Zadnje čase sem pridobil eno zelo zanimivo lastnost. Postale so mi “všeč” vseh sort zvrsti tako muzike, kot filmov ali kakšnih drugih stvaritev. S tem vsehsortami imam v mislih takšne, ki se s tem , da so mi čisto »v redu« ponavadi ne bi ravno hvalil. Tako pa mi je postalo počasi čisto vseeno , če se mi zjutraj v možgane vsadi kakšna narodnozabavna polka ali če se zalotim, da se mi kakšen špas v nedeljskem večernem programu zdi maksimalno smešen.
Zakaj človek tako spusti svoje kriterije je pa popolnoma drugo vprašanje. Ena možnost je ta, da jih sploh ne spusti ampak samo obdrži tiste , ki jih je imel že prej, le spreneveda se ne več. Preprosto si prizna, da mu čisto paše, če sliši Lojzeta Slaka , pa mirna Bosna. (Pa sploh ne vem zakaj se reče mirna Bosna!)
Druga, ki sumim, da v precejšni meri velja tudi zame, bi bila ta, da s svojim mnenjem dajemo malo kontre ostalim okoli sebe. V mojem primeru je to tako zaradi pogostega občutka, da nekaterim ljudem okoli mene nikoli ni po godu prav popolnoma nič. TV spored, filmi, muzika….kot sem rekel, popolnoma nič. In ko se znajdeš med takšnimi je zelo zanimivo, posebno če napadeš prvi, da prehvališ vse kar ti takrat pade na pamet. Nedeljsko zabavno oddajo, limonadasto nadaljevanko, slovensko popevko , domačo tv dramo in števerjanski narodno zabavni festival. Ker večina ljudi v kakšni gostilniški družbi ni pretirano bojevitih in željnih prepiranja, se ponavadi na takšna nenavadna mnenja odzovejo zelo zanimivo. Predvsem malo presenečeno, potem pa previdno neodobravajoče. Pa se takrat ne smete omajati. V svojem občudovanju omenjenega morate celo še bolj pretiravati.
Tretja stvar, o tem sem pravzaprav sploh želel modrovati, pa se tiče mnenja o nekakšnih stopnjah umetnosti. O tem ,da za določena okolja in nekatere skupine ljudi pač pride v poštev na primer ravno to kar drugi označijo kot domnevno manjvredno.
Pa naj najprej povem, da besedo umetnost pojmujem kot nekaj zelo velikega. Kot ustvarjanje najvišjih estetskih in duhovno globokih vrednosti, ki so sad klicev umetniških duš in visoko nad smernicami trendov, mode in dnevnih tržnih cen.
Vendar pa moja definicija velikokrat propade. Termin umetnost se lima vsevprek. Umetniki so se v zgodovini rojevali, zdaj pa se izšolajo in naredijo. Najbolj težko mi gre v glavo ko tip kakšen bizaren performans sam proglaša za umetnino in zraven sebe kot umetnika nove dobe. Ob tem se seveda zgraža nad vsemi ostalimi ljudmi, ki s svojo zahojenostjo njegove visoke stvaritve niso že sami opazili. Tip pa od pasu dol nag, obliman z jogurtovimi lončki in rdeče pobarvanim frisom kriče kroži po odru, medtem ko njegov asistent s kotno brusilko žaga na pol dvestolitrski sod, da mu bridke iskre letijo v nago rit. Ljudje pa tega ne opazijo kot višjo umetniško vrednost. Mislim, saj ne morem verjet.
No , zaradi te očitne inflacije oznake »umetniško« sem popustil tudi sam in spustil merila. Umetnost sem nekako razdelil na tri stopnje. Prva in vsaj zame edina res prav je tista iz moje definicije nekaj vrstic više. V drugo lahko vtaknemo večino vsega, kar se ustvarja , pa to ne zanima ravno ogromne mase ljudi. O tretji stopnji pa bom napisal nekaj besed več.
Pa naj kar tukaj priznam, da je delitev zagotovo zelo površna in netočna. Čeprav imam namen razvrščati zgolj tri zvrsti umetnosti, glasbo, literaturo in slikarstvo, moram tudi glede teh priznati, da bi bil pri ocenjevanju kdaj je kakšna stvaritev umetniško delo, zelo negotov in kar nekako se mi dozdeva, da bi se znal osmešiti.
To mi je padlo na pamet pred časom, ko sem na blogosu bral dolgo poglobljeno debato o svetovno znanemu pianistu, ki je koncertiral v Cankarju. Opažanja in vtise sogovornikov je bilo res veselje brati. V njihovi energični debati je bilo veliko pravega občutka za umetnikovo ustvarjanje in pravo čudo se mi je zdelo, kaj so spoštovani blogerji začutili v tisti vrhunsko izvedeni glasbi. Na momente me je že imelo, da bi pritaknil kakšen droben komentar ampak sem si , hvalabogu, premislil. Priznal sem si, da niti zdaleč ne spadam mednje. Resnici na ljubo sem popolnoma prepričan, da sprejemniki v moji betici ne bi zaznali bistvene razlike med virtuoznostjo Pogorelićevega nastopa in med suhoparnim tipkanjem študenta glasbene šole!
Ravno tako bi ne upal staviti, da bom zagotovo spoznal vrhunsko umetniško sliko med manjvrednimi izdelki vaških naivcev.
Pri literaturi bi bil mogoče za spoznanje bolj korajžen ampak roke v ogenj pa tudi za to ne bi dajal.
No, pa da končno izdam razlog tega, da omenjam ravno muziko, slikarstvo in pisanje. Gre za to, da se ravno te stvari največkrat dogajajo na prireditvah kot so ohceti, abrahami ,obletnice in tam se z najnižjimi oblikami teh umetniških zvrsti srečamo vedno in naenkrat. Pa še jaz sem tam (pre)pogosto prisoten.
Zelo zgoščeno opisano poteka stvar tako , da ljudje prinesejo darila. Med njimi ne sme manjkati »umetniška« slika. To je skoraj brez izjeme slika domačega kraja ali še pogosteje, domače hiše in ko jo podarijo slavljencu, jo tudi dvignjeno pokažejo vsem prisotnim. Takrat se običajno zasliši vzdih občudovanja. Sledi, brez izjeme, nekaj komentarjev v stilu: » To je slika, se vsaj točno vidi kaj je gor, ne pa tiste umetniške packarije, kot bi kravji drek z biciklom povozu. A je tisto umetnost?? »

Sledi literarni užitek. Vodja hudomušnih prišlekov razgrne velik papir in prebere slavljencu v rimah napisano stvaritev, ki spomni prisotne na prenekateri dogodek iz življenja človeka, ki mu je pesnitev namenjena. Včasih, ampak res redko, je zadeva sicer čisto znosna. Poznam ljudsko pesnico, ki to počne dokaj dobro in celo po naročilu, celo zelo od daleč pridejo ljudje s podatki in opisom in ona spravi skupaj pesem za določeno priložnost. Kot že rečeno pa je največkrat zadeva zelo podpovprečna. Velikokrat se trudim, da ob prisiljenih rimah ne delam grimas in zadevo do konca spremljam resno kot se le da.
Prišel je dan ko končno ti
pričakal petdeset let si
in kadar to se komu zgodi
se poveseli s prijatelji
…………in tako dalje v nedogled, dokler ne zmanjka besed kot ti, mi , si in bi….
In spet ljudje odobravajo in trepljajo pisca po ramenu.
In muzika? Ja, potem pač zaigra muzika! In tudi ta privabi na usta smeh in vrisk. Dobra volja in veselje napolnita prostor .

No ,in kaj naj zdaj s to Ohcetno umetnostjo. Nič, tako naj ostane . Ta ambient in ti ljudje takrat potrebujejo ravno to. Ne potrebujejo niti vrhunske umetniške slike, niti nerazumljive poezije , niti akademskega godalnega kvarteta. Še najmanj pa potrebujejo onega tipa, ki obliman z jogurtovimi……..
……ma ja no…lep pozdrav. Dare