo?

    Zanimivo postaja! ;) :)

  15. Anja pravi:

    dabra!

  16. daredare pravi:

    Tako je bilo pač to s Franetom :) ! Anja, žio!

  17. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    ta Štefan spominja name, ko sem cele dneve delala, spila kofe na brzino, pojedla panin v avtu, delala brez kosila, brez večerje…, dokler me ni fršlok…, pa sem sem se postavila pred ogledalo, in si rekla: U kukuruz vse skupaj, kaj delaš iz sebe? Od takrat sem začela na izi…In sem živela mirno….

    ja, tega Štefana popolnoma razumem… :)

    …in potem sem dala odpoved v službi, vsi so se križali, jaz sem pa živela dalje brez stresov…,

    …do naslednje prilike :D

  18. daredare pravi:

    Ja, dobro, če tako praviš. Vedeti moraš edino, da ti moji prijatelji (fiktivni seveda) niso neki veliki pozitivci. So možje, ki so nekaj pošteno zavotili. Je pa v redu, da se vidiš v kakšnem od njih. Ponavadi se kdo najde(in to z veseljem tudi pove) kvečjemu v kakšnemu čisto neoporečnemu junaku!

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !