Božičnega večera mi sploh ne bi bilo težko narisati v lepi luči, nostalgično z dodanim vonjem po kadilu in mandarinah. Prav nobena težava ne bi bilo priklicati v spomin nekaj tiste pravljičnosti, ki se je naselila v male možgančke v tistih dneh. V možgančke , ki so verjeli v tisti mali čudež.

Sploh pa se zaboga ne spomnim, da bi kdaj kar nehal verjeti. Saj ne , da zdaj mislim, da nekje nad dimniki Rudolf vleče božične sani in ….Ne, nič takega, le spomnim se ne kdaj sem se ovedel, preklopil ali kaj podobnega.

In ko takole razmišljam o meji med pravljičnim in resničnim svetom , se pa tudi zares spomnim da je resnični svet obstajal tudi takrat. In prav tako kot imaginarni , tudi tisti realni zame ni imel ostrih robov. Stvari si preprosto nisem razlagal. Ne, da si jih nisem znal, niti poskusil nisem. Tako je pač bilo!

In ravno z božičem so v tistih časih delali, kot da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo na sporedu. In verjemite, niti sanjalo se mi ni, da je s tem kaj narobe. Verjetno se je že takrat ustvarjal zametek mojega talenta za politične in socialne analize! Nikjer , ne v šoli, ne na edinem TV programu , ne na radiu niso niti slučajno omenili , da je to tisti dan.

V moj luknjasti spomin pa se je vseeno za večno zasidralo nekaj utrinkov. Zakaj so tam zadaj tako trdno spravljeni ne vem. Mogoče samo slučajno.

»Sem šraufala nekaj radio, pa sem jo slišala, v nemščini!« je soseda Marica skoraj šepetaje pripovedovala drugim trem sosedam.
»Pa naj rečejo kar hočejo, lepa pesem je, čisto lahko bi jo tudi na naših postajah vrteli!«

Šlo je za sveto noč in še zdaj se sprašujem ali je res slišala tisto pesem ali je v tistih sedemdesetih le postalo že malo moderno govoriti o kakšnih stvareh, ki resda menda še niso bile za na radio. Pa čeprav šepetaje. Saj gospa niti ni bila verna. Bogve kaj je hotela povedati.

No, jaz nisem tega, da smo bili prikrajšani za takšne stvari prav popolnoma nič občutil. V družini z zmerno pobožno mamo in očetom, ki mu je bilo glede tega maksimalno čisto vseeno mi kaj takega seveda ni niti na misel prišlo. Še najmanj pa se je kdo spuščal v kakšne razlage zakaj sveta noč svira na tujih programih , na naših pa ne.

Tako smo božič še najbolj spoznali po tem, da smo takrat postavili smrečico in jaslice. To je bilo seveda zanimivo. Posebno jaslic sem se zmeraj zelo zagnano lotil in vedno sem se zatrdno odločil, da bom naslednje leto že štirinajst dni prej začel misliti na to in naredil mostiček , pa potoček in pravo maketo hlevčka. No drugo leto je bilo spet isto kot ponavadi.

Za protokol okoli svetega večera smo pri hiši imeli staro teto. Ja teta Angela je skrbela, da vsled indiferentnosti tistega časa do božiča le ta ni čisto popolnoma izvisel. Skrbno je bedela nad našo udeležbo pri cerkvenih ceremonijah, pa za to , da je bilo z adventnimi venčki, jaslicami in vsemi ostalimi pomena polnimi dodatki vse v najlepšem redu. Na sam božični večer je celo bajto tudi požegnala z dišečim kadilom, ki ga je za ta namen kupila v katoliški drogeriji v stari Gorici, ko je proti koncu leta šla tja prodat svoje čipke. Ja, na plehnato smetišnico je nasula žerjavice in nanjo položila oljčno vejico in nekaj tistih belih kristalov. S tem rekvizitom je potem obšla vsako sleherno sobico , špajz in sekret in vsi ostali smo capljali za njo. No, ne ravno vsi. Stari je ob tistih njenih ritualih, še posebno ob urokih, ki jih je žlobudrala zraven , le zavijal z očmi . Požvižgal se je na njeno kadilo in na svojem običajnem mestu tisti čas raje kadil svojo filter Jugoslavija. Verjetno že trideseto ali štrideseto tisti dan.

Naslednja stopnja je bila, da smo ob jaslicah poskušali zapeti kakšen božični song. Poskušali pravim zato , ker smo to početje vedno kmalu opustili. Poleg tetinega cvilečega falzeta tudi ostali glasovi niso zveneli posebno kvalitetno pa tudi ubranost je bila jako vprašljiva.

In potem polnočnica. Tam pa smo lahko slišali sveto noč. Ma kaj slišali, kar grmelo je od petja in orglanja s kora nad mojo glavo. Imela pa je tudi polnočnica svoje stranske učinke. Vedno so pozneje govorili o kakšnem učitelju, ki je v svoji kaj jaz vem kakšni zavednosti malo špijoniral, kateri učenci so se tiste maše udeleževali in so menda pozneje dobivali opomine in ukore. Pa menda predvsem zaradi pozne ure, ko ne bi smeli letati okoli.
In spet se mi ni kaj prida sanjalo , da je to kakorkoli čudno in nobenih junakov se ne spomnim, ki bi v tem smislu kaj prida razpravljali.

Pravo zaušnico pa je dobil Božič tudi na sam praznični dan. Še posebno če je bilo to sredi tedna. Seveda govorim o tem, da smo otroci čisto normalno odkorakali v šolo, kjer smo zaradi nočnih aktivnosti zevali kot žabe pa tudi naši starši so čisto normalno odšli na svoje šihte. In ne na firmah in še manj v šoli se ni božiča ponavadi niti omenilo. No, mogoče je kateri od sošolcev omenil kaj je dobil za darilo, če so imeli navado obdarovati za božič.

Pri nas smo obdarovanje, kar tudi ni bilo prazničnemu vtisu v prid, imeli za silvestrov večer. Po mojem predvsem zato, ker smo bili takrat vsi prosti in doma.

No, vidite in tako sem podrl in uničil vso tisto nostalgično romantiko, ki sem jo zastavil na začetku! Ne, vse pa res ne. Vseeno je res, da se mi je takrat v glavi odvijala pravljica in da je hiša dišala po kadilu in mandarinah.

Danes po kadilu ne diši več, sadeže ki sem jih omenjal pa lahko kupimo kadarkoli v letu , ne le na tiste posebne dni. In sveta noč? Ma ta špila povsod, od novembra naprej. Če malo pobrskate , ma ni bil zlodej , da je ne najdete tudi v heavy metal ali rap izvedbi. Le tu pa tam jo preglasi kakšen jingle bell s kokakolo v roki.

Vsem vam želim, da vam v vaših hišah lepo zadiši. Po miru in nežnih prijateljskih čustvih. Želim vam, da začutite v večeru ko ste skupaj tiste najglobje in najlepše vezi. In da bi jih v naslednjem letu znali obdržati.

Srečno!