Glede na to, da me je že večkrat kdo opozoril, da včasih kaj napišem strašno dolgo(vezno) in da je za marsikoga cel podvig prebrati takšno štreno, sem danes tej »težavi« namenil droben uvod. Če se je namreč komu zdelo , da je bilo temu tako v preteklosti, potem zagotovo ne bo spremenil svojega mnenja zaradi naslednjega zapisa. Objavil ga bom v štirih ali petih delih in upam, da se bo nekaj ljudi kljub vsemu z veseljem prebilo skozi. Kaj morem. Želel sem pač nekaj povedati in ven je prišlo tole:


Trije možje in pastir

Trije moški, tam nekje kasnih štirideset bi jim dal, ki so prisopihali po strmini zagotovo niso dajali vtisa, da v takšnih bregovih ravno pogosto trošijo svoj prosti čas. Ne, res ne. Zgledali so zadihani in imeli so temno rdeče obraze. Na pol prikrite grimase so izdajale , da so jim koraki mučni in naporni. Vsakih nekaj metrov se je kateri vzravnal in zgledalo je , kot da zvedavo popotniško ogleduje okolico in z zanimanjem raziskuje kam seže razgled. Pa čeprav je seveda le želel ukrasti korakom nekaj trenutkov, da se spočije. Spet drugi je odrinil nekaj leskovih vej in se malo priklonil, da bi se prebil mimo ovire, potem pa je kar tako zastal še nekaj trenutkov in lovil sapo.
Vendar pa trije tovariši so prisopihali na vrh strme poti in olajšano stopili na ravan. Menda je nekaj metrov ravnega sveta zgledalo kot nekakšno dvorišče. No, vsaj nekoč davno tega je mogoče bilo tu kaj takega. Zdaj se je pač le pot malo zravnala, od nekdanjih znakov civilizacije pa se je pokazal le kos zmajanega plota in s koprivami poraščena pot, ki je vodila do majhne kolibe, stavbe ki je vsakemu njenemu delu, od vrat , oken, da o strehi ne govorimo, že zdavnaj potekel vsak še tako skrajni rok uporabe.

Janez, Štefan in Frane so bili , kako naj rečem. ma ja , bili so dobri prijatelji. Skoraj bi lahko rekli neločljivi. Nekoliko kolebanja pri tej oznaki gre na račun tega, da je od takrat , ko je trojica zares stalno tiščala skupaj in preživljala lepe in vsehsortne dogodivščine, minilo že kar nekaj časa. Mladostno in študentsko pajdašenje je bilo le še stvar lepih spominov. Kaj naredi moderen ritem in vrtinec vsakdana iz takšnih časov, to pa tudi dobro vemo. Resda nikoli niso prekinili stikov in še manj dovolili, da bi pozabili na tista najlepša leta, le tisto nekaj je manjkalo , tisti studenec ki se iz njega napajajo prijateljstva.

Ja, seveda, čas je bil tisto in razdalje, skrbi in prioritete, ki se v človeško življenje vrinejo iznenada, kot da bi izkoristile trenutek nepazljivosti in obsedle naše življenje. Skratka, čisto lahko rečemo, da je bil ta mali izlet po dolgem času nič manj kot izjemen dogodek. In koliko časa je trajalo, da so fantje uskladili vse svoje stvari in našli skupno soboto, da se spet enkrat snidejo.

Kako, da so si za to soboto izbrali ravno izlet v hribovsko vasico ni čisto jasno. Ponavadi bi se raje odpeljali do kakšne vaške oštarije in si privoščili domače hrane, ki bi jo potem še izdatno zalili. Prav tako po domače. Ja , to bi bila bolj vsakdanja slika, posebno zvečer, ko bi dan že jemala tema in dedce utrujenost in omama. Vendar pa so kljub temu ali pa ravno zaradi takšnih izkušenj tokrat zadevo zastavili drugače.

»Gremo v naravo!« je bolj zaukazal kot predlagal Štefan » da malo predihamo te svoje kosti!«

No saj tega so bili možakarji res potrebni. To je bilo očitno že iz njihove težke sape, vsakemu pa je padlo v oči tudi , da njihove postave niso posebno atletske in da se ob korakih zatrese kakšen podbradek in da nekaj na vsak način hoče vsaj malo viseti preko pasu. Janez tega problema res ni imel, a njegove koščene okončine se v sklepih le niso upogibale tako lahkotno, kot bi si tega želel. Sicer pa zlahka lahko domnevamo, da so novopečeni pohodniki kljub vsemu domnevali, da je nekje zgoraj tudi nekaj podobno vaški betuli, kjer bo plačilo za trpljenje bolj po vzorcih iz njihovih običajnih navad.

Tako so naši junaki, junake so se počutili tudi sami, saj je bila za njimi poltretja ura poti, prišli na ravnino in tudi vas so ugledali na drugi strani senožeti. Ustavili so se in izvlekli ploščato stekleničko iz nahrbtnika. Janez je hitel stikati tudi za tobakom a je Štefan predlagal, da s tem le počakajo. Da se dihala vsaj malo umirijo.

Nismo še omenili, kaj možakarji delajo v svojem življenju.. No, saj menda daje kar nekako slutiti, kakšne bi znale biti njihove kariere. Zlahka rečemo, da fizično zagotovo niso bogve kako naporne. Štefan se je resda kot arhitekt, ki je pri privatnem podjetju risal škarpe, jaške in propuste za vaške ceste, pogosto moral pojavljati tudi na terenu. vendar je tam komaj kdaj izstopil iz svojega avtomobila. Ostala dva , oba ekonomista pa se še toliko nista zmigala. Seveda ne gre podcenjevati njunega dela, vendar Janezovo osemurno čemenje pred monitorjem v kreditnem oddelku na banki in Franetovo delo v nabavi v lesni firmi res ne gresta na roko športnemu videzu in počutju.

»O ho, dober dan!« se je nekaj zaslišalo iz smeri razmajane kolibe. »A so turisti, he he?«

Trojica je zvedavo obrnila svoje poglede v smeri od koder so prihajale prijazne besede in s težavo ugledala osebo , ki jih je obgovorila. Pa tudi ni čudno, saj je možic, ki je sedel na nekakšni klopci pred bajtico zgledal skoraj čisto obraščen z visokimi koprivami in slakom. Posebno tako , bolj od daleč je zgledalo kot , da je tam že od zime in , da ga je ves tisti plevel šele potem ko se je že vsedel, čisto v miru počasi prekril.
Ko so stopili bliže, se je pokazalo, da je mož kljub vsemu le zgazil nekaj tistega plevela in si tako napravil prostor. A vendar nič več kot to. Res, niti metra več.

»No, le pridite bliže!« jih je možiček povabil in zraven mahal z levo roko, kot bi predse grabil orehe ali fižol. Drugo roko je v komolcu naslanjal na grčasto palico, med rumenimi prsti pa se mu je kadila skoraj do konca pokajena cigareta, ki bi mu po vsej logiki že morala opeči kožo.

»Le vsedite se. Po pijačo skočim!« je bil prijazen in prav hecno se je zdelo našim trem planincem, kako je rekel ’skočim’, saj njegovo gibanje ni bilo ravno podobno kakšni poskočnosti. Ne, daleč od tega. Mož je najprej potreboval minuto ali pa še več, da se je dobro vzravnal, potem, pa je le počasi odsopihal skozi vrata svojega bivališča . Slišati je bilo škripanje ob hoji po podu in čez nekaj časa je le prikrevsal nazaj . V roki je imel zaprašeno flašo in le en , hm, težko bi rekli da čist štampelj.

»Primi!« je podal kozarček Štefanu in ni bilo čutiti, da bi dopuščal možnost ugovora. Štefan je ruknil tisti šnopc. Pri tem je nekoliko bolj belo pogledal in šele potem pozorneje pogledal in opazil, da kozarec v resnici ni ravno tako majčken. Ne, bolj verjetno je držal deciliter ali pa še kaj zraven. Da je bil tisti zvarek zelo slab tropinovec z vsaj petdesetimi procenti , to je tudi takoj občutil, saj je komaj zadržal kašelj in le skozi solzne oči je videl, da se mu stari skozi razmršene brke pobalinsko hihita. Druga dva sta žganico posrebala malo bolj počasi, saj sta videla Štefanovo reakcijo in takoj doumela koliko je ura. Zanemarila sta tudi nekoliko pomanjkljivo higieno, saj je šnopc zagotovo razkužil vse na svoji poti.

»No stric!« so možje le nekako začeli pogovor,« a ste le sami tukaj?« Vprašanje se je glede na klavrno podobo bivališča in okolice kar samo po sebi ponujalo.

»O sam, sam .« je kosmati možiček pritrdil in potem ko je končal kratki stavek še nekaj časa kimal. Pa je bilo kar malo čudno slišati. Namesto pričakovanega jamranja, je bilo v tistem hripavem tonu čutiti ponos. Ja, kot bi se dec hvalil, da je uspel ostati sam in da je sposoben živeti brez družbe in pomoči. »Kakopak kot sam? Kaj bom pa koga rabil ? Ja, da bi se brez potrebe drenjal s kom in se kregal za kakšno reč?«
»Pa vam ni nič dolgčas?!« Janez ga je to vprašal tako, kot da bi bilo povsem gotovo da je tako in kot da bi skoraj malo prosil starega naj vendar pojamra kako mu je hudo v neprijazni samoti.
»Ho , ho !« je nasprotno od tega veselo odvrnil stari, «a veste koliko živali pride mimo, pa radio imam…..mislim« ,je malo zastal, »če imam baterije, pa tudi taki kot ste vi pridejo mimo. Ne, ne, dolgčas mi pa že ni!«
Pa ravno po njegovi zgovornosti je bilo čutiti, da prav pogosto nima obiskov. No, pa tudi pot po kateri so prišli ni izgledala prav posebno oblegana. Ne, prej bi rekli, da redkokdaj kdo stopa po njej.
»Pa gospodinjo, a ste, a ste jo imeli!«
»A babo, da bi si nakopal. He, he ! Nikoli! Baba pride pa ti vse pobere.«
Ob tem stavku je šlo vsem trem malo na smeh. Takšna izjava je bila glede na možičkovo imetje, vsaj tako kot je zgledalo , ja no, res vsaj malo smešna!
» No, ko sem bil mlad sem že pogledal za katero! » Tu se je spet zahihital,kot smrkav pubertetnik, ki mu je pogovor o še na pol neodkritem svetu pognal rdečico v lica. Rdečice v njegovih kocinastih razbrazdanih licih resda ni bilo opaziti, zadrege pa ni bilo moč zgrešiti.
»Ho, ho, ampak da bi si katero nakopal za vse večne čase? Ne tega pa , hvala bogu res nisem dovolil!«

Ko je zvrgel vse možnosti , da bi lahko karkoli zvedeli od njega o tistih zadevah, ga seveda tega niso več spraševali. Kratek predah je možiček izkoristil in spet stegoval tropinovec možem pred nos. Tokrat so bili z žganjem bolj previdni. Dovolili so si natočiti le polovico in tudi izpili so ga bolj počasi . Edino stari je obrnil svojo porcijo in ko je odmaknil prazen glaž so se mu usta razlezla v najbolj zadovoljen obraz kar si ga lahko zamislite. Še dvakrat se je obliznil in se potrepljal po trebuhu. Da to pa res paše , je še dodal.

»Kaj ste pa delali« , je tišino prekinil Štefan. Takšno vprašanje bi tudi edino pričakoval od njega. Od vseh treh je bil še najbolj podvržen svojemu šihtu. Sicer sta tudi ostala dva svoje službe opravljala čisto v redu ampak ta, ta je svoji res podredil vse drugo. Včasih je celo dajal vtis, da mu hodi čisto narobe, če šihta ni podaljšal za nekaj ur, če se je že po tretji uri vračal domov. Vedno je tudi za soboto našel nekaj . Kar pa je bilo najbolj očitno in včasih moteče pa je bilo dejstvo, da skoraj ni znal več govoriti o čem drugem kot o svojem delu. Ja,kot da ni ničesar drugega zanimivega v tem našem življenju. Zato sta se ostala dva kamerada skoraj na glas zasmejala, ko je prišel na dan s svojim vprašanjem. Ja, verjetno je pozabil, da sta mu prej že dvakrat zabičala, da danes, glede na svoja redko redka srečanja, zagotovo ne bodo govorili o dolgočasnih stvareh.

»A delal?« je nekoliko začudeno odgovoril stari« Ja, no. Saj še zmeraj kaj delam. Saj nisem še čisto zanič! Drva si sam pripravim, pa, pa… Aja , pa koze tudi pasem in nekaj sena nakosim da jih prerinem skozi zimo. Ne, čisto še nisem za na odpad. Saj tudi v dolino grem še kdaj peš in nazaj tudi!« tu mu je šlo pošteno na smeh » pa, da ne boste mislili, da pridem gor s tako sapo in s tako rdečimi ksihti kot ste prisopihali vi trije!
Aja, kaj si že tisto rekel? A ti misliš, če sem hodil na šiht?«
Štefan je tukaj čisto na kratko pokimal, ko je mož že nadaljeval:
»Ja, tudi na šiht sem hodil! Ampak samo tri leta in pol. Jej, jej, tisti rudnik! A veš, da nisem mogel dihat tistega gifta! Me je tiščalo tu notri!« se je potolkel po prsih in gromko zakašljal, kot da ga je že od same omembe začelo grebsti v pljučih.
»Ne , tisto pa že ni bilo za nikamor !«, je odkimal , potem pa iznenada stegnil roko proti enemu od možakarjev:« En cigaret mi daj!«

Janez je nemudoma izvlekel škatlico, vzel čik zase , ponudil Štefanu in Franetu potem pa seveda še Možicu, ki je na njegovo presenečenje pograbil cigareto s škatlico vred, si vzel enega, ostalo, več kot pol jih je še bilo notri pa mirno spravil v žep. Po tej slejkoprej nenavadni potezi je možakarje pogledal tako neumno in nedolžno, da je Janez v trenutku opustil namero, da bi karkoli pripomnil. Le tisto vprašanje je zopet obviselo v zraku, kot že ob skoraj vsaki besedi starega strica…ali je vsaj čisto malo trčen ali…ma jebenti, zgleda , da ima le on nas malo za norca?!

»Pa vam kaj prinesejo iz doline, mislim hrano pa takšne stvari? » Franeta je pač to še najbolj zanimalo. Saj smo prej omenili, da je pohodnikom trebuh silil malo čez pas. No, ta opomba je bila zanj skoraj malo premilostna. Kile so ga vedno malo mučile in staviti bi si upal, da če bi ga vprašal zakaj bi ne mogel preživeti na takšni samoti, da bi bil prvi in takojšnji odgovor hrana! Dobra hrana in to v obilnih količinah, ha , to mu bila pa res pomembna reč! Pa denarja se mu je tudi čudno zdelo , da možiček ne bi imel. Kako je Frane visoko cenil denar, to se mu po podbradku ali kakšni drugi telesni pritiklini ni videlo, bilo pa je to vedno zelo očitno, če je nanesel pogovor na takšno temo. Ja, čisto brez pa tudi tak star očanc ne more shajati ali kako!?

»Ah, kaj naj mi nosijo. No, včasih že, včasih pa tudi sam grem po kakšno malenkost, mislim dvakrat ali trikrat na leto. Malo tobaka prinesem , par kil mesa pa kakšen flaškonček. Sicer mi pa tako tukaj nič ne manjka. Koze imam pa mleko. Skuto naredim, dve kuri imam tudi. Pa saj nimam več apetita kot pri dvajsetih letih. Kaj bi hotel še več?! In za vse to imam tudi dnarja dovolj in preveč. Od tistih treh let in pol si sploh nisem nič zrihtal. Pa pravijo, da bi lahko nekaj dobil. Tako mi pa itak država da nekaj malega. Za tobak je že pa še za kakšno stvar!«

Janez je kar strmel:« Ja pa saj ne morete od samega mleka, madona!«
»Kako pa to veš, a si kdaj probal?!« je stari zelo učinkovito odvrnil. Sicer pa kdaj pojem tudi kakšno klobaso. Kdaj mi jo prinese kakšen vaščan, ker poleti malo pomagam pograbiti seno s kakšnega obronka. Pa prav veliko ne morem pomagat, ljubi se mi pa tudi ne!« Zadnja misel ga je spet skoraj spravila v smeh.

Prav tako kot je bila hecna cela pripoved zanimivega starčka je bilo tudi njegovo obnašanje malo posebno. Potem ko je še enkrat na hitro natočil glaž za vsakega od treh mož in ga vsakemu tiščal pod nos dokler ga ta ni hočeš nočeš zvrnil v grlo je vstal, pograbil skoraj prazno flaško, se oprl na palico in odkrevsal proti vratom. Trojici ni namenil ne pozdrava , ne pogleda.

Vsi trije so tudi vsled tega , lahko kar rečemo , nikakršnega slovesa še nekaj trenutkov zmedeno in presenečeno obstali in bedasto gledali v vrata , ki je skoznje izginil v črno notranjost. Potem so skomignili z rameni in se dvignili na noge . Ne da bi se o tem karkoli menili so na okno zložili nekaj stvari iz nahrbtnika. Dve škatli tobaka in par konzerv so položili na polico in še enkrat pogledali skozi zamazano šipo. Videli niso ničesar, slišali pa tudi ne in možje so odrinili na pot.

Celo pot do vasi skoraj niso spregovorili. Ali pa je kateri pripomnil kaj nepomembnega za prekinitev tišine. Zgledalo je kot da izletniki nekaj premišljujejo. Kot, da jih bega nekaj kar je precej bolj pomembno od njihovega pohoda. No , na srečo je bila to le še kratka pot. Dobre četrt ure je trajala in že so vstopili v majhno vaško gostilnico.

Tam se jim je obraz malce razjasnil. Prišli so pač v okolje, ki je bilo bolj po meri njihovemu običajnemu druženju. Posedli so se tako prijateljo okoli mizice in naročili pijačo. Frane je že takoj hitel spraševati gospodinjo, če ima kaj domačega in ostala dva sta se mu kar odkrito krohotala. Ja, malo je bil pa res smešen.
Seveda je imela kaj domačega. Kmalu je zadišalo po klobasah in očitno je bilo , da so jih bili dedci več kot potrebni. Precej ur je bilo za njimi. Sploh se prej niso zavedli, da so samo pri starem samotarju pustili skoraj dve uri in pol.

»A pri pastirju ste se ustavili?« je nekoliko posmehljivo povprašala oštirka.

»A pastir da je?« je odvrnil Janez.
»No, ni ravno ne vem kakšen pastir. Zdaj sploh ne , ko se mu okoli kolibe pase samo tistih par koza. No, včasih je pa le imel nekaj živali več pa se ga je prijelo takšno ime. Vsi tod okoli mu pravijo tako. »
Še vedno je zgledalo , da se gospa vsemu skupaj malo posmehuje.

»Ja no, malo čuden zgleda ta vaš vaščan!« je rekel Štefan, da bi iz babnice izvlekel kaj pomeni njeno muzanje.

»Ma ja, kako naj rečem !« je odgovorila« Vedno je bil samosvoj. Nikoli ni dovolil, da se kdo kaj prida meša v njegov svet. Tudi takrat ne, ko mu je kdo želel pomagati . Ja, pa tudi on ni bil nikoli pripravljen iti čez svojo mejo in navezovati stikov z nami. pa ne smem reči, da ni hotel priskočiti na pomoč, Ne to pa ne! Še celo zelo priden je bil, če je bilo to res potrebno. Ampak, ko je bil problem rešen, zagotovo ni prišel še drugi dan pomagat. Kdaj je po kakšnem dnevu , ko je bil zraven pri košnji ali spravilu potem zgledalo kot da se je vdrl v zemljo za teden dni. Zgledalo je , kot da je po enem dnevu druženja z ljudmi potreben vsaj nekajkrat toliko časa samote. Pa še to moram reči…je pa pošten možak. Nikoli in nikdar ni bilo niti govora , da bi koga prinesel okoli!«

»A tako ? » so prikimali gostje . Počasi so tudi zaključili s svojo pijačo in od klobas so ostale le špile. Poravnali so še račun in se poslovili od gostilničarke, takoj za ovinkom pa tudi od prijazne male vasice. Pot v dolino je bila precej krajša , kot tista , ki jih je pripeljala pred nekaj urami v vasico. Po bližnjicah in nekaj po glavni cesti so jo predelali v slabih dveh urah. Vmes niso kaj prida govorili. To je bilo slejkoprej nekoliko čudno. Niso bili takšne vrste, da si ne bi imeli kaj povedati. Ne, danes so razmišljali o nečem drugem.

»Pa čisto sam je tam gor !« je prekinil tišino Janez » še babe nima, da bi mu kaj skuhala! Ja, saj zgleda, da je še sploh nikoli ni imel nobene. Pa zastopi to če moreš!«

»In tak dolgčas! Brez ritma, brez pravega dela. Dan za dnem. Jej, jej!« je kot po neki logiki nadaljeval Štefan.

»In denarja nima, nobenih pametnih dohodkov. Aja, pa še nobene prave hrane, jebemti. Skuto jé in kozje mleko!« je skoraj malo komično zaključil Frane.

In vsak s svojim čudenjem in nerazumevanjem nekega čisto drugega sveta so se spravili počasi v Štefanov terenec.

  • Share/Bookmark

15 odgovorov v “Trije možje in pastir (1/5)”

  1. bin pravi:

    Dobro si zastavil, Dare! :)

    Kaj bo nadaljevanje od “feedbacka” odvisno? ;) V tem primeru ne bom nič rekel, tiho pa tudi ne bom! :lol:

  2. daredare pravi:

    Ne , ne , Nadaljevanje sem že napisal. Mogoče bom enkrat poskusil kar na blog pisat v nadaljevanjih, ampak zaenkrat še nisem tako prepričan vase. Kaj pa vem, če bom imel naslednji dan še kaj pametnega v glavi!?

  3. BlazzBlazz pravi:

    aviš de sm use prebrau!!

  4. daredare pravi:

    Ja, vsaka ti čast :) !!

  5. mile pravi:

    Čakam nadaljevanje!

  6. Miri pravi:

    Zgodba bi bila tu lahko tudi zaključena.Me pa vseeno zanima nadaljevanje.Lep pozdrav.

  7. 1danica1danica pravi:

    Vseh sort nas ima Bog! Tako pravijo…

  8. daredare pravi:

    @mile, dobiš !

    @Miri, ja mogoče, vendar se mi je v glavi naredila nekoliko drugačna , bolj dolga :)

    @1danica, definitivno!

  9. Lucija pravi:

    rečeno mi je bilo, da bom “literarno nasitena”…
    zdi se mi krasno, ko vidim zadevo v nadaljevanjih, ko vidim, da je še kje kdo, ki mu ne gre le na kratko, ko spiše tudi kaj na daljše…
    Prebrala sem uvod in mi je všeč. Ponavadi berem celoto, sprintano na papir :) sem stare šole, ki pravi, da se dobre stvari berejo s papirja…

  10. daredare pravi:

    @Lucija, lepo je bilo prebrati tvoje besede. Me pa vseeno zanima, kje si slišala , da boš tukaj literarno nasitena? :)

    Sicer pa, verjeti ali ne, celo svoje pisarije stiskam na papir in jih preberem prej kot pritisnem tisti “usodni enter”, ker šele na papirju lahko ocenim , če je napisano vsaj približno za med ljudi. :)

    No, posebno prepričan tudi potem nisem ! :) :( lp

  11. Lucija pravi:

    Hi, hi… pa nismo le ženske tiste radovednice ;)

    Bom rekla le to, da imava neke skupne prijatelje, ki se spoznajo na te reči…

    In brez skrbi. Nič rekla kazala, vse javno… :)

  12. sailor pravi:

    Tale tvoja zgodba me spominja na našo “mamko iz grabna…”. Končala se je tako, da smo ji kupili kravco…
    Dobro pišeš, Dare.
    Čakam nadaljevanje…

  13. daredare pravi:

    Bog ve, kako se je končala ta :) !

    Dobiš! Zelo kmalu!

  14. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    jaz pa tako živo vidim vse to…. :D

  15. daredare pravi:

    @vlatka, jaz tudi. Bog ve kako podobne (ali različne ) ao najine slike ?!

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !