Črkar s stopnišča
miks 25.12.2008
Ma, če prav pomislim, mi nikoli v življenju ni bilo treba ničesar napisati. Hočem reči,da bi bilo to moje delo, opravilo po kakršnikoli dolžnosti. No,mogoče bi lahko tukaj izvzel spise in podobne stvari, ki sem jih moral skracati v šoli. Ampak to bom kar zanemaril. Saj čisto mogoče, da je bilo vmes kaj zanimivega, vendar od takrat je že dolgo, spravljenega pa nimam od tistega nič. Ne v zvezkih, ne na diskih in še daleč najmanj imam kaj od tistega shranjenega v svoji glavi. Pozneje pa mi nikoli in nikdar ni bilo tega več treba. Še več, skoraj nikoli se ne spomnim, da bi mi kaj takega kdaj kdo predlagal ali si to želel od mene.
No, včasih je ravno mene doletelo, da sem moral spisati kakšno voščilo , ki smo ga potem prebrali , ko smo izročili skupinsko darilo. Pa sem pač decu, ki ga je doletel Abraham ali odhod v penzijo spravil skupaj dva verza. Ob naslednji takšni priložnosti so to dolžnost seveda spet zvalili name! Vendar pa, to so redki slučaji in komaj omembe vredni pisni izdelki.
Tako sem se ravno danes, ko vsled praznične turobnosti nimam ravno aktivnega dne, lotil razmišljanja o tem, kaj normalnega človeka žene, da spravlja stavke na prej brezhibno čisto , belo podlago !? Da bi bilo to nekaj novega , nekaj hudo naprednega, tega nekako ne morem sprejeti. Ne bi tukaj razglabljal o antičnih piscih pa tudi ne o srednjeveških romantikih, pa ruskih majstrih, ki so z branjem lastnih zapisov na bralnih večerih spravljali občinstvo v solze in smeh.
Ne, novost to ni. V bistvu je to že hudo zdelana dejavnost. In potuhtati v tem početju nekaj novega pa še za človeka, ki zagotovo ne uspe uporabljati tretjine gesel iz glosarja, zagotovo ni za pričakovati.
Prav tako kot mi tega nikoli ni bilo treba početi v preteklosti , pa si tudi ne predstavljam, da bi bilo to zdaj ali v bodoče moje delo. Pa čeprav občasno. Da bi na primer sprejel naročilo, da moram spisati majhno kolumnico s poljubno temo za droben lokalni cajteng, ki poleg vsega izide le enkrat na mesec. Ma ni šans. Brez tiste pogodbe resda lahko zmečem skupaj deset takih spisov, ampak to storim kar tako, na lepem, brez ure in datuma.
In še dalje se sprašujem kako do tega pride. Da bi bila to novotarija, to smo kljub novim tehnologijam zvrgli na celi črti. Ekonomski motiv je propadel še bolj popolnoma. Ali lahko vztrajamo pri tistem, da se ob tem dobro počutim. Zadnje čase me pred ekranom začnejo pogosto ščemeti oči in često se mi tudi nekoliko zasolzijo.Običajno to vodi še v glavobol! Poleg tega mi je ravno zdaj tako popolnoma zaspala leva taca, da ne vem če bo še kdaj prišla k sebi.
In razmišljam in razmišljam….slava!!
Ja, edino to mi še ostane. Težko bi zagotovo trdil,da imam v mislih kakšno grozljivo veliko slavo. E, ne, mislim, da so zame primernejše takšne bolj majhne. Bi rekel sorazmeren pripadajoč delež. Tako bolj lokalno. Pa še tu sem , kolikor se na to spoznam, pripravljen popuščati.
Naj ponazorim. Čeprav že dolga leta mlatim po kitari , mi ni nikoli uspelo biti najboljši v vasi. Ne, za kaj takega je bil to le prevelik kraj. Ampak sem se pa sam pri sebi z veseljem kitil z nazivom solokitarist št.1 v našem bloku. Mislim, kdo bo mene! No,in potem je začel v drugem stopnišču tisti zoprn mulc brenkati na zguzano češko Jolano. Joj zvoki , vam rečem. Na začetku sem se bednemu kitaristu samo nasmihal , po treh štirih mesecih pa sem ob soundih, ki so po zračnikih ali pa ob odprtem oknu dosegli moja ušesa, postajal malce nemiren. Ja, saj je jasno kaj hočem povedati. Še malo je smrkavec vadil in evo….Dare je bil kar naenkrat najboljši muzikant v našem stopnišču.
Ja zdaj, ko sem malce zašel , moram prav pošteno pomisliti, kako naj spravim te svoje misli v red in ta pojav spet navežem na pisanje.
Ćisto primerljivo to seveda ni, predvsem zato, ker ko sem napisal nekaj svojih zgodbic je zgledalo, da sem v bistvu edini, ki kaj takega počne. Prav zares. Vas ni bila nič prevelika in noben mulc v bloku ni počel kaj takega, da bi me ogrožal. Bolje rečeno, vsaj vedel nisem za takšne ljudi.
Potem pa je nek genijalec takšne vaške črkarje povezal in to tako dobro, da lahko stalno nadziramo koliko, kje, kdo in celo točno kdaj je spisal kakšen stavek. In veliko takšnih stavkov je pametnih,veliko pa tudi takšnih , ki ne ostanejo ravno v spominu. Marsikateri ostane neopažen in marsikakemu se pripisuje prevelik pomen. Nekateri pisci se mirno, neagresivno ukvarjajo s svojim veseljem, nekateri na vsak način hočejo potrditev in odziv. Hočejo biti pač slavni v celemu bloku.
No, jaz vas zaenkrat pozdravljam s svojega stopnišča. To moje (kao) razmišljanje se je zavleklo na eno uro. Ne pozabite, vmes sem še oživljal umrlo okončino, tako da bi bil res skrajni čas, da končam. Saj niti nisem ničesar ugotovil. Kvečjemu to mogoče, da me v to tipkanje žene želja po slavi. A dej! To že ne more biti. No, če pa že , bom to svoj novoodkrito častihlepno čustvo omejil na to, da bom vesel,če se vas bo nekaj oglasilo na tej moji skromni strani.Če bo kdo tukaj pustil kakšen pozdrav pa še toliko bolje.
25.12.2008 ob 17:36
Ja potem pa ŽIVJO, a ne…
In koga briga zakaj, glavno da teje fajn brati
26.12.2008 ob 07:38
No, pa lep pozdrav od najlepše v mojem stanovanju
No, včasih pride kdo na obisk in takrat moje zrcalce umolkne.
Ti pa le piši, lepo pišeš o ljudeh in tvojem kraju.
Srečno!
26.12.2008 ob 08:29
Pozdravljen, Dare! Že nekajkrat na teh straneh, pa vedno brez glasu, danes pa ne morem mimo … ne da bi ti voščila dobro jutro in se ti zahvalila, ker sem v jutro vstopila tudi s pomočjo tvoje sočne šaljivosti! Slava? čemu, zakaj, kako, kdaj, po čem, za koliko ? Bog ne daj slave, Dare, Boge ne daj. Slava postane obvezujoča … in traja le pet minut! Preizkušeno, toliko da veš! In konec konce ti po njej ostane v ustih okus po žaltavih orehih, bemu de! Ti pišeš zato, ker za to začutiš potrebo, bilo kje, bilo kdaj ! V avtu, ko se pelješ v službo … ojej, kaj bi kdaj dala za to, da bi imela možnost prenašanja misli na neko “misli bralno sredstvo” in potem to zapisati z besedo! Takrat, ko ne morem pisati, mi gredo po glavi v resnici najboljše in najlepše misli! Potem pa mi uidejo in jih komajda še ulovim, sem in tja kakšno, samo za seme za voljo za pisanje vnaprej! In vsak poseben dogodek si človek silno želi tisti hip opisati … pa magari v stopnišču! Slava? Nak, hvala, raje samo to, da me prebere nekaj ljudi … je pa seveda lepo, ko nekdo reče, da te je prebral in da mu je bilo prebrano všeč! Meni je … lepo in všeč! Bodi dobro, Dare in … ostajaj zvest svoji zasvojenosti, tudi jaz poznam tovrstno zasvojenost … in ne želim se je znebiti, ne še!
26.12.2008 ob 10:34
Joj, hvala za prijazen obisk. Glede slav0
pa moram reči, da sem namenoma omenil ravno slavo, da bi bilo ja očitno, da o tem razmišljam v hecu, neresno. Drugače bi govoril o opaženosti ali kvečjemu popularnosti. S takšnimi heci vsake toliko malo dam v razmišljanje zadeve v tej naši skupnosti. Dolgo časa si kaj takega niti slučajno nisem “upal”. Mislil sem, da pač ne gre, da bi nekaj jamral in stokal, češ ‘tukaj sem pa me noben ne opazi’. Potem pa sem začel opazovati, da ravno to počnejo vsake toliko skoraj vsi, tudi najbolj znani (blogerski) avtorji. Nekateri v bistvu večino svoje pisarije namenjajo temu, kako jih nihče ne razume in ne ceni, medtem ko druge, ki so pol slabši od njih pa kao vsi berejo in hvalijo.
Če zapraviš vsaj nekaj časa na blogosferi potem verjetno veš na kaj mislim. No, ko sem to dojel, sem si tudi sam včasih privosščil malo “razmišljanja” v tej smeri.
Ob neki takšni jamravski vojni sem svoje mnenje povedal v takšni obliki:
http://daretovblog.blog.siol.net/2008/01/10/pe-ve-ce-zvezde/
lp
26.12.2008 ob 10:59
Oh, če bi slava me skrbela, sama bi drugače pela
Nekateri ljudje smo čisto nevtralni blogerji.
Ljudem damo košček sebe in kdor vzame, vzame.
26.12.2008 ob 11:05
Eh, Dare, saj sem šaljivost v zvezi s “slavo” razumela, se morda malo premalo natančno izrazila, dejstvo pa je, ja, da smo čisto vsi, ki kaj napišemo, tudi krvavi pod kožo. Sto stvari in reči napišeš kar tako, mimogrede, ker si človeku zahoče in “zamore” razmišljanja, pa to udejani še s prsti, ko pa zapišeš stoeno stvar, si pa želiš, da bi to bilo odmevnejše, da bi nekdo ta tvoj “stoprvi zapis” opazil in ga komentiral. Tako pač je, ljudje smo in če ne drugega, si želimo komentarjev zato, da vemo, koliko daleč v temo smo brcnili v razmišljaju, kje nas je zaneslo v desno ali v levo in kdo je tisti, ki je ali pa ni zadovoljen z našim razmišljanjem. In dobro dene take vrste komentar, ki ti ponuja smernic in ki te opozori na kikse! Eto, pišem, ker rada pišem … Mej se, Dare !
26.12.2008 ob 11:07
In seveda, kot pravi nevenka, človek da nekaj sebe, košček sebe in kdor to vzame, pač vzame. Le močno potrebo čutimo po tem, da pišemo “glasno in vidno”, to je to.
26.12.2008 ob 15:56
Mrtvo oknčino??? Pa ja nisi že v tistih letih?
Pa mimogrede, kdo naj bi bil najboljši kitarist Pr Far’.
26.12.2008 ob 16:02
@Fajfk, če razumem na kaj namiguješ…vprašal si Christiana Ronalda, če še zna špilat fusbal….
A veš, da nisem razmišljal tako konkretno. Mogoče kakšen tip od stereotipov, mogoče kakšen meni neznan, Hari Čibej . Pojma nimam ! Aja, mrbet je Boški !
28.12.2008 ob 20:32
Mrbet pa ni slava ampak usmiljenje, dare?
Sej včas kumi čakam, de napišeš. 
28.12.2008 ob 20:45
Bin, nekajkrat sem bil zadnje čase na tvojih poljanah in zlahka rečem, da ti vse pohvale zlahka vrnem z obrestmi vred. Poezija sicer zame ni nekaj, kar bi ne vem kako komentiral in analiziral, vendar brez dvoma lahko zatrdim, da ne najdem zlepa tod okoli verzov, ki bi zgledali tako iskreno neprisiljeni povrh vsega pa še prijetno, nenasilno ujeti v izdelane klasične oblike.
No, škoda, da smo se zadnjič spoznali le tako na hitro. (čeprav Milenin literarni večer zagotovo ni bil krneki na hitro
)
Upam, da bo priložnost, da to popravimo prišla čimprej.
29.12.2008 ob 22:16
…”Poleg tega mi je ravno zdaj tako popolnoma zaspala leva taca, da ne vem če bo še kdaj prišla k sebi.”
He, he, Dare, vedno mi usta lezejo na smeh,ko prebiram tvoje pisanje. Je leva tačka že prišla k sebi?
Le ostani tak še naprej, lepo se imej, lepo praznovanje si naredi, zdravje naj ti služi in: SREČNO!
29.12.2008 ob 22:21
Enako, zdravje in vsem tvojim tudi. Da je v vaši hiši lepo in prijetno sem razbral že s slik na tvoji strani, zagotovo pa je v taki hiši doma tudi toplina in prijaznost. No, jaz ti že želim da bi bilo tako….celo novo leto in še naprej. lp
29.12.2008 ob 22:28
dare,
jaz te prav zaradi tvojih tako dobrih, življenjskih zapisah, tako rada berem.
Že res, da si dolg, ampak to je tvoja vrlina.
Bodi še naprej tak
29.12.2008 ob 23:38
Priložnost pa bo, če ne, jo bomo pa naredili!
30.12.2008 ob 01:16
Dare,
oprosti moji nerodnosti: seveda tudi vsem tvojim
dragim privoščim Prijazno, Zdravo in zadovoljno Novo leto!
30.12.2008 ob 09:12
Tudi tebi vse naj v srečnem 2009, naj se ti izpolni kaka skrita želja.
Srečno 2009
30.12.2008 ob 18:45
@bin, to je moška beseda
@zdravje, za želje je važno samo, da so to tiste iz srca , detajli so drugotnega pomena
@lord, srečno
30.12.2008 ob 21:44
Od veselja, zdravja, sreče, se že kar kadi,
toliko voščil se tke med nami,
v virtuali, na mogočnem spletu.
Bin pa vam želi ob novem letu,
naj se prav vsakemu od vas zgodi,
vse tisto, kar si res želite … sami!