Najveci drug naroda svog bio nam otac, majka, Bog
odozdo smo se divili (osim onih na robiji)

(največji tovariš ljudi bil nam je oče in mati in bog
in mi tam spodaj smo se mu čudili (razen zaporniki!) )

Verz iz pesmi iz zakladnice jugo rocka na pove lahko zelo veliko o času pred nekaj desetletji. In zlahka boste v teh dneh ( ali pa kadarkoli) našli veliko ljudi, ki bi se strinjali z ugotovitvami iz teh verzov pa čeprav brez zloveščega dodatka v oklepaju. Jaz se sicer takšni nostalgiji ne vdajam. Preveč mi je jasno, kaj naredijo leta, selektivnost spominov in malo trenutnega nezadovoljstva iz prave realne slike.

Torej, nikoli se ne pridružujem gostilniškemu robantenju o medu in mleku pred tridesetimi leti. Zelo sem skeptičen kadar je govora o takratnem vzvišenem položaju delavskega razreda o odnosu do fizikalca v tovarni, o obravnavanju navadnega človeka kot pacienta v bolnišnicah, stranke na sodiščih ali pač kot osebe nasploh.

Vendar pa če nekoliko razmislimo o tem, kaj je tekstopisec mislil s tistim delom verza , ki ga je dal v oklepaj. Zgodbe o Golem otoku, o udbi, o neusmiljenem uničevanju nasprotnikov ideje, o onemogočanju znanja, sposobnosti, naprednih idej in podobne nemarnosti so krute in nerazumljive. Pa vendar , ali ni jasno, da so se te anomalije v najboljših časih dotikale le zelo majhnega odstotka ljudi? Ravno tako, kot tudi elita nedotakljivih po mojem občutku ni štela veliko več visokih članov, kot smo temu priča zdaj. In te veličine zagotovo niso nagrabile več, kot je to v svetli demokraciji uspelo nekaterim »zvezdam« tranzicije!

Ali ni po svoje treba razumeti mojo in starejše generacije, da imajo na Jugoslavijo pozitivne lepe spomine. Seveda lahko tukaj opomnimo, da smo bili takrat vsi mladi oziroma mlajši in da že s tega naslova vidimo tisti čas skozi lepša očala. Lahko pa se tudi vsaj delno strinjamo z vlogo človeka v takratni ureditvi. Ko je kdaj govora o standardu se moje mnenje sliši nedvoumno in kategorično:« Takrat nisem imel nič in zdaj tudi ne!«

Je pa človek takrat res videl neko svetlobo daleč pred sabo. Ne glede na to, koliko je bil spoštljiv odnos do proletarca zlagan in narejen , ne glede na vse to, nekako je večina ljudi imela občutek, da imajo svoj glas. Da imajo tisti zgoraj do njih nekakšno odgovornost. V poznejših časih smo mogoče o marsikom izvedeli, da je bogato živel na račun delavcev ampak takrat je sistem zadeve peljal tako, da je bilo v odnosih do ljudi čutiti nekakšne moralne norme.

Ko je vsled trenutne kao krize eden velikih slovenskih menedžerjev pred dnevi na nekakšnem vrhu slovenskih gospodarstvenikov govoril o možnih načinih reševanja in zategovanju pasu , tudi svojega, je izpadel dobrotnik in rešitelj delavcev. Ko je čez nekaj dni med ljudi pricurjalo kakšne nagrade so si člani upravnega odbora kljub šparanju in menda katastrofalni situaciji potalali in je bilo to tako rekoč v istem paketu, takrat si ljudje res niso vedeli kaj naj si mislijo. Govoril sem s prijateljem, ki ga takšne zadeve zaradi spoštovanja nekdanjih vrednot in morale še dosti bolj prizadenejo. Skupno sva prišla do ugotovitve, da je sistem od neznosne tiranske diktature s prehodom v svetlo napredno demokracijo napredoval samo v toliko, da nam sedaj tako rekoč v faco povejo, da smo »ničvredna neinteligentna nepomembna smrdljiva raja »!

In še nekaj stvari sva omenila. Ni več praznika. Ni več kar dveh prostih dni. Takrat je bil tradicionalni čas za koline . Takrat smo šli na veselico. Skoraj ni bilo tako zanikrne vasi, da tam ne bi godli in plesali.

Vendar pa ! Odstotek ali morda dva odstotka Slovencev je čutila težko roko nad sabo! Niso mogli dihati kot bi želeli! Niso smeli zavpiti na glas kaj si mislijo!

Kakšne verze bodo pisci protestnih pesmi pisali čez leta za današnji čas? Ali (nas) bo v oklepajih res samo procent ali dva??

  • Share/Bookmark

26 odgovorov v “Kako veliki večini je bil Tito oče, mati in bog??”

  1. redarredar pravi:

    Nostalgija, ki iz leta v leto raste. To niso bili slabi časi. Danes pa samo sovraštvo in zavist v zraku. No, ostane nam še eno

  2. daredare pravi:

    @redar, a imaš v mislih kaj krvavega ?? :)

  3. 1danica pravi:

    Nostalgija je čisto na mestu, dokler ne postane preveč črno bela – kar v tvojem zapisu ni. Delavci so takrat večinoma imeli zagotoljeno delo in plačo, šli so na dopust, zidali so si hiše itd. itd. Za kmete je bilo že bolj tako.
    Bilo je pa v vseh pogledih več entuziazma in manj mateializma – velja za vse mogoče družbene skupine: isto vidiš znotraj firme kot v slovenski smučariji (marsikdo je dejansko kupil “podarim dobim” z namenom pomagati)ali drugih športih, isto vidiš znotraj razreda otrok in popolnoma isto še marsikje drugje. Ja, še obstajajo čisto normalni, dobri in prijazni ljudje, ampak roko na srce, če si tak, marsikdaj izpadeš čuden.
    Tito pa? Najbrž smo takrat potrebovali nekoga s tako karizmo, marsikaj pa tudi ni bilo prav. Danes bi bil kot kakšen dinozaver. Ampak samo slab spomin bi bil gotovo krivičen.

  4. redarredar pravi:

    Ne krvavega, rdeče pa je vsekakor;)

  5. drmagnumdrmagnum pravi:

    Moja mladost je bila del “titovih časov”. Takrat sem se izoblikoval in pripravil na svoje samostojno življenje. Sam ne vidim nič slabega v tem. Zgodovinarji pa imajo svoje različne razlage. Je že moralo biti tako. Narod je zmeraj potreboval svojega vodjo.

  6. daredare pravi:

    1danica, res je. Je pa tudi res, da nostalgija, ki jo večkrat omenjam in pomeni obšankarsko rogoviljenje ni te vrste. Tekšna nostalgija je sama sebi namen in je predvsem dobrodočla varianta za malo sproščujočega nadvse pogumnega kritiziranja vodilnih in oblasti. Fajn je tudi, ker s takšnim pristopom kadarkoli dobiš sogovornika !

  7. daredare pravi:

    @drmagnum, če že govoriš o izoblikovanju svoje osebnosti in kolikor smo te imeli srečo spoznati potem mislim, da jih med nami ni kaj dosti, ki bi v tistih časih videli kaj slabega!

  8. 1tastar pravi:

    Smrkavci neizkušeni! Ne morete videti nič slabega, če se sploh nočete zanimati, kako je bilo.

    Druže Tiitoooo, mi tiii!
    Mi ti se kuunemo, se kunemo,
    Da saa tvogaaa,
    puta, putaa ne skre ne skrenemo!

  9. daredare pravi:

    1tastar, menda je čisto jasno , da vidim veliko slabega….za en procent ljudi….!! Sicer pa , ne vem od katerega leta dol s(m)o zate smrkavci, glede Juge tudi sam nekaj vem. Sem bil kar nekaj let tam! :) lp

  10. 1danica pravi:

    1tastar – črno belih mnenj tudi jaz ne maram (glej komentar št. 3) in čisto jasno mi je, da je bilo marsikaj tudi slabo. Ampak vse? Daj no! In danes je VSE boljše? Pa ja! VSE slabše? Nikakor. Besedi NIČ in VSE pri takih stvareh sploh ne prideta v poštev. Povsem neuporabni sta.

  11. daredare pravi:

    1tastar meni zgleda kar pošten možakar, posebno zaradi tega ker tudi o sebi pove marsikatero! Ampak , če malo drugače obrnem pa dobim občutek, da ima (tudi)na račun tistih nemarnih cajtov danes solidno penzijo. Ja, saj zato nam jih pa lahko takšne kvasi :) :) :) !

  12. kojotka pravi:

    pesem ki jo navajaš ni iz zakladnice jugo-rocka….gre za pesem Hladnega piva z albuma Pobjeda…album je objavljen leta 1999, se pravi 8 let po tem ko je nestalo Jugoslavije…in pesem nima nobene veze z veličanjem starega sistema, nastala je v času, ko je na oblasti na Hrvaškem bil Tudjman, ki se je zgledoval na Tita, a mu kot oseba ni bil niti do kolena…in če bi navedel stih na koncu pesmi, bi tudi razumel za kaj se gre…dejansko ima malo s Titom…tisto v oklepajih (osim onih na robiji) je podjeb na dejstvo, da so vsi takratni vodilni politiku na Hrvaškem bivši robijaši..
    pesem se konča takole:
    Sad smo se probudili iz opce amnezije
    nakon mnogo godina izasli iz tamnice
    a vani je bas oblacno, na vrhu brda stoji on,
    skoro da nas zavara jeftina imitacija

    Kdo je jeftina imitacija ni potrebno razlagati…

  13. dare pravi:

    @kojotka, hvala za lekcijo. Vidiš tako se zgodi, če se človek na pamet dela pametnega. No če bi vedel točno za kaj gre, bi svoje “razmišljanje ” zastavil malo drugače. Verjetno pa se strinjaš, da zdaj nima nekega smisla spreminjati zadeve. Lep pozdrav :) !

  14. 1tastar pravi:

    1danica: Vse pa res ni bilo slabo. Za 29.november, na primer, smo imeli dva dni frej.

  15. TomicaTomica pravi:

    1tastar: Saj letos imamo dva prosta dneva :)

  16. Santos pravi:

    Ob prebranem se sprašujem, kje so sindikati in moč delavcev.Ko so podjetja delila dobičke so delavci molčali, sedaj, ko se odpušča gledajo v tla. V Sloveniji smo na možnost industrijskega konflikta-stavko lepo pozabili. Mogoče je lažje to pisat,ker ne delam v gospodarstvo, ampak pri delitvi dobička lastniki tudi niso bili solidarni in po tem modelu delili dobiček.Delavstvo ima zanesljivo moč, samo uporabiti je ne zna. Gledat v tla pa ni rešitev.

  17. dare pravi:

    Sindikat nam je v minulih tednih lepo sporočal kaj lahko naredimo in česa nam ni treba. Ko smo na (kriznem) sestanku opomnili direktorja, da nam menda ni treba podpisati 32 urnega delavnika (zgolj primer!) je šef potrdil, da nam tega res ni treba ampak , da bodo v tem primeru pač morali odpustiti 30 ljudi. In čisto vsak naš argument je doletela podobna usoda. Naj še povem svoje mnenje, ki sem ga povedal tudi sodelavcem. Gre za to, da se mi kakršnokoli “bojevanje” v teh razmerah zdi neumestno. Če se namreč v letih dela v uspešnem podjetju z veliko rastjo in ogromnimi dobički ni dalo doseči, da bi vsaj malo zlezli s svojih minimalcev , potem smo res lahko tiho tudi zdaj.

    Že v prejšnjih časih je bila moč, ki jo omenjaš v njihovih rokah. Ljudi pač lahko odpuščajo. In to vse laže in z vse manjšimi razlogi. Ljudi lahko zamenjujejo s sezonci iz Makedonije in Bolgarije. In res ima človek v takšnih razmerah tudi svoje možnosti. Lahko , kot praviš, pogleda v tla in se ukloni, lahko pri petdesetih brez kvalifikacij in z invalidnostjo tretje kategorije išče novo službo, lahko pa z denarjem iz zavoda pet let ali več plačuje odvetnika in se valja po delovnih sodiščih.

    Takšno sliko vidim jaz. Pa ne iščem opravičila za gledanje v tla. Še več……popolnoma prav imaš lp !

  18. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    vse se spreminja in mi tudi. Tako se spreminja tudi naše mišljenje.

    In na ta račun tudi kritičnost. ;)

  19. dare pravi:

    @vlatka. Ja, čas menda vse pogliha! lp

  20. kamperkamper pravi:

    Vsako obdobje ima svoje prednosti in slabosti zato,če dobro premislim ne vem kdaj mi je bilo bolje.Vsekakor pa nekoliko pogrešam sproščenost Titovih časov tako kot se poskušam izogibati današnjega vsiljenega tempa življenja :lol:

  21. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    menda ;)

    LP

  22. micamica pravi:

    kadar berem zapise o navdušujočih vzklikih na račun Tita-partije-etc., je prva stvar, na katero pomislim ta, da smo strašno nerazgledan narod in zelo zelo neizobraženi.
    Namreč: vsak, ki se je -preko knjig ali preko lastnih raziskovanj- soočil z vsaj 10% preteklosti, NE BO NIKOLI, AMPAK RES NIKOLI ploskal niti Titu, niti obdobju, ki ga je ta oseba pomagala ustvariti.

    priznam, zakaj pa ne, v socializmu so nam vtepli v glavo, da “dobro živimo” in da smo zato lahko “srečni in zadovoljni”. In s tem vedenjem smo zatiskali očmi pred vsemi tistimi žrtvami, ki pa so izginjali neznanokam in čez noč, ki so bili za režim obremenjujoči in moteči.
    In KER VEM, da se je to DOGAJALO, da so umirali nedolžni po arestih in še kje drugje, oprostite, jaz osebno NE MOREM BITI SREČNA, NITI ZADOVOLJNA, da sem doživljala pravljično (??) Titovo obdobje.
    Noben NORMALEN ČLOVEK, KI JE VIDEL DOKUMENTAREC O PETRIČKU, KI VE ZA JAME POLNE MRLIČEV, enostavno NE MORE živeti v utvari, “kako nam je bilo lepo.”

  23. dare pravi:

    @mica, amen !

    Upam, da s svojimi opombami dovolj uspešno znam povedati, da dobro vem nekatere stvari in da se visoka pesem o materi Jugoslaviji ni uspela usesti v moj spomin, pa kljub temu , da je tudi moj (spomin namreč) včasih preveč prizanesljiv.

    Zato se z veseljem pridružujem tvojim ugotovitvam glede grozot, ki jih normalen človek ne bi smel prezreti. Vendar , katch je ravno v besedici, ki si jo uporabila. Utvara! Utvaro je tisti čas uspešno ponujal veliki večini ljudi. In tisti so na nek način pač lepo živeli svoje dni!

    Glede razumevanja groznih dogajanj , ki jih samo nekatere omenjaš, pa zlahka najdeš prispevke in debate o tem na blogih. In ravno na blogosferi, kjer bi človek pričakoval pismene, razgledane in napredne ljudi lahko najdeš komentarje o petričku:

    Antonio pravi:

    Iztok Gartner:
    “Figo, ni bilo nobene krvi. Nobenega otroka niso ubili na Petričku. Samo grdo so ravnali z njimi. Tako kot v večini domov s sirotami. ”
    Na Petričku so ubili tri otroke. Ko so pobegnili, so jih ulovili in jih pripeljali nazaj. Nato so jih mučili in ustrelili.

    IZTOK GARTNER pravi:

    »Antonio, tri otroke? Huh, se spominjaš koliko so jih ubili njihovi starši?«

    Odgovor človeka, ki nima niti najmanjše sposobnosti približno dojeti tragičnost teh usod in si dovoli trgovati s številom otroških življenj in debatirati o tem kot bi šlo za otroško igro:

    Tonček reče : Iztok je bedak
    On pa užaljeno nazaj: To si ti , kaj sem pa jaz?

  24. daredare pravi:

    Ta zadnji dialog(ec) sem si seveda izmislil. Ampak s svojim nivojem pa čisto paše zraven prejšnjega!

  25. 1danica pravi:

    Mislim, Mica, da marsikatera današnja utvara ni nič boljša od tistih takrat. In komunistični partiji ne bi ploskala, niti Titu ne. Pa vendar, relativno gledano, so bili narodi Evrope tedaj na podobni točki (zgodovinsko in “zrelostno”), pa vendar se nismo znašli tam kot Rusi, Čehi itd. Sicer tudi ne tam kot Angleži, ampak tega tudi ni bilo pričakovati.
    Upam, da nisem tako strašno nerazgledana, kot bi po tvojem komentarju morala biti. Upam si trditi, da vidim eno in drugo. Ne bi se vrnili v prejšnji sistem, nikakor. A kakšno stvar pa le pogrešam, še več mi jih je čisto odveč.

  26. milena (mica) pravi:

    v bistvu se jaz osebno nimam KAJ pritoževati. meni je bilo fajn. No, če odštejem, da so mi bila določena vrata za študij zaprta zaradi t. i. moralne oporečnosti.
    Vendar!
    Bistvo tistega t. i. Titovega sistema pa ni v tem, da sem se jaz imela fajn. Jebela, saj nisem egoistka.
    Po vojni je bilo pri nas več ljudi umorjenih kot jih je med vojno padlo v borbah.
    In PRED TEM DEJSTVOM SI- NA RAČUN SVOJE RITI- PAČ NE MOREM ZATISKATI OČI, češ, meni je bilo fajn, saj potem je bilo pa vse “lepo in prav.”

    Ker prav TO se danes počne:
    meni ni bilo hudega, pa kaj potem če so jih ene par sto tisoč pobili, glavno da mene (ali mojih) niso.

    In okoli nas je na tisdoče Gartnerjev, ki razmišljajo točno po tem kopitu.

    P.S.
    pa se tako – vsaj zame- grozljivo razmišljanje NE tiče le preteklosti.
    Tudi v sedanjosti imamo tega vse polno.
    Recimo: nek Polde tepe in maltretira družino, pa vsi vedo, a mu nihče nič ne reče….pač….v stilu, saj dedec meni nič noče…..

    Oseba XY grozljivo napada in maltretira osebo XX, pa se ji vsi smehljajčkajo, češ………..saj meni nič noče, zakaj bi se sploh vmešaval….še huje!

    itd.
    itd.

    itd.

    Včasih sem ob takih stvareh prav žalostna….

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !