dare.likar@siol.net

Kljub temu, da se zavedam, kako bodo te dni blogos in podobna okolja preplavilo morje voščil in želja, si nekako kar ne morem kaj, da ne bi tudi sam napisal par vrstic. Saj, konec koncev , to tudi menda ni tako zelo težko. Ljudem pač zaželiš lepih stvari. Zaželiš jim vsega kar si pač želi sleherni izmed nas. Zelo so priročni zdravje, ljubezen in sreča nasploh. Treba je to samo storiti tako, da se v besedah začuti iskrenost. Da se začuti, da besede gredo od srca in da niso le ustaljeno zaporedje, ki se zdrdra ob datumih kot je ta danes.
Potem se je seveda dobro tudi odločiti koga bomo s to čestitko nagovorili. Najlaže je voščiti kar vsem. Podobno kot to dela Racinger. A veste … urbi pa orbi pa to! Lahko izberemo določeno skupino in s tem pokažemo pač kam naj bi spadali. Če s tem nimamo občutka, lahko izpade tudi neokusno, saj kaže le na pobožne želje, da bi se štel v nek krog ljudi, kjer te pa v bistvu nobeden ne pozna. Tako bi lahko kar po vrsti našteval. Recimo:

Gartnerju bi ob virtualnem stisku roke zaželel, da mu hiperprodukcija res široke palete tém še naprej krasi njegov dinamični blog, vendar naj mu vsemogočni blogerski bog pokloni še sposobnost komuniciranja z drugimi.
SimoniRebolj bi na blogu zaželel obilo obiskovalcev, ki so v življenju osvojili sposobnost branja daljših tekstov kot so opozorila na škatlicah cigaret.
MarkuCrnkoviču bi zaželel, da bi v Renaultu izdelali en avto samo zanj,
Sireni, da bi se moda pa ja začela spreminjati vsak teden,
Fetaliju, da bi skozi Robidnico montirali hitri vlak in
Vlatki , da bi vse to jasno predvidela že vnaprej.

Vendar pa, takšen pristop res ne bi bil pravi. Kazal bi mojo snobovsko željo, da se kažem v neki druščini, ki sem jo skrbno izbral iz naslovnice. Ne, tega pa res ne bi rad.

Pravzaprav bi srečo zaželel besedi. Zaželel bi jo pametni besedi. Takšni , ki zna poslušati in , ki razume , da nikoli ni svet črnobel. Ki razume pameten pomislek in ki dopušča prijateljski kompromis. Srečo in uspeh bi zaželel pozitivnim mislim , ki bo tistega , ki se mu bo utrnila in srečneža, ki ga bo dosegla nekaj naučila in mu nekaj dala.

Tukaj na moji strani imam spisek kar nekaj ljudi, ki so se mi v času moje prisotnosti tukaj priljubili. Začutil sem, da imajo oni kot tudi tisti, ki tam manjkajo v sebi sposobnost takšnega razmišljanja in da so njihove besede prijazne in poštene do mene in drugih ljudi. Seveda tukaj z veseljem prištejem še vse obiskovalce , ki mi redno lepšate vsakdan. Vse dobro želim vam in vašim bližnjim…iz srca. Dare

( P.S. Včeraj in danes sem kracal neko stvar , ki mi je ratala nerazumno dolga, pa še je nisem končal-. Glede na to, da ni prav veliko ljudi, ki takšne štrene sploh prebere, sem se odločil, da bom namesto tega zaenkrat objavil kratek post v obliki novoletnega voščila. Zdaj pa poglejte kaj je ratalo !!! )

Ma, če prav pomislim, mi nikoli v življenju ni bilo treba ničesar napisati. Hočem reči,da bi bilo to moje delo, opravilo po kakršnikoli dolžnosti. No,mogoče bi lahko tukaj izvzel spise in podobne stvari, ki sem jih moral skracati v šoli. Ampak to bom kar zanemaril. Saj čisto mogoče, da je bilo vmes kaj zanimivega, vendar od takrat je že dolgo, spravljenega pa nimam od tistega nič. Ne v zvezkih, ne na diskih in še daleč najmanj imam kaj od tistega shranjenega v svoji glavi. Pozneje pa mi nikoli in nikdar ni bilo tega več treba. Še več, skoraj nikoli se ne spomnim, da bi mi kaj takega kdaj kdo predlagal ali si to želel od mene.

No, včasih je ravno mene doletelo, da sem moral spisati kakšno voščilo , ki smo ga potem prebrali , ko smo izročili skupinsko darilo. Pa sem pač decu, ki ga je doletel Abraham ali odhod v penzijo spravil skupaj dva verza. Ob naslednji takšni priložnosti so to dolžnost seveda spet zvalili name! Vendar pa, to so redki slučaji in komaj omembe vredni pisni izdelki.

Tako sem se ravno danes, ko vsled praznične turobnosti nimam ravno aktivnega dne, lotil razmišljanja o tem, kaj normalnega človeka žene, da spravlja stavke na prej brezhibno čisto , belo podlago !? Da bi bilo to nekaj novega , nekaj hudo naprednega, tega nekako ne morem sprejeti. Ne bi tukaj razglabljal o antičnih piscih pa tudi ne o srednjeveških romantikih, pa ruskih majstrih, ki so z branjem lastnih zapisov na bralnih večerih spravljali občinstvo v solze in smeh.

Ne, novost to ni. V bistvu je to že hudo zdelana dejavnost. In potuhtati v tem početju nekaj novega pa še za človeka, ki zagotovo ne uspe uporabljati tretjine gesel iz glosarja, zagotovo ni za pričakovati.

Prav tako kot mi tega nikoli ni bilo treba početi v preteklosti , pa si tudi ne predstavljam, da bi bilo to zdaj ali v bodoče moje delo. Pa čeprav občasno. Da bi na primer sprejel naročilo, da moram spisati majhno kolumnico s poljubno temo za droben lokalni cajteng, ki poleg vsega izide le enkrat na mesec. Ma ni šans. Brez tiste pogodbe resda lahko zmečem skupaj deset takih spisov, ampak to storim kar tako, na lepem, brez ure in datuma.

In še dalje se sprašujem kako do tega pride. Da bi bila to novotarija, to smo kljub novim tehnologijam zvrgli na celi črti. Ekonomski motiv je propadel še bolj popolnoma. Ali lahko vztrajamo pri tistem, da se ob tem dobro počutim. Zadnje čase me pred ekranom začnejo pogosto ščemeti oči in često se mi tudi nekoliko zasolzijo.Običajno to vodi še v glavobol! Poleg tega mi je ravno zdaj tako popolnoma zaspala leva taca, da ne vem če bo še kdaj prišla k sebi.

In razmišljam in razmišljam….slava!!

Ja, edino to mi še ostane. Težko bi zagotovo trdil,da imam v mislih kakšno grozljivo veliko slavo. E, ne, mislim, da so zame primernejše takšne bolj majhne. Bi rekel sorazmeren pripadajoč delež. Tako bolj lokalno. Pa še tu sem , kolikor se na to spoznam, pripravljen popuščati.

Naj ponazorim. Čeprav že dolga leta mlatim po kitari , mi ni nikoli uspelo biti najboljši v vasi. Ne, za kaj takega je bil to le prevelik kraj. Ampak sem se pa sam pri sebi z veseljem kitil z nazivom solokitarist št.1 v našem bloku. Mislim, kdo bo mene! No,in potem je začel v drugem stopnišču tisti zoprn mulc brenkati na zguzano češko Jolano. Joj zvoki , vam rečem. Na začetku sem se bednemu kitaristu samo nasmihal , po treh štirih mesecih pa sem ob soundih, ki so po zračnikih ali pa ob odprtem oknu dosegli moja ušesa, postajal malce nemiren. Ja, saj je jasno kaj hočem povedati. Še malo je smrkavec vadil in evo….Dare je bil kar naenkrat najboljši muzikant v našem stopnišču.

Ja zdaj, ko sem malce zašel , moram prav pošteno pomisliti, kako naj spravim te svoje misli v red in ta pojav spet navežem na pisanje.

Ćisto primerljivo to seveda ni, predvsem zato, ker ko sem napisal nekaj svojih zgodbic je zgledalo, da sem v bistvu edini, ki kaj takega počne. Prav zares. Vas ni bila nič prevelika in noben mulc v bloku ni počel kaj takega, da bi me ogrožal. Bolje rečeno, vsaj vedel nisem za takšne ljudi.

Potem pa je nek genijalec takšne vaške črkarje povezal in to tako dobro, da lahko stalno nadziramo koliko, kje, kdo in celo točno kdaj je spisal kakšen stavek. In veliko takšnih stavkov je pametnih,veliko pa tudi takšnih , ki ne ostanejo ravno v spominu. Marsikateri ostane neopažen in marsikakemu se pripisuje prevelik pomen. Nekateri pisci se mirno, neagresivno ukvarjajo s svojim veseljem, nekateri na vsak način hočejo potrditev in odziv. Hočejo biti pač slavni v celemu bloku.

No, jaz vas zaenkrat pozdravljam s svojega stopnišča. To moje (kao) razmišljanje se je zavleklo na eno uro. Ne pozabite, vmes sem še oživljal umrlo okončino, tako da bi bil res skrajni čas, da končam. Saj niti nisem ničesar ugotovil. Kvečjemu to mogoče, da me v to tipkanje žene želja po slavi. A dej! To že ne more biti. No, če pa že , bom to svoj novoodkrito častihlepno čustvo omejil na to, da bom vesel,če se vas bo nekaj oglasilo na tej moji skromni strani.Če bo kdo tukaj pustil kakšen pozdrav pa še toliko bolje.

Božičnega večera mi sploh ne bi bilo težko narisati v lepi luči, nostalgično z dodanim vonjem po kadilu in mandarinah. Prav nobena težava ne bi bilo priklicati v spomin nekaj tiste pravljičnosti, ki se je naselila v male možgančke v tistih dneh. V možgančke , ki so verjeli v tisti mali čudež.

Sploh pa se zaboga ne spomnim, da bi kdaj kar nehal verjeti. Saj ne , da zdaj mislim, da nekje nad dimniki Rudolf vleče božične sani in ….Ne, nič takega, le spomnim se ne kdaj sem se ovedel, preklopil ali kaj podobnega.

In ko takole razmišljam o meji med pravljičnim in resničnim svetom , se pa tudi zares spomnim da je resnični svet obstajal tudi takrat. In prav tako kot imaginarni , tudi tisti realni zame ni imel ostrih robov. Stvari si preprosto nisem razlagal. Ne, da si jih nisem znal, niti poskusil nisem. Tako je pač bilo!

In ravno z božičem so v tistih časih delali, kot da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo na sporedu. In verjemite, niti sanjalo se mi ni, da je s tem kaj narobe. Verjetno se je že takrat ustvarjal zametek mojega talenta za politične in socialne analize! Nikjer , ne v šoli, ne na edinem TV programu , ne na radiu niso niti slučajno omenili , da je to tisti dan.

V moj luknjasti spomin pa se je vseeno za večno zasidralo nekaj utrinkov. Zakaj so tam zadaj tako trdno spravljeni ne vem. Mogoče samo slučajno.

»Sem šraufala nekaj radio, pa sem jo slišala, v nemščini!« je soseda Marica skoraj šepetaje pripovedovala drugim trem sosedam.
»Pa naj rečejo kar hočejo, lepa pesem je, čisto lahko bi jo tudi na naših postajah vrteli!«

Šlo je za sveto noč in še zdaj se sprašujem ali je res slišala tisto pesem ali je v tistih sedemdesetih le postalo že malo moderno govoriti o kakšnih stvareh, ki resda menda še niso bile za na radio. Pa čeprav šepetaje. Saj gospa niti ni bila verna. Bogve kaj je hotela povedati.

No, jaz nisem tega, da smo bili prikrajšani za takšne stvari prav popolnoma nič občutil. V družini z zmerno pobožno mamo in očetom, ki mu je bilo glede tega maksimalno čisto vseeno mi kaj takega seveda ni niti na misel prišlo. Še najmanj pa se je kdo spuščal v kakšne razlage zakaj sveta noč svira na tujih programih , na naših pa ne.

Tako smo božič še najbolj spoznali po tem, da smo takrat postavili smrečico in jaslice. To je bilo seveda zanimivo. Posebno jaslic sem se zmeraj zelo zagnano lotil in vedno sem se zatrdno odločil, da bom naslednje leto že štirinajst dni prej začel misliti na to in naredil mostiček , pa potoček in pravo maketo hlevčka. No drugo leto je bilo spet isto kot ponavadi.

Za protokol okoli svetega večera smo pri hiši imeli staro teto. Ja teta Angela je skrbela, da vsled indiferentnosti tistega časa do božiča le ta ni čisto popolnoma izvisel. Skrbno je bedela nad našo udeležbo pri cerkvenih ceremonijah, pa za to , da je bilo z adventnimi venčki, jaslicami in vsemi ostalimi pomena polnimi dodatki vse v najlepšem redu. Na sam božični večer je celo bajto tudi požegnala z dišečim kadilom, ki ga je za ta namen kupila v katoliški drogeriji v stari Gorici, ko je proti koncu leta šla tja prodat svoje čipke. Ja, na plehnato smetišnico je nasula žerjavice in nanjo položila oljčno vejico in nekaj tistih belih kristalov. S tem rekvizitom je potem obšla vsako sleherno sobico , špajz in sekret in vsi ostali smo capljali za njo. No, ne ravno vsi. Stari je ob tistih njenih ritualih, še posebno ob urokih, ki jih je žlobudrala zraven , le zavijal z očmi . Požvižgal se je na njeno kadilo in na svojem običajnem mestu tisti čas raje kadil svojo filter Jugoslavija. Verjetno že trideseto ali štrideseto tisti dan.

Naslednja stopnja je bila, da smo ob jaslicah poskušali zapeti kakšen božični song. Poskušali pravim zato , ker smo to početje vedno kmalu opustili. Poleg tetinega cvilečega falzeta tudi ostali glasovi niso zveneli posebno kvalitetno pa tudi ubranost je bila jako vprašljiva.

In potem polnočnica. Tam pa smo lahko slišali sveto noč. Ma kaj slišali, kar grmelo je od petja in orglanja s kora nad mojo glavo. Imela pa je tudi polnočnica svoje stranske učinke. Vedno so pozneje govorili o kakšnem učitelju, ki je v svoji kaj jaz vem kakšni zavednosti malo špijoniral, kateri učenci so se tiste maše udeleževali in so menda pozneje dobivali opomine in ukore. Pa menda predvsem zaradi pozne ure, ko ne bi smeli letati okoli.
In spet se mi ni kaj prida sanjalo , da je to kakorkoli čudno in nobenih junakov se ne spomnim, ki bi v tem smislu kaj prida razpravljali.

Pravo zaušnico pa je dobil Božič tudi na sam praznični dan. Še posebno če je bilo to sredi tedna. Seveda govorim o tem, da smo otroci čisto normalno odkorakali v šolo, kjer smo zaradi nočnih aktivnosti zevali kot žabe pa tudi naši starši so čisto normalno odšli na svoje šihte. In ne na firmah in še manj v šoli se ni božiča ponavadi niti omenilo. No, mogoče je kateri od sošolcev omenil kaj je dobil za darilo, če so imeli navado obdarovati za božič.

Pri nas smo obdarovanje, kar tudi ni bilo prazničnemu vtisu v prid, imeli za silvestrov večer. Po mojem predvsem zato, ker smo bili takrat vsi prosti in doma.

No, vidite in tako sem podrl in uničil vso tisto nostalgično romantiko, ki sem jo zastavil na začetku! Ne, vse pa res ne. Vseeno je res, da se mi je takrat v glavi odvijala pravljica in da je hiša dišala po kadilu in mandarinah.

Danes po kadilu ne diši več, sadeže ki sem jih omenjal pa lahko kupimo kadarkoli v letu , ne le na tiste posebne dni. In sveta noč? Ma ta špila povsod, od novembra naprej. Če malo pobrskate , ma ni bil zlodej , da je ne najdete tudi v heavy metal ali rap izvedbi. Le tu pa tam jo preglasi kakšen jingle bell s kokakolo v roki.

Vsem vam želim, da vam v vaših hišah lepo zadiši. Po miru in nežnih prijateljskih čustvih. Želim vam, da začutite v večeru ko ste skupaj tiste najglobje in najlepše vezi. In da bi jih v naslednjem letu znali obdržati.

Srečno!

Kar mimo nje sem korakal, ignorantsko in vsaj na videz odločno in pokončno. S stisnjenimi zobmi in z neko držo, ki razen nevsakdanjega železnega izraza ni imela nobene prave vsebine. Pa po svoje sem občutil, kot da sem nekje v globini borec in da nekaj zmorem.

Ko sem jo že drugič obšel ne da bi šel bliže, sem se spomnil na tisto staro knapovsko zgodbo o možu, ki se je odločil nekega dne, da tisti dan pa prmejduš ne bo zavil v oštarijo. Moško in vzravnano je šel mimo betule kot da sploh ne obstaja, kot da tam sploh ni bajte kamor je vsak dan po napornem šihtu zavil in tam ponavadi obvisel za šankom do črne noči. In šel je stari , žejni knap tisti dan kar mimo. In je hodil še naprej. Pa se je po dvesto metrih kar naenkrat ustavil in v trenutku globokega razmišljanja položil prst na usta ter po nekaj sekundah ugotovil: » Madona, sem bil danes trden karakter. Če ga pa za to nisem zaslužil dva deci!« …in je šel lepo tistih dvesto metrov nazaj.

Seveda nisem smel popustiti v tako rani fazi in tudi tako simpatična zgodba se je lahko zgodila samo enkrat.
Ne , zame je bila kriza v tej fazi daleč od tega , da bi bila simpatična. Stiskati me je začelo v želodcu in v prstih sem začutil mravljince. Nekje v podzavesti, ki se še ni čisto sprijaznila s tem , da še enkrat izgublja , sem razbral, da moram menda početi druge stvari. Ja, moram se zamotiti. delal sem nekaj , kaj pa vem, nekaj fizičnega. Stvari so mi letele z rok! Stvari so padale na tla. Proti tlem je lezel tudi moj šibki motiv.

Težko je mogoče razumeti človeka kot sem jaz, da ne najde motiva! O pa še kako ga najde. Želja po družinskem miru, po tem da bi otroci spet imeli očeta in žena svojega ljubečega možička. A teh prelepih motivov ne občutim več takrat ko bi si tega želel. Takrat ko je glava še hladna in zmožna jasnih , modrih misli.

Ne, ne šele ko se prepustim, ko zaplavam v omamo, takrat se prepričujem kako je to zadnjič, kako bo jutrišnji dan čisto drug in jaz z njim.

In komaj par dni nazaj je bil zame tisti jutrišnji dan. Preživel sem ga tako, da sem šel mimo. Sam sebe sem prepričeval, da je to vredno ponosa in da bom zmogel ta korak. Ta korak, ki ne bi smel biti tako grozno velik za razumnega odraslega moža! Pa danes? Danes je dan tri ali štiri. Ponos se je umaknil strahu, boj s kruto resničnostjo izgublja ostrino in zdrži samo še tako, da se umika nekakšnim pravilom, ki jih zmeden um kliče nekje iz globin.

Nikoli nisem verjel, da se lahko to zgodi tudi meni. Pomiloval sem žrtve, ki sem jih poznal. Skoraj malo zaničevanja sem občutil do teh kreatur. Le moja prirojeno naučena strpna drža mi je preprečevala, da bi jim bil tako skrajno nenaklonjen.

In zdaj se to dogaja meni. Dogaja se mi že dolgo časa. Le sprijaznil se s tem mogoče še nisem popolnoma in s tem, da sem nemočen v svojem upiranju.

V že zdavnaj izgubljeni bitki sem takrat dokončno popustil. Tresoč in šibak sem se ji približal. Ne, nisem več mogel iti mimo. Vsedel sem se na tisti ljubi stol. Srečal sem pogled prijazne deklice. V njenih očeh ni bilo očitkov ! Le tisti znan izraz……saj sem vedela…in rahlo je še zavila pogled.

Ja, spet sem popustil…….

in hlastnil sem divje ……….

:……..po tipkovnici in stipkal objavo!

December je za muzikanta pač mesec mesecev. Če je tip obenem še bloger in to povrh vsega še takšen , ki se stalno trudi držati svoj ritem in obseg objavljanja, potem lahko s tem nastanejo težave. Nekoliko zmanjkuje časa,ko pa ga je dovolj, takrat se zelo rado zgodi , da se taisti muzikontar , podobno kot današnjo nedeljo, počuti kot zmečkana povožena cota ravnokar potegnjena izpod kravje riti. Joj, primerjava !

Špilov , takšnih in drugačnih , je v letošnjem decembru vsega skupaj najmanj sedem. Takšnih in drugačnih pravim, ker se med sabo takšni nastopi res drastično razlikujejo. Skoraj vedno pa se zgodi kakšna posebnost, ki ostane v spominu.
Glede na vse to tudi zadnje dni nekako ne začutim potrebe po pisanju kakšnih bolj literarnih vrstic. Tako sem prejšnjič nakladal o ohcetni umetnosti, tokrat pa vam bom opisal nekaj zanimivosti s takšnih špilov kot smo jih prebrodili prejšnjo noč.

Prva ura na takšnem žuru je pogosto najbolj mučna. Vzdušja ni in muzikanti igramo sami sebi, kar je za ne ravno visoko kvalitetne godce še kar naporno in veliko se motimo , goste nagovarjamo z neposrečenimi priopombami in sploh, kako naj rečem, pač ni to tisto ta pravo.
Po tisti kritični uri in ko pridejo prvi litri čudežnih napojev v žile pa se stvar začne spreminjati. Ne vedno, ampak v večini primerov na bolje. Ljudje se skorajžijo in začnejo capljati na plesišče. Tu in tam kdo zavriska in zadeva se spelje v pravo smer.

Seveda se poleg »nadvse zadovoljnih« ljudi med občinstvom najde tudi kakšen model, ki upravičeno nestrinjanje z repertoarjem , zvrstjo muzike, ki jo šibamo tisti trenutek , našo instrumentalno zasedbo ali pa , če je treba , celo našim izgledom, pokaže na zelo zanimiv način.
Zgleda pa to včasih približno tako:
Jaz ne vem, kako to prenašajo »tapravi« ampak zame je enourna intenzivna runda dokaj naporna zadeva. In eden od biserov našega muzikarjenja je tudi, da ko se po takšni uri, moker kot miš in prepotreben pavze sesedem za mizo in oba kadilca niti še ne utegneta priti skozi vrata in prižgati čika do nas že primaje glavni organizator žura….:

»Fantje , brez zamere!« pravi… Mislim, tip je nažgan sto na uro in ima moteno artikulacijo.
»Brez zamere , ampak vsi mi težijo« malo zastane, »mislim, kako dolge pavze pa imate??«
V tej fazi najprej počakam , če se tip mogoče heca, potem pa ko vidim da se ne, se potrudim prepustiti debato ostalim trem, ker imam ventile za takšne stvari nastavljene za malenkost prenizko. Sicer pa se ponavadi nesoglasje konča tako, da na hitro spijemo in se spravimo nazaj na oder. »Pa kakšno domačo zagod’te!« nam še ukaže še dodatno opogumljen boss spotoma »bodo več plesali!«
»Kakšno od Avsenika na primer!« Tu pride na vrsti moje pojasnilo, da je imel Avsenik pevski tercet , klarinet in trobento in da torej mi tega ne moremo špilat. To ga mogoče za sekundo zmede, potem pa zamahne z roko:« Saj ni važno…kdo bo vedel….saj nimajo nebenega posluha!«

Ko zarežemo z govedino se sicer plesišče napolne ampak obvezno se pojavi tudi kakšen model, ki se nekaj dere v neposredni bližini.
»A ne vid’te , da ne marajo goveje, porkaduš!?« se mi razbere skozi hrup »A ne znate kakšne dalmatinske? A ste sploh kakšen bend? Mislim, žal mi je fantje , to zame ni noben ansambel. A sploh zašpilate cesarico.!«
Kakšen boljši v kategoriji gnojnega teženja nas celo sprovocira, da konec pesmi harmonikar stopi za syinth , jaz pa zamenjam kitari in mu zagodemo tisto sakramensko cesarico. Tip je na ta račun najmanj četrt ure tiho. Vendar največ petnajst minut.

Ko spet zaslužimo pavzo se nam približa simpatična gospa srednjih let in nas malo povpraša od kod smo in takšne stvari. Pa koliko časa že godemo. »Od kar pomnim !«ji pojasnim . To , da bi menda morali znati , glede na dolg staž kaj več, to pa nekako obvisi v zraku!
»Pa špilate v živo ali na plejbek!?« nas potem prijazno pobara. Ko ženski povem, da bom njeno vprašanje vzel kot kompliment, me le vprašujoče pogleda. Pojasnim ji, da playbacki pač ne fušajo. Sploh pa mi playbackov nimamo in jih torej ne moremo uporabljati, pa tudi znamo tega ne in tudi opreme za to menda nimamo. Gospo sem z vsemi temi podatki čisto zmedel. Je mislila, da je plejbek tisto , ko samo odpiraš usta. »Aja«, sem se kao ovedel, »ne ne, čisto vsako noto v življenju sem sam zašpilal, vključno s tistimi, ki so zazvenele fovš!«

Potem se večino vsega kar sem omenil , do konca prireditve še nekajkrat ponovi. Vmes se kdaj pa kdaj na oder privali kakšen model, ki je izredno začuden, ker nismo nadvse veseli, ker bi rad z nami nekaj zapel, Potem, ko naše sodelovanje nekako ne steče, odide nazaj z enakimi motoričnimi težavami in dosmrtno zamero do brezsrčnega benda. Še nekajkrat slišimo, da imamo predolgo pavzo in še parkrat zašpilamo čisto napačen komad potem pa se zadeva le približa koncu. Takrat se mogoče še komu zakisamo, ker po treh dodatkih nočemo zaigrati niti ene več, pa magari čisto kratke in samo za njega….

V dvorani , ki je pred šestimi, sedmimi urami brezhibno urejena pričakala goste pa le še nekaj najkasnejših in najbolj utrujenih poskuša med tuhtanjem kateri med na pol polnimi in prevrnjenimi kozarci je njihov, zapeti kakšno staro narodno pesem. Bend takrat pospravlja kište , kable , stojala in instrumente. Pred nami je še ura dela in še malo več vožnje.

Domov sem prišel po šesti uri. Nič nenavadnega. Zmatran sem bil kot……ma tudi nič nenavadnega. Nekaj smo jih falili ampak pošteno smo naredili šiht…ja res tudi to ni nič nena…. Sem se pa , medtem, ko je voda spirala z mene noč , ki je bila za mano odločil:
Bom pa nekaj napisal o tem, majkemi!

Zadnje čase sem pridobil eno zelo zanimivo lastnost. Postale so mi “všeč” vseh sort zvrsti tako muzike, kot filmov ali kakšnih drugih stvaritev. S tem vsehsortami imam v mislih takšne, ki se s tem , da so mi čisto »v redu« ponavadi ne bi ravno hvalil. Tako pa mi je postalo počasi čisto vseeno , če se mi zjutraj v možgane vsadi kakšna narodnozabavna polka ali če se zalotim, da se mi kakšen špas v nedeljskem večernem programu zdi maksimalno smešen.

Zakaj človek tako spusti svoje kriterije je pa popolnoma drugo vprašanje. Ena možnost je ta, da jih sploh ne spusti ampak samo obdrži tiste , ki jih je imel že prej, le spreneveda se ne več. Preprosto si prizna, da mu čisto paše, če sliši Lojzeta Slaka , pa mirna Bosna. (Pa sploh ne vem zakaj se reče mirna Bosna!)

Druga, ki sumim, da v precejšni meri velja tudi zame, bi bila ta, da s svojim mnenjem dajemo malo kontre ostalim okoli sebe. V mojem primeru je to tako zaradi pogostega občutka, da nekaterim ljudem okoli mene nikoli ni po godu prav popolnoma nič. TV spored, filmi, muzika….kot sem rekel, popolnoma nič. In ko se znajdeš med takšnimi je zelo zanimivo, posebno če napadeš prvi, da prehvališ vse kar ti takrat pade na pamet. Nedeljsko zabavno oddajo, limonadasto nadaljevanko, slovensko popevko , domačo tv dramo in števerjanski narodno zabavni festival. Ker večina ljudi v kakšni gostilniški družbi ni pretirano bojevitih in željnih prepiranja, se ponavadi na takšna nenavadna mnenja odzovejo zelo zanimivo. Predvsem malo presenečeno, potem pa previdno neodobravajoče. Pa se takrat ne smete omajati. V svojem občudovanju omenjenega morate celo še bolj pretiravati.

Tretja stvar, o tem sem pravzaprav sploh želel modrovati, pa se tiče mnenja o nekakšnih stopnjah umetnosti. O tem ,da za določena okolja in nekatere skupine ljudi pač pride v poštev na primer ravno to kar drugi označijo kot domnevno manjvredno.

Pa naj najprej povem, da besedo umetnost pojmujem kot nekaj zelo velikega. Kot ustvarjanje najvišjih estetskih in duhovno globokih vrednosti, ki so sad klicev umetniških duš in visoko nad smernicami trendov, mode in dnevnih tržnih cen.

Vendar pa moja definicija velikokrat propade. Termin umetnost se lima vsevprek. Umetniki so se v zgodovini rojevali, zdaj pa se izšolajo in naredijo. Najbolj težko mi gre v glavo ko tip kakšen bizaren performans sam proglaša za umetnino in zraven sebe kot umetnika nove dobe. Ob tem se seveda zgraža nad vsemi ostalimi ljudmi, ki s svojo zahojenostjo njegove visoke stvaritve niso že sami opazili. Tip pa od pasu dol nag, obliman z jogurtovimi lončki in rdeče pobarvanim frisom kriče kroži po odru, medtem ko njegov asistent s kotno brusilko žaga na pol dvestolitrski sod, da mu bridke iskre letijo v nago rit. Ljudje pa tega ne opazijo kot višjo umetniško vrednost. Mislim, saj ne morem verjet.

No , zaradi te očitne inflacije oznake »umetniško« sem popustil tudi sam in spustil merila. Umetnost sem nekako razdelil na tri stopnje. Prva in vsaj zame edina res prav je tista iz moje definicije nekaj vrstic više. V drugo lahko vtaknemo večino vsega, kar se ustvarja , pa to ne zanima ravno ogromne mase ljudi. O tretji stopnji pa bom napisal nekaj besed več.

Pa naj kar tukaj priznam, da je delitev zagotovo zelo površna in netočna. Čeprav imam namen razvrščati zgolj tri zvrsti umetnosti, glasbo, literaturo in slikarstvo, moram tudi glede teh priznati, da bi bil pri ocenjevanju kdaj je kakšna stvaritev umetniško delo, zelo negotov in kar nekako se mi dozdeva, da bi se znal osmešiti.

To mi je padlo na pamet pred časom, ko sem na blogosu bral dolgo poglobljeno debato o svetovno znanemu pianistu, ki je koncertiral v Cankarju. Opažanja in vtise sogovornikov je bilo res veselje brati. V njihovi energični debati je bilo veliko pravega občutka za umetnikovo ustvarjanje in pravo čudo se mi je zdelo, kaj so spoštovani blogerji začutili v tisti vrhunsko izvedeni glasbi. Na momente me je že imelo, da bi pritaknil kakšen droben komentar ampak sem si , hvalabogu, premislil. Priznal sem si, da niti zdaleč ne spadam mednje. Resnici na ljubo sem popolnoma prepričan, da sprejemniki v moji betici ne bi zaznali bistvene razlike med virtuoznostjo Pogorelićevega nastopa in med suhoparnim tipkanjem študenta glasbene šole!

Ravno tako bi ne upal staviti, da bom zagotovo spoznal vrhunsko umetniško sliko med manjvrednimi izdelki vaških naivcev.

Pri literaturi bi bil mogoče za spoznanje bolj korajžen ampak roke v ogenj pa tudi za to ne bi dajal.

No, pa da končno izdam razlog tega, da omenjam ravno muziko, slikarstvo in pisanje. Gre za to, da se ravno te stvari največkrat dogajajo na prireditvah kot so ohceti, abrahami ,obletnice in tam se z najnižjimi oblikami teh umetniških zvrsti srečamo vedno in naenkrat. Pa še jaz sem tam (pre)pogosto prisoten.

Zelo zgoščeno opisano poteka stvar tako , da ljudje prinesejo darila. Med njimi ne sme manjkati »umetniška« slika. To je skoraj brez izjeme slika domačega kraja ali še pogosteje, domače hiše in ko jo podarijo slavljencu, jo tudi dvignjeno pokažejo vsem prisotnim. Takrat se običajno zasliši vzdih občudovanja. Sledi, brez izjeme, nekaj komentarjev v stilu: » To je slika, se vsaj točno vidi kaj je gor, ne pa tiste umetniške packarije, kot bi kravji drek z biciklom povozu. A je tisto umetnost?? »

Sledi literarni užitek. Vodja hudomušnih prišlekov razgrne velik papir in prebere slavljencu v rimah napisano stvaritev, ki spomni prisotne na prenekateri dogodek iz življenja človeka, ki mu je pesnitev namenjena. Včasih, ampak res redko, je zadeva sicer čisto znosna. Poznam ljudsko pesnico, ki to počne dokaj dobro in celo po naročilu, celo zelo od daleč pridejo ljudje s podatki in opisom in ona spravi skupaj pesem za določeno priložnost. Kot že rečeno pa je največkrat zadeva zelo podpovprečna. Velikokrat se trudim, da ob prisiljenih rimah ne delam grimas in zadevo do konca spremljam resno kot se le da.

Prišel je dan ko končno ti
pričakal petdeset let si
in kadar to se komu zgodi
se poveseli s prijatelji
…………in tako dalje v nedogled, dokler ne zmanjka besed kot ti, mi , si in bi….

In spet ljudje odobravajo in trepljajo pisca po ramenu.

In muzika? Ja, potem pač zaigra muzika! In tudi ta privabi na usta smeh in vrisk. Dobra volja in veselje napolnita prostor .

No ,in kaj naj zdaj s to Ohcetno umetnostjo. Nič, tako naj ostane . Ta ambient in ti ljudje takrat potrebujejo ravno to. Ne potrebujejo niti vrhunske umetniške slike, niti nerazumljive poezije , niti akademskega godalnega kvarteta. Še najmanj pa potrebujejo onega tipa, ki obliman z jogurtovimi……..
……ma ja no…lep pozdrav. Dare

Če bi zhajali iz tega kaj vse se lahko človeku zgodi v življenju bi na nek način morali priznati, da izpadanje las pa res ne bi smeli šteti za najhujšo tragedijo. Poleg vseh milijon bolezni , ki jih najdemo v kazalih dohtarskih priročnikov, poleg neznosnih značajskih posebnosti , spolnih in psiholoških odklonov zgleda bosa glava na momente dokaj majhen problemček.

Pa vendar tudi ne gre, da bi omalovaževali ta pojav. Nekateri osebki iz tega naredijo težavo , ki jih vsakodnevno spremlja celo življenje. Poznam primer možakarja, ki je kmalu po tridesetem letu postal …kako naj rečem….ma ne bi bil ravno taprav za metalski bend ali pa vsaj ne primeren za frizerski katalog. A človek se z razvojem svojega nekdaj kuštrastega lasišča ni in ni mogel sprijazniti. Bilo ga je sram in preživljal je hude travme. Glavo, kakršna je pač že bila je pokril s klobukom in nikoli in nikdar ga nihče ni videl brez njega. Celo vsi so pozabili , da je lahko Lojze , kot mu je bilo ime , tudi gologlav. Ko se je na pogrebu svoje matere ob grobu odkril in je sonce posvetilo v njegovo spolirano plešo je bil to takrat in za vse čase edini tak slučaj.

Nek starejši sodelavec je svojo travmo ravno tako reševal s pokrivalom . Najbolj je bil smešen na začetku šihta, ko je med preoblačenjem vtaknil svojo glavo v omarico in šele tam notri snel klobuk in na hitro nataknil delavsko čepico.

Prav poseben primer so možje, ki so svojo nesprijaznjenost s kondicijo svojega lasišča reševali z maskiranjem. To je ponavadi zgledalo tako, da so , seveda s pomočjo spretne frizerke, na eni strani puščali nekaj dolgih pramenov in si jih potem vsako jutro z veliko dela in potrebne spretnosti nekako namotali po vrh glave in tako skrili golo kožo, ki bi se sicer nemarno svetila vsem na očeh. Svojo konstrukcijo so morali tudi nekako utrditi, kar so počeli s pocukrano vodo ali nekakšnimi mazili. V novejših časih je nek veleum na srečo za takšne izumil žele.

No takšna maškarada ni imela samo te slabe lastnosti, da je zahtevala veliko dela in je lastniku umetelne frizure relativno zelo zakomplicirala življenje. Še slabši stranski učinek je bil ta, da je bilo vse skupaj le delno odporno na vremenske vplive ali kakšne podobne neobvladljive situacije. Tako so pogosto pravili za kakšen tak primerek kako je bil komičen, ko mu je nenaden veter odvil umetelni zvitek in je pol metra ali še daljši čop pred vsemi veselo zaplapolal po zraku.
Še bolj mi je ostal v spominu primer lastnika takšne frizure, ki je na kopalnem izletu v Ankaranu skočil v vodo: Lasje so v vodi seveda popustili in se v vsej svoji nemajhni dolžini veselo odvili. Ko so ljudje videli tisto reč so se menda kar po vrsti vsi začeli panično dreti :« Beži Francl, nekaj plava za tabo!«

Jaz osebno obravnavam plešo kot srednje hudo nevšečnost. Ima svoje temne pa tudi svoje bolj znosne strani. Slaba je , kot je že znano ta, da se že od daleč vidi. Neprimerno bolj je opazno, kot pa to , da je človek denimo bedak. Vse pa je odvisno seveda tudi od tega kako človek izgubi svoje kuštre. Glede na način kako možakar postane plešast namreč tudi okolica sprejema to kruto realnost. To se mi zdi nekako primerljivo z dogodkom , ko človeku odtrga roko. Predstavljajte si, da vaš prijatelj odide na primer v Afganistan. Kaj ga je vleklo tja dol , o tem nimam pojma. Pametnega že gotovo nič! No, v glavnem, tam naleti na ihtavega telebana, ki napolni svojo kripo do šibedaha s trotilom, amonalom, dinamitom, umetnim gnojilom in še s kakšno tretjo ropotijo, če jo dobi, pa še avta nima registriranega za povrh. In glej ga šmenta! Nevarna kripa poči ravno blizu vašega frenda. Štrcelj mu seveda pripadniki polmeseca povijejo in vse skupaj se mu lepo zaceli. Po dveh mesecih se lepo vrne z roko domov. Mislim, da bi bilo smiselno napisati brez roke,ampak se bolj grdo sliši, poleg tega pa eno kljub vsemu še ima.
Ko pride domov, vas pokliče in povabi na pijačo. Veselo privolite in se mu pridružite v baru. Potem pa presenečenje. Pred vami se pojavi s to svojo novo podobo in se z vami rokuje z levico. No, kaj mislite? Bi vam bilo nerodno ali ne!?

Vidite in ravno tako je s plešavostjo. Če bi nekje iznenada izgubili cel skalp in bi se med svoje kar naenkrat vrnili z golo lobanjo, bi naleteli na ravno takšne zadrege. Tukaj pa tudi vidim prvo veliko prednost pleše. Nastane počasi. Leto za letom se bolj sveti , enim prej spredaj, nekomu na strani, tretjemu se spet začne delati luknja na vrhu glave, kot kapucinskemu menihu. Vsem pa se lahko počasi privadimo in jih kot take sprejmemo. Vsekakor pa veliko laže kot nespametnega kolega, ki je kolovratil po Afganistanu.

Ena zelo olajševalna okoliščina bi znala biti tudi ta, da se je v zadnjih letih na sveže pobrita lobanjica pojavila tudi kot možna modna oziroma moderna oblika »frizure«! Tako prenekateri že zelo mlad fant, ko opazi, da se mu kje kaj redči začne briti svojo betico in stalno paradira okoli z glavo naštimano kot na frišno spoliran marmornati jajček.

Še ena , sicer nekoliko otročja, takšna olajšava se tiče smeška, ki ga bom prilepil tukaj . Očitno je, da so smajliji, ki si z njimi pogosto pomagamo pri komunikaciji kar po vrsti plešasti kot otroška ritka.

Za jagodo na torti pa sem prihranil čisto svojo teorijo. Ta pa ni, kot bi kdo znal zmotno pomisliti, plod kakšnega dolgega raziskovanja in razmišljanja. Kar naenkrat mi je kapnilo, ko sem opazoval nekatere resne , izkušene plešaste starejše možakarje in jih primerjal z mladimi, smrkavimi, nespametnimi, predvsem pa kot asparagus kuštrastimi mladci.
Ja, kar naenkrat mi je vžgalo :«Ja, šele to je to! To je šele popolnoma razvita moška glava!«