Kako je lepota relativna sem bil seznanjen pred davnimi leti. Seveda bi lahko navedel kopico primerov, ampak najbolj se mi je zapisal v spomin tisti, ko je stari Kacjan s svojimi konji priškripal v dolino. Bilo je pozno spomladi, ko je bilo treba preorati njivo pri moji sosedi. Slabi dve uri smo mulci poslušali cviljenje žlajfov pri njegovemu vozu prej kot se je pricijazil v dolino in potem smo čakali še petnajst minut, da so konjički pripeketali po poti mimo debele lipe . Voz je imel do vrha naložen s hlevskim gnojem in na vrhu pripravljeno drevo za oranje. Potem so možje oraču pomagali izpreči konje in raztovoriti orodje. Pred oranjem pa je bilo treba še raztrositi gnojilo po celi njivi. Ko so sosedje začeli razmetavati smrdeči material okoli sebe in se je vonj razširil po okolici so bliže pristopile tudi sosede. Takrat sem točno vedel kakšen bo njihov komentar. Gledale so kup , ki se je manjšal na vozu. Vse je bilo dobro uležano, preperelo in brez odvečne stelje. In takrat je ena, v to ni bilo moč podvomiti, zagotovo odobravajoče pokimala in rekla:” Joj, kako lep gnoj!”

Ne vem čemu mi je to tako ostalo v spominu. Ali zato, ker sem bil presenečen, da je bil navaden kup starega dreka deležen pohvale, ki bi jo bilo po mojem dosti laže nameniti kakšni drugi reči. Mogoče so takrat, ko sem zvedavo skakljal okoli tega pomembnega dogajanja, možgančki v moji kot lubenica okrogli rumenolasi glavici pomislili; “Dreku ja, meni pa nihče nikoli ne reče , da sem lep!” Ma, nee, kaj takega verjetno nisem pomislil. Brigalo me je za sosedsko blebetanje. Verjetno so se mi zdeli lepi konji! Ali pa njiva potem, ko je bila zorana in so jo babnice, ki so prej občudovale tisti tovor, poravnale z grabljami! Ja, verjetno je bilo tako!

Pa sem želel omeniti neko drugo lepoto, ki se tudi močno vdaja zakonom relativnosti. gre za neke meni zelo ljube kraje. Meni so preprosto lepi. Lepi so mi spomladi, ko začenjajo svoje novo življenje, poleti s svojo zeleno svežino in jeseni, ko zažarijo v rdečih barvah. Všeč so mi tudi pozimi, ko skupaj z mano čakajo na nov začetek.

Ljudje , ki tam živijo, posebno takšni, eno ali dve generaciji starejši od mene, pa lepoto svojih bregov ocenjujejo drugače. To so ljudje,ki so v teh obronkih in od teh njiv in grmovja pred časom živeli in preživeli. In točno iz tega izvira njihovo mnenje glede bolj ali manj lepih krajev.

Lep gozd je bil za takšnega nonota tisti, ki je bila vanj speljana široka cesta, takšen kjer so debele bukve rasle blizu poti in kjer je bilo vse skupaj ravno in nezaraščeno. Grdo pa je bilo tam, kjer se je vsak odsekan hlod hotel na vsak način odvaliti nekam v globino, v grapo kamor ni vodila ne pot, ne stezica.

Lepe njive so bile tiste, kamor so lahko pripeljali vozove in kjer zemlja ni lezla na obronek in je ni bilo treba vsako leto vsaj brazdo ali dve spravljati nazaj na vrh.

In lepe senožeti so bile gladke in široke, da so kosci v desetih vrstah vihteli svoje ostre kose, po poteh pa so tja zmogli s širokimi lojtrnki in parom volov.

Ja, in takšne lepote je v krajih, ki jih omenjam bore malo. Gozdovi, travniki, njive in pašniki so stisnjeni v grape in postavljeni pokonci. Pod njivami so postavljene pregrade , ki ob pobiranju zadržijo pridelke, da se ne skotalijo nekam tja dol. Hiše so postavljene v bregove kot popotnik, ki počiva prej, kot se zopet dvigne in zravna. Ceste in poti so stalna skrb in vsak naliv ali vsako sneženje pomeni nov boj za tako osnovno dobrino, kot je dostop do svojega doma.

V preteklosti so v krajih kjer je bilo tako zelo grdo težave reševali na različne načine. No, prenekateri so jih reševali tako, da so se odselili v dolino. Tam so imeli službe, tam so zgradili hiše in tam so se pozimi čudili, ko so bili ubogi meščani pozimi jezni, ker po osmih urah po sneženju še ni bil očiščen prav vsak tratoar! Posledice takšnega reševanja težav je seveda še kako viden v gorskih vasicah, kjer pogosto le še redke svetle izjeme držijo povprečje nekje pod šestdeset let.

Bili pa so v preteklosti ljudje v teh krajih pogosto znani kot iznajdljivi in nenavadno tehnično podkovani. Že kmalu po drugi vojni je v marsikateri grapi znal kakšen bolj napreden gorjan zalavfati dinamo, ki napajala prve žarnice. Povedati vedo celo o možeh, ki so znali narediti prve preproste radijske sprejemnike.

V Masorah, ki so sinonim za strmo in odročno je bil znan možakar, ki je s svojo elektriko gonil močan elektromotor, ki ga je s svojimi tehničnimi rešitvami znal uporabljati za zelo razna opravila pri hiši. Vlačil je z njim seno ali gnoj, žagal drva in oral strmo njivo. Njegov najbolj zanimiv izum je bila vlečnica s katero se je potegnil iz doline domov. Ko je prišel do strmine je javil z zvoncem svojim, ki so potem vključili strašni stroj in on je na široko opasan s pomočjo “pategule” korakal v ravni črti po senožeti dva kilometra do svoje bajte. Zaradi vlečnice ga je enkrat v sedemdesetih celo obiskala TV ekipa. Seveda so takrat posneli tudi cesto, ki je bila v kakšnem ovinku pocimprana , torej postavljena na kolih in tudi kakšna garaža ali klanica je bila na videz bolj v zraku kot na tleh.

Seveda je jasno, da čutim do takšnih ljudi veliko spoštovanja. Prav tako kot seveda razumem vsakega, ki je odšel in si življenje sestavil na drugačen način. Še posebno mogoče lahko cenimo tiste, ki so vse skupaj skombinirali in so poleg težkih knapovskih ali gozdarskih šihtov našli še čas in energijo , da so se bodli z živino in svojimi njivami. In vse skupaj v krajih kjer je bilo tako nepreklicno “grdo”!

In zdaj občudujoče gledam sivolase zgarane vaščane, marsikaterega ki se v zadnjih letih vrača., nekatere , ki so se po upokojitvi vrnili za stalno in potem smo tu še nekateri , ki včasih prihajamo….sem gor…?!

Včeraj je bila lepa nedelja. Veter in kristalno jasen svod nad nami sta najavljala začetek prave zime. Zaviti v bunde in z rokami globoko v žepih smo posedeli na svojih klopcah pred hišami. Sonce je risalo rdeče valove nad grebeni, mi pa smo gledali lepo vas v strmini. Brez dvoma…..lépo!!

  • Share/Bookmark

13 odgovorov v “Nedvomno…..lepota !”

  1. mile pravi:

    A se ti je kar milu storilu ?? :)

  2. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    lahko enačiš z: kako lep pogreb.

    Gnoj je lep, takrat, ko je koristen. Pogreb pa je lep, če lepo uspe.

    V obojem je pa tudi globoka žalost. Ker gnoj smrdi, oz. naj bi smrdel, pogreb pa naj ne bi bil lep, ker nekdo odhaja.

  3. daredare pravi:

    Ja, Vlatka, kot pravim …zelo relativno !

  4. kamperkamper pravi:

    Viš,viš,lepota je vsepovsod,samo videti jo je treba :lol:

  5. daredare pravi:

    O, kamper, menda ! :)

  6. Mohor pravi:

    Lepo in poetično vkup djano!
    (pa še slikce so, ane, da se sploh splača prebrati!?)
    LP

  7. daredare pravi:

    @Mohor, hvala! Tud za tisto v oklepaju :) :) !

  8. vlatkavlatka pravi:

    dare,

    seveda, kot kdo kaj vidi :)

  9. daredare pravi:

    Pa sem najprej dal zapisu naslov “absolutno lepo!” : Samo potem se ne bi mogli okoli tega nič menit pa tudi nekako čudno mi je zvenelo!

  10. nevenkanevenka pravi:

    Ja, lepota je velikokrat povezana z določenim udobjem, če mora človek v nekih okoliščinah živeti. Za samo opazovanje pa so lepe tudi puščave.
    Sem se pa morala spet malce nasmehniti, ker je res tako kot praviš, tudi moja mama je že hvalila gnoj. Ona že ve.

  11. dare pravi:

    Ja, res! Jaz bi si npr. (od vseh znamenitosti sveta) zelo želel nekje videti z vrha hriba čisto samo gozd na vse strani dokler mi nese oko. To bi se mi res zdela lepa slika! Mislim pa, da je to pri nas dokaj malo verjetno. Ko sem enkrat omenil neko grapo podobno kot je tista na sliki, da se mi zdi tam lepo, me je sodelavec, ki živi tam blizu samo čudno gledal. Potem me je , ker nisem “popustil” pa le povprašal: ” A me ti zajebavaš??!”

  12. Binula pravi:

    Odličen članek!

  13. daredare pravi:

    Hvala!

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !