dare.likar@siol.net

Včasih rad napišem kakšno zgodbo. Nekateri že poznate moje junake in njihovo okolje. Zmatranega Marinka in napihnjenega Ruperta. Včasih spravim skupaj kaj s čisto drugimi osebami in drugačnim potekom. Kadar pa nimam pri sebi nobene zgodbice, vsaj ne nobene takšne, ki bi jo znal spraviti v zaključen okvir, v celoto kakršne sem vajen…..saj veste …uvod pa jedro pa…no v glavnem , kadar nimam nič takega, takrat se včasih kljub temu vsedem za tipkovnico.
Takrat izpod mojih prstov začne nastajati nekaj, kar potem vsaj enkrat, lahko pa tudi večkrat prej kot končam, poimenujem »razmišljanje« ! Ta beseda že sama po sebi daje slutiti, da naj bi šlo za nekaj pametnega. Pa se vse bolj nagibam k temu, da razmišljanje samo po sebi ni neka inteligentna aktivnost. Morda ste opazili na primer, da sem že nekajkrat zadnje čase pisal nekaj o nekakšni krizi. Omenil sem simptome in predvideval posledice. Celo v analizo vzrokov sem se spustil in vse to prej kot sem se zavedel, da je vse kar vem o domnevno grozljivem dogajanju po svetu priletelo v mojo glavo iz zraka . Z informacijami, ki so oblikovale tiste moje misli me neke sile bombardirajo od ranega jutra pa vse do črne noči.
In prej kot se zavem resničnih dejstev, se v moje možgane vsadijo stereotipne definicije in floskule, ki pojasnjujejo vse težave tega sveta s pripadajočo prihodnostjo vred.
Vse to se, ne bi verjel , zgodi prej kot v resnici začutim , da bi bilo karkoli oprijemljivega narobe. Še vedno imam svojo službo in petnajstega sem še vedno dobil svojo enako usrano plačo kot vsakega petnajstega do zdaj.
Svet okoli mene je enako živahen kot prej, na cestah mrgoli ravno tako veliko in preveč pleha in trgovine so še vedno nerazumljivo polne ljudi.
Vendar pa živimo v zelo posebnem obdobju. Tako pravijo mediji in to so nam v kratkem času vcepili pod kožo in takšna je , pa ni bil hudič , tudi resnica.
Madona, saj je bilo v časopisu!