dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2009

Dober dan

28.01.2009 · 8 komentarjev

(iz Platntafovskih arhivov)

Stopil sem po svoji stari navadi do mojega ljubega prostorčka. Omizje je bilo prav takšno kot včeraj ali pa kakšen dan prej. Spregovorili so člani o tem in onem in o strašnih novicah zadnjih dni. Žalostno, ja, najmanj kar lahko rečem, žalostno se mi je zdelo, da se takšna stihija nasilja in nerazumljivih tragedij uvršča v obravnavo šele enkrat po športu, vremenu in novejših vaških razprtijah. Verjetno sem sam tisti s premehko dušo, ki vidi v suhoparnih reportažah ljudi in stiske ne številk, statistik in političnih mahinacij.
Možje za mizo so vendar pošteno obdelovali problematiko. Eni so bolj pritrdili pacifističnim prvinam, drugi spet so navijaško dali prav trdi roki polni visoke tehnike.
Tako prvim, ki so sicer lepo govorili le pomenilo tisto govorjenje ni kaj dosti, kot drugim, ki so tudi lepo pleteničili z običajno gostilniško modrostjo a so imeli za svoje besede bolj slabe argumente bi imel kaj pripomniti pa me je prehitel stari možak , ki je s svojega temnega kota z jasnim glasom spregovoril:

»Fantje«, je dejal, »zastonj je modrovati. Sedaj je prepozno. Lepe so pesmi mirovnikov le sliši se jih ne in občudovanja vredna je visoka tehnika velesil a ta ne dela miru. Otroke ubija. In samo nekaj bi bilo treba, ko je bil za to čas…treba bi bilo znati reči dober dan.«
Ponavadi razna gobezdala s temnega gostilniškega kota kaj hitro zvedo, da jih ni prav nihče ničesar vprašal, tokrat pa temu ni bilo tako. Možiček je imel nekaj v svojem glasu in v svojih besedah kar je pritegnilo pozornost ostalih mož.
»O čem pa ropotaš, stric? », je tako, le na videz neprijazno, bevsknil tip, ki mu je bil najbljižji.
»Lahko vam povem štorijo o tem, če vas zanima.« , je rekel in pri tem kar nekoliko zrasel in naenkrat je dajal moder, celo vzvišen vtis. Možje so molče odobrili ponudbo, le poplaknili so suha grla, se obrnili v njegovo smer in prisluhnili:
»V našem mestu je stanoval starejši možak, mislim da upokojeni dohtar ali pa še bolj verjetno profesor, to niti ni tako važno. Vsekakor je bil mož uglajen in prijazen, prijazen do okolice in ljudi. Pravili so da je tudi nekoliko čudaški, bogve zakaj. Sicer pa ljudem njegove sorte itak pritiče tudi malo čudaštva. Zjutraj, ob kar zgodnji uri, polni ptičjega čebljanja in rosne svežine, je možak vsak dan šel na sprehod. Njegov sprehod je bil za ostale ljudi nekaj tako vsakdanjega kot sončni vzhod. Bil je vedno brezhibno urejen, oblečen v eno svojih dveh ali treh enakih, svetlo sivih, vedno snažnih oblek, ki so dneve svoje modnosti doživele že pred desetletji. Na glavi je imel sivi klobuk in v roki sprehajalno palico. Z njo je malo pobrkljal po listju na pločniku ali včasih potrkal po kakšni ograji. Vedno pa je rad pozdravil s svojim prijaznim ‘dober dan’. Pozdravil je mlekarja, trafikantko , smetarje in poštarja.

Tako je enkrat po svojem jutranjem sprehodu v veži stavbe kjer je gospod stanoval, srečal svojega soseda. Možak je bil nov v hiši in v mestu prav tako. Imel je veliko družino in samosvoje življenske navade. Verjetno z njimi ni motil drugih , vseeno pa je tu in tam rad kdo navrgel kakšno pikro o “onih”.
“Dober dan”, je gospod prijazno pozdravil. Pri tem se je nekoliko priklonil in nasmehnil. Nič se ni opazilo, da je to že njegov petdeseti ali pa bogve kateri pozdrav ta dan. Sosed, zanimivo, pa mu ni odzdravil. Še več, ni niti zamrmral ali pokimal. Preprosto je starca ignoriral . Mogoče je imel slab dan, mogoče ni vedel kako naj se odzove, mogoče je bil vzrok kje drugje. Kdo ve! Vsekakor je bil gospod šokiran. Še celo njemu samemu ni bilo jasno, da ga je lahko nekaj tako malenkostnega tako vrglo s tira. Zdelo se mu je, da bi v tistem trenutku lahko nekaj razbil s svojo sprehajalno palico na primer…glavo….na primer.
Pa tega ni storil, kje pa! Na videz mirno je nadaljeval do svojih vrat, le korak je nezavedoma malenkost pospešil. Vstopil je hitreje in drugače kot ponavadi. Njegov preko tridesetletni sin , ki mu je to jutro že močno podišalo po žganem iz ust je to seveda takoj opazil. Na njegovo vprašanje glede njegove očitne slabe volje ni odgovoril. Le z roko je zamahnil in se posvetil svojim rutinskim opravilom. Vse je namreč opravljal po natančno urejenem urniku. Vsakodnevni red je gospodu veliko pomenil, kot je pogosto pri starejših vdovcih. Tak miren in predvidljiv vsakdan in urejen bioritem je takšnim ljudem pogoj za dobro počutje in zadovoljstvo.
Čeprav bi glede na njegovo mirno obnašanje tega dne in predvsem zamah z roko glede domnevno strašno nepomembne stvari lahko mislili, da je možu vseeno, da se je pomiril in pozabil, pa temu ni bilo tako. Še kako močno je zameril in sklenil to tudi pokazati. Vsakič ko sta se gospoda srečala v preddverju, je starejši visoko dvignil nos in nedvoumno pokazal, da goji močno zamero. To se je nadaljevalo še tudi potem, ko niti nista več vedela od kod njuna težava. Postala sta pač soseda, ki se ne marata. Dva izmed mnogih. Pri tej nepomembni situaciji bi tudi ostalo, če se jima ne bi pripetila hudo nerodna stvar.
Eno izmed njunih srečanj se je zgodilo na zelo neprimernem mestu. Vrata glavnega vhoda so bila bolj starinske sorte, težka in visoka. Ponavadi so imela odprto le eno krilo, drugo pa zaprto in zapahnjeno, tako da je ostal za prehod dokaj ozek prostor. Sprta soseda pa sta se srečala ravno v tej ozki luknji. Profesor je hotel čimprej iz te situacije , sosed pa ravno tako. Namesto čim hitrejšega srečanja pa sta se moža nerodno zagozdila in vsled truda in hitenja je stari mož izgubil ravnotežje in telebnil vznak kolikor je bil dolg in širok. Tako nerodne in poniževajoče situacije ni mogel prenesti. Hitro se je skobacal pokonci in odhitel proti svojemu stanovanju. Ni imel časa ne pobrati očal, ne poravnati sicer brezhibno urejene obleke. Planil je v stanovanje se naslonil na steno, si brisal vroče čelo in skozi zobe sikal besede, ki jih običajno njegov besednjak ni poznal.

Tokrat se njegov z maligani podprti potomec ni dal odpraviti in je hotel na vsak način izvedeti kaj muči starega. Na koncu mu je le povedal glede zapleta s priseljencem iz sosednjega stanovanja in glede današnjega neljubega dogodka . “Pa le pusti zadevo pri miru!”, ga je še poprosil.
Mladi je to vsekakor obljubil, le sam pri sebi si je mislil svoje. Enega naslednjih dni pa se je pripetilo. Profesorjev sin je prikolovratil s svojega pivskega večera in zagledal v predverju prav tistega soseda.
“A ti si tisti!”, je nekako zmomljal in v naslednjem trenutku v svojih pijanih mislih pogruntal, da je najboljša akcija. Takoj je napadel in možakarja kresnil po njegovem vohalu, da je le ta omahnil pred svojim pragom. Potem je seveda odtaval domov in do jutra vse skupaj pozabil.
Mogoče je bila ta njegova pijanska pozabljivost tudi eden vzrokov za začudenost , ko ga je nekaj dni pozneje v temi pred vhodom počakala skupinica treh ali štirih črnolasih brkatih dedcev in mu jih naložila, da se je komaj privlekel do svoje postelje.
Drugi dan je otipal buške in modrice in komaj sestavil konce v svoji zmedeni glavi. Kar je mogel najhitreje se je odvlekel do svoje druščine in jadrno raportiral kaj se je zgodilo. Napol namerno je zgodbi dodal dvakrat toliko napadalcev, jih spremnenil tudi v roparje in pri svojih kameradih zelo uspešno vzbudil ogorčenje nad tistimi tipi. Prvi od njih, ki je prišel v gostilno na kavo, je to tudi občutil. Potem pa še naslednji in še naslednji, tako da ni trajalo posebno dolgo in óni niso več obiskovali te gostilne. Prav tako je bilo s temi, kar naši jih imenujmo! Tí niso več hodili v one oštarije. Če se je ta ali oni spozabil, je rado prišlo do konfliktov in, zanimivo, spet ni nihče več vedel prav dobro zakaj.
Iz gostilniških omizij se je vse skupaj nakako razširilo tudi na druge stvari. Tako so eni raje hodili v ene trgovine, drugi v druge. Tovarnarji so raje zaposlovali svoje sorte delavce kot tiste, ki menda zadnje čase niso bili več njihove sorte.
Med ljudmi je nastajal zid, visok in vse višji. Neprijetna, včasih prav mučna situacija. Vseeno pa je življenje teklo naprej. Vse je nekako šlo, dokler so vsi lahko dokaj solidno delali in živeli. Pa so prišli malo težji časi in ni bilo kruha za vsa usta. Posebno so to občutili tisti “tadrugi” s svojimi številnimi družinami in slabimi službami.
In prišel je dan, ko je šlo čez rob.
Šli so lepega dne tisti svojo lačno mularijo na ulice in zahtevali svoj pravičen kos kruha. Zahtevali so delo in stanovanja. Občinski možje in tisti državni so prišli in jim obljubljali. Obljubljali so zavzeto, da so se jim nabirale penaste šleve na kotičkih ust in kapljice so se jim bleščale na spoliranih plešah.
A od obljub ni bilo nič. Še isti večer, pravzaprav pozno v noč so vzeli junaki red v svoje roke. Zagorelo je na par mestih in počilo je nekajkrat. Zgorelo je nekaj hiš in nekaj mladih življenj. Zgorele so z visokimi plameni sanje in želje. Izgubile so se v žerjavici in dimu, in tiste niso nikoli več oživele. V novo zlo so vodile in v sovraštvo in v nov ogenj, ki je nezadržno širil svoje kremplje.”

Izpil je požirek in nadaljeval. Nenavadno se mi je zdelo, da ga pri tem ni nihče motil. Nikoli do sedaj ni bilo dovoljeno nikomur, še posebno pa ne neznanemu gostu, tako dolgo nemoteno govoriti.
“Grozotam , ki so sledile tista leta ne vem imena. Mlada srca, ki so tam izgubila svojo vero v življenje tudi ne bi smela vedeti. Vendar so zvedela in se napolnila s strašnim zlom in še dolgo potem, ko so ugasnili plameni in so le še črne sledi pepela in oglja tu in tam spominjala na preteklost, je bilo to zlo v sovraštvu , ki se je vraslo pod nekdaj mehko površino. Ni bilo več prijaznosti, ni bilo več starega profesorja in ni bilo več tistega blagega “dober dan” . Vse je šlo. In mislim, da za te stvari ni poti nazaj.
Tako vidite je to! ”
“Pa ja ne boš trdil, stric, da bi lahko oni odzdravil staremu pa bi bilo vse v redu?? ”
Mož je samo malodušno skomignil, prijazno pozdravil in odšel.
Vsi smo odzdravili. V en glas.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Čestitam , stari !!

24.01.2009 · 19 komentarjev

Dve leti,
sedemsto in nekaj dni ,
spletene črke v kup besed
okoli njih pa sto ljudi.

Takih , ki so črke brat
na mojo stran prišli
pustili tam vabilo in pozdrav
ja……. meni se pa dobr’ zdi.

Včasih štrene dolge
“modrosti” polnijo strani,
le tu in tam oddahneš
se v drobni pesmici!

Dve leti,
sedemsto in nekaj dni,
mi jasno ni, ni za verjet
ampak je res…..čestitam ti!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Trije možje in pastir (5/5)

16.01.2009 · 29 komentarjev

5.del

In tako so trije možje v istem trenutku obrnili pogled vase , v svojo notranjost. Trije ne več ravno mladi možje, ki bi za vsakega lahko rekli, da so nekaj takšnega kot je to nocojšnje tuhtanje odlašali dolgo, veliko predolgo časa. In niso bili ti trije takšne sorte , da bi verjeli v čudeže in pravljice. Nobeden od treh ni niti razmišljal o metafizičnih , nadnaravnih zadevah. Daleč od tega.

Pa vendar so točno ta isti večer in ta isti trenutek vsi trije končno prvič zares pomislili nase. Zrli v isti črni jesenski večer, v glavi pa se jim je risala ista slika nekega svobodnega, drugačnega življenja.

Zjutraj so možje vstali z drugačno mislijo kot vse pretekle dni. Miren nasmeh se je zarisal na njihovih obrazih in pokončno samozavestno so prikorakali vsak na svoje delovno mesto. In nikogar od treh tam ni bilo za spoznati. Štefan je mirno obsedel za svojo mizo in se cinično smehljal vsem sodelavcem , ki so ga gledali skozi zastekljena vrata kot čudo še nikoli videno. Ko je videl njihovo presenečenje jih je povabil v pisarno , sam pa odšel do avtomata in prinesel v kanclijo pladenjček kapučinov. Zadrega in presenečenje zaradi neobičajno navadnega obnašanja sodelavca je bila kvečjemu še za stopnjo večja.

Štefan je gledal presenečene frise in rekel milo, kot bi se opravičeval:

” Se mi zdi , da sem jaz na vrsti !”

Frane je odšel na delo s kolesom. Kako je bilo to videti v očeh vseh ostalih, o tem ni da bi govorili. Vendar pa je kljub nenavadnosti dogodka zgledalo, da mu je ta jutranji podvig kar prijal. Smejalo se mu je do ušes in niti ni bilo videti, da bi bilo zanj to zelo naporno. No, mogoče je bil malo zaripel in imel je nekaj debelih kapelj na čelu, ampak ta njegov zadovoljni smehljaj……. Vtis so imeli, da je nekako strašno srečen. Stopil je tudi do kolegov in nekaterim vrnil po dva ali tri desetake. Od kod mu navsezgodaj denar, tega ni nihče razumel.

Z vsakim je tudi poklepetal potem ko je vrnil sposojeni drobiž. In ni govoril ne o hrani in ne o denarju. Spomnil se je, da s temi ljudmi dela že dolgo časa in da jih pozna bolj kot je o tem kdaj razmišljal. Vprašal je torej tega nekaj o muziki, z drugim pa pokramljal o nogometni tekmi, ki si jo bo na vsak način treba ogledati zvečer. Ko se je končno namestil na svoje mesto je vzel v roke telefon in mirno brez običajne nervoze opravil nekaj klicev. Naročil je prodajo nekih papirjev in dogovoril se je , da prekine leasing za Audija. Vzel da bo manjšo kripo………..

…….Ja, Frane je bil to jutro čisto drug.

Janez je v službo poklical in naročil, da bo zamudil uro ali dve. Že to njegovo sporočilo, posebno če pomislimo, da ga je povedal odločno brez čakanja na odgovor, že to je bilo kar precej nenavadno. In predvsem se je kaj takega zgodilo prvič. Ja,čisto prvič!

Zapeljal se je do centra in vkorakal v stavbo. Kaj natančno je tam notri počel , tega ne moremo vedeti. A obiskal je matični urad in odvetnika , ven pa je prišel , to pa lahko brez težav trdimo, odločno in ponosno! Imel je še nekaj opravkov , ustavil se je v trafiki , tam kupil časopis z oglasi najemniških stanovanjih in podobnim potem pa se je še mirno ustavil v kavarni in si privoščil dišečo kavico. Na banko je prišel ,ko je bilo mimo že dobrega pol šihta. Šef ga je sicer hotel povprašati zakaj gre, a ga je Janez odpravil že v vratih.

“Štiri ure dopusta mi piši!” mu je mirno rekel in delovodja je informacijo sprejel brez besed, popolnoma nevajen takšne komunikacije s svojim uslužbencem. Še posebno s tem uslužbencem . “Ja, še posebno s tem!” si je vprašujoče momljal v brado , ko je odhajal nazaj na hodnik. Pri tem je na drobno odkimaval , kot da je za vrati videl prikazen!

In takrat je Janez poklical Štefana. Pozvonilo je samo enkrat. Upal bi si celo trditi, da telefon ni uspel odzvoniti celega signala. Štefan je odgovoril. “Janez , živijo. Poklicati sem te že hotel! Pa s Franetom sva tudi že govorila . Istih misli je kot jaz. Sva se že na pol zmenila. Zdaj, ja, ne vem…a boš tudi ti zato!”

In seveda je bil za to. Prej kot je komurkoli sploh uspelo povedati kaj bi rad in o čem sploh govori, sta se prijatelja dogovorila:

 

“V soboto..na istem kraju !”

In obšlo je tri stare prijatelje tisto pozabljeno, zatrto, otroško čustvo preproste drobne sreče. Veselili so se snidenja in tiste sobote in nič niso spraševali drug drugega, ko so se tisto jutro dobili. Hlad jim je polnil pljuča in želeli so čimprej zapustiti mestno meglo in odriniti v hrib. Kaj se jim je zgodilo, da so po tako kratkem času spet skupaj, medtem ko je prej moralo miniti tako veliko časa, da so našli čas za srečanje? Ne, nič niso spraševali dedci drug drugega.

Samo zakoračili so v breg. Točno so vedeli kam so namenjeni in nič kaj dolga se jim tokrat ni zdela pot. Kar kmalu so zadihano stopili na ravan in pred njimi se je pojavilo tisto zaraščeno dvorišče, ki jih že enkrat pričakalo ravno tako zadihane in rdeče vse do ušes. A tokrat je bilo drugače. Tokrat je bil to njihov cilj. In tako so svoj prihod tudi občutili. Kot svoj dosežek, svojo težko izpolnjeno željo. In zmagoslavno so se napotili proti podrtiji , ki je gledala iz visokih kopriv in prepletenega slaka.

Bili so to možje, ki še pred dnevi niso mogli razumeti kako lahko nekdo živi tukaj, na samoti , kako lahko preživlja svoje dni ob preprosti hrani, kako je mogoče biti brez uglednega dohodka in kako lahko zdrži sam brez družbe in brez gospodinje. Še pred dnevi so imeli to njegovo življenje za bedo, za popolno dno, za primer tega kako je nekomu življenje obrnilo hrbet.

A tokrat je bilo drugače. Možje so stopali proti pastirju , ki se jim je že brezzobo smejal izza rdečkastih razmršenih kocin in jim mahal z napol prazno flašo tropinovca , vendar v mislih niso imeli vseh tistih vprašanj.

 

Samo želeli so sesti spet z njim, ga povprašati še kakšno reč in mu nekaj pokazati.

Ja, saj veste o čem govorim. O čisto navadnem človeškem spoštovanju!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Trije možje in pastir (4/5)

13.01.2009 · 14 komentarjev

4 del

Janez je bil ta teden še posebno zamišljen.. Nasploh so ga pogosto begala vprašanja o svojem življenju. In vsako svojo ugotovitev je zaključil vedno enako. Zatrl je v sebi misli o stvareh, ki so ga mučile in neprepričljivo ugotavljal, da je lahko še srečen, da je tako, da ni na svetu čisto sam, da ima službo in da mu sploh pač ne gre tako slabo.

Še največ samokritike je premogel , ko se je kdaj spraševal kako je pristal v tem sakramenskem računovodstvu, med suhoparnimi številkami, ki so mu vse pogosteje do fizične bolečine polnile glavo. Ja, mogoče je res v svojih šolskih letih obvladal številke in se je z lahkoto prebijal skozi šolanje z najboljšimi ocenami v matematiki in sorodnih zadevah, ampak po značaju res ni spadal med dolgočasne podatke in pred tisti računalniški ekran. Vedno isto , vedno enako in vsako leto bolj odveč in bolj težko. Saj pred časom je še zmogel vsaj neke zagnanosti, tiste ki jo večina ljudi premore v začetku, ko se v delo uvaja s tistim sladkim elanom , takrat ko so šihti prekratki in nobena dodatna ura in izredna naloga ni nikoli odveč.

Ja, ja , ampak kje so že časi, ko ga je tudi tisti majhen zametek veselja do tega dela minil.

Res bi lahko rekli, da Janez ni človek za takšno delo. Po značaju romantičen , melanholičen človek, željan sprememb in raziskovanj, človek ki je bral poezijo in ljubil naravo. Ne , takšen karakter po nobeni logiki ne bi smel trohneti v tisti pisarni, obdan z računalniki, printerji , kabli in tiho brnečimi neonskimi lučmi. Vendar pa z leti mu je delo postalo rutina med celimi štrenami številk, ki so zdaj črne, drugič spet rdeče kazale pomembne podatke o stanju firme in o stanju na računih njihovih strank. Ta rutina mu je dovoljevala, da je med nezmotljivimi operacijami z dolgočasnimi podatki še bolj vrtal po sebi in svojih vse bolj zavrtimi čustvi.

In v skladu z njegovim mehkim karakterjem so bila takšna tudi njegova čustva. Željna pozornosti, nagnjena k temu , da se smilijo sama sebi in že v štartu problemom podpisujejo brezpogojno vdajo. In tudi končevale so se vse žalostne misli , kot že rečeno, s tisto vedno eno in isto lažjo:” Saj ni tako slabo!”

“Saj imam kam iti!” mu je prešinilo možgane . Ob poti skozi manjši park je vsak dan srečeval dva ali tri klošarje. Ob tem času je kateri že popolnoma opit ležal na klopci ali naslonjen na stari kostanj vlekel svoj čik. Včasih je kakšnemu vsul v nastavljeno roko malo drobiža ali pa dal cigareto. Včasih jih je s kretnjo , ki je pomenila, da nima ničesar pri sebi ,odvrnil od tega da bi motili njegovo razmišljanje. Bili so ga že vajeni in so ga takrat pustili pri miru.

In vsakič mu je šla spet skozi glavo ista misel: “Saj imam kam…pa sam tudi nisem!”

No, saj ne bi mogli reči , da ni imel kam. Stanovanju , ki ga je pred leti kupil ne bi mogli ničesar očitati. Bilo je lepo in dovolj veliko in v lepi soseski. A tam je bilo hladno. Hlad, ki je vel iz njega je bil za Janeza vse bolj očiten in vse težje ga je prenašal. Njegovo srce si je želelo topline in že skoraj pozabljenih , nekje v globini zapisanih sladkosti, ki jih je užival pred časom in ki so že davno ugasnile v pozabi. Ostala mu je samo sprijaznjenost in vse globja otpelost.

Sporočilo na mizi je komaj bežno preletel. Da je zvečer ne bo doma! Nje, Ženske, žene , babnice? Sploh ni vedel kaj naj bi bil njen pravi naziv. Živela je svoje življenje. Sploh se ne spomni kako se je vse skupaj odvijalo. Le čisto kratko obdobje prave , mlade zaljubljenosti mu krasi spomine. Po tistem pa ima zapisano le še dogajanje, ki ne more doumeti, kako je lahko dovolil, da je obšlo vse njegove želje. Kako sta že davno zaživela popolnoma drug mimo drugega. Kako je to popolnoma nemočen in vdan dopuščal. Nekaj let si je vlival lažne upe. Upe na normalno družino , na otroke. Saj se jih ne izogiba si je lagal, samo da se ji malo uredi v službi, saj bo, saj bo! Po tistih nekaj letih je svoj poraz začel priznavati z ugotovitvami, da je za kaj takega prepozno, da ni več ravno mlad in” da ima kam in da ni sam ! Ja, in zaboga se ni spomnil kdaj je upanje postalo obup!

Tako je obsedel sam tudi ta večer, samo še eden od neznansko velikega števila osamljenih večerov! Sedel je v tistem velikem prostoru, gledal na ekranu slike, ki jih ni videl in čutil v prsih tisto že tako dobro poznano breme. Breme vsega , kar je hotelo iz njegove duše in zaživeti svoje leta zatrto življenje. Zdelo se mu je , da bi rad stopil na teraso in kričal! Zdelo se mu je, da je ranjen, jezen in užaljen. A težka opeka v prsih ni hotela na plano. Tlačil jo je nazaj , kot je to počel že pol svojega življenja. Njegova mlahava neodločnost je branila priti bolečini na dan .Saj ni tako slabo…….je zadrževal vse v sebi s svojimi ponižnimi kriteriji!

Odpravil se je spat. Pod tušem je ostal dolgo časa, kot bi spiral vse tiste msli iz glave. Kot bi mislil, da tokrat bo pa le vse skupaj odplaknilo nekam stran , nekam……

Ko se je spravil v svojo posteljo, ki je bila že dolgo res samo to, samo njegova postelja, je kot skoraj vsak dan dolgo še gledal strop nad seboj. Včasih je trajalo uro , včasih celo več,da se je sprostil in uspel odpoditi misli in dočakati blagodejni spanec.

Tokrat spanca ni bilo, premetaval se je in ni izgledalo , da se bo umiril . Prižgal je mali televizor in začel preklapljati med programi. Nič ga ni zanimalo in ustavil se je na kanalu z erotiko. Ne slučajno. Čisto vedno se je v takem primeru zgodilo tako. Vse tisto prej je bil brezpotreben , nesmiseln blef. Preslišal je , ko si je nekje pod zavestjo govoril.”Ej, oseminštirideset jih imaš!” Ne , niti misliti si ni dovolil o svoji bedni situaciji. Izpod postelje je izvlekel brisačo, ki jo je imel tam za takšen slučaj in se s stisnjenimi zobmi lotil svoje potrebe………

….in med bizarnim stokanjem telovadcev na ekranu in med svojo ubogo pozo se je iznenada zavedel in planil pokonci.

“Janez , jebemti boga!” je naglas nagovoril sam sebe. Potegnil nase gate , ugasnil aparat in z gnusom stlačil brisačo nazaj pod posteljo. “Ne , ne, ne …!” je momljal sam pri sebi, ko je v samem spodnjem perilu lomastil nazaj proti dnevni sobi. Tam je široko odprl na teraso in zdaj pa zares zakričal. “Janez, jebemti boga pička ti materina, Janez……!”

Nekaj luči se je prižgalo v sosednjih stanovanjih a to ga ni motilo. Še nekaj minut in sočnih ihtavih psovk so slišali sosedje. Še nekaj krikov, ki je zanje Janez dobro čutil, da jih mora izkričati. Da bi jih moral spustiti na prosto že davno , že zares davno pred tem.

Potem pa se je le ustavil. Prižgal je cigareto in miren , celo na nek način srečen….razmišljal in razmišljal.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Trije možje in pastir (3/5)

9.01.2009 · 27 komentarjev

3.del

Frane je spal tisto noč bolj slabo kot ne. Obračal se je in nekaj ga je tiščalo po drobovju. Kdo drug bi zjutraj po takšni noči mogoče razmišljal kaj mu je škodilo. Kakšen bi morda celo pogledal v koledar, če je kakšna sakramenska luna zmotila njegov bioritem. A v tem primeru te variante ne bi bile na mestu. Zanj je bil to čisto normalen in vsakdanji pojav. Še bolje bi bilo reči, da se niti sam ne spomne časov, ko je kdaj mirno in trdno spal celo noč. Kaj je nanj delovalo tako moreče in mu ni dovoljevalo, da bi se sprostil v poživljajočem spancu? Katere skrbi so preletavale njegove misli. Ali ni bilo na kakšen ne čisto jasen način že načeto zdravje tega že trdno v srednjih letih zasidranega možakarja ?

Seveda tega ni moč zagotovo zatrditi kar tako iz prve. Saj nismo dohtarji , psihologi pa tudi ne. Vendar pa bi, kljub temu da smo bolj laiki v teh stvareh s precejšnjo gotovostjo domnevali, da tipa matra vsakega po malem.

Ja, skoraj zagotovo so dedca matrale tudi čisto fizične zadeve. Tisto kar ga je vsako jutro črvičilo in napenjalo po njegovem obilnem vampu bi se že dalo razložiti brez kakšnih veleumnih dohtarjev.

Njegov nezdrav način življenja je bil seveda nekaj o čemer bi bilo pametno malo razmisliti. To, da so takšne razvade splošna anomalija med našimi ljudmi seveda ne more biti kakšna posebno olajševalna okoliščina. Ko človeka stisne pri zašpehanem srcu, takrat mu statistika zagotovo ne more kaj prida pomagati. Vendar pa, Franciju je takšen način življenja prišel pod kožo. ni imel moči, da bi bolj zdravo in bolj aktivno poskrbel za svoje zdravje. No, mogoče je kar pogosto v sebi tuhtal nekaj podobnega odločitvi, ampak še tako pametna zamisel se je razblinila ob prvem sendviču ali klobasi, ki jo je zagledal, če ne celo samo zavohal.

Poleg vsega kar vse to prinaša pa je rejenega dedca pri reševanju zdravstvenih težav jako oviralo še nekaj. Večino časa se teh težav namreč sploh ni zavedal. Nad glavo so se mu stalno zgrinjali čisto drugi oblaki. Vsaj sam jih je stalno videl in občutil. In na vseh teh črnih oblakih so bile napisane številke in na vseh je bil napisan evrski znak. Včasih je bil to oblak za neznansko vsoto, drugič spet čisto majhen komaj pet ali deset evrski kumulus!

Vsi poznamo ljudi, ki jih obsede denar. Ponavadi so to ljudje, ki jim tega sploh in nikakor ne bi bilo treba. Gre za neko nerazumljivo razmišljanje, ki neusmiljeno moti vse druge odnose, ki jih ima tak človek. Franetu prav zares ne bi bilo treba čisto stalno razmišljati o denarju. Imel je čisto solidno službo, njegova žena tudi. Oba sinova sta že pred par leti šla na svoje, hiša je bila v dobrem stanju in pred njo je bil parkiran skoraj nov avto.

Ampak Franetu nobena stvar ni pomenila pravega veselja. Če poskusimo dati primer: Vsakič , ko je sedel v za volan, se mu je pred glavo odvil cel račun za avto , mesečni obrok za kredit in celo mesece oddaljen datum, ko bo obvezni servis za nekaj stotakov, mu je obvezno preletel možgane.

No, in tako mu je delovala pamet glede čisto vseh stvari. Povsod je videl le strošek, ceno in neko panično skrb ali bo sploh šlo naprej. Ali ne bo že jutri čisto zbankrotiran pristal nekje v parku in žical mimoidoče za kakšen fičnik.

Njegova velika smola je bila pa tudi ta, da je bil z denarjem strašno nespreten. nekoliko nesmiselno se mogoče sliši, ampak lahko bi rekli tako po ljudsko, da denarja videti ni mogel. V resnici je to izgledalo tako, da je vsako plačo ali vsak drug dohodek takoj spravil v promet. Preprosto ni zdržalo nič na njegovemu računu. Seveda to pomeni, da je velikokrat pognal denar zelo nespametno , nerazsodno in včasih skoraj smešno. Vprašanje sicer, če je bilo kaj zelo komično njegovi soprogi, ko si je nakopal na vse svoje stroške kakšen dodaten nepotreben buf. Ja no, pa saj ga je že poznala in ga jemala takšnega kot pač je in ga poskušala krotiti v njegovi furjasti neracionalnosti.

“Oj, kolega!” je z najbolj prijaznim izrazom na obrazu vstopil v pisarno svojega sodelavca.

“En majhen problem imam!”

In že je odprl usta, da bi to svojo nenavadno težavo pojasnil, ko mu je nagovorjeni brez kakršnekoli razlage že stegoval desetaka in pri tem niti ni odmaknil pogleda od monitorja.

Rahlo presenečen in nekoliko v zadregi je Frane vzel ponujeni denar in hitel z zahvalo in obveznim zagotovilom, da gre le za dan ali dva. Pa mu je kolega le odmahnil, češ da ni problem, da bo že! Če ne bi Franci takrat s hitrimi koraki že zapuščal pisarne bi opazil, da je ob vsem tem tudi pomenljivo zavil z očmi.

Sicer pa je Frane nekje v podzavest vedel, da sodelavci nimajo preveč v časteh njegovega stalnega nadlegovanja in njegovih neskončnih težav. vendar v tem trenutku ni mogel veliko razmišljati o tem. Hitel je po stopnicah in v preddverju je na avtomatu kupil dva velika sendviča , kapučino in pollitrski sok. In mogoče je bil to eden redkih primerov, ko ni s svojimi nervoznimi čustvi pospremil bankovca , ko je le ta izginil v reži. ne, tokrat so se mu preveč zasvetile oči, ko je grabil po hrani in pijači.

Tudi potem , ko je med hitrim žvečenjem drobil kruh po papirjih na mizi, z desnico pa nejevoljno klikal po borznih podatkih, je opazil, da ga iz sosednje kanclije opazuje nekaj parov oči in kar vedel je, da se mu vsi po vrsti vsaj malo posmehujejo. A v tej fazi je bil njegov stil v očeh drugih in s tem tudi njegova samopodoba čisto nepomembna.

Frane je žvečil hrano in tega ni moglo zmotiti nekaj nevažnih mnenj, druga polovica pa je nejevoljno švigala po rdečih številkah, ki očitno spet niso bile v prid njegovim naložbam .

Pa v resnici ni šlo ravno za kakšne ogromne zadeve. Ne, prav tipično majhne eksperimente je imel frane tudi z nekimi papirji , ki so bili samo še ena sanjarija, ki mu brez pametne potrebe ni dala spati.

Še dve uri po obilni malici je delal naš Franci in se potem odpeljal s šihta. Počutil se je , kot večino dni ob takšnam času, povoženega in zdelanega. Tako se je počutil telesno in takšno je imel tudi glavo. Vozil se je tistih nekaj kilometrov in razbijalo mu je v glavi. Tuhtal je o svojem slabem dnevu in pred očmi so mu bezljali detajli iz pisarne in se mešali z utripajočo ulično svetlobo. Prišel je do naselja, kjer je stanoval in pred semaforjem v križišču je skoraj zakinkal. Voznik za njim ga je s trobljo sunkovito vrgel pokonci in Frane je speljal in zavil levo proti domu, potem pa se sunkovito premislil in ob spremljavi ponovnega ihtavega hupanja je nekako speljal v čisto drugo stran. Tam je parkiral pred oštarijo.

Še prej je stopil do bančnega avtomata in vanj vtaknil kartico. Avtomat mu je kartico kaj hitro

vrnil. prekoračen izredni limit in stanje ….saj ni niti pričakoval kakšne lepe slike ampak to. brcnil je v trapasto škatlo in pljunil v tla, da sta mimoidoči babnici kar odskočili in z zgražanjem obšli nejevoljnega dedca.

On pa je planil v lokal. Najprej je obgovoril gospodarja, ki se je ravno motal okoli šanka. “Lojz!” je rekel z nekim pomenjlivim nasmeškom

“Ja, ja, ni problema!” mu je gazda odobril buf , še prej kot ga je karkoli do konca vprašal.

Pri tem se mu je na rdečeličnem obrazu narisal popolnoma enak izraz, kot ga je pred nekaj urami imel Franetov sodelavec, ko je Franetu posojal desetaka.

Z alkoholom naš zaskrbljeni junak ni imel problema, vendar pa je ta večer željno zvrnil pet ali šest velikih steklenic piva. Že po prvi je zaradi občutka hude lakote naročil tudi celo klobaso in kmalu razmišljal že o drugi.

Domov je prikolovratil po enajsti in bil je nekoliko omotičen . Vseeno je brez težav parkiral in tudi vstopil je potiho in takoj je videl, da je v stanovanju temno. Ja, očitno je šla žena že v posteljo. Po ustaljeni praksi je takoj, ko je sezul čevlje zavil proti hladilniku in si natovoril krožnik z večino tistega kar je našel notri za silo užitnega. Pri tej njegovi razvadi ni težko ugotoviti, da Frane ni kakšen posebno gurmanski tip jedca. Ne,kje pa! Glavno zanj je bilo vedno, da si je napolnil vamp in pozabil na hrano za uro ali dve.

Med svojo večerjo je še malo pobrskal po pošti, ki je ležala pred njim na mizi. Reklame , vabilo na koncert in nekaj kuvert s položnicami. Odprl je dve od njih in si jih med žvečenjem ogledoval. Imel je čisto polna usta, ko je stegoval papir z računom . Oba sta imela pod položnico z debelimi rdečimi črkami napisano : OPOMIN , druga , ki jo je pogledal celo takega ¨pred tožbo´.

Hotel je na glas zakleti a se je njegov “Jebemti mater” izgubil v momljanju s hrano nabasanih ust. Težko je dihal in potne srage so se mu nabirale na čelu. Takrat pa se mu je zazdelo, da se je iznenada svet za okoli njega ustavil . V steklu vitine pred sabo je ugledal svojo bedno sliko. Razlezeno živčno podobo s polnimi usti in z razgrnjenim papirjem, ki se je smilila sama sebi. Obstal je tako dolg , dolg trenutek in v njemu je nekaj začenjalo vreti. Po dolgih sekundah strmenja brez diha in zavedanja je planil pokonci, pometel papirje z mize in z gnusom vrgel na tla hrano, ki jo je držal v drugi roki. Stopil je k oknu , se nagnil čez polico in bruhal. Zdelo se je , da se njegova slabost ne bo končala. Kot, da njegov želodec meče iz sebe vso nesnago za leta nazaj.

Ko se je le umiril je šibak , s tresočimi nogami odšel do stranišča, si umil obraz z nekaj mrzlimi pljuski, se obrisal in stopil spet do okna. Tokrat si je ob pihljanju svežega zraka prižgal cigareto. Gledal je nekam v daljavo, nekam nad mesto in razmišljal, razmišljal.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Trije možje in pastir (2/5)

6.01.2009 · 18 komentarjev

O kateremkoli delovnem dnevu , ki ga je v tednu po izletu začel Štefan bi težko povedali kaj novega. Vsaj zanj ni bil drugačen. Ob petih , pa to mislim točno ob petih nula nula, mu je zaropotalo zraven glave. Budilka še ni uspela do konca oddrdrati svojega signala, ko je dedec že stal pokonci in minuto za tem si je že pljuskal mrzlo vodo v obraz. Že takoj od prve minute se je obnašal, kot da ne sme zamuditi nobenega trenutka. Da se je njegov šiht vsaj uradno začel šele ob sedmih, to se mu ni zdel pomemben podatek. Da bi lahko vsaj še eno uro več drnjohal med rjuhami, ne na kaj takega pa še pomislil ni. Pljusk mrzle vode, britje, šalica črne kave in cigaret. Protokol je bil dodelan, vsak dan enak in vsak dan hiter.

Uradni začetek šihta smo pa le tako omenili, brez potrebe, saj je Štefan pridivjal vsak dan pred firmo vsaj pol ure prej. Še najbolj zadovoljen je bil, če je bil tam točno ob pol sedmih. Pa še vseeno, kljub zgodnji uri se je zapodil med načrte in papirje. Točno in hitro mu je bilo pač pri srcu. bolje rečeno s temi nepotrebnimi detajli je bil nekako zasvojen , kar zagotovo ni bilo vedno pametno in zdravo. Neredko je bil pravi živčnež sredi kakšnega križišča in pozneje divjak, ko je hotel na vsak način nadomestiti izgubljeno minuto ali dve.

Že drugo kavo to jutro je srebal in vlekel bogve katero že cigareto na tistem še edinem kadilskem kotičku, ko so začeli prihajati sodelavci. Kaj hitro je bilo opaziti, da ga le bežno pozdravljajo in nobeden ne spregovori z njim kakšnih odvečnih besed. Kakšen mlajši je celo nekoliko zavil z očmi, ko je Štefana zagledal tam že vsega budnega in svežega. Če sta prišla mimo dva takšna je skoraj zagotovo eden drugemu kaj pripomnil glede tako hudo vestnega dedca.
»Ja ta pa misli, da se dan ne bi začel brez njega!« je že bila ena takšnih.

Takih stvari se je deloholični možak že navadil. Bolje rečeno moral se jih je navaditi. Da bi kaj spremenil ni bilo niti misliti. Niti trenil ne bi, če bi mu direktor naložil več dela, ali zahteval da še prej začne in kasneje konča. Ampak, da bi moral zaradi česarkoli skrajšati svoj delavnik. Ja, to bi pa zamajalo njegov sistem. Pa bi se kar lahko reklo, da je ta sistem zelo sam vzpostavil. Prav nihče ni nikdar zahteval takšne marljivosti od njega. Še celo nasprotno. Vsem bi bilo ljubše , da bi se malo umiril.

Tiste svoje razvade je edine še obdržal , zato pa je tudi z njimi opravil zelo na hitro. Kofe so pravili, da je še čisto vrelo zvrnil v grlo in tudi čik je le parkrat potegnil in potem skoraj ihtavo zmečkal ob rob pepelnika. V naslednji minutio pa je že tlačil načrte v zdelano rjavo aktovko in se odpravljal do svojega terenca. Neredko je kakšen od malo kasnejših šele prišel na šiht, ko je Štefan že oddirjal okoli ovinka. Spotoma se je ob pogledu na takšnega zamudnika še rahlo namrdnil in še bolj pritisnil na gas.

S tisto svojo škatlo je ponavadi potem cel dan brzel po okoliških makadamskih poteh , kjer so potekala kakšna delo po načrtih , ki jih je zrisal on sam ali pa kateri od kolegov. Ko se je pripeljal na delovišče je ponavadi zelo na hitro povedal delovodji nekaj podatkov in hotel čimprej zopet speljati, da zaboga ne bi prekinil svojega bojevitega ritma. Vedno, ampak res čisto zmeraj so ga šefi, ki seveda vseh njegovih navodil niso mogli dojeti v parih besedah kot si je Štefan to zamislil, zadrževali in spraševali. On jim je sitno odgovarjal, ponavadi tako da je bil z eno nogo že v avtu in je bilo res več kot očitno, da se mu , pa čeprav edinemu pri celi firmi in edinemu pri celemu projektu, prav nemarno mudi. In vsi so se tega očitno že navadili. Nihče ni niti poskušal več navezovati z njim stikov in ga kdaj malo zaustaviti in z njim reči besedo ali dve.

In tako so potekali njegovi dnevi. Podobni drug drugemu, kot je podobno eno jajce vsem ostalim. Štefanu se je preprosto mudilo. S postelje na šiht, na teren in nazaj, mudilo se mu je pokaditi cigareto in popiti tisto godljo iz avtomata, ki jo je namesto pravega kofeta nekajkrat na dan na hitro še na pol vrelo izpil iz plastičnega kozarčka. Tudi za normalen obrok mu je komaj kdaj ostajalo dovolj časa. Večkrat je na hitro , kar med vožnjo zaužil sendvič ali par jabolk. In dnevi so leteli kot bi jih streljal mimo njega. In tedni in leta….vselej isto in….

Domov se je Štefan, kakopak vrnil vedno že bolj pod večer. Stanovanje ga je pričakalo prazno in hladno. Tako je bilo že precej let. Saj družine si ni nikoli uspel ustvariti. Ja, prav ste ugotovili, tudi časa ni imel za to. Ženska , ki je bila z njim še največ časa je zdržala nekaj več kot pet let. Potem je odšla. Štefan si ni nikoli zares vzel časa, da bi dojel zakaj so se mu stvari odvijale na tak način.

Z večerjami in podobnim se samec blizu petdeset kot je bil naš Štef seveda ni veliko ukvarjal. No, saj konec koncev, možakar je bil tudi utrujen. Saj to menda niso več leta za delo s takšnim neusmiljenim tempom. In tako je dan za dnem končeval dan na en in isti način. Sesedel se je na svoj kavč ,iz gole navade prižgal televizor in si v skledo stresel nekaj za grizljanje. Lotil se je gledanja nekega programa, ki se je včasih že čez četrt ali pol ure izgubil med njegovim smrčanjem.

Vedno se je po nekem času sunkovito predramil in planil pokonci. Sledilo je nekaj svari okoli higijene in premik v spalnico. In ravno tako je bilo seveda tisti dan. In prijel je utrujeni Štefan v roke tisto budilko, da si jo naštima za tisto vsakdanjo piskanje ob peti uri zjutraj. In držal jo je tako v roki, ko je kar naenkrat malo zastal. Zelo čuden se je zazdel za trenutek. Zastrmel se je nekam predse s tisto vekarco v roki in kot , da se je ravno takrat v njegovi glavi nekaj preklopilo. Kot, da se mu je neka misel ravno tisti trenutek zabodla prav v sredico možganov.

»Tresk!« je priletela ura ob tla in koščki plastike so leteli po vsem prostoru. Štefana pa ni brigalo kaj prida kam frči kakšen kos, ne on je še vedno brezizrazno buljil v praznino pred seboj. Tako je obstal še nenavadno dolgo časa potem pa se je iznenada globoko oddahnil. Zgledalo je kot bi dedec s hrbta snel koš kamenja ! Takšno očitno olajšanje je preplavilo utrujenega Štefana, da ga sploh ni bilo za spoznati. Kot da za njim ne bi bilo dolgega težkega dneva, kot da ni bil še pred nekaj trenutki zdelan in potreben samo še globokega spanca.
Ne, zdaj se je Štefan nekako svež vzravnal, odšel v kuhinjo , iz hladilnika vzel pločevinko piva in si prižgal cigareto. Tako oborožen in po tistem še nepojasnenem šoku osvežen in nekako drugačen se je naslonil na okensko polico. Vdihnil je mrzel večerni zrak , izpil par požirkov mrzle pijače …in nekaj zelo globoko razmišljal.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Trije možje in pastir (1/5)

3.01.2009 · 15 komentarjev

Glede na to, da me je že večkrat kdo opozoril, da včasih kaj napišem strašno dolgo(vezno) in da je za marsikoga cel podvig prebrati takšno štreno, sem danes tej »težavi« namenil droben uvod. Če se je namreč komu zdelo , da je bilo temu tako v preteklosti, potem zagotovo ne bo spremenil svojega mnenja zaradi naslednjega zapisa. Objavil ga bom v štirih ali petih delih in upam, da se bo nekaj ljudi kljub vsemu z veseljem prebilo skozi. Kaj morem. Želel sem pač nekaj povedati in ven je prišlo tole:


Trije možje in pastir

Trije moški, tam nekje kasnih štirideset bi jim dal, ki so prisopihali po strmini zagotovo niso dajali vtisa, da v takšnih bregovih ravno pogosto trošijo svoj prosti čas. Ne, res ne. Zgledali so zadihani in imeli so temno rdeče obraze. Na pol prikrite grimase so izdajale , da so jim koraki mučni in naporni. Vsakih nekaj metrov se je kateri vzravnal in zgledalo je , kot da zvedavo popotniško ogleduje okolico in z zanimanjem raziskuje kam seže razgled. Pa čeprav je seveda le želel ukrasti korakom nekaj trenutkov, da se spočije. Spet drugi je odrinil nekaj leskovih vej in se malo priklonil, da bi se prebil mimo ovire, potem pa je kar tako zastal še nekaj trenutkov in lovil sapo.
Vendar pa trije tovariši so prisopihali na vrh strme poti in olajšano stopili na ravan. Menda je nekaj metrov ravnega sveta zgledalo kot nekakšno dvorišče. No, vsaj nekoč davno tega je mogoče bilo tu kaj takega. Zdaj se je pač le pot malo zravnala, od nekdanjih znakov civilizacije pa se je pokazal le kos zmajanega plota in s koprivami poraščena pot, ki je vodila do majhne kolibe, stavbe ki je vsakemu njenemu delu, od vrat , oken, da o strehi ne govorimo, že zdavnaj potekel vsak še tako skrajni rok uporabe.

Janez, Štefan in Frane so bili , kako naj rečem. ma ja , bili so dobri prijatelji. Skoraj bi lahko rekli neločljivi. Nekoliko kolebanja pri tej oznaki gre na račun tega, da je od takrat , ko je trojica zares stalno tiščala skupaj in preživljala lepe in vsehsortne dogodivščine, minilo že kar nekaj časa. Mladostno in študentsko pajdašenje je bilo le še stvar lepih spominov. Kaj naredi moderen ritem in vrtinec vsakdana iz takšnih časov, to pa tudi dobro vemo. Resda nikoli niso prekinili stikov in še manj dovolili, da bi pozabili na tista najlepša leta, le tisto nekaj je manjkalo , tisti studenec ki se iz njega napajajo prijateljstva.

Ja, seveda, čas je bil tisto in razdalje, skrbi in prioritete, ki se v človeško življenje vrinejo iznenada, kot da bi izkoristile trenutek nepazljivosti in obsedle naše življenje. Skratka, čisto lahko rečemo, da je bil ta mali izlet po dolgem času nič manj kot izjemen dogodek. In koliko časa je trajalo, da so fantje uskladili vse svoje stvari in našli skupno soboto, da se spet enkrat snidejo.

Kako, da so si za to soboto izbrali ravno izlet v hribovsko vasico ni čisto jasno. Ponavadi bi se raje odpeljali do kakšne vaške oštarije in si privoščili domače hrane, ki bi jo potem še izdatno zalili. Prav tako po domače. Ja , to bi bila bolj vsakdanja slika, posebno zvečer, ko bi dan že jemala tema in dedce utrujenost in omama. Vendar pa so kljub temu ali pa ravno zaradi takšnih izkušenj tokrat zadevo zastavili drugače.

»Gremo v naravo!« je bolj zaukazal kot predlagal Štefan » da malo predihamo te svoje kosti!«

No saj tega so bili možakarji res potrebni. To je bilo očitno že iz njihove težke sape, vsakemu pa je padlo v oči tudi , da njihove postave niso posebno atletske in da se ob korakih zatrese kakšen podbradek in da nekaj na vsak način hoče vsaj malo viseti preko pasu. Janez tega problema res ni imel, a njegove koščene okončine se v sklepih le niso upogibale tako lahkotno, kot bi si tega želel. Sicer pa zlahka lahko domnevamo, da so novopečeni pohodniki kljub vsemu domnevali, da je nekje zgoraj tudi nekaj podobno vaški betuli, kjer bo plačilo za trpljenje bolj po vzorcih iz njihovih običajnih navad.

Tako so naši junaki, junake so se počutili tudi sami, saj je bila za njimi poltretja ura poti, prišli na ravnino in tudi vas so ugledali na drugi strani senožeti. Ustavili so se in izvlekli ploščato stekleničko iz nahrbtnika. Janez je hitel stikati tudi za tobakom a je Štefan predlagal, da s tem le počakajo. Da se dihala vsaj malo umirijo.

Nismo še omenili, kaj možakarji delajo v svojem življenju.. No, saj menda daje kar nekako slutiti, kakšne bi znale biti njihove kariere. Zlahka rečemo, da fizično zagotovo niso bogve kako naporne. Štefan se je resda kot arhitekt, ki je pri privatnem podjetju risal škarpe, jaške in propuste za vaške ceste, pogosto moral pojavljati tudi na terenu. vendar je tam komaj kdaj izstopil iz svojega avtomobila. Ostala dva , oba ekonomista pa se še toliko nista zmigala. Seveda ne gre podcenjevati njunega dela, vendar Janezovo osemurno čemenje pred monitorjem v kreditnem oddelku na banki in Franetovo delo v nabavi v lesni firmi res ne gresta na roko športnemu videzu in počutju.

»O ho, dober dan!« se je nekaj zaslišalo iz smeri razmajane kolibe. »A so turisti, he he?«

Trojica je zvedavo obrnila svoje poglede v smeri od koder so prihajale prijazne besede in s težavo ugledala osebo , ki jih je obgovorila. Pa tudi ni čudno, saj je možic, ki je sedel na nekakšni klopci pred bajtico zgledal skoraj čisto obraščen z visokimi koprivami in slakom. Posebno tako , bolj od daleč je zgledalo kot , da je tam že od zime in , da ga je ves tisti plevel šele potem ko se je že vsedel, čisto v miru počasi prekril.
Ko so stopili bliže, se je pokazalo, da je mož kljub vsemu le zgazil nekaj tistega plevela in si tako napravil prostor. A vendar nič več kot to. Res, niti metra več.

»No, le pridite bliže!« jih je možiček povabil in zraven mahal z levo roko, kot bi predse grabil orehe ali fižol. Drugo roko je v komolcu naslanjal na grčasto palico, med rumenimi prsti pa se mu je kadila skoraj do konca pokajena cigareta, ki bi mu po vsej logiki že morala opeči kožo.

»Le vsedite se. Po pijačo skočim!« je bil prijazen in prav hecno se je zdelo našim trem planincem, kako je rekel ’skočim’, saj njegovo gibanje ni bilo ravno podobno kakšni poskočnosti. Ne, daleč od tega. Mož je najprej potreboval minuto ali pa še več, da se je dobro vzravnal, potem, pa je le počasi odsopihal skozi vrata svojega bivališča . Slišati je bilo škripanje ob hoji po podu in čez nekaj časa je le prikrevsal nazaj . V roki je imel zaprašeno flašo in le en , hm, težko bi rekli da čist štampelj.

»Primi!« je podal kozarček Štefanu in ni bilo čutiti, da bi dopuščal možnost ugovora. Štefan je ruknil tisti šnopc. Pri tem je nekoliko bolj belo pogledal in šele potem pozorneje pogledal in opazil, da kozarec v resnici ni ravno tako majčken. Ne, bolj verjetno je držal deciliter ali pa še kaj zraven. Da je bil tisti zvarek zelo slab tropinovec z vsaj petdesetimi procenti , to je tudi takoj občutil, saj je komaj zadržal kašelj in le skozi solzne oči je videl, da se mu stari skozi razmršene brke pobalinsko hihita. Druga dva sta žganico posrebala malo bolj počasi, saj sta videla Štefanovo reakcijo in takoj doumela koliko je ura. Zanemarila sta tudi nekoliko pomanjkljivo higieno, saj je šnopc zagotovo razkužil vse na svoji poti.

»No stric!« so možje le nekako začeli pogovor,« a ste le sami tukaj?« Vprašanje se je glede na klavrno podobo bivališča in okolice kar samo po sebi ponujalo.

»O sam, sam .« je kosmati možiček pritrdil in potem ko je končal kratki stavek še nekaj časa kimal. Pa je bilo kar malo čudno slišati. Namesto pričakovanega jamranja, je bilo v tistem hripavem tonu čutiti ponos. Ja, kot bi se dec hvalil, da je uspel ostati sam in da je sposoben živeti brez družbe in pomoči. »Kakopak kot sam? Kaj bom pa koga rabil ? Ja, da bi se brez potrebe drenjal s kom in se kregal za kakšno reč?«
»Pa vam ni nič dolgčas?!« Janez ga je to vprašal tako, kot da bi bilo povsem gotovo da je tako in kot da bi skoraj malo prosil starega naj vendar pojamra kako mu je hudo v neprijazni samoti.
»Ho , ho !« je nasprotno od tega veselo odvrnil stari, «a veste koliko živali pride mimo, pa radio imam…..mislim« ,je malo zastal, »če imam baterije, pa tudi taki kot ste vi pridejo mimo. Ne, ne, dolgčas mi pa že ni!«
Pa ravno po njegovi zgovornosti je bilo čutiti, da prav pogosto nima obiskov. No, pa tudi pot po kateri so prišli ni izgledala prav posebno oblegana. Ne, prej bi rekli, da redkokdaj kdo stopa po njej.
»Pa gospodinjo, a ste, a ste jo imeli!«
»A babo, da bi si nakopal. He, he ! Nikoli! Baba pride pa ti vse pobere.«
Ob tem stavku je šlo vsem trem malo na smeh. Takšna izjava je bila glede na možičkovo imetje, vsaj tako kot je zgledalo , ja no, res vsaj malo smešna!
» No, ko sem bil mlad sem že pogledal za katero! » Tu se je spet zahihital,kot smrkav pubertetnik, ki mu je pogovor o še na pol neodkritem svetu pognal rdečico v lica. Rdečice v njegovih kocinastih razbrazdanih licih resda ni bilo opaziti, zadrege pa ni bilo moč zgrešiti.
»Ho, ho, ampak da bi si katero nakopal za vse večne čase? Ne tega pa , hvala bogu res nisem dovolil!«

Ko je zvrgel vse možnosti , da bi lahko karkoli zvedeli od njega o tistih zadevah, ga seveda tega niso več spraševali. Kratek predah je možiček izkoristil in spet stegoval tropinovec možem pred nos. Tokrat so bili z žganjem bolj previdni. Dovolili so si natočiti le polovico in tudi izpili so ga bolj počasi . Edino stari je obrnil svojo porcijo in ko je odmaknil prazen glaž so se mu usta razlezla v najbolj zadovoljen obraz kar si ga lahko zamislite. Še dvakrat se je obliznil in se potrepljal po trebuhu. Da to pa res paše , je še dodal.

»Kaj ste pa delali« , je tišino prekinil Štefan. Takšno vprašanje bi tudi edino pričakoval od njega. Od vseh treh je bil še najbolj podvržen svojemu šihtu. Sicer sta tudi ostala dva svoje službe opravljala čisto v redu ampak ta, ta je svoji res podredil vse drugo. Včasih je celo dajal vtis, da mu hodi čisto narobe, če šihta ni podaljšal za nekaj ur, če se je že po tretji uri vračal domov. Vedno je tudi za soboto našel nekaj . Kar pa je bilo najbolj očitno in včasih moteče pa je bilo dejstvo, da skoraj ni znal več govoriti o čem drugem kot o svojem delu. Ja,kot da ni ničesar drugega zanimivega v tem našem življenju. Zato sta se ostala dva kamerada skoraj na glas zasmejala, ko je prišel na dan s svojim vprašanjem. Ja, verjetno je pozabil, da sta mu prej že dvakrat zabičala, da danes, glede na svoja redko redka srečanja, zagotovo ne bodo govorili o dolgočasnih stvareh.

»A delal?« je nekoliko začudeno odgovoril stari« Ja, no. Saj še zmeraj kaj delam. Saj nisem še čisto zanič! Drva si sam pripravim, pa, pa… Aja , pa koze tudi pasem in nekaj sena nakosim da jih prerinem skozi zimo. Ne, čisto še nisem za na odpad. Saj tudi v dolino grem še kdaj peš in nazaj tudi!« tu mu je šlo pošteno na smeh » pa, da ne boste mislili, da pridem gor s tako sapo in s tako rdečimi ksihti kot ste prisopihali vi trije!
Aja, kaj si že tisto rekel? A ti misliš, če sem hodil na šiht?«
Štefan je tukaj čisto na kratko pokimal, ko je mož že nadaljeval:
»Ja, tudi na šiht sem hodil! Ampak samo tri leta in pol. Jej, jej, tisti rudnik! A veš, da nisem mogel dihat tistega gifta! Me je tiščalo tu notri!« se je potolkel po prsih in gromko zakašljal, kot da ga je že od same omembe začelo grebsti v pljučih.
»Ne , tisto pa že ni bilo za nikamor !«, je odkimal , potem pa iznenada stegnil roko proti enemu od možakarjev:« En cigaret mi daj!«

Janez je nemudoma izvlekel škatlico, vzel čik zase , ponudil Štefanu in Franetu potem pa seveda še Možicu, ki je na njegovo presenečenje pograbil cigareto s škatlico vred, si vzel enega, ostalo, več kot pol jih je še bilo notri pa mirno spravil v žep. Po tej slejkoprej nenavadni potezi je možakarje pogledal tako neumno in nedolžno, da je Janez v trenutku opustil namero, da bi karkoli pripomnil. Le tisto vprašanje je zopet obviselo v zraku, kot že ob skoraj vsaki besedi starega strica…ali je vsaj čisto malo trčen ali…ma jebenti, zgleda , da ima le on nas malo za norca?!

»Pa vam kaj prinesejo iz doline, mislim hrano pa takšne stvari? » Franeta je pač to še najbolj zanimalo. Saj smo prej omenili, da je pohodnikom trebuh silil malo čez pas. No, ta opomba je bila zanj skoraj malo premilostna. Kile so ga vedno malo mučile in staviti bi si upal, da če bi ga vprašal zakaj bi ne mogel preživeti na takšni samoti, da bi bil prvi in takojšnji odgovor hrana! Dobra hrana in to v obilnih količinah, ha , to mu bila pa res pomembna reč! Pa denarja se mu je tudi čudno zdelo , da možiček ne bi imel. Kako je Frane visoko cenil denar, to se mu po podbradku ali kakšni drugi telesni pritiklini ni videlo, bilo pa je to vedno zelo očitno, če je nanesel pogovor na takšno temo. Ja, čisto brez pa tudi tak star očanc ne more shajati ali kako!?

»Ah, kaj naj mi nosijo. No, včasih že, včasih pa tudi sam grem po kakšno malenkost, mislim dvakrat ali trikrat na leto. Malo tobaka prinesem , par kil mesa pa kakšen flaškonček. Sicer mi pa tako tukaj nič ne manjka. Koze imam pa mleko. Skuto naredim, dve kuri imam tudi. Pa saj nimam več apetita kot pri dvajsetih letih. Kaj bi hotel še več?! In za vse to imam tudi dnarja dovolj in preveč. Od tistih treh let in pol si sploh nisem nič zrihtal. Pa pravijo, da bi lahko nekaj dobil. Tako mi pa itak država da nekaj malega. Za tobak je že pa še za kakšno stvar!«

Janez je kar strmel:« Ja pa saj ne morete od samega mleka, madona!«
»Kako pa to veš, a si kdaj probal?!« je stari zelo učinkovito odvrnil. Sicer pa kdaj pojem tudi kakšno klobaso. Kdaj mi jo prinese kakšen vaščan, ker poleti malo pomagam pograbiti seno s kakšnega obronka. Pa prav veliko ne morem pomagat, ljubi se mi pa tudi ne!« Zadnja misel ga je spet skoraj spravila v smeh.

Prav tako kot je bila hecna cela pripoved zanimivega starčka je bilo tudi njegovo obnašanje malo posebno. Potem ko je še enkrat na hitro natočil glaž za vsakega od treh mož in ga vsakemu tiščal pod nos dokler ga ta ni hočeš nočeš zvrnil v grlo je vstal, pograbil skoraj prazno flaško, se oprl na palico in odkrevsal proti vratom. Trojici ni namenil ne pozdrava , ne pogleda.

Vsi trije so tudi vsled tega , lahko kar rečemo , nikakršnega slovesa še nekaj trenutkov zmedeno in presenečeno obstali in bedasto gledali v vrata , ki je skoznje izginil v črno notranjost. Potem so skomignili z rameni in se dvignili na noge . Ne da bi se o tem karkoli menili so na okno zložili nekaj stvari iz nahrbtnika. Dve škatli tobaka in par konzerv so položili na polico in še enkrat pogledali skozi zamazano šipo. Videli niso ničesar, slišali pa tudi ne in možje so odrinili na pot.

Celo pot do vasi skoraj niso spregovorili. Ali pa je kateri pripomnil kaj nepomembnega za prekinitev tišine. Zgledalo je kot da izletniki nekaj premišljujejo. Kot, da jih bega nekaj kar je precej bolj pomembno od njihovega pohoda. No , na srečo je bila to le še kratka pot. Dobre četrt ure je trajala in že so vstopili v majhno vaško gostilnico.

Tam se jim je obraz malce razjasnil. Prišli so pač v okolje, ki je bilo bolj po meri njihovemu običajnemu druženju. Posedli so se tako prijateljo okoli mizice in naročili pijačo. Frane je že takoj hitel spraševati gospodinjo, če ima kaj domačega in ostala dva sta se mu kar odkrito krohotala. Ja, malo je bil pa res smešen.
Seveda je imela kaj domačega. Kmalu je zadišalo po klobasah in očitno je bilo , da so jih bili dedci več kot potrebni. Precej ur je bilo za njimi. Sploh se prej niso zavedli, da so samo pri starem samotarju pustili skoraj dve uri in pol.

»A pri pastirju ste se ustavili?« je nekoliko posmehljivo povprašala oštirka.

»A pastir da je?« je odvrnil Janez.
»No, ni ravno ne vem kakšen pastir. Zdaj sploh ne , ko se mu okoli kolibe pase samo tistih par koza. No, včasih je pa le imel nekaj živali več pa se ga je prijelo takšno ime. Vsi tod okoli mu pravijo tako. »
Še vedno je zgledalo , da se gospa vsemu skupaj malo posmehuje.

»Ja no, malo čuden zgleda ta vaš vaščan!« je rekel Štefan, da bi iz babnice izvlekel kaj pomeni njeno muzanje.

»Ma ja, kako naj rečem !« je odgovorila« Vedno je bil samosvoj. Nikoli ni dovolil, da se kdo kaj prida meša v njegov svet. Tudi takrat ne, ko mu je kdo želel pomagati . Ja, pa tudi on ni bil nikoli pripravljen iti čez svojo mejo in navezovati stikov z nami. pa ne smem reči, da ni hotel priskočiti na pomoč, Ne to pa ne! Še celo zelo priden je bil, če je bilo to res potrebno. Ampak, ko je bil problem rešen, zagotovo ni prišel še drugi dan pomagat. Kdaj je po kakšnem dnevu , ko je bil zraven pri košnji ali spravilu potem zgledalo kot da se je vdrl v zemljo za teden dni. Zgledalo je , kot da je po enem dnevu druženja z ljudmi potreben vsaj nekajkrat toliko časa samote. Pa še to moram reči…je pa pošten možak. Nikoli in nikdar ni bilo niti govora , da bi koga prinesel okoli!«

»A tako ? » so prikimali gostje . Počasi so tudi zaključili s svojo pijačo in od klobas so ostale le špile. Poravnali so še račun in se poslovili od gostilničarke, takoj za ovinkom pa tudi od prijazne male vasice. Pot v dolino je bila precej krajša , kot tista , ki jih je pripeljala pred nekaj urami v vasico. Po bližnjicah in nekaj po glavni cesti so jo predelali v slabih dveh urah. Vmes niso kaj prida govorili. To je bilo slejkoprej nekoliko čudno. Niso bili takšne vrste, da si ne bi imeli kaj povedati. Ne, danes so razmišljali o nečem drugem.

»Pa čisto sam je tam gor !« je prekinil tišino Janez » še babe nima, da bi mu kaj skuhala! Ja, saj zgleda, da je še sploh nikoli ni imel nobene. Pa zastopi to če moreš!«

»In tak dolgčas! Brez ritma, brez pravega dela. Dan za dnem. Jej, jej!« je kot po neki logiki nadaljeval Štefan.

»In denarja nima, nobenih pametnih dohodkov. Aja, pa še nobene prave hrane, jebemti. Skuto jé in kozje mleko!« je skoraj malo komično zaključil Frane.

In vsak s svojim čudenjem in nerazumevanjem nekega čisto drugega sveta so se spravili počasi v Štefanov terenec.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar